Part, Chapter

  1 DvehMl, I   |           sta ob plotu, na klancu, ki se je vzpenjal v hrib. Pod
  2 DvehMl, I   |           sta že prelila na kamen, ki jih ni občutil? Koliko vzdihov
  3 DvehMl, I   |     vzdihov že spustila k zvezdam, ki jih niso slišale? Nam, ki
  4 DvehMl, I   |          ki jih niso slišale? Nam, ki smo v dolini in v svetlobi
  5 DvehMl, I   |             je rekel. "Na tistega, ki je v Ameriki. Kje je pač
  6 DvehMl, I   |            rekla. "Na tisto Hanco, ki je šla v mesto služit. Nič
  7 DvehMl, I   |            šele bi se godilo meni, ki imam tebe in sem zatorej
  8 DvehMl, I   |         jih ni bilo že na stotine, ki so obogateli kar čez noč?
  9 DvehMl, I   |          nego kdaj poprej. Ljudje, ki sta jih srečavala, so bili
 10 DvehMl, II  |         bajti z razločnimi črkami, ki bi jih nobena roka ne izbrisala
 11 DvehMl, II  |        nekoč umrl. Trda bo zemlja, ki jo bom obdelaval, ali moja
 12 DvehMl, II  |          ali moja bo; trd bo kruh, ki ga bom jedel, ali moj bo.
 13 DvehMl, II  |            ali črno potegne tisti, ki trepeče in omahuje. Meni
 14 DvehMl, II  |           malodušno, kakor otroku, ki kliče po materi!" ~Že ob
 15 DvehMl, II  |        umirajoče oči. Vsem tistim, ki so šli grenkega kruha služit
 16 DvehMl, II  |             da bi ne videli solza, ki so pritekle samovoljno iz
 17 DvehMl, II  |            je dekletu dandanašnji, ki mora v službo. Slajši ovsenjak
 18 DvehMl, II  |        maslen bil! Ali poznam jih, ki jim je prežganka vsakdanji
 19 DvehMl, II  |       stare dni." ~"Koliko jih je, ki se izgubé brez spomina,
 20 DvehMl, II  |          sta kmalu ugledala krčmo, ki se jima je zdela prijaznejša,
 21 DvehMl, II  |    prignalo v to nepriljudno izbo, ki je niso videli prej nikoli.
 22 DvehMl, II  |         izlijva iz srca to žalost, ki je več ni treba! Tudi drugi
 23 DvehMl, II  |           in ni izpraznil kozarca, ki je stal še poln pred njim. ~
 24 DvehMl, III |         britvijo rezal. Dobro jim, ki so stisnjeni in stlačeni
 25 DvehMl, III |         dremali; ali gorjé tistim, ki so sloné in stojé pokimavali,
 26 DvehMl, III |            je ugledal Pavle obraz, ki se je sklonil do njega kakor
 27 DvehMl, III |        kmalu preselila v drug voz, ki ni bil prav nič lepši in
 28 DvehMl, III |       zemlji; le tiste še ni bilo, ki je nanjo čakal. ~"Karto
 29 DvehMl, III |        oboje pa je bilo trdo. Jed, ki so jo dobili, je bila pač
 30 DvehMl, III |           Opotekel se je na barko, ki se je narahlo zibala in
 31 DvehMl, III |       zamudil zaradi tebe, sirota, ki te je morje tako razzibalo,
 32 DvehMl, III |         neprilike zaradi bogastva, ki ga nosiš s seboj?" ~"Niso!"
 33 DvehMl, III |           ter sta stopila v krčmo, ki se je zdela Pavletu svetla
 34 DvehMl, III |        strah ga je bilo teh besed, ki so bile kakor oznanilo:
 35 DvehMl, III |             že jih je lepa vojska, ki se potepajo brez posla.
 36 DvehMl, III |          bi se obešal! Poznam jih, ki so čakali pol leta in dalj,
 37 DvehMl, III |            kakor še pes ne pogine, ki najde navsezadnje le še
 38 DvehMl, III |         med tistimi petdeseterimi, ki poginejo, kakor še pes ne
 39 DvehMl, IV  |           je stopila v tesno izbo, ki je bila komaj pet korakov
 40 DvehMl, IV  |             Vesele so bile besede, ki jih je slišala, na njeno
 41 DvehMl, IV  |            vseh čednosti si polna, ki jih je treba dekletu; ali
