Part, Chapter

  1 DvehMl, I   |          štiriindvajset let mu je bilo. ~Mana je bila hči kmeta
  2 DvehMl, I   |      sestrá; sedemnajst let ji je bilo. ~Šla sta skozi vas in sta
  3 DvehMl, I   |         fantovska pesem. Obema je bilo tako pri srcu, kakor da
  4 DvehMl, I   |     pozdrav iz doline in obema je bilo hudo pri srcu; Mana pa je
  5 DvehMl, I   |    glasilo iz doline; njima pa je bilo pri srcu, da bi še sama
  6 DvehMl, I   |      dvakrat močnejši! Kaj jih ni bilo že na stotine, ki so obogateli
  7 DvehMl, I   |       višje in svetlejše, nego je bilo poprej, da je zvezd veliko
  8 DvehMl, II  |          njegova bridkost, vse je bilo napisano na tej bajti z
  9 DvehMl, II  |        mojih oči." ~Pavletu pa je bilo, kakor da se poslavlja od
 10 DvehMl, II  |         je glavo in do solz mu je bilo, ko se je poslovil brez
 11 DvehMl, II  |         jo je k tlom, kakor da je bilo kamenje v nji. ~"Manca,
 12 DvehMl, II  |           zgodnjem jutru. Nebo je bilo oblačno, hladen veter je
 13 DvehMl, II  |    odplašil bridkost, glasu pa ni bilo iz grla in oči so bile kalne
 14 DvehMl, II  |         bo zgodilo." ~V besedi je bilo zaupanje, v srcu ga ni bilo. ~"
 15 DvehMl, II  |       bilo zaupanje, v srcu ga ni bilo. ~"Če ti ne bo hudega, dokler
 16 DvehMl, II  |            je rekla Mana. ~Res je bilo obema tako pri srcu, kakor
 17 DvehMl, II  |            Če bi sonce sijalo, bi bilo vse drugače," je odgovorila
 18 DvehMl, II  |   prijaznih in žalostnih besed je bilo v srcu, ali na jezik niso
 19 DvehMl, II  |   življenja tepeni!" ~"Drugače je bilo nekoč," je rekel tretji
 20 DvehMl, II  |           pogovarjalo s srcem, ni bilo potreba besed. ~Od daleč
 21 DvehMl, II  |          za mizo ob durih; tam ni bilo nikogar, oná pa nista marala
 22 DvehMl, II  |        družbe. Ob drugih mizah je bilo mnogo pivcev; nekateri so
 23 DvehMl, II  |    poznalo in na oblačilu. Ni jih bilo troje, da bi govorili enako
 24 DvehMl, II  |            Bog vedi odkod, jih je bilo prignalo v to nepriljudno
 25 DvehMl, II  |        odvrnila Mana. "Lepo bi ne bilo, da bi prihajala k Hanci
 26 DvehMl, III |       Pavle je zagledal, da se je bilo mnogo popotnikov preselilo,
 27 DvehMl, III |           da sem nesrečen; kaj je bilo treba sanj?" je pomislil. ~
 28 DvehMl, III |      čakal na barko. Vse polno je bilo bark ob bregu, prihajale
 29 DvehMl, III |       suhi zemlji; le tiste še ni bilo, ki je nanjo čakal. ~"Karto
 30 DvehMl, III |       mesto si ni upal, preveč je bilo divje; zdelo se mu je, da
 31 DvehMl, III |      pijanih žganjarjev. Strah je bilo Pavleta, ni vedel, kam da
 32 DvehMl, III |         legel na tla; oboje pa je bilo trdo. Jed, ki so jo dobili,
 33 DvehMl, III |      lačni in so jedli, kar je že bilo. ~"Pot je pot!" je rekel
 34 DvehMl, III |        rekel Pavle. ~Žganje pa je bilo močno kakor ogenj in se
 35 DvehMl, III |        Pavle nikogar in nič mu ni bilo žal. "Pozna se jim revščina
 36 DvehMl, III |      počasi in skoraj strah ga je bilo teh besed, ki so bile kakor
