Part, Chapter

  1 DvehMl, I   |            sta šla skozi vas; krčme so bile svetle in polne, prepevalo
  2 DvehMl, I   |       prišla do županove krčme. Tam so bila vsa okna svetla; veseli
  3 DvehMl, I   |          okna svetla; veseli svatje so prihajali iz veže, hladit
  4 DvehMl, I   |           hladit si obraz; razgreti so bili od plesa in od vina. ~"
  5 DvehMl, I   |           kdo jo bo izkopal? Grenke so že solze, ti pa jih še greniš!" ~
  6 DvehMl, I   |             procesiji!" ~Z zvezdami so šle njegove misli; sijala
  7 DvehMl, I   |          zvezde in tudi njene misli so se vzdignile k njim, bežečim
  8 DvehMl, I   |       molčala dolgo; koprneče misli so romale v daljavo, onkraj
  9 DvehMl, I   |             v daljavo, onkraj zvezd so gledale svetli paradiž.
 10 DvehMl, I   |         cerkvijo. Storil bom, kakor so mi zdajle zvezde ukazale –
 11 DvehMl, I   |           ni bilo že na stotine, ki so obogateli kar čez noč? S
 12 DvehMl, I   |        rokami, sirotni in žalostni, so pobegnili onkraj morja,
 13 DvehMl, I   |           skrili hudobnim očem – pa so se vrnili po kraljevsko,
 14 DvehMl, I   |        vrnili po kraljevsko, sipali so zlatnike z obema rokama!
 15 DvehMl, I   |             in lačno nasitil; druge so šle v svet, pa so se vrnile
 16 DvehMl, I   |             druge so šle v svet, pa so se vrnile z doto; kolika
 17 DvehMl, I   |         brez vode in krme, vrata pa so bila odprta in koj zunaj
 18 DvehMl, I   |        gledala v obraz; njegove oči so bile tako svetle, kakor
 19 DvehMl, I   |          bile tako svetle, kakor da so odsevale zvezde v njih. ~"
 20 DvehMl, I   |             In že nista vedela, ali so pesmi od neba, ali so iz
 21 DvehMl, I   |           ali so pesmi od neba, ali so iz doline; ali pojejo zvezde,
 22 DvehMl, I   |       svatje. ~"Prej sva jokala, ko so oni vriskali; zdaj vriskajva
 23 DvehMl, I   |            je rekel Pavle. ~"Vabili so naju; pojdiva!" ~Roko v
 24 DvehMl, I   |          Zvezde poglej! Zasmehovale so naju prej in še bežale so
 25 DvehMl, I   |           so naju prej in še bežale so pred nama, Bog vedi kam;
 26 DvehMl, I   |       Ljudje, ki sta jih srečavala, so bili vse bolj prijazni in
 27 DvehMl, I   |             jima odzdravila, svatje so jima napijali vsi po vrsti. ~
 28 DvehMl, I   |       napijali vsi po vrsti. ~Godci so zagodli, pari so se vzdignili,
 29 DvehMl, I   |              Godci so zagodli, pari so se vzdignili, Pavle in Mana
 30 DvehMl, II  |            popotnikom, in njene oči so vse solzne. Takrat je obšla
 31 DvehMl, II  |           pokril, je moj; moje roke so ga napravile rodovitnega,
 32 DvehMl, II  |      umirajoče oči. Vsem tistim, ki so šli grenkega kruha služit
 33 DvehMl, II  |            mrtvo mater. ~Take misli so prešinile Pavletovo srce;
 34 DvehMl, II  |           Mati je jokala, vsi drugi so v očeh zatajih solze. ~"
 35 DvehMl, II  |           je rekla mati. ~"Ostani!" so prosile sestre. ~Oče se
 36 DvehMl, II  |          poznala; čisto spremenjeni so stali pred njo, blagi in
 37 DvehMl, II  |             in je stopila na cesto, so ji bile noge težke, kakor
 38 DvehMl, II  |           da bi ne videli solza, ki so pritekle samovoljno iz oči. – ~
 39 DvehMl, II  |           pa ni bilo iz grla in oči so bile kalne kakor poprej. ~
 40 DvehMl, II  |             je kanilo za njo, namah so razrile prašno cesto; veter
 41 DvehMl, II  |            jadrno k zemlji, gozdovi so zabučali in ulila se je
 42 DvehMl, II  |          košato bukev. Mogočne veje so šumele in so se razmikale;
 43 DvehMl, II  |           Mogočne veje so šumele in so se razmikale; kadar se je
 44 DvehMl, II  |             deževno pokrajino. Mani so vztrepetale ustnice, v njenem
 45 DvehMl, II  |             vse razmeknilo in solze so planile iz njenih oči. ~"
 46 DvehMl, II  |        molčal je. ~Na drugi postaji so se odprle duri in v voz
 47 DvehMl, II  |             vesela družba; vsevprek so govorili in smejali so se;
 48 DvehMl, II  |     vsevprek so govorili in smejali so se; steklenica žganja je
 49 DvehMl, II  |            je odgovoril Pavle. ~Vsi so se ozrli na ta dva mlada
 50 DvehMl, II  |              Morda se vrnejo, kadar so betežni starci, od življenja
 51 DvehMl, II  |          siromaštvo za njim." ~Tako so govorili kmetje; kmetice
 52 DvehMl, II  |         govorili kmetje; kmetice pa so rekle: ~"Hudo je dekletu
 53 DvehMl, II  |         srečo v tej hudi loteriji," so rekli vsi. ~Pavle in Mana
 54 DvehMl, II  |          Ker gledajo najino žalost, so veseli svojega veselja,
 55 DvehMl, II  |        veseli svojega veselja, zato so neprijazne njih besede.
 56 DvehMl, II  |           za roko in sta šla, kamor so šli drugi. Skoraj vsi so
 57 DvehMl, II  |            so šli drugi. Skoraj vsi so se napotili od postaje po
 58 DvehMl, II  |    obljudeni ulici; na obeh straneh so bile trgovine in krčme druga
 59 DvehMl, II  |         bilo mnogo pivcev; nekateri so bili že pijani, vsi pa so
 60 DvehMl, II  |           so bili že pijani, vsi pa so bili razgreti od težkega
 61 DvehMl, II  |             od vina. Sami popotniki so bili; na besedah se jim
 62 DvehMl, II  |       razlila čez njene misli: "Saj so bile same pametne in resnične
 63 DvehMl, II  |           in resnične besede, kakor so govorili. Ne kruh maslen,
