Part, Chapter

  1 DvehMl, I   |                 I  Nočilo se je, ko sta šla skozi vas; krčme
  2 DvehMl, I   | bridkosti. Želela si jima srečo, ko jo imata v izobilju; nama
  3 DvehMl, I   |          pisma piše in o božiču, ko se je prikazala, je imela
  4 DvehMl, I   |          pa nama več ne bo hudo, ko bova slišala svatovsko vriskanje,
  5 DvehMl, I   |        kolika bo šele moja dota, ko bom mislila nate in se ne
  6 DvehMl, I   |       svatje. ~"Prej sva jokala, ko so oni vriskali; zdaj vriskajva
  7 DvehMl, II  |         leh se niso trgali. ~Ali ko je Pavle prodal svojo bajto,
  8 DvehMl, II  |     dvoje majhnih in ozkih oken. Ko se je Pavle poslavljal,
  9 DvehMl, II  |     glavo in do solz mu je bilo, ko se je poslovil brez besed.
 10 DvehMl, II  |          spreletelo njeno srce. ~Ko se je poslovila na pragu
 11 DvehMl, II  |      kamen ob cesti in je čakal. Ko je prišla Mana, sta se pozdravila
 12 DvehMl, II  |     vzkliknil. "Ali nisva ukala, ko sva se napravljala na pot?
 13 DvehMl, II  |          hraniva jih za kasneje, ko bo morje med nama." ~Le
 14 DvehMl, II  |     tisti čas je bila Mana sama, ko je Pavle šel, da kupi in
 15 DvehMl, II  |       plača karto za Ameriko. In ko je bila sama, se je vsa
 16 DvehMl, II  |          je priča. – Zdaj, Mana, ko je to ustanovljeno, pa se
 17 DvehMl, II  |       oči so bile svetlejše. Ali ko se je nagnil dan, sta obadva
 18 DvehMl, II  |       pot nista govorila besede. Ko sta bila že daleč, sta vprašala
 19 DvehMl, II  |         vesela." ~"Bog bo dal." ~Ko sta se poljubila, so se
 20 DvehMl, III |          Lilo je kakor iz vedra, ko je Pavle zadel svojo težko
 21 DvehMl, III |          Bogu," je pomislil. Ali ko je tako pomislil, se je
 22 DvehMl, III |    zaspal. ~Vzdramil se je šele, ko je butil ob duri. ~"Kje
 23 DvehMl, III |      Mana. Tudi je ugledal Mano, ko je stala pred njim čisto
 24 DvehMl, III |   popotnik. Pavle se je ozrl; in ko je ugledal temni voz in
 25 DvehMl, III |     jedel in devet noči ne spal. Ko je poslednjikrat stopil
 26 DvehMl, III |         palici.  "Močan sem bil, ko sem stal na domači lehi
 27 DvehMl, III |       sem stal na domači lehi in ko sem se bahal pred farno
 28 DvehMl, III |        je pot!" je rekel Pavle. ~Ko so jih poklicali, so bili
 29 DvehMl, III |        pa ga je močno zažejalo. ~Ko se je ozrl z motnimi očmi,
 30 DvehMl, III |         sedem dni in sedem noči. Ko je ob jutru osmega dne stopil
 31 DvehMl, III |          Tudi mene je zaskrbelo, ko se drugače ne brigam za
 32 DvehMl, III |         mi ropotija," je rekel, "ko sem zdoma do noči; za molje
 33 DvehMl, III |      kakor že ne od tistega dne, ko se je poslovil od svoje
 34 DvehMl, III |        poslovil od svoje bajte. ~Ko se je vzdramil, je bilo
 35 DvehMl, III |     precej povedal: lačen sem!"  Ko je Lojze povečerjal, si
 36 DvehMl, III |        ti kaj pošljem za balo." ~Ko je napisal Pavle to pismo,
 37 DvehMl, IV  |        noč jo je vzbudila Hanca, ko ji je posvetila s svečo
 38 DvehMl, IV  |          nisi legla na posteljo, ko ti je pred nosom?" ~Polagoma