 42 DvehMl, IV  |           sta šli v mesto. Ženska, ki je oddajala službe, ni bila
 43 DvehMl, IV  |           in nikomur ne izmed nas, ki nismo rojeni pod zlato streho!" ~"
 44 DvehMl, IV  |           postavna, debela ženska, ki jo je takoj premerila od
 45 DvehMl, IV  |            vedela: takega dekleta, ki nima nikogar in ti ne ve
 46 DvehMl, IV  |            na ime tistega Lojzeta, ki je že tam, on pa náte, ki
 47 DvehMl, IV  |          ki je že tam, on pa náte, ki si tukaj." ~"Pa mu boš vse
 48 DvehMl, IV  |          zaspati ne morem. Ljudje, ki sem pri njih, me imajo radi;
 49 DvehMl, V   |           kakor ti! Petsto nas je, ki so nas posadili na cesto.
 50 DvehMl, V   |            ne pravi: zakaj tistih, ki jih bodo v tej deželi posadili
 51 DvehMl, V   |     nadležnega berača! Kaj le jaz, ki sem mlad in sam! Ali na
 52 DvehMl, V   |          Ali na cesti ležé ljudje, ki so delali po dvajset in
 53 DvehMl, V   |        dvajset in po trideset let, ki so že sivi in izžeti in
 54 DvehMl, V   |           pa ne bi nič. So ljudje, ki vstajajo navsezgodaj, begajo
 55 DvehMl, V   |         Lojze. ~"Kaj bo s tistimi, ki so prišli od vseh krajev
 56 DvehMl, V   |         drugi ne bo. Nekaj jih je, ki so si toliko prihranili,
 57 DvehMl, V   |           domovino. Tudi takih je, ki lahko brez velike sile počakajo,
 58 DvehMl, V   |      poleže. Ali največ je tistih, ki so delali in živeli sproti!" ~"
 59 DvehMl, V   |       trideset tisoč in več ljudi, ki se leto na leto potikajo
 60 DvehMl, V   |           od ene same suhe skorje, ki so jo našli na cesti. Že
 61 DvehMl, V   |           kakor živé tisti ljudje, ki iščejo skorje na cesti!" ~
 62 DvehMl, V   |          težke krvi; grenka misel, ki se mu je zagrizla v srce,
 63 DvehMl, V   |         Kako bi stal pred tistimi, ki sem se poslovil od njih?"
 64 DvehMl, V   |         nazadnje jih bo sto tisoč, ki bodo koprneli čez morje.
 65 DvehMl, V   |           noči. Na Mano je mislil, ki čaka vsa vesela nanj, in
 66 DvehMl, V   |           nanj, in na tiste ljudi, ki žive po dva in tri dni od
 67 DvehMl, V   | amerikansko zemljo. Tiste tolarje, ki sem jih bil prinesel s seboj,
 68 DvehMl, V   |            tistemu se sreča smeje, ki se smeje tudi sam." ~Pavle
 69 DvehMl, V   |        počasi izvila izmed drugih, ki so se mirno zibale ob bregu;
 70 DvehMl, V   |          in plahoten, kakor otrok, ki je izgrešil pot v samoti. ~
 71 DvehMl, V   |    domovino, na Manco in na tiste, ki umirajo v tujini brez tolažbe. ~
 72 DvehMl, V   |            mi je sojeno med tiste, ki umirajo na tuji zemlji brez
 73 DvehMl, VI  |        spodobile vse tiste besede, ki si jih ti preslišala. Nisi
 74 DvehMl, VI  |     bolezen in bridkost. Tista je, ki smo jo občutili mi vsi,
 75 DvehMl, VI  |        nocoj odpovej! Malo jih je, ki so zbirale in hranile za
 76 DvehMl, VI  |            misli name. Vsak vinar, ki ga zasluži, obrne desetkrat,
 77 DvehMl, VI  |           postaren, bradat gospod, ki jo je ogovoril po nemško.
 78 DvehMl, VI  |            ženska, zavita v haljo, ki je bila šita kakor iz enega
 79 DvehMl, VI  |             da ne vzbudiš gospoda, ki spi v oni izbi!" ~Mana je
 80 DvehMl, VI  |        kmalu prislužila tako balo, ki bo za naju zadosti. Veliko
 81 DvehMl, VII |          je trideset tisoč in več, ki jim je tako postlano, zakaj
 82 DvehMl, VII |        doma – tako se spodobi nam, ki smo brez sreče." ~Prejšnje