 64 DvehMl, II  |            pogum." ~Pila sta in res so krenile misli na veselejša
 65 DvehMl, II  |            več ni treba! Tudi drugi so šli in se niso jokali, zato
 66 DvehMl, II  |            sta bila in glasna, lica so jima rdela in oči so bile
 67 DvehMl, II  |           lica so jima rdela in oči so bile svetlejše. Ali ko se
 68 DvehMl, II  |          okna na drugi strani ulice so bila že svetla; v veži pa
 69 DvehMl, II  |                Ko sta se poljubila, so se tudi solze poljubile
 70 DvehMl, II  |          poljubile s solzami, vroče so tekle obema po licih. Tako
 71 DvehMl, III |            žalost z njo." ~Nabasali so v voz toliko popotnikov,
 72 DvehMl, III |           voz toliko popotnikov, da so se duri s težavo zaprle.
 73 DvehMl, III |       britvijo rezal. Dobro jim, ki so stisnjeni in stlačeni sedeli
 74 DvehMl, III |       dremali; ali gorjé tistim, ki so sloné in stojé pokimavali,
 75 DvehMl, III |            in počitka željni. Kleli so, dokler so mogli, ali ker
 76 DvehMl, III |            željni. Kleli so, dokler so mogli, ali ker jih nihče
 77 DvehMl, III |          ker jih nihče poslušal ni, so umolknili. ~Pozno je stopil
 78 DvehMl, III |             in nič čistejši. Kolena so se mu šibila in glava mu
 79 DvehMl, III |           iz utrujenosti in iz vina so se vzdignile sanje in so
 80 DvehMl, III |            so se vzdignile sanje in so begale na vse strani; nikjer
 81 DvehMl, III |             vode in kruha, ali noge so mu bile priraščene v zemljo,
 82 DvehMl, III |            v zemljo, močne korenine so jih držale. "Pridi Mana,
 83 DvehMl, III |        nikamor ni mogel; priraščene so bile noge, niso se ganile.
 84 DvehMl, III |           blag je bil obraz, oči pa so bile objokane. "Kam si se
 85 DvehMl, III |            mlad in močan; ali kosti so ga bolele in truden je bil,
 86 DvehMl, III |            voza, se mu je zdelo, da so mu noge od železa in tudi
 87 DvehMl, III |            bark ob bregu, prihajale so in odhajale, nekatere pa
 88 DvehMl, III |            in odhajale, nekatere pa so stale v vodi tako mirno,
 89 DvehMl, III |          tisto žalostno hišo, kamor so bili spravili popotnike. ~
 90 DvehMl, III |            popotnike. ~Kakor snopje so ležali tam na nečednih klopeh;
 91 DvehMl, III |            pa je bilo trdo. Jed, ki so jo dobili, je bila pač jed,
 92 DvehMl, III |             bila drugače; popotniki so bili lačni in so jedli,
 93 DvehMl, III |          popotniki so bili lačni in so jedli, kar je že bilo. ~"
 94 DvehMl, III |           pot!" je rekel Pavle. ~Ko so jih poklicali, so bili pijani
 95 DvehMl, III |        Pavle. ~Ko so jih poklicali, so bili pijani vsi in tudi
 96 DvehMl, III |            in obležal je tam, kamor so ga sunili; svojo culo je
 97 DvehMl, III |       njegove govorice. Vsenavzkriž so govorili, razumel pa ni
 98 DvehMl, III |      obrazih!" je rekel. "Prav tako so se napotili sreče iskat,
 99 DvehMl, III |     napotili sreče iskat, prav tako so stavili v to žalostno loterijo,
100 DvehMl, III |             je tolažil. "Sedem dni, so rekli; in prvi dan, se mi
101 DvehMl, III |         dolini Jozafat spoznal! Ali so ti naši colnarji delali
102 DvehMl, III |            ga je bilo teh besed, ki so bile kakor oznanilo: prišel
103 DvehMl, III |        hišah je ne boš spoznal, ker so vse enake, ampak štej, koliko
104 DvehMl, III |            je bil in žejen in kosti so ga bolele. Lojzeta ni bilo. ~"
105 DvehMl, III |           se obešal! Poznam jih, ki so čakali pol leta in dalj,
106 DvehMl, III |         čakali pol leta in dalj, pa so dočakali!" ~Pavletu pa je
107 DvehMl, III |      naslonil lica v dlani in solze so mu tekle izza prstov; razjokal
108 DvehMl, IV  |          dan, ubožica, še vse rdeče so tvoje oči. Le potolaži se,
109 DvehMl, IV  |     prijazna, kakor je tej bila, pa so brez potrebe tekle vse moje
110 DvehMl, IV  |        kakor je bila trudna. Vesele so bile besede, ki jih je slišala,
111 DvehMl, IV  |           slišala, na njeno srce pa so padale kakor kamen za kamnom. ~
112 DvehMl, IV  |             bo hudega, dobri ljudje so!" ~Šli sta po ulici, med
113 DvehMl, IV  |           rekla Hanca. ~Zelene loke so se očem prijazno smejale,
114 DvehMl, IV  |            prijazno smejale, sladko so dišali kostanji. Mana se
115 DvehMl, IV  |           prestopila prag; pokazali so ji pot na dvorišče. Tam
116 DvehMl, IV  |             komolcev. Tako zavihani so ostali rokavi do noči. Mana
117 DvehMl, IV  |         Kakor je bil prvi dan, taki so bili vsi. Spoznala je ljudi,
118 DvehMl, IV  |           sedla je na stol in ustna so se ji tresla od zatajenega
119 DvehMl, IV  |            me ne ugrizne, ljudje pa so hujši od živine! Kar povej,
120 DvehMl, IV  |             Hanca. "Če bi rekla, da so njih besede pljunki, bi
121 DvehMl, IV  |        nasmehnila, njene solzne oči so se zasvetile. ~"Ali sem
122 DvehMl, IV  |         kakor smo mi vsi šli, kakor so jo vsi iskali in kakor je
123 DvehMl, V   |         kakor ti! Petsto nas je, ki so nas posadili na cesto. Kaj?
124 DvehMl, V   |           se malo razhladi!" ~"Čemu so vam odpovedali, kar vsem
125 DvehMl, V   |       vprašal Pavle. ~"Čemu? Petsto so nas posadili na cesto –
