Part, Chapter

  1 DvehMl, I   |           skozi vas in sta prišla do županove krčme. Tam so bila
  2 DvehMl, I   |           se veselita, nama pa je do solz od same bridkosti.
  3 DvehMl, I   |           je grenko delo od jutra do noči, črn kruh in voda iz
  4 DvehMl, I   |         iz potoka. Tako boš živel do konca dni in še Bog, če
  5 DvehMl, I   |          nama, kakor da bi videla do konca – pa sva jokala in
  6 DvehMl, I   |    izpregledala, vriskaje pojdeva do konca; in za roko se bova
  7 DvehMl, I   |          sem vesel, da bi vriskal do nebes – zato reciva obadva:
  8 DvehMl, I   |      Pavle, ker sva bila žalostna do smrti. Kaj nisi rekel sam:
  9 DvehMl, I   |          smejó in nama želé sreče do groba še naprej! – Manca,
 10 DvehMl, I   |            roko v roki, naravnost do županove krčme, naravnost
 11 DvehMl, II  |       nobeno drugo ne živi v srcu do poslednje kaplje, ne gloje
 12 DvehMl, II  |          kaplje, ne gloje v glavi do poslednje misli. Kdor je
 13 DvehMl, II  |         srce; povesil je glavo in do solz mu je bilo, ko se je
 14 DvehMl, II  |          Dobro uro hoda sta imela do železnice. Med visokimi
 15 DvehMl, II  |       blatna in trudna sta prišla do železnice.  Sama sta bila
 16 DvehMl, II  |  železnice.  Sama sta bila v vozu do druge postaje; obrisala
 17 DvehMl, II  |         bo še kateri. Bodiva sama do večera. Jutri zgodaj že,
 18 DvehMl, II  |          šla ponevedoma naravnost do nje. ~"Ni še noč," je rekel
 19 DvehMl, III |           napotil po blatni ulici do postaje. Noč je bila tako
 20 DvehMl, III |           obraz, ki se je sklonil do njega kakor izpod oblakov;
 21 DvehMl, III |         se boš! Zdaj smo že blizu do nemške zemlje in kmalu,
 22 DvehMl, III |          čakam in bil bi te čakal do noči!" ga je pozdravil. "
 23 DvehMl, III |        bridkost!" ~Pavletu je šlo do srca kakor zimski hlad. ~"
 24 DvehMl, III |           je rekel, "ko sem zdoma do noči; za molje in miši je
 25 DvehMl, III |         že jaz imel!" ~Umil se je do dobrega, ker je bil ves
 26 DvehMl, IV  |           kakor otrok je zaspala; do dobrega se najoka in zaspi!
 27 DvehMl, IV  |         vse strani, da je bo srce do vrha polno. Tako je, otrok;
 28 DvehMl, IV  |     prišli pod zelene kostanje. ~"Do večera je časa dovolj, izprehodiva
 29 DvehMl, IV  |            ne košatih kostanjev. ~Do sobote je domovala pri Hanci,
 30 DvehMl, IV  |         je takoj premerila od nog do glave. ~"Ali si ti naša
 31 DvehMl, IV  |          in si je zavihala rokave do komolcev. Tako zavihani
 32 DvehMl, IV  |         zavihani so ostali rokavi do noči. Mana je pomivala,
 33 DvehMl, IV  |        odgovarjala. ~Tako je bilo do druge nedelje. Tisti dan
 34 DvehMl, IV  |          ve ne kod ne kam, izžemó do zadnje kaplje! Le to si
 35 DvehMl, IV  |          jaz že opljuvana od vrha do tal! Zdaj več ne pljujejo
 36 DvehMl, V   |          z dolgimi koraki od duri do okna, od okna do duri. ~"
 37 DvehMl, V   |          od duri do okna, od okna do duri. ~"Kaj?" se je prestrašil
 38 DvehMl, V   |            da so shrambe in kašče do vrha nabasane, zdaj pa –
 39 DvehMl, V   |     navsezgodaj, begajo po ulicah do pozne noči, čakajo pred
 40 DvehMl, V   |     Razbojniki in tatovi niso vsi do zadnjega; tudi od lakote
 41 DvehMl, V   |           zazeblo po vsem telesu, do srca mu je segel mraz. ~"
 42 DvehMl, V   |    Amerike tvoje." ~Nato sta pila do noči. Lojze je bil glasán
 43 DvehMl, V   |         po mestu; Pavletu ni bilo do veselja, do pijače in do