 83 DvehMl, VII |           bradat, krivonos človek, ki je znal nemško. ~"Ali kartaš?"
 84 DvehMl, VII |       klical, da se vtikaš v reči, ki te nič ne brigajo? Ali bi
 85 DvehMl, VII |       razbojniki so kakor volkovi, ki žro mrhovino. Siromakom
 86 DvehMl, VII |        Srečen človek in presrečen, ki ve, da celih dolgih štirinajst
 87 DvehMl, VII |        Hrvat. ~Prišla sta v brlog, ki je bil tesan in zadušen;
 88 DvehMl, VII |          tesan in zadušen; ljudje, ki jih je videl Pavle tam,
 89 DvehMl, VII |          bi spal," je rekel Pavle, ki je bil truden. ~"Ne vem,
 90 DvehMl, VII |            tisoče jih je na svetu, ki spe na trdem kamnu." ~Ko
 91 DvehMl, VII |           Hrvat. "Sami volkovi so, ki žro mrhovino. Jaz pa, kakor
 92 DvehMl, VIII|  pritličnega okna velik kos kruha, ki ga je bil tja položil razvajen
 93 DvehMl, VIII|         besedi. Med tiste sem šel, ki pobirajo skorje na cesti,
 94 DvehMl, VIII|            je bilo, kakor pijancu, ki ne makne več jezika, ne
 95 DvehMl, VIII|         mokro cunjo. Tista ženska, ki je stregla nekoč njemu in
 96 DvehMl, VIII|            in ni odprla. ~"Človek, ki te ne bo pojedel! Lojze
 97 DvehMl, VIII|        tako kmalu. Poznal sem jih, ki po tri tedne niso imeli
 98 DvehMl, VIII|       odgovoril Lojze. "Ta beseda, ki si jo rekel, je bila nabasana
 99 KrcmEl, I   |           je štel; štel je domove, ki so se veseli in bahati vrstili
100 KrcmEl, I   |    razlegalo do hriba ... ~Župnik, ki se je od zdavne svoje mladosti
101 KrcmEl, I   |          pa je videl časih stvari, ki so bile skrite vsem drugim
102 KrcmEl, I   |        namočena in da ga ni zvona, ki bi oznanjal uro plačila
103 KrcmEl, I   |          temveč na zemljo mislite, ki vas je rodila in na tiste
104 KrcmEl, I   |        rodila in na tiste mislite, ki ste jim po svoji volji posteljo
105 KrcmEl, I   |        brez skrbi. Kakor Ezav ste, ki je za skledo leče prodal
106 KrcmEl, I   |     kamenje. Še nase ne pomislite, ki se boste na stara leta ob
107 KrcmEl, I   |          da bi pomislili na tiste, ki bodo nekoč dedovali sramoto
108 KrcmEl, I   |     Podobni so tistemu razbojniku, ki je prosil pod vislicami
109 KrcmEl, I   |           Podobni so tudi pijancu, ki je vola zapil, pa pravi:
110 KrcmEl, I   |         podobni nedolžnemu otroku, ki jé in pije ter ne pomisli
111 KrcmEl, I   |       pomisli na prihodnjo uro; in ki greši, ne da bi srce njegovo
112 KrcmEl, I   |           vidi temne, lakomne oči, ki se ozirajo po dolini. Dolga
113 KrcmEl, I   |       človek, oblečen v črn plašč, ki mu je segal do gležnjev;
114 KrcmEl, I   |           je šlo to nebo nad nami, ki smo ga bili vajeni; ali
115 KrcmEl, I   |            se pogreznili ti hribi, ki smo jih gledali od nekdaj.
116 KrcmEl, I   |           Bogom; od tiste milosti, ki je je on bil deležen, je
117 KrcmEl, I   |    pokopali le župnikovega trupla, ki je bilo betežno in počitka
118 KrcmEl, I   |      temveč tudi leta in stoletja, ki so bila pred njim. ~Vse
119 KrcmEl, I   |            Da bi le takega dobili, ki ne bo stal za nami s palico
120 KrcmEl, I   |          pokoro," je rekel eden. ~"Ki nam ne bo očital vsakega
121 KrcmEl, I   |        požirka," je rekel drugi. ~"Ki nas ne bo vsako nedeljo
122 KrcmEl, I   |            videl je večerno zarjo, ki je umirala in tedaj mu je
123 KrcmEl, I   |         kraja. ~"Škoda je detelje, ki jo je pomendrala ta goveda;
124 KrcmEl, II  |          zmerom." ~Šla sta na vrt, ki je bil ves že v senci; nad