126 DvehMl, V   |    tisočkrat petsto! Delali smo, da so shrambe in kašče do vrha
127 DvehMl, V   |             še smeha ne vredna: ker so kuharji skuhali preobilo
128 DvehMl, V   |           more. Zoper vsako bolezen so že iznašli zdravilo, za
129 DvehMl, V   |          jezil po nepotrebnem in če so drugi preklinjali, sem se
130 DvehMl, V   |           Štiri leta sem delal, kar so zmogle te roke, in zmogle
131 DvehMl, V   |           zmogle te roke, in zmogle so veliko, poglej jih! Pa me
132 DvehMl, V   |            na cesti ležé ljudje, ki so delali po dvajset in po
133 DvehMl, V   |      dvajset in po trideset let, ki so že sivi in izžeti in imajo
134 DvehMl, V   |           po gosposkih cestah; dela so hoteli in kruha; roka te
135 DvehMl, V   |             bilo ranjenih, nekaj pa so jih zaprli. Ranjence so
136 DvehMl, V   |             so jih zaprli. Ranjence so peljali v bolnišnico, jetnike
137 DvehMl, V   |            jetnike pa v ječo; oboji so dobili kruha zastonj!" ~
138 DvehMl, V   |         užil, opravil pa ne bi nič. So ljudje, ki vstajajo navsezgodaj,
139 DvehMl, V   |                Kaj bo s tistimi, ki so prišli od vseh krajev sveta?"
140 DvehMl, V   |             ne bo. Nekaj jih je, ki so si toliko prihranili, da
141 DvehMl, V   |            Ali največ je tistih, ki so delali in živeli sproti!" ~"
142 DvehMl, V   |            ene same suhe skorje, ki so jo našli na cesti. Že sam
143 DvehMl, V   |          dokler se je dalo in kakor so prišle siloma in ponevedoma,
144 DvehMl, V   |      pogledal v oči in je videl, da so bile tiste oči vse zakrvavele
145 DvehMl, V   |              kakšna reč je to? Roke so tukaj, noge so tukaj, srce
146 DvehMl, V   |             to? Roke so tukaj, noge so tukaj, srce pa je onstran
147 DvehMl, V   |             izvila izmed drugih, ki so se mirno zibale ob bregu;
148 DvehMl, V   |           tako mu je bilo, kakor da so se tla zamajala pod njim;
149 DvehMl, VI  |           toliko vrišča in veka, da so gledali sosedje na dvorišče.
150 DvehMl, VI  |      razpokane od dela. Hude besede so lile nanjo kakor večna ploha,
151 DvehMl, VI  |          povešala si glavo in solze so bile v tvojih očeh. Pa si
152 DvehMl, VI  |         obedve molčali; zakaj obema so v daljne kraje romale misli,
153 DvehMl, VI  |            odpovej! Malo jih je, ki so zbirale in hranile za doto;
154 DvehMl, VI  |           in hranile za doto; in ko so prihranile, so imele sive
155 DvehMl, VI  |          doto; in ko so prihranile, so imele sive lasé in suho
156 DvehMl, VI  |           Hanca je zaspala, Mani pa so težke misli branile do spanja.
157 DvehMl, VI  |           in ker je bila pozna noč, so bile vse misli toliko težje
158 DvehMl, VI  |     vprašala strahoma. ~Prav počasi so se odprle duri in berač
159 DvehMl, VI  |          dolge poti. Kuštravi lasje so mu viseli na čelo, od očesa
160 DvehMl, VI  |          pozvonila. ~"Kakšni ljudje so pač tukaj? Naj bodo blagi
161 DvehMl, VI  |             je zadremala. Ali komaj so se napravile sanje na svojo
162 DvehMl, VI  |           tisto prvo noč in zjutraj so bile njene oči vse rdeče.
163 DvehMl, VI  |           ko je popila ves kozarec, so ji lica zardela. Pogledala
164 DvehMl, VI  |         nase in nanj in še v spanju so ji tekle solze čez lica
165 DvehMl, VII |             jozafatsko dolino, kjer so zbrani ljudje od vseh dežel
166 DvehMl, VII |             predraga; tisti dan, ko so mu jo odpovedali, je povezal
167 DvehMl, VII |          drobno čašo zelene pijače, so bile njegove misli vse veselejše
168 DvehMl, VII |            nasmehnil. ~"Sami bratje so mi!" je rekel. ~Umazani,
169 DvehMl, VII |      razcapani, napol pijani ljudje so bili; Pavletu se je zdelo,
170 DvehMl, VII |          kmalu med njimi!" ~Ali ker so bile omamljene misli vesele
171 DvehMl, VII |    omamljene misli vesele in lahke, so se napravile samovoljno
172 DvehMl, VII |          lepša pota. V tisto dolino so se napotile, kjer se smejó
173 DvehMl, VII |            sem!" je pomislil. "Tako so vsi nastopili svojo pot,
174 DvehMl, VII |            mojih tovarišev. Najprej so se napili od srda in žalosti,
175 DvehMl, VII |        tatove. Vzduh je bil tak, da so oči zamižale, preden so
176 DvehMl, VII |             so oči zamižale, preden so mogle pogledati v sajasti,
177 DvehMl, VII |             ob okroglih mizah; pili so in kartali. Kričali so v
178 DvehMl, VII |         pili so in kartali. Kričali so v vseh jezikih in govoricah
179 DvehMl, VII |              Bogastva ni tukaj, ali so ljudje, kakor sva midva,"
180 DvehMl, VII |           siromak, tisti razbojniki so kakor volkovi, ki žro mrhovino.
181 DvehMl, VII |           bili razbojniki; siromaki so bili, molčljivi, plahi in
182 DvehMl, VII |       razgaljeni, hropeči in trudni so spali tam popotniki, izgnanci;
183 DvehMl, VII |        Hrvata za ramo. ~"Glej, culo so mi vzeli." ~Hrvat je v poluspanju
184 DvehMl, VII |      popotnikom. lzkazalo se je, da so spali. Eden izmed njih pa
185 DvehMl, VII |          Prav počasi, prav natihoma so se odprle duri in na pragu
186 DvehMl, VII |             s krivonoscem. Prinesli so jima žganja in obadva sta
187 DvehMl, VII |            obadva sta pila. Pavletu so se oči kmalu zameglile,
