Part, Chapter

  1 DvehMl, I   |        svatovsko ukanje, v srce bi ga bila slišala. ~"Zdaj gre
  2 DvehMl, II  |   žalostnih, očitajočih oči; in da ga kličeta, se mu je zdelo,
  3 DvehMl, II  |           moja bo; trd bo kruh, ki ga bom jedel, ali moj bo. Kaj
  4 DvehMl, II  |           je še tako majhen, da bi ga z dlanjo pokril, je moj;
  5 DvehMl, II  |       pokril, je moj; moje roke so ga napravile rodovitnega, pot
  6 DvehMl, II  |    rodovitnega, pot od mojega čela ga je gnojil!" – kdor je tako
  7 DvehMl, II  |          mislijo, koprnenje po nji ga spremlja po vseh daljnih
  8 DvehMl, II  |        njenimi očmi, nikoli poprej ga ni videla tako prazniškega
  9 DvehMl, II  |           je bilo zaupanje, v srcu ga ni bilo. ~"Če ti ne bo hudega,
 10 DvehMl, II  |            tako malo v njih, kakor ga je v meni, ne povrne se
 11 DvehMl, II  |            gre iskat in v izobilju ga bo našel." ~Prijela je kozarec,
 12 DvehMl, II  |      najino slovo, ni treba, da bi ga še s solzami. Pij, Mana,
 13 DvehMl, III |         oknih težak in gost, da bi ga z britvijo rezal. Dobro
 14 DvehMl, III |        svojo sirotno bajto; vabila ga je s samotnimi očmi, dvoje
 15 DvehMl, III |             Hudo sanjaš, tovariš," ga je vzdramil popotnik. Pavle
 16 DvehMl, III |       daleč in kje smo?" ~Popotnik ga je najprej natanko pogledal,
 17 DvehMl, III |        mlad in močan; ali kosti so ga bolele in truden je bil,
 18 DvehMl, III |         razpalilo v krvi. ~"Nikoli ga nisem pil, čemu bi ga zdaj
 19 DvehMl, III |       Nikoli ga nisem pil, čemu bi ga zdaj ne? Pot je pot!" je
 20 DvehMl, III |           obležal je tam, kamor so ga sunili; svojo culo je imel
 21 DvehMl, III |        Ležal je dolgo, naposled pa ga je močno zažejalo. ~Ko se
 22 DvehMl, III |          zasinel v obraz; ogovoril ga je, Pavle pa ni razumel
 23 DvehMl, III |          si bila pisala in spoznal ga je v gneči med stotimi. ~"
 24 DvehMl, III |          bil bi te čakal do noči!" ga je pozdravil. "Ves dan sem
 25 DvehMl, III |      neprilike zaradi bogastva, ki ga nosiš s seboj?" ~"Niso!"
 26 DvehMl, III |          resno je gledal, kakor da ga je bila nenadoma obšla grenka
 27 DvehMl, III |     vprašal počasi in skoraj strah ga je bilo teh besed, ki so
 28 DvehMl, III |        kolikor imaš denarja, hrani ga zvesto in nič ne zapravljaj.
 29 DvehMl, III |           bil in žejen in kosti so ga bolele. Lojzeta ni bilo. ~"
 30 DvehMl, III |          je pomislil Pavle. "Da bi ga tudi že jaz imel!" ~Umil
 31 DvehMl, III |             doma bi tukaj ne bil!" ga je spreletelo. ~V krčmi
 32 DvehMl, III |        Lojze. ~"Dolgo te ni bilo!" ga je pozdravil Pavle. ~"Kaj
 33 DvehMl, III |      Pavleta je zabolelo, kakor da ga je tuja roka udarila na
 34 DvehMl, IV  |          rad, je rekel; nikoli več ga ne bo!" ~Mana je vzdignila
 35 DvehMl, IV  |        roke. ~"Greh je bil, Bog mu ga odpusti!" ~"Seveda je bil
 36 DvehMl, IV  |            ljudje srce na dlani in ga zafrečkajo prezgodaj. Ne
 37 DvehMl, IV  |             Tako bom pisala, kakor ga imam rada," je rekla Mana
 38 DvehMl, IV  |            ko ni res?" ~"Zato, ker ga imam rada, kakor me on ima
 39 DvehMl, V   |       toliko bogastva nasutega, da ga svet ne more več vsega požreti,
 40 DvehMl, V   |   izpraznil je kozarec na dušek in ga je trdo postavil na mizo. ~"
 41 DvehMl, V   |          je kdo lopnil v obraz, bi ga pošteno lopnil nazaj! Zdaj
 42 DvehMl, V   |          kaj da bo z njimi, ali ni ga na svetu, da bi mi odgovoril.
 43 DvehMl, V   |         dan!" ~Z usmiljenim očesom ga je pogledal Lojze. ~"Danes
 44 DvehMl, V   |        priberačim denar, ali pa da ga ukradem. Toliko je ustanovljeno!" ~"
 45 DvehMl, V   |        tistih besed. ~"Potrpi še!" ga je ustavil Pavle. "Kadar
 46 DvehMl, V   |             Vesel bodi in potrpi!" ga je tolažil Lojze. "Če bom
 47 DvehMl, V   |         čez to široko morje; da bi ga ne bilo med nama! Nikar
 48 DvehMl, V   |          sem vzdignil ta križ, sam ga bom nosil!" ~