 39 DvehMl, IV  |        rekla. ~Zaspali pa nista, ko je Hanca upihnila svečo. ~"
 40 DvehMl, IV  |          kakor kamen za kamnom. ~Ko se je vzdramila, je bilo
 41 DvehMl, IV  |         jaz sem drugače mislila, ko sem prišla. Bridkost je
 42 DvehMl, IV  |           večerjala je stoje; in ko si je postlala v kuhinji
 43 DvehMl, IV  |      smejali. ~"Zakaj me žalijo, ko jim nisem storila hudega?"
 44 DvehMl, IV  |    vzdihujem. Ali čemu zmerjajo, ko jih ne žalim? Beseda jim
 45 DvehMl, IV  |         vendar vidim vsak večer, ko zaspati ne morem. Ljudje,
 46 DvehMl, IV  |       rekla: ~"Zakaj tako pišeš, ko ni res?" ~"Zato, ker ga
 47 DvehMl, V   |        krčmo, rad bi se napil." ~Ko sta bila v krčmi, je Lojze
 48 DvehMl, V   |          in iščejo brez nehanja, ko sami prav dobro vedo, da
 49 DvehMl, V   |           kaj bi še čakal? Zdaj, ko imam časa preveč, se bom
 50 DvehMl, V   |        in brez žalosti. Zdaj pa, ko je sila, da grem, zdaj že
 51 DvehMl, V   |        zasačene. ~Čez teden dni, ko je bil od pohajkovanja bolj
 52 DvehMl, V   |         umrje. Še prejšnja leta, ko se mi nikamor ni mudilo,
 53 DvehMl, V   |         niso kar naproti prišli, ko sem stopil na amerikansko
 54 DvehMl, V   |         sem žvižgal in prepeval, ko je godel želodec svoj grenki
 55 DvehMl, V   |          v tujini brez tolažbe. ~Ko je bil truden, je prižgal
 56 DvehMl, V   |     Stotisočkrat pozdravljena!" ~Ko je dopisal to pismo, se
 57 DvehMl, VI  |                   VI  V nedeljo, ko je Mana odpovedala službo,
 58 DvehMl, VI  |        je rekla Mani in je šla. ~Ko je odslužila Mana svojih
 59 DvehMl, VI  |        Tam je ostala sedem dni. ~Ko sta prvi večer sedeli za
 60 DvehMl, VI  |         spominjam na tiste čase, ko sem bila sama še otrok." ~"
 61 DvehMl, VI  |        obremenjene in žalostne. ~Ko je upihnila luč, je rekla
 62 DvehMl, VI  |        stala beračica pred njim, ko sem obljubila, da si prislužim
 63 DvehMl, VI  |   zbirale in hranile za doto; in ko so prihranile, so imele
 64 DvehMl, VI  |          niso odprta pri njih!"  Ko je pozvonila, ji je odprl
 65 DvehMl, VI  |     prislužila bi si jo kmalu!" ~Ko je čedila zjutraj obleko
 66 DvehMl, VI  |          in je zardela. ~Zvečer, ko si je bila napravila posteljo,
 67 DvehMl, VI  |          počasi je pila vino, in ko je popila ves kozarec, so
 68 DvehMl, VI  |          Mana je zgenila pismo. ~Ko se je vračala na svoj žalostni
 69 DvehMl, VII |     potreba tam, da človek meži, ko večerja in kosi, ampak želodec
 70 DvehMl, VII |        zanj predraga; tisti dan, ko so mu jo odpovedali, je
 71 DvehMl, VII |          povezal culo in je šel. Ko je stal na cesti, se je
 72 DvehMl, VII |     kolenih čez hribe in goré!" ~Ko je stopil iz brloga na svetlo
 73 DvehMl, VII |         kuhajo za siromake. Šele ko je kosil, je občutil, da
 74 DvehMl, VII |         po italijansko. "Kaj bi, ko te ne razumem!" se je zasmejal
 75 DvehMl, VII |         bo izveličal ta tolar." ~Ko sta pokosila, je rekel Talijan: ~"
 76 DvehMl, VII |          je ves vesel nasmehnil, ko je Talijan četrtikrat pomešal
 77 DvehMl, VII |        izgubil, kakor je uganil. Ko je zapravil troje tolarjev,