188 DvehMl, VII |         zameglile, njegove misli pa so ostale žalostne. ~"Ozri
189 DvehMl, VII |          rekel Hrvat. "Sami volkovi so, ki žro mrhovino. Jaz pa,
190 DvehMl, VIII|              se je opotekal in hiše so plesale pred njim. Tudi
191 DvehMl, VIII|           niso bile jasne; frfotale so na to in na ono stran, brez
192 DvehMl, VIII|          poklicala v sanjah?" ~Tako so blodile njegove bolne misli
193 DvehMl, VIII|             iz ulice v ulico. Kadar so noge odpovedale, je počival,
194 DvehMl, VIII|          gledal v nebo. Sivi oblaki so tiho bežali preko nebá,
195 DvehMl, VIII|          dežja in mraza še ne." ~Ko so se oči privadile temi, se
196 DvehMl, VIII|         njih se ni ganila. ~"Bratje so mi," je pomislil. "Bog jim
197 DvehMl, VIII|             ne čemu, ne doklej. Ali so bili trije dnevi, ali je
198 DvehMl, VIII|            je bilo teden dni; misli so se mu zmedle in zamotale,
199 DvehMl, VIII|           jutro, ali je mrak. Misli so mu otopele, komaj da so
200 DvehMl, VIII|             so mu otopele, komaj da so se še genile, v srcu pa
201 DvehMl, VIII|            več zmenil zanj. ~Preden so se mu vse misli zatemnile
202 DvehMl, VIII|            Razmeknile in poizgubile so se mu misli, kakor da je
203 DvehMl, VIII|           noč. Potrkal je močno, da so se duri stresle. ~"Kdo je
204 DvehMl, VIII|             imeli kruha v ustih, pa so še žvižgali. Ampak štiri
205 DvehMl, VIII|           se pozdravila z Mano; oči so povedale očem, koliko da
206 DvehMl, VIII|            hrepenenja.  Tisti večer so sedeli v krčmi vsi štirje:
207 DvehMl, VIII|            odgovorila Mana. ~Trčili so križem, da so na cesto zazvonili
208 DvehMl, VIII|         Mana. ~Trčili so križem, da so na cesto zazvonili kozarci. ~
209 DvehMl, VIII|            zazvonili kozarci. ~Tako so pili in prepevali, vsi štirje
210 KrcmEl, I   |            otrokom. Na obeh straneh so jo zložni hribi čuvali viharjev;
211 KrcmEl, I   |       viharjev; na prisojnih rebrih so se razprostirali vinogradi,
212 KrcmEl, I   |            vinogradi, na osojnih pa so se vzpenjali sočni pašniki
213 KrcmEl, I   |            štel; štel je domove, ki so se veseli in bahati vrstili
214 KrcmEl, I   |         kamor se je ozrl. Zasvetile so se mu oči, ustna so se mu
215 KrcmEl, I   |       Zasvetile so se mu oči, ustna so se mu nasmehnila zadovoljno
216 KrcmEl, I   |        kakor vesten rubežnik. ~"Tam so Kovačevi – bogata hiša,
217 KrcmEl, I   |         Kovačevi! Tam kraj župnišča so Martinovi – tudi ta vreča
218 KrcmEl, I   |           nikakor niso vredni in da so je bili deležni le zategadelj,
219 KrcmEl, I   |         ženami in otroci. Farani pa so mu odgovarjali: "Za silo
220 KrcmEl, I   |            osojniški farani, temveč so godrnjali in vzdihovali
221 KrcmEl, I   |          jim ni bilo, kruha in vina so imeli dovolj, ampak rekli
222 KrcmEl, I   |           imeli dovolj, ampak rekli so, da je bilo nekoč vse boljše
223 KrcmEl, I   |            pa je zorelo grozdje. To so bili časi, da je bil človek
224 KrcmEl, I   |      bridkostnim očesom. Beli lasje so mu v vetru frfotali kraj
225 KrcmEl, I   |       biričem jih ne izdaja. Otroci so, bradati otroci, sivolasi.
226 KrcmEl, I   |           je videl časih stvari, ki so bile skrite vsem drugim
227 KrcmEl, I   |       jutranje strani in od večerne so frfotale izza hriba črne
228 KrcmEl, I   |       zmerom več jih je bilo, kmalu so zasenčile vse nebo, dolina
229 KrcmEl, I   |   izpreobrnjenje in pokoro. ~Farani so verno poslušali, v krčmi
230 KrcmEl, I   |         verno poslušali, v krčmi pa so rekli: ~"Star je župnik,
231 KrcmEl, I   |             njegovo zdravje." ~Pili so ter so pozabili na pridigo
232 KrcmEl, I   |      njegovo zdravje." ~Pili so ter so pozabili na pridigo in na
233 KrcmEl, I   |              Tako je rekel: ~"Sanje so bile, ali tudi je bila misel
234 KrcmEl, I   |           je počasi in okorno; noge so se mu udirale v zemljo do
235 KrcmEl, I   |         posteljo postlali." ~Farani so verno poslušali tako pridigo,
236 KrcmEl, I   |           tako pridigo, toda majali so z glavo in so rekli: ~"Pobožen
237 KrcmEl, I   |           toda majali so z glavo in so rekli: ~"Pobožen mož je
238 KrcmEl, I   |            bo v naših ustih." ~Nato so pili in so prepevali. ~Ampak
239 KrcmEl, I   |            ustih." ~Nato so pili in so prepevali. ~Ampak še tretjo
240 KrcmEl, I   |            župnik na prižnico. Roke so se mu tresle, na njegovo
241 KrcmEl, I   |            je bil tako zamolkel, da so ga farani komaj slišali. ~"
242 KrcmEl, I   |           nikoli ne žalostni. Tepli so vas – niste čutili; božali
243 KrcmEl, I   |          vas – niste čutili; božali so vas – niste čutili. Živeli
244 KrcmEl, I   |            nisi nič poleg njih. Oni so narod, ti si rakev. – Kaj
245 KrcmEl, I   |          ura, izpreglejte!" ~Farani so do konca poslušali, v svojem
246 KrcmEl, I   |         poslušali, v svojem srcu pa so bili zlovoljni in užaljeni. ~"
247 KrcmEl, I   |           grešnike vseh grešnikov?" so rekli. "Ali nismo bire pošteno
248 KrcmEl, I   |         velikonočne spovedi?" ~Tako so govorili farani in so se
249 KrcmEl, I   |          Tako so govorili farani in so se napotili v krčmo. ~Župnik
250 KrcmEl, I   |          zamere. ~Tisto nedeljo, ko so poslušali zlovoljni farani