125 KrcmEl, II  |        strah! Ne bojim se nikogar, ki stoji pred menoj, pa če
126 KrcmEl, II  |         vsa znamenja, ne le tista, ki nam jih je bil župnik razodel.
127 KrcmEl, II  |            rebri do krčme Elijeve, ki je stala na samem. ~"Pogledam
128 KrcmEl, II  |       besedo pa je govoril človek, ki ga Potnikov še nikoli prej
129 KrcmEl, II  |        prašne in razcefrane cunje, ki so bile nekoč gosposko oblačilo.
130 KrcmEl, II  |        tistih popotnih ciganov je, ki piščeta kradejo in kozolce
131 KrcmEl, II  |       postavil je na mizo kozarec, ki ga je bil že vzdignil do
132 KrcmEl, II  |          usten. ~"Kdo pa je tisti, ki me je pogledal, kakor grešnika
133 KrcmEl, II  |            bi ne vzdramili matere, ki je spala v mali izbi. Najmlajši
134 KrcmEl, II  |  zadnjikrat počival pod to streho, ki je bila naša in ni več." ~
135 KrcmEl, II  |          je na tla najprej stvari, ki jih je bil prinesel iz mesta,
136 KrcmEl, III |           življenje slepega konja, ki vleče vodo iz vodnjaka:
137 KrcmEl, III |           Jaz pa ljubim to zemljo, ki me je rodila, jaz še mislim
138 KrcmEl, III |         čaka nanj. Jaz vem zgodbo, ki pripoveduje, kako je bila
139 KrcmEl, III |           pa je domoval tudi kmet, ki je bil postaven in premožen
140 KrcmEl, III |   neprenehoma je zajemal iz sodov, ki sta jih skrbljivo napolnila
141 KrcmEl, III |          poglavitni delež tistemu, ki je zaklad razodel, zato
142 KrcmEl, III |            zato ker ni gospodarja, ki bi očitno dokazal svoje
143 KrcmEl, III |         nisem pošteno plačal, jaz, ki imam vrečo cekinov?" se
144 KrcmEl, III |           devetdeset tistih židov, ki so Kristusa križali; toliko
145 KrcmEl, III |          njim. Pred rezkim hladom, ki mu je bušil v lica, bi bil
146 KrcmEl, III |       Popotnik sem, ubog popotnik, ki počiva pod tvojo streho.
147 KrcmEl, III |          pravica in Matjaž. Tisti, ki je rekel, da je čas, se
148 KrcmEl, III |       komolcem. ~"Potrpi malo, ti, ki greš z menoj! Ali ni tam
149 KrcmEl, III |    grešnika! Še hiša pojde; veter, ki bi vrbovega lista ne splašil,
150 KrcmEl, III |           v dolino, do Martinovih, ki so domovali kraj farovža.
151 KrcmEl, III |           rad. Tisti niso nevarni, ki sedé na zarubljenem pragu
152 KrcmEl, III |          ko je hodil za procesijo, ki se je napotila naravnost
153 KrcmEl, III |           trudni; obrazi romarjev, ki se mučijo prepevaje po strmem
154 KrcmEl, III |            tepko je ležala lestev, ki jo je bil pristavil. ~Eliju
155 KrcmEl, IV  |          bi žalovali za grešnikom, ki še krščanskega groba ni
156 KrcmEl, IV  |          pri srcu – kakor človeku, ki je bil teden dni zdoma,
157 KrcmEl, IV  |        gostom smilil ubogi krčmar, ki je bil ves pôten in zasopljen;
158 KrcmEl, IV  |            spomin je verna knjiga, ki se nikoli ne moti in ničesar
159 KrcmEl, IV  |       razločil temne sence kmetov, ki so čuvali, da bi veter ne
160 KrcmEl, V   |            je po dolini, po lehah, ki so se mokre in črne, pluga
161 KrcmEl, V   |          strahoma gledala v obraz, ki je bil zmerom bolj bled;
162 KrcmEl, V   |      vojsko premagano. – O bratje, ki ste šli v daljne kraje moči
163 KrcmEl, V   |        Predzadnji si izmed tistih, ki so šli!" ~"Kdo pa je zadnji?
164 KrcmEl, V   |     zakleti žid in večni popotnik, ki sam ne vé, kdo da je in
165 KrcmEl, V   |          Mnogo sem že videl ljudi, ki so omahovali, kakor ti omahuješ;