 78 DvehMl, VII |         ki spe na trdem kamnu." ~Ko se je ob poznem jutru predramil,
 79 DvehMl, VII |          Obadva sta bila pijana, ko sta v pozni noči lezla čez
 80 DvehMl, VII |         ker si mi večerjo kupil, ko sem bil lačen." ~Šel je
 81 DvehMl, VIII|         si očistila mojo dušo." ~Ko je stopil na cesto, je bilo
 82 DvehMl, VIII|      seglo žganje močno v glavo; ko je vstal, se je opotekal
 83 DvehMl, VIII|   vbogajme, zaradi tistih časov, ko sva se rada imela! – Čez
 84 DvehMl, VIII|       sem se bil namenil takrat, ko mi je izkušal Hrvat vero
 85 DvehMl, VIII|         pa vendarle sem našel." ~Ko se je znočilo, se je prikradel
 86 DvehMl, VIII|          dežja in mraza še ne." ~Ko so se oči privadile temi,
 87 DvehMl, VIII|          jutra. Ni se še danilo, ko se je vzdramil; splezal
 88 DvehMl, VIII|        čutil ne kola, ne kamna. ~Ko je nekoč omahoval ponoči
 89 DvehMl, VIII|          Pavle, nič se ne boj!" ~Ko se je prebudil iz dolgih,
 90 DvehMl, VIII|   dobrega prespal in nasitil. ~*~Ko je prišel Lojze v Ljubljano,
 91 DvehMl, VIII|         napotil, da poišče Mano. Ko je po dolgih ovinkih zasledil
 92 DvehMl, VIII|       Glej, ljuba duša, tako je: ko sva se poslovila, sem dal
 93 DvehMl, VIII|        da si gosposka in vesela, ko ni res." ~"Če mu pišem,
 94 DvehMl, VIII|           Šla sta iskat paradiž, ko nista vedela, da je v vajinih
 95 DvehMl, VIII|         in velik praznik je bil, ko se je Pavle pripeljal. Tako
 96 KrcmEl, I   |           Tujec se je nasmehnil, ko je zaslišal veselo pesem.
 97 KrcmEl, I   |        bolj sladak in priljuden. Ko je zatonila zarja, je stopil
 98 KrcmEl, I   |      vesoljna revščina in lakot. Ko je še kralj Matjaž kraljeval,
 99 KrcmEl, I   |         preden se je znočilo. In ko je to zagledal, je naročil
100 KrcmEl, I   |         Slonel je nekoč ob oknu, ko je tonila zarja. Gledal
101 KrcmEl, I   |          zamere. ~Tisto nedeljo, ko so poslušali zlovoljni farani
102 KrcmEl, I   |      pravi: Kaj bi zdaj z njivo, ko nimam vola? – ter gre in
103 KrcmEl, I   |          ihtenje in vzdihovanje, ko so pokopavali župnika. Nebo
104 KrcmEl, I   |          je viselo nad dolino, a ko je bil grob zasut, so kanile
105 KrcmEl, I   |         nebes. ~Vsi so občutili, ko so stali ob grobu, da niso
106 KrcmEl, I   |        njegova mladost; ozre se, ko stoji ob grobu, pa občuti
107 KrcmEl, I   |          tisto noč in tisto uro, ko je župnik izdihnil. Kakor
108 KrcmEl, I   |       prešteval, meril in sodil. Ko so šli vsi do zadnjega,
109 KrcmEl, I   |  osojniški, smo bistri ljudje!" ~Ko se je zaokrenil vdrugič,
110 KrcmEl, I   |         bo kri prelil v sramoti, ko je v slavi in trpljenju
111 KrcmEl, I   |           kdo je kralj Matjaž." ~Ko je slišal Potnik take besede,
112 KrcmEl, II  |      zvezde. ~"Zdaj bo leto dni, ko sva si v roko segla," je
113 KrcmEl, II  |          tisto noč in tisto uro, ko sva sklenila ljubezen, se
114 KrcmEl, II  |          hudo storilo tisto noč. Ko sem gledala skozi okno,
115 KrcmEl, II  |          je bilo prav tisto noč, ko je župnik sam videl črne