251 KrcmEl, I   |             večerne zarje. Žalostne so bile njegove misli, iz vasi
252 KrcmEl, I   |        milosten, grešnikom. Podobni so tistemu razbojniku, ki je
253 KrcmEl, I   |            poslednjo pesem. Podobni so tudi pijancu, ki je vola
254 KrcmEl, I   |           zapije še njivo. Ali tudi so podobni nedolžnemu otroku,
255 KrcmEl, I   |        paradiž. ~*~Farani osojniški so bridko žalovali ob smrti
256 KrcmEl, I   |         Obšel jih je strah, klonili so glave, plaho so gledali.
257 KrcmEl, I   |             klonili so glave, plaho so gledali. Take so bile njih
258 KrcmEl, I   |              plaho so gledali. Take so bile njih žalostne misli: ~"
259 KrcmEl, I   |           bili vajeni; ali kakor da so se pogreznili ti hribi,
260 KrcmEl, I   |          dokler je ne pokoplje. Res so bile jezne in hude njegove
261 KrcmEl, I   |       prijeten greh. Njegovi očitki so nam bili tolažba, ampak
262 KrcmEl, I   |           pastirja!" ~Dolgo in hudo so žalovali; prav do hriba
263 KrcmEl, I   |          ihtenje in vzdihovanje, ko so pokopavali župnika. Nebo
264 KrcmEl, I   |             a ko je bil grob zasut, so kanile nanj prve težke kaplje,
265 KrcmEl, I   |        kaplje, solze iz nebes. ~Vsi so občutili, ko so stali ob
266 KrcmEl, I   |         nebes. ~Vsi so občutili, ko so stali ob grobu, da niso
267 KrcmEl, I   |          počitka željno, temveč, da so zagrebli in zasuli na vekomaj
268 KrcmEl, I   |            in oslepele starke – vsi so zagrebli in objokavali svojo
269 KrcmEl, I   |           tudi leta in stoletja, ki so bila pred njim. ~Vse to
270 KrcmEl, I   |             bila pred njim. ~Vse to so osojniški farani občutili
271 KrcmEl, I   |         fari celó ne. Čez teden dni so farani sedeli v krčmi in
272 KrcmEl, I   |            farani sedeli v krčmi in so modrovali. ~"Star je bil
273 KrcmEl, I   |            je rekel tretji. ~Jeziki so bili razvozlani, beseda
274 KrcmEl, I   |           bila izpregovorjena, srca so bila potolažena. ~"Da bi
275 KrcmEl, I   |             bolj veseli in prešerni so bili farani: res je umrl
276 KrcmEl, I   |             je bilo tedaj, kakor da so se jim oči nenadoma odprle;
277 KrcmEl, I   |       nenadoma odprle; izpregledali so in sram jih je bilo. ~"Ali
278 KrcmEl, I   |            zapela harmonika; fantje so planili, dekleta so vstala
279 KrcmEl, I   |          fantje so planili, dekleta so vstala in pisani pari so
280 KrcmEl, I   |            so vstala in pisani pari so se v jadrnem plesu zasuknili,
281 KrcmEl, I   |           Do kasne noči, do polnoči so pili in plesali, dokler
282 KrcmEl, I   |       slajše od medu; njegovi prsti so bili dolgi in koščeni, krempljem
283 KrcmEl, I   |       krempljem podobni, ali segali so mehko in priljudno v roke
284 KrcmEl, I   |            sega do gležnjev. ~Kakor so omahovali mimo njega, jih
285 KrcmEl, I   |           se zgrudiš. Ali tvoje oči so že rdeče, zgrudil se boš." ~"
286 KrcmEl, I   |          kakor ti je sojeno!" ~Tako so šli farani vsi po vrsti,
287 KrcmEl, I   |       prešteval, meril in sodil. Ko so šli vsi do zadnjega, je
288 KrcmEl, I   |           zvezd na nebu in še tiste so plaho mežikale ter so hitele
289 KrcmEl, I   |         tiste so plaho mežikale ter so hitele po svoji poti. ~Tujec
290 KrcmEl, I   |            ti dolgčas tam." ~Farani so šli in šli, pa niso vedeli,
291 KrcmEl, I   |             blodno frfotajoče vešče so se razkropili po dolini;
292 KrcmEl, I   |           se ni več ganil in zvezde so romale bolj počasi, komaj
293 KrcmEl, I   |        romale bolj počasi, komaj da so še pomežiknile. ~Poslednjikrat
294 KrcmEl, I   |              da bi stopil v klanec, so se mu zamajala tla pod nogami
295 KrcmEl, I   |          takoj zadremal. Hude misli so šle iz srca vse do zadnje
296 KrcmEl, I   |         ozrl se je ter je videl, da so vsi mnogoštevilni vojščaki
297 KrcmEl, I   |        krvavo ranjeni; rdeče kaplje so kapale od lic na tla in
298 KrcmEl, I   |       vprašal kralj Matjaž. Potniku so se tresla kolena, ampak
299 KrcmEl, I   |         nebu, nato v dolino. Zvezde so sijale tiho in žalostno,
300 KrcmEl, I   |             vzdramil, njegove misli so bile hrome, kakor noge,
301 KrcmEl, I   |           bil," je rekel. "Ampak to so bile le sanje." ~"Oče, oj,
302 KrcmEl, II  |            naše." ~Vsi trije sinovi so položili žlico na mizo. ~"
303 KrcmEl, II  |            mizo. ~"Da ne več naše!" so rekli vsi trije hkrati. ~"
304 KrcmEl, II  |        sinovi, hlapci in dekle, vsi so gledali nanj plahi in osramočeni. ~
305 KrcmEl, II  |            bi jaz sam to vedel! Šle so, kakor gre oblak: pravkar
306 KrcmEl, II  |         tistih leh za potokom. Prej so mu bile kakor vse druge
307 KrcmEl, II  |           ker si jih ljubila, kakor so te ljubili. Ne rôdi, zemlja,
308 KrcmEl, II  |            senci; nad črnimi vejami so se vžigale zgodnje bele
309 KrcmEl, II  |          okno, se mi je zazdelo, da so zvezde nenadoma vse ugasnile,
310 KrcmEl, II  |          črne ptice na nebu: prišle so jate od vseh strani in so
311 KrcmEl, II  |           so jate od vseh strani in so zasenčile nebeške zvezde.
312 KrcmEl, II  |              je vzkliknila Mana; že so bile solze v očeh in v besedi. ~"