 37 DvehMl, III |         prostorna, pohištva pa ni bilo veliko. ~"Kaj bi mi ropotija,"
 38 DvehMl, III |             Ko se je vzdramil, je bilo jutro. Lačen je bil in žejen
 39 DvehMl, III |          so ga bolele. Lojzeta ni bilo. ~"Delaven dan ima!" je
 40 DvehMl, III |     prikazal Lojze. ~"Dolgo te ni bilo!" ga je pozdravil Pavle. ~"
 41 DvehMl, III |         dočakali!" ~Pavletu pa je bilo, kakor da mu je črna senca
 42 DvehMl, III |       hudega, da bi ti hujšega ne bilo. Ali veš, koliko jih je
 43 DvehMl, III |           jih je razumel, zato je bilo njegovo srce še bolj žalostno
 44 DvehMl, IV  |    razmajal. Tako je in nikoli ni bilo drugače. Če me zdaj oslepari
 45 DvehMl, IV  |            Ko se je vzdramila, je bilo okno zagrnjeno, ali Mana
 46 DvehMl, IV  |          pogledat, kaj da bi zate bilo; veliko ne bo in posebnega
 47 DvehMl, IV  |         ne bo dolgo!" ~Mani pa je bilo ob takih besedah srce še
 48 DvehMl, IV  |       malodušno in plaho, nego je bilo poprej. ~"Če je njo tako
 49 DvehMl, IV  |          Mana za gospoda, tako je bilo ukazano. Drugače pa je bilo
 50 DvehMl, IV  |       bilo ukazano. Drugače pa je bilo tam še mnogo ljudi, sinov,
 51 DvehMl, IV  |          ni odgovarjala. ~Tako je bilo do druge nedelje. Tisti
 52 DvehMl, IV  |        teboj!" ~"Saj bi vse dobro bilo!" je rekla Mana. "Delam,
 53 DvehMl, IV  |     bridkosti v mojem srcu, da bi bilo prostora še za kaj drugega!" ~
 54 DvehMl, IV  |     preveč ljubeznivo ne piši; ne bilo bi dobro, bahal bi se." ~"
 55 DvehMl, V   |         razgnala; pet ali šest je bilo ranjenih, nekaj pa so jih
 56 DvehMl, V   |          in je umolknil; obema je bilo hudo. ~"Odtod misli, sam
 57 DvehMl, V   |   razsrdil sam nad seboj. "Kaj je bilo treba," je pomislil, "da
 58 DvehMl, V   |          dež in toča!" ~Takrat je bilo Pavletu, kakor da je izpregledal.
 59 DvehMl, V   |       klatil po mestu; Pavletu ni bilo do veselja, do pijače in
 60 DvehMl, V   |          grozo samote; tako mu je bilo, kakor da so se tla zamajala
 61 DvehMl, V   |         široko morje; da bi ga ne bilo med nama! Nikar ne zameri,
 62 DvehMl, VI  |        Mana odpovedala službo, je bilo v hiši toliko vrišča in
 63 DvehMl, VI  |         in tudi do joka ji ni več bilo. Le dni je štela. Ob slovesu
 64 DvehMl, VI  |        namesto petih, zato ker je bilo razbitih dvoje krožnikov. ~"
 65 DvehMl, VI  |          se ne bojim, pusto bi mi bilo brez njega. Vsa druga je
 66 DvehMl, VI  |         in jaz. Prav tako nama je bilo, kakor da nama je paradiž
 67 DvehMl, VI  |         nič ne bojim." ~"Da bi le bilo, kakor misliš. Bog ti blagoslovi
 68 DvehMl, VI  |     pravici mu razodeni, kakor je bilo in kakor je. Če te res ima
 69 DvehMl, VI  |        trepetala je in mraz ji je bilo pod odejo. Zaspala je pozno
 70 DvehMl, VI  |          stanovanje; troje izb je bilo, napol bahato, napol siromašno
 71 DvehMl, VI  |       veliko potreba." ~In res ni bilo. ~"Od čaja in od kave živita,
 72 DvehMl, VI  |     nekoliko rada imela, bi ti ne bilo hudega. Natanko nad vami