 44 DvehMl, V   |       Pavletu ni bilo do veselja, do pijače in do ljudi; sam
 45 DvehMl, V   |          do veselja, do pijače in do ljudi; sam je bil; s povešeno
 46 DvehMl, V   |         je hodil po izbi od jutra do noči. Na Mano je mislil,
 47 DvehMl, V   |        ramo; nato sta se napotila do barke. ~"Tako je, kakor
 48 DvehMl, V   |          po izbi z dolgimi koraki do pozne noči. Mlislil je na
 49 DvehMl, VI  |         več zmenila zanje in tudi do joka ji ni več bilo. Le
 50 DvehMl, VI  |       bridkost. Žalostna sem, ali do smeha mi je, kadar se spominjam,
 51 DvehMl, VI  |         pa so težke misli branile do spanja. Ker je ležala na
 52 DvehMl, VI  |        kosa in je segala od vratu do nog. Tudi njena govorica
 53 DvehMl, VI  |            Ponoči ne morem spati, do jutra ne! Če te pokličem,
 54 DvehMl, VI  |           ji tekle solze čez lica do usten. ~
 55 DvehMl, VII |     pohajkoval po mestu, od kraja do konca bi si ogledal to jozafatsko
 56 DvehMl, VII |       Talijanu; nato se je obrnil do Pavleta. "Če bi rad že do
 57 DvehMl, VII |         do Pavleta. "Če bi rad že do noči zapravil zadnji tolar
 58 DvehMl, VII |           brlogu; še preden se je do dobrega znočilo, sta se
 59 DvehMl, VII | prenočišče, kjer jih je ležalo že do dvajset; postelja je stala
 60 DvehMl, VII |         blizu, da ji voda pljuska do nog. ~"Pozdravljen!" je
 61 DvehMl, VII |       zavzdihnil, nato pa je spal do svetlega dne. ~
 62 DvehMl, VIII|           se preberačil od dežele do dežele; navsezadnje pa bi
 63 DvehMl, VIII|         premetaval po črnem prahu do zgodnjega jutra. Ni se še
 64 DvehMl, VIII|   naslednji dan je romal od jutra do noči; ni vedel ne kod, ne
 65 DvehMl, VIII|         močan, kakor da se je bil do dobrega prespal in nasitil. ~*~
 66 DvehMl, VIII|        posebej, bi segla povodenj do vrh Šmarne gore. Vojska
 67 KrcmEl, I   |          stopil tujec. Črn plašč, do vratu zapet, mu je segal
 68 KrcmEl, I   |          vratu zapet, mu je segal do gležnjev; gologlav je bil,
 69 KrcmEl, I   |            tudi ta vreča je polna do vrha. In tam pod gričem
 70 KrcmEl, I   |       senca preko doline od kraja do kraja ter jo presekala kakor
 71 KrcmEl, I   |           že zdavnaj pocepali vsi do zadnjega z ženami in otroci.
 72 KrcmEl, I   |       vriskal, da se je razlegalo do hriba ... ~Župnik, ki se
 73 KrcmEl, I   |           otroci, sivolasi. Grešé do zadnje kaplje, pa se čudijo
 74 KrcmEl, I   |       župnik, siva glava mu kloni do groba. Kdo bi mu zameril
 75 KrcmEl, I   |         so se mu udirale v zemljo do kolen. Ali kakor je šel
 76 KrcmEl, I   |      Treba je, da bodi rod od dne do dne, od leta do leta kakor
 77 KrcmEl, I   |        rod od dne do dne, od leta do leta kakor mati: skrbi zase,
 78 KrcmEl, I   |          izpreglejte!" ~Farani so do konca poslušali, v svojem
 79 KrcmEl, I   |         senca je planila od hriba do hriba, zazeblo je do samih
 80 KrcmEl, I   |        hriba do hriba, zazeblo je do samih nebes, hladen veter
 81 KrcmEl, I   |          ni spal, temveč je molil do jutra. Zjutraj pa je bil
 82 KrcmEl, I   |          k postelji in se nagnila do župnikove glave. ~"Tujec
 83 KrcmEl, I   |         črn plašč, ki mu je segal do gležnjev; njegov obraz je
 84 KrcmEl, I   |         tujec ter se je priklonil do pasu. ~"Otroci grešni moji,
 85 KrcmEl, I   |         in hudo so žalovali; prav do hriba se je razlegalo ihtenje
 86 KrcmEl, I   |           kraje. Vse, kar je bilo do tiste noči, je pokopano,