 49 DvehMl, VI  |            na svetu, le zoper smrt ga ni. Saj vem, kakšna je tvoja
 50 DvehMl, VI  |         jutranja megla, nikoli več ga ne bo v srce nazaj." ~"Obadva
 51 DvehMl, VI  |           naravnost povej, kako bi ga sprejela in pozdravila,
 52 DvehMl, VI  |         siroten in beraški! Ali bi ga zapodila čez prag in zaloputnila
 53 DvehMl, VI  |           je vzkliknila. "Lepše bi ga sprejela in pozdravila,
 54 DvehMl, VI  |               Če te ima rad, kakor ga ti imaš, ne bo govoril nič
 55 DvehMl, VI  |         misli name. Vsak vinar, ki ga zasluži, obrne desetkrat,
 56 DvehMl, VI  |            je strah?" ~"Videla sem ga, vsega krvavega!" ~"Nič
 57 DvehMl, VI  |             Tako bom pisala, kakor ga imam rada; ali ne glej mi
 58 DvehMl, VI  |             Tako sem pisala, kakor ga imam rada," je rekla in
 59 DvehMl, VII |         ali za eno samo uro. Kadar ga nimaš, je vinar zlat. Opoldne
 60 DvehMl, VII |       italijansko. Eden izmed njih ga je nagovoril, Pavle je izpregovoril
 61 DvehMl, VII |   slovensko, nato še po nemško, pa ga niso razumeli. Pil je drugo
 62 DvehMl, VII |           Ozrl se je na Pavleta in ga je ogovoril po italijansko. "
 63 DvehMl, VII |            ves vesel. ~"Odkod si?" ga je vprašal. ~"Iz Trsta,"
 64 DvehMl, VII |            Pavletu res zazdelo, da ga je bil povabil Talijan med
 65 DvehMl, VII |           primajal skozi dim. Zdaj ga je Pavle od blizu slišal
 66 DvehMl, VII |            lepo spravi, odkoder si ga potegnil," je rekel Talijanu;
 67 DvehMl, VII |      siromak, v ta nečedni brlog?" ga je vprašal čokati Hrvat. ~"
 68 DvehMl, VII |        večerjat, saj se že mrači," ga je povabil Pavle. ~"Pot
 69 DvehMl, VII |           Pavle še en sam tolar in ga je ogledoval na dlani. ~"
 70 DvehMl, VII |               Kaj bi z njim? Kadar ga menjam, se začne poslednja
 71 DvehMl, VII |         nocoj, ali jutri? Prelijva ga v žganje!" ~Prelila sta
 72 DvehMl, VII |            v žganje!" ~Prelila sta ga še tisti večer. Obadva sta
 73 DvehMl, VII |          truden in bolan. Pavle pa ga je takoj spoznal in ledena
 74 DvehMl, VII |           molčiš in gledaš v tla?" ga je vprašal Hrvat. ~Pavle
 75 DvehMl, VII |       pojdeš," je vzrojil Hrvat in ga je zgrabil pod pazduho. "
 76 DvehMl, VII |          lačen." ~Šel je z njim in ga je položil na trdo posteljo,
 77 DvehMl, VIII|           ali kar na ulici, dokler ga niso pregnali. Spotoma,
 78 DvehMl, VIII|           okna velik kos kruha, ki ga je bil tja položil razvajen
 79 DvehMl, VIII|        daleč Hrvatov glas. Natanko ga ni razločil; kričalo je
 80 DvehMl, VIII|          naletel na Talijana in da ga je terjal za dolžni tolar.
 81 DvehMl, VIII|           tolar. Sam ni vedel, ali ga je bil srečal na ulici,
 82 DvehMl, VIII|           od gladu in utrujenosti, ga je spreletelo kakor spoznanje. ~"
 83 DvehMl, VIII|          Tako mu je bilo, kakor da ga je držala in vodila drobna,
 84 DvehMl, VIII|            je hotel reči Pavle, pa ga je obšel sram in molčal
 85 KrcmEl, I   |           le garal in garal; če si ga drugi privoščijo, si ga
 86 KrcmEl, I   |            ga drugi privoščijo, si ga bo še on, pa mir besedi!" ~
 87 KrcmEl, I   |           čela; zdelo se mu je, da ga pozdravljajo hribi, v senco
 88 KrcmEl, I   |            Star je bil župnik, oči ga niso več ubogale, pa je
 89 KrcmEl, I   |     kolikor dalj je namočena in da ga ni zvona, ki bi oznanjal
 90 KrcmEl, I   |          preko senožeti. Ali tedaj ga je zgrabil velik vihar,
 91 KrcmEl, I   |      zgrabil velik vihar, vzdignil ga je, lahkonogega, brezdomnega,
 92 KrcmEl, I   |        kakor z lipovim listom. Kam ga je zanesel? To vedi Bog
 93 KrcmEl, I   |           bil tako zamolkel, da so ga farani komaj slišali. ~"
 94 KrcmEl, I   |            ves žalosten, župnik pa ga je tolažil: ~"Taka je postava
 95 KrcmEl, I   |          vzdignite mi vzglavje, da ga vidim," je ukazal župnik.