116 KrcmEl, II  |           da ne bom čakal dneva, ko se dolina pogrezne. To sem
117 KrcmEl, II  |     Poberi se!" je ukazal ženi. ~Ko je bil sam, je pljunil predse
118 KrcmEl, II  |         so ga veselo pozdravili, ko je stopil v Elijevo krčmo.
119 KrcmEl, II  |    Vprašaj nogo in čevelj. Ampak ko sem ugledal to prelepo dolino,
120 KrcmEl, II  |        in še ves zasopel je bil, ko ga je vprašal: ~"Ali pojdeš
121 KrcmEl, II  |       obhajale bi me hude sanje. Ko sem te zagledal, sem koj
122 KrcmEl, II  |         cigan je stopal za njim. Ko sta prišla do hiše, je vprašal
123 KrcmEl, II  |          se je spomnil na mater, ko je vprašal: ~"Pa da pobegnemo
124 KrcmEl, II  |          grenkobe do vrha polno. Ko je odbila polnoč, so se
125 KrcmEl, II  |        pa so počivali do jutra. ~Ko je bilo kosilo na mizi,
126 KrcmEl, II  |        Visoko je še stalo sonce, ko je zadel starejši Potnikov
127 KrcmEl, II  |        njene oči so ga spoznale. Ko je prihitela do vrta, je
128 KrcmEl, II  |  govorila komaj troje besed; ali ko je stopil Potnikov na cesto,
129 KrcmEl, II  |        pa je stopil proti pragu. Ko se je Potnikov že nameril
130 KrcmEl, III |       vreme; že ob tistih časih, ko je stari župnik pridigal
131 KrcmEl, III |        napil pri krčmarju Eliju; ko pa je imel že rdeče oči
132 KrcmEl, III |       valpet tepel s škorpijoni, ko jih je prej samo z bičem.
133 KrcmEl, III |     poslušal Potnikovo govorico. Ko pa je Potnik omahnil, se
134 KrcmEl, III |         prazen trnek. ~Neko noč, ko je bogati kmet napravil
135 KrcmEl, III |          kar mu je bilo ostalo. ~Ko pa je bil dom zarubljen
136 KrcmEl, III |  naravnost do bukovega gozda; in ko je bil tam, ni dolgo izbiral
137 KrcmEl, III |        dolgo izbiral in odlašal. Ko je ugledal pripravno vejo,
138 KrcmEl, III |        zanko. Ni še dobro visel, ko se je veja odkrhnila in
139 KrcmEl, III |     Bogatejši je bil nego tedaj, ko je spoznal grabeža pajka.
140 KrcmEl, III |        kričali ter se prepirali, ko sami niso vedeli čemu; drugi
141 KrcmEl, III |       Francka!" ~Poslovil se je, ko sta se komaj dobro poljubila. ~"
142 KrcmEl, III |          zvezde so žarko sijale, ko se je ozrl drugi Potnikov
143 KrcmEl, III |         srcu ni čutil bridkosti, ko je iztegnil roko za pozdrav: ~"
144 KrcmEl, III |          se jim zvedrili obrazi, ko jih je povabil s prijazno
145 KrcmEl, III |        iz duše vse hude misli." ~Ko je slišal cigan take besede,
146 KrcmEl, III |         in smejal se je ves čas, ko je hodil za procesijo, ki
147 KrcmEl, III |          jih je spreletel strah. Ko pa so stopili pred hišo,
148 KrcmEl, III |         v dolini do zadnje hiše. Ko je udaril z glavo ob mrtvi
149 KrcmEl, IV  |       ves se je tresel od groze, ko je zjutraj oznanil sosedom
150 KrcmEl, IV  |    zmotil v svoji bistri pameti. Ko je minilo sedem dni, je
151 KrcmEl, IV  |        udaril z okovanim koncem. Ko je udaril prvikrat, se je
152 KrcmEl, IV  |      Družina je naglas zajokala, ko je slišala take besede.
153 KrcmEl, IV  |         sosedom se je vračal, in ko je stal Kovač na hribu,