 73 DvehMl, VI  |         Umrla bi rada; tako bi ne bilo ne bridkosti in ne sramote!" ~
 74 DvehMl, VI  |           mi pod roko, sram bi me bilo." ~Mana je pisala ob sveči
 75 DvehMl, VII |       gore in doline, pa bi se mu bilo zdelo, da je stopil en sam
 76 DvehMl, VII |           je iztreznil. Poldne je bilo; napotil se je v tisto kuhinjo,
 77 DvehMl, VII |         hudo lačen. "Žganje bi me bilo skoraj osleparilo," je pomislil. "
 78 DvehMl, VII |       posteljo. Tako sladko mu je bilo v trudni poldremavici, da
 79 DvehMl, VII |        poznem jutru predramil, ni bilo cule več pod posteljo. Hrvat
 80 DvehMl, VII |         le še troje popotnikov je bilo v izbi.  Pavle je stresel
 81 DvehMl, VII |  preklinjati in rogoviliti, da je bilo Pavleta strah. ~"Če ste
 82 DvehMl, VII |             Kar je, je! Perilo je bilo v nji in pražnja obleka –
 83 DvehMl, VII |      krčilo živo srce; ranjeno je bilo in vse krvavo. ~"Ná!" je
 84 DvehMl, VIII|         Ko je stopil na cesto, je bilo še zgodnje jutro, hladno
 85 DvehMl, VIII|             Za kosilo bi komaj še bilo, za žganje še bo," je ukrenil.
 86 DvehMl, VIII|   odpovedale, je počival, kjer je bilo, ali v samotni veži, ali
 87 DvehMl, VIII|         se je izpolnilo, kakor je bilo sojeno, vse po besedi. Med
 88 DvehMl, VIII|        jih daj!" ~Veselih sanj ni bilo; truden se je premetaval
 89 DvehMl, VIII|          bili trije dnevi, ali je bilo teden dni; misli so se mu
 90 DvehMl, VIII|           še genile, v srcu pa ni bilo bridkosti več. Tako sladko
 91 DvehMl, VIII|        Tako sladko in lahko mu je bilo, kakor pijancu, ki ne makne
 92 DvehMl, VIII|       videl, ne vedel. Tako mu je bilo, kakor da ga je držala in
 93 DvehMl, VIII|           Pavle po pismih; eno je bilo od Lojzeta, drugo od Mane. ~
 94 DvehMl, VIII|     ovinkih zasledil njen dom, je bilo že kasno pod noč. Potrkal
 95 DvehMl, VIII|         jih po pravici!" ~Mani je bilo v lica mraz in vztrepetala
 96 DvehMl, VIII|    žvižgali. Ampak štiri tedne bi bilo morda že malo preveč, zato
 97 DvehMl, VIII|          čez morje?" ~"Nerodno bi bilo," je rekel Lojze. "Ali jaz
 98 DvehMl, VIII|           ali ukradem; ne tega ni bilo treba, ne onega. Rekel sem
 99 DvehMl, VIII|     zasijal paradiž, pa vendar je bilo njeno srce vse veselo in
100 DvehMl, VIII| razpuhtela, kakor da je nikoli ni bilo. ~*~Pavle je naznanil, da
101 DvehMl, VIII|       mogla domisliti, čemu da je bilo v srcu toliko bridkosti
102 DvehMl, VIII|       povedale očem, koliko da je bilo bolesti in koliko hrepenenja.
103 DvehMl, VIII|           veseli. Pri srcu jim je bilo vsem tako sladko in prazniško,
104 KrcmEl, I   |          popotniki. Hudega jim ni bilo, kruha in vina so imeli
105 KrcmEl, I   |     dovolj, ampak rekli so, da je bilo nekoč vse boljše in da bo
106 KrcmEl, I   |          ptice; zmerom več jih je bilo, kmalu so zasenčile vse
107 KrcmEl, I   |         župnik in njegovo srce je bilo polno bojazni. ~Večerna
108 KrcmEl, I   |      proti stropu, zakaj že se je bilo razmaknilo nebo in nedolžni
109 KrcmEl, I   |         župnikovega trupla, ki je bilo betežno in počitka željno,