 96 KrcmEl, I   |         Ugledal je tujca, premeril ga je z dolgim pogledom, nato
 97 KrcmEl, I   |           to nebo nad nami, ki smo ga bili vajeni; ali kakor da
 98 KrcmEl, I   |            Dokler je bil med nami, ga nismo videli, zato ker je
 99 KrcmEl, I   |        počitka potreben; kdo bi mu ga ne privoščil?" je rekel
100 KrcmEl, I   |             kakor se nam zdi, tako ga zaobrnemo, ali na desno,
101 KrcmEl, I   |      pritepeni žid ... nam vsem si ga nalival, da bi nas ociganil.
102 KrcmEl, I   |           Komaj je tako odgovoril, ga je zazeblo v srce; kajti
103 KrcmEl, I   |         čemu si prelil svojo kri?" ga je vprašal kralj Matjaž.
104 KrcmEl, I   |            se je sklonil čezenj in ga je prijel za roko. ~"Oče,
105 KrcmEl, II  |      storilo pri srcu." ~Pogledala ga je prestrašena. ~"Tudi meni
106 KrcmEl, II  |           me je strah." ~Pogledala ga je s plahimi očmi. ~"Kakor
107 KrcmEl, II  |            nad menoj, nocoj pa sem ga žalil z besedo in komaj
108 KrcmEl, II  |        smilil božji dan in čemu bi ga v krčmi ne zapravil? Danes
109 KrcmEl, II  |        povodenj odteče." ~Tedaj se ga je Mana oklenila z roko. ~"
110 KrcmEl, II  |         poln kelih bridkosti in da ga bosta izpila do dna. ~Potnikov
111 KrcmEl, II  |     Potnikov je šel mimo njega, ni ga pogledal, ne pozdravil.
112 KrcmEl, II  |        požiga in uboja. ~Gostje so ga veselo pozdravili, ko je
113 KrcmEl, II  |           pa je govoril človek, ki ga Potnikov še nikoli prej
114 KrcmEl, II  |            da si tako šaro zbral?" ga je vprašal Elija. ~"Kod
115 KrcmEl, II  |          ostani!" ~S temnim očesom ga je pogledal Potnikov starejši,
116 KrcmEl, II  |    postavil je na mizo kozarec, ki ga je bil že vzdignil do usten. ~"
117 KrcmEl, II  |          Elijevo besedo in zazeblo ga je do nog. Odrinil je steklenico
118 KrcmEl, II  |         groš!" ~Elija je prišel in ga je pogledal ves osupel. ~"
119 KrcmEl, II  |         Komaj je stal pred pragom, ga je spreletela groza. ~"Strah
120 KrcmEl, II  |         otročje je to srce, Bog se ga usmili." ~Šel je hitro,
121 KrcmEl, II  |          tam, kamor sodim." ~Došel ga je in še ves zasopel je
122 KrcmEl, II  |          še ves zasopel je bil, ko ga je vprašal: ~"Ali pojdeš
123 KrcmEl, II  |          bradati obraz, ali v temi ga ni razločil natanko; spreletelo
124 KrcmEl, II  |       razločil natanko; spreletelo ga je kakor strah. ~"Povej
125 KrcmEl, II  |           še z očmi ni razodel, da ga je strah teme in prihodnjih
126 KrcmEl, II  |        rekel starejši. ~Onadva sta ga pogledala. ~"Saj vem, kako
127 KrcmEl, II  |          Reci kdo besedo, reci, da ga porinem čez prag!" ~"Ne
128 KrcmEl, II  |           je vstal izza mize. ~Oče ga je najprej osupel pogledal,
129 KrcmEl, II  |           branila ni starejšemu in ga ni prosila, temveč mu je
130 KrcmEl, II  |           stopil je hitreje, da bi ga bridkost ne premagala. Od
131 KrcmEl, II  |    bridkost ne premagala. Od daleč ga je ugledala Mana s polja
132 KrcmEl, II  |            s polja in njene oči so ga spoznale. Ko je prihitela
133 KrcmEl, II  |           mi daj na pot!" ~Mana se ga je oklenila okoli vratu,
134 KrcmEl, II  |       korakov za njim, kakor da bi ga bilo palice strah. ~"Sam
135 KrcmEl, III |            trpljenja konec? Nikoli ga ne bo, le verjemite. Kar
136 KrcmEl, III |           da ima otroke. Spreletel ga je velik strah in udaril
137 KrcmEl, III |            in otroke in spreletela ga je silna groza. ~"Kam zdaj
138 KrcmEl, III |        grabeža. Ta se je smejal in ga je meril od glave do nog. ~"
139 KrcmEl, III |           siromaka in s spoznanjem ga je obšla grenka bridkost. ~"
140 KrcmEl, III |      odpusti grešniku in ne zavrzi ga! Grešil sem, moja žena pa
141 KrcmEl, III |        zameril? Pa kaj bi očital?" ga je tolažil grabež. ~"Zdaj
142 KrcmEl, III |       pamet; stopil je k ciganu in ga je vprašal s takim glasom,
143 KrcmEl, III |       Cigan je stopil k Potniku in ga je stresel za roko. ~"Hej,