166 KrcmEl, V   |            umrl. – Prvo spoznanje, ki so mi ga vtepli, je bilo:
167 KrcmEl, V   |            Elija je videl človeka, ki je z dolgim korakom in s
168 KrcmEl, V   |        nisi prvi in ne boš zadnji, ki bo izkusil, kdo je Elija!" ~
169 KrcmEl, V   |        oknu ni bilo belega obraza, ki ga je videl Elija; zarja
170 KrcmEl, V   |           Koga si se ustrašil, ti, ki se nikoli nisi bal ne Boga,
171 KrcmEl, V   |     popotnika te je strah, cigana, ki se je bil priklatil pod
172 KrcmEl, V   |        lačen, žejen in razcapan in ki pije tvoje vino vbogajme! –
173 KrcmEl, V   |             le siva, koščena roka, ki je ležala na mizi, se mu
174 KrcmEl, V   |            visokih belih plamenov, ki so omahovaje in plapolaje
175 KrcmEl, V   |         pod črno tepko so stopili, ki se je narahlo stresala v
176 KrcmEl, VI  |         več podoben tistemu Eliju, ki je prišel nekoč pohleven
177 KrcmEl, VI  |            tistemu ni bil podoben, ki je prijazno točil svojim
178 KrcmEl, VI  |       zelenjem si je zgradil lopo, ki je bila kapelici podobna;
179 KrcmEl, VI  |           so bile tiste črne maše, ki jih je bral Elija. Ob toplih
180 KrcmEl, VI  |          si je drago špansko vino, ki je že ob prvem požirku planilo
181 KrcmEl, VI  |              Jaz sem krčmar Elija, ki se nikogar ne boji! Komur
182 KrcmEl, VI  |               Trčil je ob kozarec, ki je stal na mizi in vino
183 KrcmEl, VI  |          Trči z mano, dobrotnikom, ki ti je dodelil kot in žlico
184 KrcmEl, VI  |        popotnik, in v kleti ležiš, ki ni več tvoja!" ~"Nalij mi!" ~"
185 KrcmEl, VI  |            da si vzamemo domovino, ki je naša od vekomaj!" ~Tako
186 SimnuS, I   |                      I  Ta zgodba, ki vam jo pripovedujem, se
187 SimnuS, I   |           so se časi; tista stvar, ki smo ji rekli pravica, ali
188 SimnuS, I   |          da pravica ni živa stvar, ki jo človek lahko zgrabi in
189 SimnuS, I   |       štiri ure. Zakaj take ljudi, ki so drugim v spotiko in nadlego,
190 SimnuS, I   |           pač še do tistih krajev, ki pravijo, da so moja domovina.
191 SimnuS, I   |          sključen, čemeren starec, ki je držal v roki debelo gorjačo. ~"
192 SimnuS, I   |          je vprašal Šimna. "Tisti, ki ga bomo redili?" ~"Ne vem,
193 SimnuS, II  |           bi se prerekal s svetom, ki piše postave, da se človek
194 SimnuS, II  |           svetega Janeza Krstnika, ki je živel ob kobilicah; pa
195 SimnuS, II  |       poreče: Sveti Janez Krstnik, ki živiš ob kobilicah, kaj
196 SimnuS, II  |            prešinila župana misel, ki je bila tako prijetna, da
197 SimnuS, II  |          pojdimo," je rekel Šimen, ki je bil vajen vsega hudega
198 SimnuS, II  |           največ pa je bilo otrok, ki so vreščaje spremljali nadlogo
199 SimnuS, II  |            je podkrižal star kmet, ki je stal za biričem. ~Župan
200 SimnuS, II  |            so gostovali vsi tisti, ki niso imeli svoje strehe,
201 SimnuS, II  |       strehe in je zapalila bajto, ki je pogorela do tal kakor
202 SimnuS, II  |           je rekel, "tega človeka, ki tukaj med nami stoji, kakor
203 SimnuS, II  |            poslednji izmed tistih, ki so gostačili v številki
204 SimnuS, III |      postrani se je ozrl na Šimna, ki je stopal mukoma, z omahujočimi
205 SimnuS, III |         dolgi in jokavi nadložnik, ki nam ga je vsem Bog poslal
206 SimnuS, III |     postiljali!" ~Osojniški birič, ki je bil prekanjen človek,