110 KrcmEl, I   |          druge kraje. Vse, kar je bilo do tiste noči, je pokopano,
111 KrcmEl, I   |         žalovanju in strah jih je bilo do srca. ~Ali ni je večne
112 KrcmEl, I   |           je izpustil. In vsem je bilo tedaj, kakor da so se jim
113 KrcmEl, I   |    izpregledali so in sram jih je bilo. ~"Ali smo bili otroci samosrajčniki,
114 KrcmEl, I   |         je umirala in tedaj mu je bilo pri srcu tako hudo, da se
115 KrcmEl, I   |       vzkliknil in zakaj da mu je bilo hudó. ~Gnal je govedo v
116 KrcmEl, I   |        pili in plesali, dokler ni bilo v svetilki olja več, v sodu
117 KrcmEl, I   |          zatajevala; ne vetrca ni bilo od nikoder. Malo je bilo
118 KrcmEl, I   |          bilo od nikoder. Malo je bilo zvezd na nebu in še tiste
119 KrcmEl, I   |           in za tvoje sosestvo ni bilo pisano moje ime. Naštejte
120 KrcmEl, II  |      troje hlapcev. Starejšemu je bilo dobrih dvajset let, najmlajšemu
121 KrcmEl, II  |          popila noč; oblaka pa ni bilo od nikoder in tudi jutro
122 KrcmEl, II  |          nikoder in tudi jutro je bilo še daleč." ~Potnikov je
123 KrcmEl, II  |     Potnikov je pomislil. ~"To je bilo prav tisto noč, ko je župnik
124 KrcmEl, II  |     očitno izpolnilo, da bi se ne bilo tako!" ~Mano je zazeblo
125 KrcmEl, II  |           do duše; ali na vrtu ni bilo mraz in tudi vetra ni bilo.
126 KrcmEl, II  |        bilo mraz in tudi vetra ni bilo. Rekla je: ~"Strah me je –
127 KrcmEl, II  |       tebe strah, kako bi mene ne bilo? Daj, da pojdem s teboj." ~"
128 KrcmEl, II  |           ter je točila. Že mu je bilo toplo v lica, že so gledale
129 KrcmEl, II  |   spreletela groza. ~"Strah me je bilo," je rekel. "Zdaj vem, čemu
130 KrcmEl, II  |      rekel. "Zdaj vem, čemu me je bilo strah. Prav dobro sem čutil
131 KrcmEl, II  |         najmlajši in na jok mu je bilo. ~Drugi pa je rekel ves
132 KrcmEl, II  |          so malo, njih srce pa je bilo grenkobe do vrha polno.
133 KrcmEl, II  |         počivali do jutra. ~Ko je bilo kosilo na mizi, se je vrnil
134 KrcmEl, II  |          videl, da se je sonce že bilo nagnilo blizu do hriba.
135 KrcmEl, II  |           za njim, kakor da bi ga bilo palice strah. ~"Sam ne vem,
136 KrcmEl, III |   Življenje osojniških faranov je bilo kakor aprilsko vreme; že
137 KrcmEl, III |         pa še celó. ~V nedeljo ni bilo vriskanju in prepevanju
138 KrcmEl, III |      zafrčkal še tisto, kar mu je bilo ostalo. ~Ko pa je bil dom
139 KrcmEl, III |           za njim. Ker tako mu je bilo sojeno od začetka." – ~Taka
140 KrcmEl, III |        kako je povedal?" ~Vino je bilo v glavi, misli niso šle
141 KrcmEl, III |         jih je strah. ~Nikogar ni bilo, da bi se potegoval za Grajžarjevo
142 KrcmEl, III |   zarubljeno hišo; in tako jim je bilo pri srcu, da bi se odkrili
143 KrcmEl, III |    veselje. V nobenem srcu več ni bilo misli na Grajžarja in na
144 KrcmEl, III |           durim. ~"Ej, kaj bi pač bilo," je rekel drugi, stopil
145 KrcmEl, III |           glasom. ~Ali nikogar ni bilo. Hlapec se je zaprl v hlev,