144 KrcmEl, III |           se je smejal cigan in se ga je oklenil pod pazduho. ~"
145 KrcmEl, III |            se je zmotil, ali pa so ga nalagali; zakaj še zmerom
146 KrcmEl, III |          Potnik omahnil, ali cigan ga je držal krepko. ~"Pa vendarle
147 KrcmEl, III |         imaš tako pravico?" ~Cigan ga je vodil pod pazduho in
148 KrcmEl, III |           da nisem udaril!" ~Cigan ga je prijazno tolažil. ~"Blede
149 KrcmEl, III |          vinske omotice, ali obšel ga je velik strah. ~"Drži me,
150 KrcmEl, III |         omahnil preko ceste. Cigan ga je prijel okoli pasu in
151 KrcmEl, III |            je prijel okoli pasu in ga je vodil. – ~Dobro je razločil
152 KrcmEl, III |         Drugi Potnikov je, v misli ga poznam. Bog s teboj na dolgo
153 KrcmEl, III |           Grajžarja s hriba. In da ga rubi Elija, krčmar. ~"Čemu
154 KrcmEl, III |         gostača me vzemi!" ~Krčmar ga ni slišal; stal je tam v
155 KrcmEl, III |           je vzkriknil Grajžar, da ga je slišala vsa fara: ~"Tat
156 KrcmEl, III |           stali in žalovali? Nihče ga ni gonil od hiše, sam si
157 KrcmEl, III |           mu je odgovoril Elija in ga je ošvrknil iznad rame s
158 KrcmEl, III |         zakričal tako silno, da so ga slišali v dolini do zadnje
159 KrcmEl, III |            se mu je zazdelo, da so ga pogledale bele oči in da
160 KrcmEl, IV  |        zatekle. ~Tudi stari Potnik ga je videl takega in ves se
161 KrcmEl, IV  |    babjeverne sanje. Kdo izmed nas ga ni že videl? Bog mu daj
162 KrcmEl, IV  |      dolgčas samemu, za plačilo pa ga je cigan vedril in tolažil. ~"
163 KrcmEl, IV  |        duša je zadobila mir, nihče ga ni več srečal ne podnevi
164 KrcmEl, IV  |          še z bičem v roki. ~Elija ga je veselo pozdravil, Kovač
165 KrcmEl, IV  |           odgovoril krčmar. ~Kovač ga je temno pogledal. ~"Čuj,
166 KrcmEl, IV  |           pa sem šel ponj. Niso mi ga dali, ker pravijo, da sem
167 KrcmEl, IV  |            da sem, ti veš." ~Elija ga je lokavo pogledal izpod
168 KrcmEl, IV  |         živina," je rekel Kovač in ga je sunil z nogo, da se je
169 KrcmEl, IV  |      natočil si je kozarec vina in ga je izpil na en sam dušek.
170 KrcmEl, IV  |       prišli orožniki, uklenili so ga in ga gnali skozi vas. Kovač
171 KrcmEl, IV  |        orožniki, uklenili so ga in ga gnali skozi vas. Kovač ni
172 KrcmEl, IV  |           troje orožnikov. ~"Škoda ga je," so rekli sosedje in
173 KrcmEl, IV  |               Kako je zdravje?" so ga vpraševali. ~"Bi že bilo.
174 KrcmEl, IV  |        tistih pet let. Še vprašali ga niso, pa je rekel: Žal mi
175 KrcmEl, IV  |            je rekel: Žal mi je, da ga nisem ubil; ubiti sem ga
176 KrcmEl, IV  |           ga nisem ubil; ubiti sem ga mislil. – Tako je, ljudje
177 KrcmEl, IV  |    Martinov v krčmi. ~"Kaj pa ti?" ga je vprašal Elija in je podvil
178 KrcmEl, IV  |           tako veselo zasmejal, da ga je krčmar ves začuden pogledal. ~"
179 KrcmEl, IV  |             Torej na spomlad? Glej ga, kako natanko vé za prihodnje
180 KrcmEl, IV  |           kozolec?" ~"Moj!"  "Glej ga, vse je njegovo! Navsezadnje
181 KrcmEl, IV  |            še nikoli. ~Na pol poti ga je zgrabilo za ramo tako
182 KrcmEl, IV  |       kakor od kamna. Ali nenadoma ga je spreletela črna misel
183 KrcmEl, IV  |             Bog bodi zahvaljen, ni ga še bilo in ga ne bo, pozabil
184 KrcmEl, IV  |        zahvaljen, ni ga še bilo in ga ne bo, pozabil je!" si je
185 KrcmEl, IV  |      truden in bolan. Rana na čelu ga je zaskelela in se je odpirala,
186 KrcmEl, IV  |             je kričal Elija. ~Kmet ga je sunil v stran. ~"Daj
187 KrcmEl, IV  |       omahnil tako blizu ognja, da ga je zapeklo v roke in lica. ~"
188 KrcmEl, IV  |      kričal. ~"Kaj je hiša tvoja?" ga je vprašala ženska. "Še
189 KrcmEl, IV  |            kakor visok kres; nihče ga ni gasil, ker je stal na
190 KrcmEl, IV  |          se vdal izkušnjavi, če bi ga zaprli med same ovce." ~
191 KrcmEl, IV  |          živel med babami." ~Elija ga je temno pogledal. ~"Ali