 87 KrcmEl, I   |    žalovanju in strah jih je bilo do srca. ~Ali ni je večne bridkosti,
 88 KrcmEl, I   |      spominu župnikovemu na čast. Do kasne noči, do polnoči so
 89 KrcmEl, I   |           na čast. Do kasne noči, do polnoči so pili in plesali,
 90 KrcmEl, I   |           je krčmarjev črni plašč do vratú zapét in da mu sega
 91 KrcmEl, I   |         vratú zapét in da mu sega do gležnjev. ~Kakor so omahovali
 92 KrcmEl, I   |           in sodil. Ko so šli vsi do zadnjega, je upihnil svetilko,
 93 KrcmEl, I   |          tujec po dolini od kraja do kraja. ~"Škoda je detelje,
 94 KrcmEl, I   |          misli so šle iz srca vse do zadnje in ostala je sama
 95 KrcmEl, I   |           se je napotil naravnost do kralja Matjaža. Ni hodil
 96 KrcmEl, I   |          ves prestrašen, da stoji do gležnjev v rdeči luži. ~"
 97 KrcmEl, II  |         se je napotil v dolino in do tistih leh za potokom. Prej
 98 KrcmEl, II  |           šel. Šel pa je v reber, do Kovačevih. Nič več ni šel
 99 KrcmEl, II  |           Nič več ni šel potihoma do vrta, da bi preskočil plot,
100 KrcmEl, II  |          sedela. Nisem ti povedal do nocoj, ali nocoj ti povem:
101 KrcmEl, II  |           tako!" ~Mano je zazeblo do duše; ali na vrtu ni bilo
102 KrcmEl, II  |       klafter in še globlje, prav do pekla – s temi rokami jo
103 KrcmEl, II  |           se zgodi in izpolni vse do konca, takrat se povrnem
104 KrcmEl, II  |       odtod!" ~On pa se je nagnil do nje in je počasi govoril: ~"
105 KrcmEl, II  |   bridkosti in da ga bosta izpila do dna. ~Potnikov se je okrenil
106 KrcmEl, II  |           po zložni poti ob rebri do krčme Elijeve, ki je stala
107 KrcmEl, II  |          ki ga je bil že vzdignil do usten. ~"Kdo pa je tisti,
108 KrcmEl, II  |           besedo in zazeblo ga je do nog. Odrinil je steklenico
109 KrcmEl, II  |           sem vedel. Ni mi toliko do stelje in do strehe; skoraj
110 KrcmEl, II  |         Ni mi toliko do stelje in do strehe; skoraj boljše leži
111 KrcmEl, II  |     stopal za njim. Ko sta prišla do hiše, je vprašal Potnikov: ~"
112 KrcmEl, II  |       sedemdeset let." ~Sedeli so do polnoči, govorili so malo,
113 KrcmEl, II  |          srce pa je bilo grenkobe do vrha polno. Ko je odbila
114 KrcmEl, II  |           in so vstali. ~"Tudi če do jutra čakamo, ne bo drugače,"
115 KrcmEl, II  |         roko, nato pa so počivali do jutra. ~Ko je bilo kosilo
116 KrcmEl, II  |        Oče pa je gledal od obraza do obraza in se je čudil.  "
117 KrcmEl, II  |          sem se res prizibal prav do mesta. Čemu bi se ne izprehodil?
118 KrcmEl, II  |           nameril se je naravnost do Elije, srd hladit. ~Materi
119 KrcmEl, II  |         in od bratov; na pol pota do Kovačevih se je ozrl: vsi
120 KrcmEl, II  |         spoznale. Ko je prihitela do vrta, je bila vroča v lica,
121 KrcmEl, II  |       sonce že bilo nagnilo blizu do hriba. Še se je ozrl in
122 KrcmEl, II  |      pljunil na cesto. Prišla sta do Elijeve krčme; Potnikov
123 KrcmEl, III |     očetje še hujše, mi pa trpimo do krvi – kedaj bo trpljenja
124 KrcmEl, III |     zmerom po eni poti, nikoli se do sitega ne najé in do dobrega
125 KrcmEl, III |           se do sitega ne najé in do dobrega ne odpočije; konec
126 KrcmEl, III |        garam in skrbim od pomladi do jeseni, od jeseni do pomladi,
127 KrcmEl, III |      pomladi do jeseni, od jeseni do pomladi, moje roke pa so
128 KrcmEl, III |         rekel. "Še bomo našli pot do kralja Matjaža, toliko vam
129 KrcmEl, III |       preden je vzdignila kozarec do usten. ~Bradati cigan je