313 KrcmEl, II  |     izpregledajo pod tramovi. Slepi so – kdo bi jim kazal? Gluhi
314 KrcmEl, II  |             kdo bi jim kazal? Gluhi so – kdo bi jim pridigal? Ne
315 KrcmEl, II  |             gospodarja. Duri v izbo so bile nastežaj odprte, Kovač
316 KrcmEl, II  |            še bolj smradljive, nego so bile prej." ~Od daleč je
317 KrcmEl, II  |            požiga in uboja. ~Gostje so ga veselo pozdravili, ko
318 KrcmEl, II  |             in razcefrane cunje, ki so bile nekoč gosposko oblačilo.
319 KrcmEl, II  |        vesele, bistre in zabavljive so bile njegove oči in prav
320 KrcmEl, II  |             razcefranega pritepenca so se brez konca in kraja usipale
321 KrcmEl, II  |            je bilo toplo v lica, že so gledale njegove oči svetlejše
322 KrcmEl, II  |       drugače nego pozimi, ali zdaj so čakali večer za večerom
323 KrcmEl, II  |              nego pojdemo." ~Čakali so na očeta pozno v noč; govorili
324 KrcmEl, II  |         očeta pozno v noč; govorili so tiho, da bi ne vzdramili
325 KrcmEl, II  |            sedemdeset let." ~Sedeli so do polnoči, govorili so
326 KrcmEl, II  |             so do polnoči, govorili so malo, njih srce pa je bilo
327 KrcmEl, II  |         polno. Ko je odbila polnoč, so se spogledali in so vstali. ~"
328 KrcmEl, II  |         polnoč, so se spogledali in so vstali. ~"Tudi če do jutra
329 KrcmEl, II  |             naša in ni več." ~Segli so si v roko, nato pa so počivali
330 KrcmEl, II  |         Segli so si v roko, nato pa so počivali do jutra. ~Ko je
331 KrcmEl, II  |             se je vrnil oče; sinovi so povesili glavo in se niso
332 KrcmEl, II  |            mati in vsi trije sinovi so položili žlice na mizo. ~"
333 KrcmEl, II  |      vprašam?" ~"Kakšni prazniki pa so in kakšni godovi?" je rekla
334 KrcmEl, II  |             dotaknila rute. ~Sinovi so molčali in so gledali mrko
335 KrcmEl, II  |         rute. ~Sinovi so molčali in so gledali mrko predse. ~Takrat
336 KrcmEl, II  |            tresel glas in njene oči so bile solzne, toda branila
337 KrcmEl, II  |     Kovačevih se je ozrl: vsi trije so stali na pragu in so gledali
338 KrcmEl, II  |          trije so stali na pragu in so gledali za njim, bela hiša
339 KrcmEl, II  |           Mana s polja in njene oči so ga spoznale. Ko je prihitela
340 KrcmEl, II  |          vroča v lica, njene oči pa so bile motne od zatajenih
341 KrcmEl, III |           na svetu. V ponedeljek pa so povešali glave in so vzdihovali
342 KrcmEl, III |             pa so povešali glave in so vzdihovali tako milo in
343 KrcmEl, III |         nadloga in skrb. Naši dedje so hudo trpeli, naši očetje
344 KrcmEl, III |            prerekamo? Na tej zemlji so se kmetje uprli nekoč, pred
345 KrcmEl, III |            sto in sto leti. Požgali so par graščin in svojega kmečkega
346 KrcmEl, III |             svojega kmečkega kralja so postavili, ampak le to so
347 KrcmEl, III |           so postavili, ampak le to so privojskovali, da jih je
348 KrcmEl, III |            do pomladi, moje roke pa so prazne, kakor so bile. –
349 KrcmEl, III |            roke pa so prazne, kakor so bile. – Nalij mi vina, žid!" ~
350 KrcmEl, III |           več po tej pameti, ošabni so in samovoljni; gredó srečo
351 KrcmEl, III |            kozarec; omamljene misli so se mu tako zasukale in zmedle,
352 KrcmEl, III |             da ne boš zastonj pil," so ukazali gostje. ~Cigan pa
353 KrcmEl, III |      izlegel iz krone stotak. Komaj so se dobro spogledali, se
354 KrcmEl, III |             za drugo tretja. Kmetje so se čudili in so rekli: Saj
355 KrcmEl, III |              Kmetje so se čudili in so rekli: Saj ne veseljačimo
356 KrcmEl, III |          toča na faro? Spogledavali so se, govorili so tako in
357 KrcmEl, III |        Spogledavali so se, govorili so tako in tako, tarnali so
358 KrcmEl, III |            so tako in tako, tarnali so na vse pretege; ampak sedeli
359 KrcmEl, III |           vse pretege; ampak sedeli so v grabeževi krčmi in so
360 KrcmEl, III |             so v grabeževi krčmi in so pili njegovo vino. Šlo jim
361 KrcmEl, III |         konca razpletle, ampak bile so kakor korec brez dna: neprenehoma
362 KrcmEl, III |           šel po svetu; vsi njegovi so šli za njim. Ker tako mu
363 KrcmEl, III |     ciganova zgodba. Gostje Elijevi so se spogledali in niso razumeli
364 KrcmEl, III |             niso šle daleč, zaspale so ob poti. ~Bistra pa je bila
365 KrcmEl, III |          jih – ob župnikovi pridigi so spali, pa bi ne ob ciganovi?
366 KrcmEl, III |             se mu je lice. Nekateri so kričali ter se prepirali,
367 KrcmEl, III |             niso vedeli čemu; drugi so podremavali, Potnik pa je
368 KrcmEl, III |         Matjaž se je zmotil, ali pa so ga nalagali; zakaj še zmerom
369 KrcmEl, III |         devetdeset tistih židov, ki so Kristusa križali; toliko
370 KrcmEl, III |           Pa vendarle se mi zdi, da so bile pravične tiste sanje.
371 KrcmEl, III |             njegove besede, ali šle so mimo ušes, kakor gre veter:
372 KrcmEl, III |           kakor gre veter: govorile so, rekle pa niso nič. ~Nenadoma
373 KrcmEl, III |           dolino, do Martinovih, ki so domovali kraj farovža. Na
374 KrcmEl, III |      poljubila. ~"Če je srce mehko, so noge zanič!" je rekel. Šel
375 KrcmEl, III |       Prelepa je bila noč in zvezde so žarko sijale, ko se je ozrl