192 KrcmEl, IV  |       rekel v svojem srcu. Ali srd ga ni potolažil in ne ozdravil.
193 KrcmEl, IV  |          vzglavju in po rjuhi. Luč ga je skelela v oči, upihniti
194 KrcmEl, IV  |              Omahnil je do okna in ga je odprl. ~"Cigan! Pridi,
195 KrcmEl, IV  |           je skril pod odejo. Mraz ga je tresel do jutra in zadremal
196 KrcmEl, V   |            jutri pa pojdem!" ~Mati ga je pogledala z žalostnimi
197 KrcmEl, V   |         noči. ~"Ali še ne pojdeš?" ga je vprašal in je legel v
198 KrcmEl, V   |         rekel najmlajši in zazeblo ga je po vsem životu. ~"Zato
199 KrcmEl, V   |       vzkliknil prestrašen. ~Cigan ga je prijel za roko. ~"Glej,
200 KrcmEl, V   |           Prvo spoznanje, ki so mi ga vtepli, je bilo: da sem
201 KrcmEl, V   |          vsem prostranem svetu; ni ga pač kraja, kjer še ni stala
202 KrcmEl, V   |          hribe in doline in peroti ga nesejo, ne da bi ugibal.
203 KrcmEl, V   |          je rekel tako tiho, da bi ga bdeče uho ne slišalo. ~Ali
204 KrcmEl, V   |           uho ne slišalo. ~Ali ona ga je slišala v svojem srcu
205 KrcmEl, V   |     kolenih. Ali hujše bi bilo, da ga ne izpijem. Tisto vejo bom
206 KrcmEl, V   |           Rekel si: S tistim bičem ga bom tepel, s katerim jih
207 KrcmEl, V   |          ni bilo belega obraza, ki ga je videl Elija; zarja se
208 KrcmEl, V   |         staremu Potniku naglas, da ga je slišala vsa fara: ~"Za
209 KrcmEl, V   |           dal? In pravim: Cigan mi ga je dal." ~Cigan je bil ob
210 KrcmEl, V   |        takorekoč za likof?" ~Elija ga je pogledal, zategnil je
211 KrcmEl, V   |       prezgodnji paradiž. Upijanim ga, si rekel, zaspal bo pod
212 KrcmEl, V   |         omahnil, okoli vratu so se ga oklenili Elijevi prsti kakor
213 KrcmEl, V   |         krčmarja z obema rokama in ga je pritisnil na prsi s toliko
214 KrcmEl, V   |           povprašujete po njem, ko ga nosi s seboj vsaki izmed
215 KrcmEl, V   |      usmili!" je rekel cigan in ni ga več bilo; vzela ga je noč. ~"
216 KrcmEl, V   |           in ni ga več bilo; vzela ga je noč. ~"Do gospodarja,
217 KrcmEl, V   |          in nagnil glavo, kakor da ga je težka pest zgrabila za
218 KrcmEl, V   |           begal po izbi. V omotici ga je spreletelo: upihni luč! –
219 KrcmEl, V   |          kričali zunaj. ~"Poiščimo ga najprej, antikrista!" ~"
220 KrcmEl, V   |        denar po tleh, ali nihče se ga ni dotaknil. Vse kote so
221 KrcmEl, V   |          so in so rekli: ~"Kako bi ga našli, ko je satan, ne človek!" ~
222 KrcmEl, V   |          hribom, ugasnil, kakor da ga je bila popila jutranja
223 KrcmEl, V   |       jutranja zarja; človeško oko ga ni videlo več ... ~
224 KrcmEl, VI  | premišljeval in izpraševal, kdo da ga je bil zastrupil; tudi glava
225 KrcmEl, VI  |          bil zastrupil; tudi glava ga ni več bolela in strahov
226 KrcmEl, VI  |          vrt je nasadil za hišo in ga je ogradil z visokim plotom.
227 KrcmEl, VI  |        postavil kozarec na mizo in ga je natočil do roba. ~"Kaj
228 KrcmEl, VI  |          Kovač. Z velikim veseljem ga je pozdravil Elija. ~"Ti
229 KrcmEl, VI  |         dan? Nikoli, o, nikoli več ga ne boš gledal! Deset let –
230 KrcmEl, VI  |           so se mu smehljali in so ga obgovarjali. ~"Kako je,
231 KrcmEl, VI  |            Kako je, krčmar Elija?" ga je vprašal Grajžar. "Dolgčas
232 KrcmEl, VI  |       vrsti so prihajali vsi in so ga pozdravljali: Kovač, Martinov,
233 KrcmEl, VI  |       kozarce ter je kričal, da so ga slišali onkraj hriba. ~"
234 KrcmEl, VI  |          ležal krčmar Elija, ko so ga prvikrat pozdravili rubežniki. ~
235 KrcmEl, VI  |             V izbi je ležal, ko so ga pozdravili drugikrat. ~Ali
236 KrcmEl, VI  |   pozdravili drugikrat. ~Ali ko so ga pozdravili tretjikrat, je
237 KrcmEl, VI  |         črno truplo Elijevo. Objel ga je okoli pasú in ga je nesel
238 KrcmEl, VI  |          Objel ga je okoli pasú in ga je nesel v hišo. Tam mu
239 SimnuS, I   |       ljudje in so rekli: ~"Glejte ga, razbojnika, ob belem dnevu