130 KrcmEl, III |          bila resnična od začetka do konca. – V neki fari je
131 KrcmEl, III |     izpočetka ponižen in pohleven do njega, komaj da mu škornjev
132 KrcmEl, III |          nato pa še kartal z njim do zgodnjega jutra. Ali zjutraj
133 KrcmEl, III |         je nameril kmet naravnost do grabeža in pajka. Tam je
134 KrcmEl, III |         in kupčije se niso nikoli do konca razpletle, ampak bile
135 KrcmEl, III |         umrl; moj oče se je pehal do zadnjega izdihljaja, pa
136 KrcmEl, III |        pustil." ~In se je napotil do grabeža. Ta se je smejal
137 KrcmEl, III |           in ga je meril od glave do nog. ~"Kdo pa si?" je vprašal. ~"
138 KrcmEl, III |         šel. ~Šel pa je naravnost do bukovega gozda; in ko je
139 KrcmEl, III |       samimi cekini. Dokler se ni do dobrega vzdramil, ni verjel
140 KrcmEl, III |      razbistril ter se je napotil do grabeža. ~Temu je rekel: ~"
141 KrcmEl, III |           se je napotil naravnost do njega.  "Nikar nič ne zameri,"
142 KrcmEl, III |    spoznal, da ni le vreča prazna do dna, temveč da tudi nima
143 KrcmEl, III |          Počasi in trudoma je šel do duri, cigan pa je šel za
144 KrcmEl, III |        Šel je naravnost v dolino, do Martinovih, ki so domovali
145 KrcmEl, III |         lestev in jo je prislonil do okna. ~"Francka!" je poklical. ~
146 KrcmEl, III |         tebe in da pridem zjutraj do mesta. Povej mi zdaj, če
147 KrcmEl, III |        spoznanje." ~Okrenil se je do sosedov in znancev in je
148 KrcmEl, III |          se je napotila naravnost do Elijeve krčme.  "Daleč sem
149 KrcmEl, III |     hudobnim pogledom. ~Prišli so do krčme, posedli so za dolge
150 KrcmEl, III |         se je razveselil krčmar. ~Do mraka so pili in prepevali
151 KrcmEl, III |        kakor s snežnico politi in do mozga jih je spreletel strah.
152 KrcmEl, III |         naravnost na truplo, lice do lica. Planil je in je zakričal
153 KrcmEl, III |         da so ga slišali v dolini do zadnje hiše. Ko je udaril
154 KrcmEl, III |      dvema plahtama, ali od glave do nog se je tresel od mraza. ~
155 KrcmEl, IV  |         počasi v klanec, upognjen do pasú, kakor da bi skalo
156 KrcmEl, IV  |       topli peči. ~Elija je točil do pozne noči; do pozne noči
157 KrcmEl, IV  |           je točil do pozne noči; do pozne noči se je razlegalo
158 KrcmEl, IV  |         dali, ker pravijo, da sem do grla zadolžen. Žid, kaj
159 KrcmEl, IV  |            Povej, če sem zadolžen do grla, ali ne!" ~"Kaj ne
160 KrcmEl, IV  |       gospodar." ~Kovač je planil do njega. ~"Kaj si rekel? Reci
161 KrcmEl, IV  |         Izpod las se mu je vlekla do obrvi široka rdeča brazgotina,
162 KrcmEl, IV  |           v nji le gostač od davi do drevi; pa če se ti zazdi,
163 KrcmEl, IV  |          je premišljeval: "Ali je do dobrega pijan, ali se mu
164 KrcmEl, IV  |           pa se je mahoma okrenil do krčmarja. ~"Stoj, žid. Hiša,
165 KrcmEl, IV  |          se je svetila vsa dolina do hriba in do neba. Krčmarju
166 KrcmEl, IV  |    svetila vsa dolina do hriba in do neba. Krčmarju se je bleščalo
167 KrcmEl, IV  |      cesto. Privzdignil je suknjo do kolen in je hitel v dolino,
168 KrcmEl, IV  |          je majalo. ~Ko je prišel do farovža, se je s silnim
169 KrcmEl, IV  |        tramovja je švignil plamen do neba. Tudi farovška streha
170 KrcmEl, IV  |         veš, da te poznam od vrha do tal?" ~Točil je sebi in
171 KrcmEl, IV  |          iz postelje in je stopil do okna. ~Le malokdaj se je