376 KrcmEl, III |           popival in lenobo pasel?" so rekli nekateri. "Saj je
377 KrcmEl, III |          živina v ogenj." ~Drugi pa so molčali in so gledali v
378 KrcmEl, III |              Drugi pa so molčali in so gledali v tla; spreletel
379 KrcmEl, III |           sam ni vedel, kam; kmetje so stali osupli in potrti pred
380 KrcmEl, III |             pameti: ~"Ni zdravo, da so žalostni in preplašeni;
381 KrcmEl, III |             je govoril Elija in vsi so rekli, da je govoril prav
382 KrcmEl, III |            in po pameti. In še bolj so se jim zvedrili obrazi,
383 KrcmEl, III |          hudobnim pogledom. ~Prišli so do krčme, posedli so za
384 KrcmEl, III |         Prišli so do krčme, posedli so za dolge mize, Elija je
385 KrcmEl, III |            sosedu," je rekel. ~Pili so. V prvo kapljo je utonil
386 KrcmEl, III |             zakaj gostje vsi, kakor so bili že vinski, so zapeli
387 KrcmEl, III |            kakor so bili že vinski, so zapeli tisto žalostno romarsko
388 KrcmEl, III |             pesem. Tudi njih obrazi so bili nenadoma potrti in
389 KrcmEl, III |         prešerno poskočnico; obrazi so se zvedrili, kakor da bi
390 KrcmEl, III |        razveselil krčmar. ~Do mraka so pili in prepevali Elijevi
391 KrcmEl, III |         vrnil prav tako bled. ~Nato so vstali vsi, streznili so
392 KrcmEl, III |            so vstali vsi, streznili so se mahoma, kakor s snežnico
393 KrcmEl, III |           je spreletel strah. Ko pa so stopili pred hišo, so se
394 KrcmEl, III |            pa so stopili pred hišo, so se razbegnili, kakor da
395 KrcmEl, III |            je bil pristavil. ~Eliju so se zašibila kolena. ~"Ljudje!
396 KrcmEl, III |             zaprl v hlev, kmetje pa so bežali v dolino in se niso
397 KrcmEl, III |             zakričal tako silno, da so ga slišali v dolini do zadnje
398 KrcmEl, III |         obraz, se mu je zazdelo, da so ga pogledale bele oči in
399 KrcmEl, III |            pogledale bele oči in da so se mrtva ustna hudobno nasmehnila. ~
400 KrcmEl, III |             Elija in tudi po dolini so bila vsa okna svetla. ~
401 KrcmEl, IV  |                        IV  Zagrebli so Grajžarja v neblagoslovljeno
402 KrcmEl, IV  |       plevel njegov grob. Teden dni so bili osojniški farani hudo
403 KrcmEl, IV  |     osojniški farani hudo potrti in so hodili rajši v cerkev nego
404 KrcmEl, IV  |            bilo faranom dolgčas, pa so rekli: ~"Kaj bi se tresli
405 KrcmEl, IV  |             miru njegovi duši." ~In so se napotili praznovat sedmino
406 KrcmEl, IV  |             dokler nam hujšega ni," so moško modrovali. "Bog daj
407 KrcmEl, IV  |         kakor njegov spomin. Farani so živeli, kakor so živeli
408 KrcmEl, IV  |             Farani so živeli, kakor so živeli od nekdaj: v nedeljo
409 KrcmEl, IV  |         živeli od nekdaj: v nedeljo so plesali, v ponedeljek vzdihovali. ~
410 KrcmEl, IV  |           sam računiti in šteti? Če so rekli, da si, torej si!" ~"
411 KrcmEl, IV  |         take besede. Še tisti večer so prišli orožniki, uklenili
412 KrcmEl, IV  |           prišli orožniki, uklenili so ga in ga gnali skozi vas.
413 KrcmEl, IV  |               Osupli in prestrašeni so stali sosedje ob poti. ~"
414 KrcmEl, IV  |        dolga procesija faranov, vsi so bili potrti in niso govorili
415 KrcmEl, IV  |           da se niso odkrili. ~Tako so prišli mimo krčme. Ob oknu
416 KrcmEl, IV  |         glavo je imel obvezano. Vsi so se ozrli nanj, on pa je
417 KrcmEl, IV  |          orožnikov. ~"Škoda ga je," so rekli sosedje in so se tolažili. "
418 KrcmEl, IV  |            je," so rekli sosedje in so se tolažili. "Nagle jeze
419 KrcmEl, IV  |          naj nosi!" ~Še tisti večer so sedeli v Elijevi krčmi,
420 KrcmEl, IV  |            suh. ~"Kako je zdravje?" so ga vpraševali. ~"Bi že bilo.
421 KrcmEl, IV  |           Kaj pa z razbojnikom? Kaj so rekli sodniki?" ~"Kaj bi
422 KrcmEl, IV  |            nego po pravici? Pet let so mu prisodili." ~"Pet let!" ~
423 KrcmEl, IV  |     prisodili." ~"Pet let!" ~Farani so se spogledali, krčmar pa
424 KrcmEl, IV  |             človek nagle jeze." ~Ko so se pod večer gostje razšli,
425 KrcmEl, IV  |              Kakor bliski od zemlje so švigale iskre proti nebu
426 KrcmEl, IV  |          iskre proti nebu in zvezde so ugasnile. ~Krčmar si je
427 KrcmEl, IV  |             kričal krčmar in kolena so se mu šibila od strahu. ~"
428 KrcmEl, IV  |             je v njem, ampak ponoči so vrata zaklenjena. – Zbogom,
429 KrcmEl, IV  |            trikrat vnela in trikrat so jo pogasili. Na cerkveni
430 KrcmEl, IV  |           strehi in v linah zvonika so čakali kmetje s polnimi
431 KrcmEl, IV  |             izgubi!" ~Temni pogledi so strmeli nanj, da jih je
432 KrcmEl, IV  |           bil dobre volje, tudi oči so se mu svetile kakor nikoli. ~
433 KrcmEl, IV  |     razločil temne sence kmetov, ki so čuvali, da bi veter ne vzdignil
434 KrcmEl, IV  |           krčmar bolan in omamljen, so mu zaškripali zobje od srda. ~"
435 KrcmEl, V   |             po dolini, po lehah, ki so se mokre in črne, pluga
436 KrcmEl, V   |        Oziral se je in od bridkosti so se mu oči zasolzile. ~"Tam
437 KrcmEl, V   |             razoru sem se igral, ko so naši orači orali; tam pod