240 SimnuS, I   |          izbi umrl!" ~Še poslušali ga niso; gnali so ga pred sodnika.
241 SimnuS, I   |        poslušali ga niso; gnali so ga pred sodnika. In tam so
242 SimnuS, I   |            pred sodnika. In tam so ga obtožili, da je hotel umirati
243 SimnuS, I   |       kladiva!" ~Odkod da je doma, ga je vprašal sodnik. ~Ob tej
244 SimnuS, I   |       tistega kraja, ne spoznal bi ga več, še v sanjah ne ..." ~
245 SimnuS, I   |           še v sanjah ne ..." ~Nič ga niso več izpraševali; prijeli
246 SimnuS, I   |            izpraševali; prijeli so ga in so ga gnali kakor tatu.
247 SimnuS, I   |   izpraševali; prijeli so ga in so ga gnali kakor tatu. Šimen
248 SimnuS, I   |          in vožnja draga?" ~Biriči ga niso poslušali, temveč so
249 SimnuS, I   |          niso poslušali, temveč so ga zaklenili v tesno, nepriljudno
250 SimnuS, I   |       danilo, so odprli duri in so ga poklicali. Šimen je vstal,
251 SimnuS, I   |      prepiral z nikomer. ~Gnali so ga križem po ulicah, naposled
252 SimnuS, I   |          po ulicah, naposled pa so ga potisnili v železni voz.
253 SimnuS, I   |        Komaj je še dobro zadremal, ga je vzdramil birič; zunaj
254 SimnuS, I   |          vprašal Šimna. "Tisti, ki ga bomo redili?" ~"Ne vem,
255 SimnuS, I   |       Šimen!" ~Z zlovoljnim očesom ga je premeril starec od glave
256 SimnuS, I   |          malo porazgovoril. ~"Glej ga!" je skoraj srdit odvrnil
257 SimnuS, I   |            vedel pot, ljuba duša!" ga je tolažil Šimen. "Pač je
258 SimnuS, I   |           nadložen, prihaja, da bi ga pitali! – Ali te nič ni
259 SimnuS, II  |            Svet stoji na glavi, mi ga ne bomo na noge postavili. –
260 SimnuS, II  |           Šimen, nadloga imenovan, ga je prijazno pogledal. ~"
261 SimnuS, II  |      kamenja; béli se v soncu, vsi ga vidite. Tam, kjer leži tisto
262 SimnuS, II  |           je Šimen, oblastnija nam ga je poslala za občinsko nadlogo!" ~
263 SimnuS, II  |           kamenje je ostalo; ni se ga človek dotaknil: osat in
264 SimnuS, II  |          poslale oblastnije, da bi ga redili! Ta človek pa je
265 SimnuS, II  |        tedaj ukazal biriču: ~"Ženi ga v Osojnico, k županu ga
266 SimnuS, II  |            ga v Osojnico, k županu ga ženi in tam razloži, kakor
267 SimnuS, II  |       prisojniška fara, ampak nima ga preveč, da bi ga metala
268 SimnuS, II  |        ampak nima ga preveč, da bi ga metala še sosedom in njih
269 SimnuS, III |            in morda na vekomaj, da ga ni priganjal birič. ~"Stopi!
270 SimnuS, III |            star, pa se ne cmerim!" ga je zavrnil birič; postrani
271 SimnuS, III |        nosiš, da si tako betežen?" ga je vprašal. ~"Pet jih nosim
272 SimnuS, III |            je stopil pred Šimna in ga je ogledaval z debelimi
273 SimnuS, III |          od glave do nog, kakor da ga je bil šele v tistem trenotku
274 SimnuS, III |         kri posušila?" ~Blagodušno ga je pogledal Šimen. ~"Mene
275 SimnuS, III |      človek zmerom zemlje dovolj!" ga je tolažil birič. ~Šimen
276 SimnuS, III |            je začudil župan; takoj ga je spreletela huda misel
277 SimnuS, III |          nadložnega človeka, da bi ga redili. Pismo pravi, da
278 SimnuS, III |           temveč iz Osojnice. Zato ga pošilja naš župan občini
279 SimnuS, III |          je vzrojil župan. "Nikoli ga nisem videl, tega človeka,
280 SimnuS, III |          in kdo da je! Le kar ženi ga nazaj, odkoder si ga prignal,
281 SimnuS, III |          ženi ga nazaj, odkoder si ga prignal, pa Bog z vama!" ~
282 SimnuS, III |            in ne v prisojniški. Tu ga imate, redite ga in skrbite
283 SimnuS, III |   prisojniški. Tu ga imate, redite ga in skrbite zanj po vesti,
284 SimnuS, III |        rojen in prisojniška občina ga bo redila na stare dni!
285 SimnuS, III |           jokavi nadložnik, ki nam ga je vsem Bog poslal zaradi
286 SimnuS, III |            bili veseli. ~"Ne nam," ga je zavrnil župan, "in ne
287 SimnuS, III |           naših grehov, temveč vam ga je Bog poslal, je že vedel