154 KrcmEl, IV  |          je človek nagle jeze." ~Ko so se pod večer gostje razšli,
155 KrcmEl, IV  |       rekel, da si mi dal že več ko preveč in da še toliko zemlje
156 KrcmEl, IV  |            Ni še dobro zadremal, ko je vztrepetal od groze ter
157 KrcmEl, IV  |      pred očmi se mu je majalo. ~Ko je prišel do farovža, se
158 KrcmEl, IV  |          in mu je omočila dlan. ~Ko je stopil v izbo, je sedel
159 KrcmEl, IV  |           Glej, časih pride ura, ko je človeka strah in ko mu
160 KrcmEl, IV  |           ko je človeka strah in ko mu je hudo, da je sam. Nocoj
161 KrcmEl, IV  |           Čemu bi se tebi lagal, ko veš, da te poznam od vrha
162 KrcmEl, IV  |       Točil je sebi in krčmarju. Ko je krčmar izpil, mu je roka
163 KrcmEl, IV  |          od slabosti in od vina. Ko si je obvezal glavo, je
164 KrcmEl, IV  |        dolga noč," je vzdihoval. Ko sta stopila v izbo, je cigan
165 KrcmEl, IV  |        potolažil in ne ozdravil. Ko je legel vdrugič, je zatisnil
166 KrcmEl, IV  |          Natočil si je vina; ali ko je pil, se mu je roka tresla
167 KrcmEl, IV  |       jutra in zadremal je šele, ko se je nad hribom zasvetila
168 KrcmEl, V   |                               V  Ko se je tajal sneg in je pihal
169 KrcmEl, V   |       Tam v razoru sem se igral, ko so naši orači orali; tam
170 KrcmEl, V   |       hrastom sem ležal v senci, ko so naši kosci kosili. Kdo
171 KrcmEl, V   |         Ali še ni tiste pomladi, ko bo vse to polje preorano
172 KrcmEl, V   |    prikazal na fari tisti večer, ko so črne ptice švignile iznad
173 KrcmEl, V   |       hriba. Prišel sem med vas, ko vam je umrl stari župnik
174 KrcmEl, V   |          gonil, počemu bi delal, ko se ti nikoli in nič ne more
175 KrcmEl, V   |        pa so viseli sivi lasje. ~Ko se je sklonil, je narahlo
176 KrcmEl, V   |     njegovo srce je bilo veselo. Ko je hitel mimo krčmarjeve
177 KrcmEl, V   |         s tresočo roko. ~"Pijem, ko bi piti ne smel. Še ta kozarec,
178 KrcmEl, V   | mnogokrat pijan, posebno ponoči, ko spanja ni. Kadar sem pijan,
179 KrcmEl, V   |       bom še zapel veselo pesem, ko boš ti že pod mizo smrčal.
180 KrcmEl, V   |         in premnogo je bilo dni, ko bi se ti bil zahvalil za
181 KrcmEl, V   |    poznam; od tedaj se me bojiš, ko sem ti povedal zgodbo o
182 KrcmEl, V   |         me je zastrupil Grajžar, ko sem udaril ob njegov obraz?
183 KrcmEl, V   |        Kaj povprašujete po njem, ko ga nosi s seboj vsaki izmed
184 KrcmEl, V   |        Ob nedeljah ste vriskali, ko ni bilo potrebe, ob ponedeljkih
185 KrcmEl, V   |      ponedeljkih ste vzdihovali, ko je bilo potrebe še manj!
186 KrcmEl, V   |  vzkliknil cigan. "Ne puntaj se, ko nimaš puntarske krvi!" ~
187 KrcmEl, V   |      hišo natanko v tistem hipu, ko je prvi plamen skočil na
188 KrcmEl, V   |       rekli: ~"Kako bi ga našli, ko je satan, ne človek!" ~Nato
189 KrcmEl, V   |         dotaknil. ~Ob tisti uri, ko je krčmar Elija ogledaval
190 KrcmEl, VI  |      črno tramovje na pogorišču, ko se je vlekla ob rebri žalostna
191 KrcmEl, VI  |        je bila kapelici podobna; ko je bila dozidana, je rekel: ~"
192 KrcmEl, VI  |           vse je Elija prižgal. ~Ko je bilo v izbi svetlo, kakor