438 KrcmEl, V   |       hrastom sem ležal v senci, ko so naši kosci kosili. Kdo bo
439 KrcmEl, V   |         gledal je in odlašal; težke so mu bile noge, na zemljo
440 KrcmEl, V   |           še! Glej, stara sem, sivi so moji lasje in nikogar nimam
441 KrcmEl, V   |            že vsa malodušna in noge so mi tako trudne, kakor da
442 KrcmEl, V   |             naglas zajokal. ~Zvezde so sijale, topla spomladanja
443 KrcmEl, V   |           spala, le v Elijevi krčmi so bila okna še svetla. ~Sedel
444 KrcmEl, V   |      mladost vse fare. Kakor otroci so živeli nekoč iz dneva v
445 KrcmEl, V   |             iz dneva v dan; smejali so se pod svetlim soncem in
446 KrcmEl, V   |             življenje. Pa glej, oči so se nenadoma vzdramile in
447 KrcmEl, V   |            se nenadoma vzdramile in so ugledale temno in trdo skrb. ~"
448 KrcmEl, V   |           novo setev?" ~Tako grenke so bile njegove misli. Zvezde
449 KrcmEl, V   |       njegove misli. Zvezde na nebu so sijale zmerom svetlejše;
450 KrcmEl, V   |          svetlejše; krčmarjeva okna so ugasnila. Pred najmlajšim
451 KrcmEl, V   |           Elijev gost. Slab si, ker so pesmi in sanje v tvojem
452 KrcmEl, V   |            tvojem srcu." ~"Žalostne so zdaj moje pesmi in moje
453 KrcmEl, V   |            moje pesmi in moje sanje so hude!" je vzdihnil najmlajši. ~"
454 KrcmEl, V   |      Predzadnji si izmed tistih, ki so šli!" ~"Kdo pa je zadnji?
455 KrcmEl, V   |         vendarle nisem omagal, noge so šle in šle, sam Bog vedi
456 KrcmEl, V   |        višje ter pije zvezde. ~"Ali so oblaki, ali so črne ptice?"
457 KrcmEl, V   |        zvezde. ~"Ali so oblaki, ali so črne ptice?" je vzkliknil
458 KrcmEl, V   |        Mnogo sem že videl ljudi, ki so omahovali, kakor ti omahuješ;
459 KrcmEl, V   |             na fari tisti večer, ko so črne ptice švignile iznad
460 KrcmEl, V   |        pridig in očitanj. Tisto noč so se prikazale črne ptice
461 KrcmEl, V   |           in očitanj; temveč prišle so, ker je bila njih ura. In
462 KrcmEl, V   |          umrl. – Prvo spoznanje, ki so mi ga vtepli, je bilo: da
463 KrcmEl, V   |         neumnejši od drugih. Vtepli so mi to črno vero s tako silo
464 KrcmEl, V   |             ni. – O fant, kako grdo so me nalagali, kako nemarno
465 KrcmEl, V   |           me nalagali, kako nemarno so me osleparili! Zdaj vem,
466 KrcmEl, V   |             šel in je pograbil, kar so dosegli dolgi prsti. – Kaj
467 KrcmEl, V   |             da bi ugibal. Moje noge so kakor vranje peroti – tja
468 KrcmEl, V   |             materin obraz. V spanju so bila njena lica bela in
469 KrcmEl, V   |           bela in mlada, na čelo pa so viseli sivi lasje. ~Ko se
470 KrcmEl, V   |          svojem srcu in njena ustna so odgovorila v spanju. ~"Zbogom,
471 KrcmEl, V   |          oni strani v klanec. Lahke so bile njegove noge in njegovo
472 KrcmEl, V   |            je dremal; upala in siva so bila njegova lica, njegova
473 KrcmEl, V   |         svojih gostih in vsi, kakor so bili pijani, so vedeli,
474 KrcmEl, V   |          vsi, kakor so bili pijani, so vedeli, kaj so rekle njegove
475 KrcmEl, V   |         bili pijani, so vedeli, kaj so rekle njegove bele oči. ~"
476 KrcmEl, V   |             in meril besed – bušile so iz ust, kakor so prišle
477 KrcmEl, V   |             bušile so iz ust, kakor so prišle iz zastrupljenega
478 KrcmEl, V   |            prijazne besede. ~Razšli so se gostje že ob zgodnjem
479 KrcmEl, V   |           in je molčal; njegove oči so bile ob robu zakrvavele.
480 KrcmEl, V   |           je natočil; komaj je pil, so mu lica zardela. ~"Praviš
481 KrcmEl, V   |       nenadoma omahnil, okoli vratu so se ga oklenili Elijevi prsti
482 KrcmEl, V   |        globoko povesil glavo. ~"Ali so bile le sanje, ali sem res
483 KrcmEl, V   |             da bi jih zasužnjil, pa so me samega zasužnjili." ~
484 KrcmEl, V   |          svetila luč. ~Pri Mlinarju so bili zbrani farani. ~"Dolgo
485 KrcmEl, V   |      nesreča, kedaj in čemu. ~Rekli so drug za drugim: ~"Pred tremi
486 KrcmEl, V   |           prosil vbogajme!" ~In vsi so rekli ~"Kdo nam je pamet
487 KrcmEl, V   |            puntarske krvi!" ~Kmetje so planili. ~"Bog se vas usmili!"
488 KrcmEl, V   |           vzkriknil Potnik. ~In vsi so vzkriknili za njim: ~"Do
489 KrcmEl, V   |          visokih belih plamenov, ki so omahovaje in plapolaje hiteli
490 KrcmEl, V   |             na streho. ~"Ne žgite!" so kričali zunaj. ~"Poiščimo
491 KrcmEl, V   |              Do antikrista!" ~Udrli so v hišo, prebredli so vse
492 KrcmEl, V   |          Udrli so v hišo, prebredli so vse izbe, izbice in hrame,
493 KrcmEl, V   |       potolkli, pobili in razdejali so vse, kar ni držalo; razsuli
494 KrcmEl, V   |              kar ni držalo; razsuli so denar po tleh, ali nihče
495 KrcmEl, V   |            ga ni dotaknil. Vse kote so prebrskali, vsako mizo in
496 KrcmEl, V   |        posteljo preobrnili; svetili so v hlev in v shrambo in v
497 KrcmEl, V   |       prikaže, da zažgemo!" ~Prišli so poslednji raziskovalci,
498 KrcmEl, V   |        raziskovalci, pod črno tepko so stopili, ki se je narahlo
499 KrcmEl, V   |             človeška roka. ~Gledali so in so rekli: ~"Kako bi ga
500 KrcmEl, V   |       človeška roka. ~Gledali so in so rekli: ~"Kako bi ga našli,