172 KrcmEl, IV  |         če moli. Molil bom – kam, do katerega Boga?" ~Vstal je,
173 KrcmEl, IV  |          bi drugače?" ~Omahnil je do okna in ga je odprl. ~"Cigan!
174 KrcmEl, IV  |         dolga veja udarila skoraj do okna. ~Krčmar je zaloputnil
175 KrcmEl, IV  |          odejo. Mraz ga je tresel do jutra in zadremal je šele,
176 KrcmEl, V   |          žejen in lačen in truden do smrti, pa vendarle nisem
177 KrcmEl, V   |         žalil, da bi delal pokoro do sodnega dne." ~Cigan je
178 KrcmEl, V   |          da je glava kakor lonec, do vrha poln žerjavice? Ti
179 KrcmEl, V   |            Cigan je nesel kozarec do usten, pa je čakal; videl
180 KrcmEl, V   |          obedve dlani, pa nasujem do vrha!" ~Cigan je odmaknil
181 KrcmEl, V   |    zastrupljen, ni še zastrupljen do konca in ozdravel bo." ~
182 KrcmEl, V   |           Potnik pa se je zamajal do cigana. ~"Ni vstal župnik;
183 KrcmEl, V   |          bilo; vzela ga je noč. ~"Do gospodarja, do antikrista!"
184 KrcmEl, V   |          je noč. ~"Do gospodarja, do antikrista!" je vzkriknil
185 KrcmEl, V   |          so vzkriknili za njim: ~"Do antikrista!" ~"Grajžarju
186 KrcmEl, V   |          in šel mu je mraz od lic do nog. ~"Take procesije nisem
187 KrcmEl, V   |           najprej, antikrista!" ~"Do antikrista!" ~Udrli so v
188 KrcmEl, V   |           večna bakla. Vsenaokoli do pol ure hoda pa so švigale
189 KrcmEl, VI  |        žalostna procesija v hrib. Do pasú upognjeni, roke na
190 KrcmEl, VI  |        hripavi glas Elijev je šel do zadnje hiše v hribu. Kadar
191 KrcmEl, VI  |      lestenec, na njem pa je bilo do trideset sveč; vse je Elija
192 KrcmEl, VI  |          na mizo in ga je natočil do roba. ~"Kaj si že tukaj,
193 KrcmEl, VI  |           je dodelil kot in žlico do smrti! Na tvoje zdravje
194 KrcmEl, VI  |          Elija zaspal ter je spal do svetlega poldneva. ~Nazadnje
195 KrcmEl, VI  |      prikazni, niti Grajžarja ne. Do polnoči in časih celo do
196 KrcmEl, VI  |          Do polnoči in časih celo do belega jutra sta popivala
197 KrcmEl, VI  |          tako neznansko, da so se do zgodnjega jutra razlegale
198 KrcmEl, VI  |      Potnik in puntarji od prvega do zadnjega; vsa izba jih je
199 KrcmEl, VI  |       Vrni se, zakaj moje srce je do vrha polno bridkosti!" ~
200 KrcmEl, VI  |           Elija. ~Hlapec je nalil do vrha. ~"Pij, zato ker si
201 SimnuS, I   |          enem prostoru od začetka do konca, tako da se je zemlja
202 SimnuS, I   |           milim nebom po cele tri do štiri ure. Zakaj take ljudi,
203 SimnuS, I   |           tuja. ~"Daleč je pač še do tistih krajev, ki pravijo,
204 SimnuS, I   |           klonil je glavo globoko do kolen in je zadremal. Komaj
205 SimnuS, I   |          premeril starec od glave do nog. ~"Jaz sem pa občinski
206 SimnuS, I   |         dolino. ~"Kaj je še daleč do Prisojnice?" je vprašal
207 SimnuS, I   |       ampak videl jih nisem blizu do štirideset let!" ~"Kaj?"
208 SimnuS, II  |       samega gospodarja, sem stal do konca na enem prostoru,
209 SimnuS, II  |       dolgo, nato pa se je obrnil do biriča. ~"Ali jo ti poznaš,
210 SimnuS, II  |            Župan pa je govoril še do konca. ~"Zdaj pa premislimo
211 SimnuS, II  |    zapalila bajto, ki je pogorela do tal kakor slama. Nihče ni
212 SimnuS, III |  odpočival; in počival bi bil pač do večera in morda na vekomaj,
213 SimnuS, III |          z debelimi očmi od glave do nog, kakor da ga je bil
214 SimnuS, III |          let mu je, pa je doživel do konca, ko še ni živel. Kjer