193 KrcmEl, VI  |         in v glavo kakor ogenj. ~Ko je izpraznil prvi kozarec,
194 KrcmEl, VI  |        bi se ji zasmejal naglas. Ko je izpraznil drugi kozarec,
195 KrcmEl, VI  |      drugi kozarec, je prepeval. Ko pa je tretji kozarec izpraznil
196 KrcmEl, VI  |       obraz, kakor je bil tedaj, ko je z veje telebnil na tla. ~
197 KrcmEl, VI  |           da bi vzdignil glavo. ~Ko si je oddahnil ter se ozrl,
198 KrcmEl, VI  |         odiraš kristjane očitno, ko jih mi drugi le naskrivaj
199 KrcmEl, VI  |       noč njegov sivi obraz ... ~Ko so sveče dogorevale in se
200 KrcmEl, VI  |        prepevala Elija in Izis. ~Ko se mu je že opletal jezik,
201 KrcmEl, VI  |           Ni še minilo pol leta, ko je Elija čudoma in strahoma
202 KrcmEl, VI  |      vrtu je ležal krčmar Elija, ko so ga prvikrat pozdravili
203 KrcmEl, VI  |     rubežniki. ~V izbi je ležal, ko so ga pozdravili drugikrat. ~
204 KrcmEl, VI  |       pozdravili drugikrat. ~Ali ko so ga pozdravili tretjikrat,
205 SimnuS, I   |          pričela ob tistem času, ko je dopolnil Šimen petdeseto
206 SimnuS, I   |     usedla pod njegovimi nogami. Ko je doslužil trideset let,
207 SimnuS, I   |   napotil ter se je močno čudil, ko je spoznaval pravico. Kadar
208 SimnuS, I   |        se je začudil. ~"Kako bi, ko ni dela? Star sem, dajte,
209 SimnuS, I   |        zdaj še po svetu vlačili, ko je pot dolga in vožnja draga?" ~
210 SimnuS, I   | dandanašnji!" je pomislil Šimen, ko je bil sam. "Ko sem bil
211 SimnuS, I   |  pomislil Šimen, ko je bil sam. "Ko sem bil še mlad in močan,
212 SimnuS, I   |   koprnenje samo. In zdaj, glej, ko sem star in slab, zdaj,
213 SimnuS, I   |          sem star in slab, zdaj, ko bi rad v miru zaspal, me
214 SimnuS, I   |        razbistrila to modrost!" ~Ko se je vzdramil in se je
215 SimnuS, I   |     odlože tam, kjer je treba!" ~Ko se je vozil tretjo noč,
216 SimnuS, I   |         Kako me bodo pozdravili, ko me ne poznajo ne po obrazu,
217 SimnuS, I   |         čemu nam delaš sitnosti, ko imamo drugih preveč!" ~Sredi
218 SimnuS, I   |       sam Bog vedi kod, in zdaj, ko je nadložen, prihaja, da
219 SimnuS, II  |         bi v nadlego bil ljudem, ko jim nisem bil nikoli. Ampak
220 SimnuS, II  |      morda, ali še ne deset let, ko sem šel, sirota, kakor me
221 SimnuS, II  |        svetu. Nekaj let kasneje, ko nisem vedel, kam da bi položil
222 SimnuS, II  |      razhojena tla so jo popila. Ko sem dal poslednjo kapljo,
223 SimnuS, II  |      glavo. ~"Kako bi jo poznal, ko ne vem, kje stoji in čegava
224 SimnuS, II  |     pravici povedal in razložil. Ko so pred zdavnimi leti po
225 SimnuS, III |       trenotku prvikrat ugledal. Ko je bil pri kraju z ogledovanjem,
226 SimnuS, III |         jaz. Petnajst let mu je, ko se zapiše delu z dušo in
227 SimnuS, III |          pa je doživel do konca, ko še ni živel. Kjer sem delal
228 SimnuS, III |       ljudi, osojniških faranov. Ko so čuli, kdo da je Šimen
229 SimnuS, III |          po pravici in postavi. ~Ko sta se vojski ugledali,
230 SimnuS, III |  Prisojnici, naravnost v sonce. ~Ko je bilo to poglavitno delo