146 KrcmEl, IV  |        samoten in tih; nikogar ni bilo, da bi poslušal njegove
147 KrcmEl, IV  |      točil za vbogajme, ker mu je bilo dolgčas samemu, za plačilo
148 KrcmEl, IV  |           je minilo sedem dni, je bilo faranom dolgčas, pa so rekli: ~"
149 KrcmEl, IV  |          posebej. Tudi faranom je bilo prijetno pri srcu – kakor
150 KrcmEl, IV  |         že pol žetve." ~In vse je bilo, kakor je oznanil cigan:
151 KrcmEl, IV  |     pomežiknil, kakor da se mu je bilo zableščalo, in je privzdignil
152 KrcmEl, IV  |           stal Kovač na hribu, je bilo z njim le troje orožnikov. ~"
153 KrcmEl, IV  |         so ga vpraševali. ~"Bi že bilo. Ampak za čelom brní, káje
154 KrcmEl, IV  |          ne človeka in ne duha ni bilo. ~Takrat pa je ugledal,
155 KrcmEl, IV  |          bodi zahvaljen, ni ga še bilo in ga ne bo, pozabil je!"
156 KrcmEl, IV  |         samem in ker tudi vode ni bilo blizu; celó od zidanice
157 KrcmEl, IV  |        zatisnil oči, spanja pa ni bilo. Natočil si je vina; ali
158 KrcmEl, IV  |        noč je bila dolga, nebo je bilo temno, zarje od nikoder. ~"
159 KrcmEl, IV  |           prinesi!" ~Od zdolaj ni bilo odgovora. Veter je zapihal,
160 KrcmEl, V   |       senožetih? Toliko zemlje je bilo naše, da bi je ne premeril
161 KrcmEl, V   |           hišo in tako hudo mu je bilo, da bi naglas zajokal. ~
162 KrcmEl, V   |         niso pomislili, kaj da je bilo poprej in kaj da bo morda
163 KrcmEl, V   |         pozneje. Vesela svatba je bilo njih življenje. Pa glej,
164 KrcmEl, V   |         stregle; ali naše srce je bilo preslabo. Malodušno in omahljivo
165 KrcmEl, V   |         Malodušno in omahljivo je bilo, še pred vojsko premagano. –
166 KrcmEl, V   |           ploha že ulije. Tako je bilo zmerom z menoj, že od davnih
167 KrcmEl, V   |           se je zgodilo, kadar je bilo nebo črno vse čez in čez?"
168 KrcmEl, V   |          je župnik umrl in ker ni bilo več njegovih pridig in očitanj;
169 KrcmEl, V   |            ki so mi ga vtepli, je bilo: da sem manjši od drugih,
170 KrcmEl, V   |      svojimi ..." ~Najmlajšemu je bilo mraz ob tej čudni zgodbi. ~"
171 KrcmEl, V   |           noge in njegovo srce je bilo veselo. Ko je hitel mimo
172 KrcmEl, V   |          na kolenih. Ali hujše bi bilo, da ga ne izpijem. Tisto
173 KrcmEl, V   |      spati mogel in da bi sanj ne bilo! Ti, cigan, ti si mi prvi
174 KrcmEl, V   |           je klical?" ~Ob oknu ni bilo belega obraza, ki ga je
175 KrcmEl, V   |      nasmehnila, vesele besede ni bilo več iz njegovih ust. Njegovo
176 KrcmEl, V   |           ali komaj je ranilo, je bilo strupa v njem še več in
177 KrcmEl, V   |         in še grenkejšega. Kar je bilo prej skrito za prijazno
178 KrcmEl, V   |      smrčal. Mnogo in premnogo je bilo dni, ko bi se ti bil zahvalil
179 KrcmEl, V   |      nedeljah ste vriskali, ko ni bilo potrebe, ob ponedeljkih
180 KrcmEl, V   | ponedeljkih ste vzdihovali, ko je bilo potrebe še manj! Ampak vriskanje
181 KrcmEl, V   |          rekel cigan in ni ga več bilo; vzela ga je noč. ~"Do gospodarja,