207 SimnuS, III |            sključeno teló in noge, ki so ob vsakem koraku odpovedávale,
208 SimnuS, III |           tiste suhe skorje mu je, ki sodi siromaku na stare dni!" ~
209 SimnuS, III |            oglasila obadva biriča, ki sta bila že vsa potna in
210 SimnuS, III |            ga položila na kamenje, ki je bilo vse vroče v opoldanskem
211 SimnuS, IV  |            Videl je obadva biriča, ki sta prijetno dremala v travi,
212 SimnuS, IV  |          so bile še roke na svetu, ki so te v plenice zavijale
213 SimnuS, IV  |         zato ker ti velja pravica, ki otroku ni veljala! Pa kaj
214 SimnuS, IV  |        Tako se je zgodilo tistemu, ki si je bil v potu svojega
215 SimnuS, IV  |              kdo bi jih preštel? – ki živé to pusto staro bajko
216 SimnuS, IV  |          in nad njimi beli oblaki, ki so se zložno izprehajali
217 SimnuS, IV  |         pravica ob njegovem grehu, ki ga ni!" ~Take modrosti je
218 SimnuS, V   |            videlo je prašni oblak, ki se je jadrno bližal, in
219 SimnuS, V   |           župan. ~"Tisti iblajtar, ki stoji na oni strani in ki
220 SimnuS, V   |          ki stoji na oni strani in ki pravi, da je osojniški župan,
221 SimnuS, V   |       izpregovori vrhovna pravica, ki sem jo poklical na pomagaj!" ~
222 SimnuS, V   |      pravica z njim! Blagi ljudje, ki se zdaj prerekajo preko
223 SimnuS, V   |    najpoprej razjezila nad Šimnom, ki je pravico vpraševal za
224 SimnuS, V   |      izpregovoril osojniški birič, ki je bil bistra glava in nikoli
225 SimnuS, V   |      zatajil oboje? Tvojega brata, ki je stradal, so prignali
226 SimnuS, V   |       Andrejaza, moža osojniškega, ki drugače nikoli ni govoril. ~"
227 SimnuS, VI  |           oči in je gledal v nebo, ki mu je mežikalo s tisočerimi
228 SimnuS, VI  |        smem ganiti s tega kamenja, ki nima gospodarja, temveč
229 SimnuS, VI  |    Pripravi se, Šimen!" ~In Šimen, ki se nikoli ni prerekal, je
230 SimnuS, VI  |          ne zameri! Tudi vi drugi, ki ste me žalili, in mnogo
231 SimnuS, VI  |         prosim zaradi te hudobije, ki jo bom zdajle napravil.
232 SimnuS, VI  |           napol od čudnega strahu, ki je prešinil srce kakor slutnja
233 SimnuS, VI  |           se je porodil velik srd, ki se je naperil najprej proti
234 SimnuS, VI  |         obadva?" ~Osojniški birič, ki je bil razumen, pa ni odgovoril
235 SimnuS, VI  |        bremena! Velika je sitnost, ki nam jo je napravil ta razbojnik,
236 SimnuS, VI  |      Skličimo torej občinske možé, ki smrčé tam v travi, da se
237 SimnuS, VI  |           svoje opravilo! Nadloga, ki nam je bila vsem skupaj
238 SimnuS, VI  |            je tista sladka lenoba, ki obide človeka po zaslužnem
239 SimnuS, VII |          kakor močna vrv. Najprvi, ki se je pretegnil, je bil
240 SimnuS, VII | razgledaval po spečih pravičnikih, ki so ležali vsekrižem po travi,
241 SimnuS, VII |         vsi na osojniškega biriča, ki je stal pred njimi ves preplašen,
242 SimnuS, VII |            slepimi očmi. Nevernik, ki nam je bil poslan za nadlogo,
243 SimnuS, VII |        župan se je obrnil do vseh, ki so bili blizu, in je rekel
244 SimnuS, VII |          jaz pravim: tista občina, ki ga je krstila, naj ga še
245 SimnuS, VII |            in škoda je vseh besed, ki smo jih potrosili zanje!
246 SimnuS, VIII|      zaletaval ob kantone. ~Tisti, ki je prisedel, pa je prav
247 SimnuS, VIII|           stokanje in vzdihovanje, ki so ga slišali ljudje celó