288 SimnuS, III |        domačijo; tam pa glejte, da ga boste pošteno redili in
289 SimnuS, III |        prazno malho ter poreče: Tu ga imate, zdaj pa glejte!" ~"
290 SimnuS, III |     Pametno si govoril, Andrejec!" ga je pohvalil župan. "Le pojdi
291 SimnuS, III |            nadloga, kaj se maješ?" ga je posvaril birič osojniški. ~"
292 SimnuS, III |          se je močno opotekal, sta ga prijela pod pazduho obadva
293 SimnuS, III |            je zaklical: ~"Le dobro ga primita ter varno ga držita!
294 SimnuS, III |         dobro ga primita ter varno ga držita! Če se mu na tej
295 SimnuS, III |         meje, prisojniški birič pa ga je odrival. Šimen se ni
296 SimnuS, III |           s srebrno vprego: ali bi ga suval čez mejo, če mu je
297 SimnuS, III |     plačuje davke in doklade, kjer ga je volja? Siromaka pa rineš
298 SimnuS, III |            izročila žejnega, da bi ga napojil, lačnega, da bi
299 SimnuS, III |            napojil, lačnega, da bi ga nasitil, pa ga suje čez
300 SimnuS, III |      lačnega, da bi ga nasitil, pa ga suje čez mejo! In tak bi
301 SimnuS, III |      zasvetilo prisojniškemu. "Tja ga položimo, kjer je prava
302 SimnuS, III |               Na osojniški svet bi ga položil? Da bi se sklical:
303 SimnuS, III |           Šimna pod pazduho in sta ga položila na kamenje, ki
304 SimnuS, IV  |        sanjalo se mu je tole: ~Bog ga je blagoslovil z neizmernim
305 SimnuS, IV  |       omamilo njegovega srca in ni ga navdalo z napuhom. V svoji
306 SimnuS, IV  |        dospel v Prisojnico. Tam so ga pozdravili kakor kralja
307 SimnuS, IV  |            pozabila nanj, spoznala ga je z materinskimi očmi,
308 SimnuS, IV  |        materinskimi očmi, sprejela ga je z razprostrtimi rokami.
309 SimnuS, IV  |          Iz takih sladkih misli pa ga je vzdramil silen vik in
310 SimnuS, IV  |         zlati kočiji, temveč da so ga prignali biriči, starca
311 SimnuS, IV  |      siromaka nebogljenega? Ali bi ga podil preko praga?" – –
312 SimnuS, IV  |         praga?" – – Prisojniški pa ga je zavrnil: "Kakor bi postava
313 SimnuS, IV  |          je hotel na noge, noge pa ga niso več nosile, le kamenje
314 SimnuS, IV  |         ves vroči pot, kolikor sem ga potočil, vso kri, kolikor
315 SimnuS, IV  |          smrt sediš tam in čepiš!" ga je pokaral prisojniški. ~"
316 SimnuS, IV  |      pokaral prisojniški. ~"Stresi ga, če je živ; saj še ne bevskne!"
317 SimnuS, IV  |        svetoval osojniški. ~In res ga je stresel prisojniški tako
318 SimnuS, IV  |          mojem kamenju!" ~Birič pa ga je osorno pogledal in mu
319 SimnuS, IV  |      pravica ob njegovem grehu, ki ga ni!" ~Take modrosti je poslušal
320 SimnuS, IV  |          prijetno. Ali sladki vonj ga je omamil, zazibalo in zatemnilo
321 SimnuS, V   |           vrtovičil, ampak postava ga je spoznala že po obrazu
322 SimnuS, V   |          bil za silo vdal, le žeja ga je žgala v ustih. Poslušal
323 SimnuS, V   |         mrtev!" ~Prisojniški birič ga je stresel za drugo ramo,
324 SimnuS, V   |         sodi človeka, ne pa, da bi ga pitala in napajala. Zato
325 SimnuS, V   |             Kdo mu bo stregel, kdo ga bo nasitil in napojil?"
326 SimnuS, V   |       prignali v Prisojnico. Ti pa ga nisi vprašal, če je lačen
327 SimnuS, V   |         bil, si izročil biriču, da ga požene v Osojnico! Lepo
328 SimnuS, V   |       pravica ne izkaže!" ~Nato pa ga je posvaril, sirotnega Šimna,
329 SimnuS, VI  |           se Šimen ni prerekal, če ga je udarila pravica; in udarila
330 SimnuS, VI  |        udarila pravica; in udarila ga je mnogokdaj; ni se pritoževal,
331 SimnuS, VI  |         mnogokdaj; ni godrnjal, če ga je pestila tuja oblast,
332 SimnuS, VI  |           je ustanovil; in pestila ga je mnogokdaj. Ali glej,
333 SimnuS, VI  |            Ležal je na kamenju, pa ga ni več čutil; še vedel ni
334 SimnuS, VI  |        kadar je vanj pognan; če bi ga šel radovoljno gledat, bi
335 SimnuS, VI  |          šel radovoljno gledat, bi ga postava ozmerjala. Ampak