231 SimnuS, IV  |         so nastežaj odprli usta, ko se je zlata kočija nenadoma
232 SimnuS, IV  |      Take so bile Šimnove sanje. Ko se je vzdramil, ni ležal
233 SimnuS, IV  |         že in morda bo že jutro, ko se povrne posvetna oblast
234 SimnuS, IV  |       sem bogastva do strehe; in ko sem bil s tem opravilom
235 SimnuS, IV  |       človek, iz ženske rojen!" ~Ko je slišal Šimen take modre
236 SimnuS, IV  |     vendar se je izkazala žetev, ko bi nobeden svetnik ne razbistril,
237 SimnuS, V   |    Zvonilo je angelsko češčenje, ko sta se vračala župana iz
238 SimnuS, V   |          da sta se konja pénila. Ko sta se peljala v mesto,
239 SimnuS, V   |   razbojnik požira prah za njim. Ko pa sta se vračala, je prvi
240 SimnuS, V   |         povrnil toliko dobrot?" ~Ko je Šimen tako premišljeval
241 SimnuS, V   |        nam delal sitnosti! Zdaj, ko je pravica na poti in se
242 SimnuS, V   |      seboj in s svojo modrostjo. Ko so dočakali, so prižgali
243 SimnuS, V   |          govorila obadva župana, ko sta prinesla Šimnu kruha
244 SimnuS, VI  |        srcu prav ob tistem času, ko so se občinski možje posvetovali
245 SimnuS, VI  |          Ali glej, ob tisti uri, ko so sklenili, da je vreden
246 SimnuS, VI  |        je brez greha. Prišel je, ko ga nihče ni klical, prinesel
247 SimnuS, VI  |         biriča sta se razjezila, ko sta gledala na mirnega,
248 SimnuS, VI  |        je napravil ta razbojnik, ko je šel po svojih potih in
249 SimnuS, VII |        je vsaj kosti tam pustil, ko jo je z dušo popihal. Da
250 SimnuS, VII |        mu bile kakor ukovane, in ko je stopil, da bi se vrnil
251 SimnuS, VII |    klanec. Dospel je do lenuhov; ko je klical, da bi jih vzdramil,
252 SimnuS, VII |          se in so premišljevali; ko jim je kakor iznad hriba
253 SimnuS, VII |          se je klatil po dolini, ko smo spali. Bog sam vedi,
254 SimnuS, VII |        je sedel sinoči med nami, ko smo sodili njega in njegovo
255 SimnuS, VII |       nego kvečjemu dober lučaj. Ko se je procesija približala
256 SimnuS, VII |         sklenjene za molitev!" ~"Ko je dorogovilil, je na molitev
257 SimnuS, VII |            Minila je debela ura, ko sta se vrnila biriča; obadva
258 SimnuS, VII |       ležal, pa je bil že pijan. Ko sem mu razložil kaj in kako,
259 SimnuS, VII |     žalosti polnih ur je minilo, ko nas je obiskala ta nadloga.
260 SimnuS, VIII|          siromaka in da mu zdaj, ko je izdihnil od vsega hudega,
261 SimnuS, VIII|       bomo deležni zasluženja!" ~Ko se je vse tako sklenilo
262 SimnuS, VIII|         tonila v večerne sence. ~Ko sta se procesiji približali
263 SimnuS, VIII|   očiščena, srce je bilo mirno. ~Ko je zavil proti dolini, je
264 SimnuS, VIII|        pa da se kmalu srečava!" ~Ko je župan skočil z voza,
265 SimnuS, VIII|          bi se prerekal z njo?" ~Ko je prišel župan osojniški
266 SimnuS, VIII|   Prisojniški birič se je nekoč, ko se je pozno vračal iz krčme,
267 SimnuS, VIII|        postave iz debelih bukev. Ko so se vrata odprla, se je
268 SimnuS, VIII|     Šimen; na večer tistega dne, ko je bila kapelica blagoslovljena.