215 SimnuS, III |         ogenj smo dihali od jutra do mraka; nobeno oko ne vidi
216 SimnuS, III |           šli in so prišli skoraj do meje. ~"Prav nič se nisi
217 SimnuS, III |          obrnil prisojniški župan do svojih občanov. ~"Slišali
218 SimnuS, III |     občanov. ~"Slišali ste! Ni mu do pravice, do tiste suhe skorje
219 SimnuS, III |    Slišali ste! Ni mu do pravice, do tiste suhe skorje mu je,
220 SimnuS, III |      osojniški župan se je obrnil do svojih občanov. ~"Pravica
221 SimnuS, III |       kamenju, ker viseti ne more do konca dni!" ~"Viseti ne
222 SimnuS, III |           se napotila župana vsak do svojega doma; in obedve
223 SimnuS, IV  |            In je kričal, da se je do neba razlegalo: "Ali ne
224 SimnuS, IV  |        divjala po dolini od hriba do hriba. Moški so kleli, ženske
225 SimnuS, IV  |  premišljeval. ~"Dolga je pač pot do mesta in tudi pravica nima
226 SimnuS, IV  |           tega dolgega romanja pa do bridkostnega današnjega
227 SimnuS, IV  |           in nabasal sem bogastva do strehe; in ko sem bil s
228 SimnuS, IV  |          ne razodene. Če si čakal do mraka, boš počakal še do
229 SimnuS, IV  |          do mraka, boš počakal še do noči. Kajti zapomni si,
230 SimnuS, IV  |         in kvantali, dokler se ni do dobrega znočilo. ~Šimen
231 SimnuS, V   |       domom; gonila sta naravnost do meje. Ljudstvo pa je slišalo
232 SimnuS, V   |         že po obrazu in je slekla do golega njegovo hinavščino.
233 SimnuS, V   |         tam sta romala od postave do postave, od gosposke do
234 SimnuS, V   |           do postave, od gosposke do gosposke; učenjaki so rešetali
235 SimnuS, V   |           se bila morda prerekala do polnoči, da se ni oglasil
236 SimnuS, V   |           govorimo ter o ljubezni do bližnjega! Če vidi človek,
237 SimnuS, V   |          še lepša reč je ljubezen do bližnjega. Ampak zdaj povej
238 SimnuS, V   |           nato pa sta se napotila do Šimna. ~Najprvi je povzdignil
239 SimnuS, VI  |          usmiljenju in o ljubezni do bližnjega. Čudna so pota
240 SimnuS, VI  |        pota človeškega življenja: do te pozne ure se Šimen ni
241 SimnuS, VI  |      nista. Zazeblo ju je od vrha do tal, napol zaradi hladne
242 SimnuS, VI  |       župan, mraz ga je spreletel do srca. ~Obadva sta spoznala,
243 SimnuS, VI  |     Obadva župana sta se okrenila do spečih varuhov in sta vzkriknila
244 SimnuS, VI  |           besed in so se napotili do mož, spečih v travi. ~Povzdignil
245 SimnuS, VI  |            sanje v dušo. Od hriba do hriba je počivala vsa prostrana
246 SimnuS, VII |         in težav!" ~Napotil se je do Šimna, ostal pa je tri korake
247 SimnuS, VII |         kakor v klanec. Dospel je do lenuhov; ko je klical, da
248 SimnuS, VII |         procesija se je napravila do belega kamenja. Spredaj
249 SimnuS, VII |        biriča sta pogumno stopila do kamenja. ~"Ne gane se!" ~"
250 SimnuS, VII |           Tedaj so pristopili vsi do kamenja in vsi so modrovali. ~"
251 SimnuS, VII |      enako oznanilo. ~"Prišel sem do oglednika; še v postelji
252 SimnuS, VII |      Osojniški župan se je obrnil do vseh, ki so bili blizu,
253 SimnuS, VII |         Prepir se je vnel od fare do fare, biriči, župani in
254 SimnuS, VII |       župan, nato pa se je obrnil do svojih občanov in jim je
255 SimnuS, VII |          prisojniški se je obrnil do svojih občanov in do svojega
256 SimnuS, VII |       obrnil do svojih občanov in do svojega biriča: ~"Zadosti
257 SimnuS, VIII|          birič pa je pobegnil ... Do kamenja samega se nihče