182 KrcmEl, V   |          kaščo, ali antikrista ni bilo. ~Potnik je stal pred hišo. ~"
183 KrcmEl, V   |           in na skednju. ~Nebo je bilo rdeče, goreče in tako nizko,
184 KrcmEl, V   |         od noči." ~"Tudi glasu ni bilo," je rekel drugi. ~Potnik
185 KrcmEl, VI  |           lestenec, na njem pa je bilo do trideset sveč; vse je
186 KrcmEl, VI  |          je Elija prižgal. ~Ko je bilo v izbi svetlo, kakor pod
187 KrcmEl, VI  |        izpraznil prvi kozarec, ni bilo nobene hude misli več v
188 KrcmEl, VI  |        ozrl po izbi. Grajžarja ni bilo nikjer, duri so bile zaklenjene,
189 KrcmEl, VI  |         ležal v pusti izbi, bi ne bilo spanja na oči, v srcu pa
190 KrcmEl, VI  |    ponočnih gostov in kmalu mu je bilo dolgčas. ~"Preveč sem sam!"
191 KrcmEl, VI  |           je čas!" ~Ali cigana ni bilo; ob puntarski noči je izginil
192 KrcmEl, VI  |        pljunil. Tudi njeno ime ni bilo krščansko; Elija jo je bil
193 KrcmEl, VI  |          živo človeško družbo, ni bilo več duhov in prikazni, niti
194 KrcmEl, VI  |           Grajžar. "Dolgčas mi je bilo na tepki, pa sem prišel
195 KrcmEl, VI  |            Farani, kolikor jih je bilo, so se spogledali in v njih
196 KrcmEl, VI  |      spogledali in v njih očeh je bilo tiho upanje. ~Tam, kjer
197 SimnuS, I   |      kakor vodo. ~Petdeset let je bilo Šimnu, pa je bil betežen
198 SimnuS, I   |         je storil, ampak smrti ni bilo. Lačen je bil, truden in
199 SimnuS, I   |   premišljeval, pri srcu pa mu je bilo nadvse grenko. ~"Odkod da
200 SimnuS, I   |        nič ni sram?" ~"Čemu bi me bilo sram?" je odgovoril Šimen
201 SimnuS, II  |          Kako bi? Deset let mi je bilo morda, ali še ne deset let,
202 SimnuS, II  |        kar je!" ~Le malo besed je bilo na papirju, župan pa je
203 SimnuS, II  |           procesija; največ pa je bilo otrok, ki so vreščaje spremljali
204 SimnuS, II  |    nadlogo!" ~Vsi, kolikor jih je bilo, so se temno ozrli na Šimna.
205 SimnuS, II  |         čegavo da je, zato ker ni bilo vredno prepira. Le najstarejši
206 SimnuS, II  |           gostačev; nikomur pa ni bilo več v spominu, če so pomrli,
207 SimnuS, II  |    vzkliknili vsi, kolikor jih je bilo. ~"Pa v osojniško!" se je
208 SimnuS, III |        Kjer sem delal jaz, nas je bilo vpreženih tisoč in več;
209 SimnuS, III |        trušč, tako da spočetka ni bilo mogoče razločiti nobene
210 SimnuS, III |        položila na kamenje, ki je bilo vse vroče v opoldanskem
211 SimnuS, III |         naravnost v sonce. ~Ko je bilo to poglavitno delo opravljeno,
212 SimnuS, IV  |      smrečjem ovit; in na loku je bilo z velikimi rdečimi črkami
213 SimnuS, IV  |        temveč na obrazu. Sonce je bilo zatonilo za hrib; pol doline
214 SimnuS, IV  |   zatonilo za hrib; pol doline je bilo že v senci. Biriča sta ležala
215 SimnuS, IV  |          svoje opravilo, kakor je bilo treba. Če bi zdajle rekel
216 SimnuS, IV  |        hodile še nikoli. ~"Kaj je bilo tvoje življenje, oj Šimen
217 SimnuS, IV  |      otroku ni veljala! Pa kaj je bilo vmes, pa kaj je bilo tistih
218 SimnuS, IV  |           je bilo vmes, pa kaj je bilo tistih štirideset let od