336 SimnuS, VI  |           ali se le dela?" ~"Primi ga za roko, stresi ga za ramo!" ~"
337 SimnuS, VI  |           Primi ga za roko, stresi ga za ramo!" ~"Ti ga primi
338 SimnuS, VI  |           stresi ga za ramo!" ~"Ti ga primi in stresi!" ~Osojniški
339 SimnuS, VI  |         sklonil nad Šimna, potipal ga je narahlo po rokah, na
340 SimnuS, VI  |          se je umaknil župan, mraz ga je spreletel do srca. ~Obadva
341 SimnuS, VI  | prisojniški birič. ~"Ne pobegnil!" ga je srdit zavrnil njegov
342 SimnuS, VI  |            te z bičem nagnal lovit ga. Tam leži telo, ali kje
343 SimnuS, VI  |          brez greha. Prišel je, ko ga nihče ni klical, prinesel
344 SimnuS, VI  |          en sam, pada pod njim; če ga nosita dva, stočeta; če
345 SimnuS, VI  |            nosita dva, stočeta; če ga nosijo štirje, se poté;
346 SimnuS, VI  |            je natovorila tovor, da ga štirje ne zmoremo. Kaj namreč
347 SimnuS, VII | prisojniški birič; ampak osojniški ga je ošvrknil s hudobnim pogledom: ~"
348 SimnuS, VII |             Je že res, da je tam!" ga je zavrnil osojniški. "Vsi
349 SimnuS, VII |            zavrnil osojniški. "Vsi ga vidimo, ker imamo vsak po
350 SimnuS, VII |           in so poslušali. ~"Primi ga!" je ukazal osojniški župan. ~"
351 SimnuS, VII |          osojniški župan. ~"Stresi ga!" je potrdil prisojniški. ~
352 SimnuS, VII |         zato je odgovoril: ~"Primi ga za ramo, učenjak, okreni
353 SimnuS, VII |           za ramo, učenjak, okreni ga malo, pa glej, če se ti
354 SimnuS, VII |           Kar je, je! Če je mrtev, ga naša bridkost ne bo oživila;
355 SimnuS, VII |          ne bo oživila; pokopljimo ga, njegovo malopridno dušo
356 SimnuS, VII |              Brez oglednikov da bi ga za mrtvega spoznali?" je
357 SimnuS, VII |             ampak beseda je le! Da ga zagrebemo kakor nekrščeno
358 SimnuS, VII |      napodil. Kar zagrebemo da naj ga, kjer leži, je rekel. Ker
359 SimnuS, VII |          Še po cesarja in papeža!" ga je zavrnil birič. ~Osojniški
360 SimnuS, VII |         sama zavozlala vozel, tako ga je tudi sama razvozlala.
361 SimnuS, VII |        čegar svetu leži, tisti naj ga pokoplje. In pokoplje naj
362 SimnuS, VII |          pokoplje. In pokoplje naj ga krščansko, ker dasi je bil
363 SimnuS, VII |    hinavščina in zloba! Porinil mi ga je čez mejo, da bi ga redil,
364 SimnuS, VII |           mi ga je čez mejo, da bi ga redil, pokopal in morda
365 SimnuS, VII |           pravim: tista občina, ki ga je krstila, naj ga še pokoplje!" ~"
366 SimnuS, VII |      občina, ki ga je krstila, naj ga še pokoplje!" ~"Katera občina
367 SimnuS, VII |      pokoplje!" ~"Katera občina pa ga je krstila?" je hinavsko
368 SimnuS, VII |     vprašal prisojniški. ~"Krstila ga je občina prisojniška, tako
369 SimnuS, VIII|  krščanskimi ljudmi? Namesto da bi ga nasitil in napojil ter ga
370 SimnuS, VIII|          ga nasitil in napojil ter ga navsezadnje pokopal, kakor
371 SimnuS, VIII|       veren kristjan!" ~Ali župnik ga je zavrnil: ~"Kristus ni
372 SimnuS, VIII|           in pripelji siromaka, da ga pokopljemo, kakor se človeku
373 SimnuS, VIII|      pripelji tistega siromaka, da ga pokopljemo, kakor se spodobi
374 SimnuS, VIII|       zadremati. Ali v tistem hipu ga je nekdo potrkal po rami. ~"
375 SimnuS, VIII|           ne cvrlo v soncu, sem si ga naprtil sam in sem ga pokopal.
376 SimnuS, VIII|           si ga naprtil sam in sem ga pokopal. Ampak kaj pomaga,
377 SimnuS, VIII|           pa se je približal meji, ga je nekdo potrkal po rami
378 SimnuS, VIII|          nekdo potrkal po rami ter ga zelo prijazno pozdravil. ~"
379 SimnuS, VIII|            v življenju, zdaj pa mi ga je dodelila v obilni meri.
380 SimnuS, VIII|       nihče ni upal; ogibali so se ga v dolgih kolobarjih, ali
381 SimnuS, VIII|     stokanje in vzdihovanje, ki so ga slišali ljudje celó v postelji,
382 SimnuS, VIII|              Morda," so rekli, "da ga potolaži ta čast, izkazana