219 SimnuS, IV  |        bogastvo, zdi se mi, da bi bilo. Ali kam je lil pot, kam
220 SimnuS, IV  |        bila ura, da bi užival, ni bilo bogastva nikjer. Tako se
221 SimnuS, IV  |           bajka za otroke – to je bilo tvoje življenje, Šimen Sirotnik!
222 SimnuS, IV  |         ta pobožni rabelj, kaj bi bilo s tvojo pravico, o Gospod? –
223 SimnuS, IV  |    Šimnove misli. Njegovo srce je bilo čisto od nekdaj in se je
224 SimnuS, IV  |      povohal je v zrak, ker mu je bilo zadišalo nadvse prijetno.
225 SimnuS, V   |         spredaj in prijetno mu je bilo pri srcu, kadar je pomislil,
226 SimnuS, V   |        rekel prisojniški, tako je bilo: pravica se je pomišljala.
227 SimnuS, V   |       razodene pravica. Res bi to bilo zoper vsako postavo in bi
228 SimnuS, V   |        besedah. In na svetu ni še bilo tako imenitnega in slovesnega
229 SimnuS, V   |           temu posvetovanju bi ne bilo konca na vekomaj. Zatorej
230 SimnuS, V   |          legla na dolino; nebo je bilo zmerom temneje, zvezde so
231 SimnuS, V   |        sta čakala, odgovora pa ni bilo; Šimen se ni ganil, prijazno
232 SimnuS, VI  |          svetlimi očmi. ~"Lepo bi bilo tam!" je pomislil najprej;
233 SimnuS, VI  |            preden je ne najde, bi bilo umiranje hudodelsko početje ...
234 SimnuS, VI  |           v zvezde. Brez greha ni bilo njegovo srce, ali bilo je
235 SimnuS, VI  |         ni bilo njegovo srce, ali bilo je polno veselja. ~"Kogar
236 SimnuS, VI  |           žalili, in mnogo vas je bilo, nič vam ne zamerim; kdo
237 SimnuS, VI  |           nič prijazno: ~"Telo je bilo najino, telo sva čuvala,
238 SimnuS, VI  |     Kamenje, Šimnova postelja, je bilo kakor z apnom pobeljeno. ~"
239 SimnuS, VI  |          štirje in vsem štirim je bilo hudo pri srcu. Nato pa je
240 SimnuS, VII |       slanine dober kos!" ~Ker ni bilo odgovora od nikoder, je
241 SimnuS, VII |          pameti in besedi; kar je bilo veselo, svetlo in razumno
242 SimnuS, VII |          kako je ležal. Nič bi ne bilo čudnega, če je sedel sinoči
243 SimnuS, VII |           dušo. In tudi bi nič ne bilo čudnega, če ta nadloga ni
244 SimnuS, VII |          vedel poti, in žal mu je bilo ošabnih besed. Tudi občinskim
245 SimnuS, VII |    premišljevali, pobegniti pa ni bilo mogoče nikamor, zakaj polje
246 SimnuS, VII |           nikamor, zakaj polje je bilo na tej in polje na oni strani
247 SimnuS, VII |    opravili smo! Časa in besed bi bilo škoda, če bi se prerekali
248 SimnuS, VIII|          še svetilo, tudi nebo je bilo še jasno, dolina pa je tonila
249 SimnuS, VIII|          na obrazu; kamenje pa je bilo prazno, nadloge ni bilo
250 SimnuS, VIII|           bilo prazno, nadloge ni bilo na njem. ~Nihče se ni upal
251 SimnuS, VIII|         Martinec. ~Kolikor jih je bilo, vsi so se pokrižali, nato
252 SimnuS, VIII|         je bila očiščena, srce je bilo mirno. ~Ko je zavil proti
253 SimnuS, VIII|     ljudje celó v postelji, če je bilo okno odprto. Vzdihovalo
254 SimnuS, VIII|        debelo pismo, v katerem je bilo zapovedano, da naj redi