Part, Chapter

2505 DvehMl, II  |            potreba besed. ~Od daleč se je prikazalo mesto, vse pusto in sivo
2506 SimnuS, VII |                njimi ves preplašen, kakor prikazen iz grobov. Oči so se jim
2507 KrcmEl, V   |              mokre in črne, pluga željne, prikazovale izpod zadnjega snega. Oziral
2508 SimnuS, VIII|                 strahotneje. Ponoči so se prikazovali ob oknih beli obrazi, tako
2509 KrcmEl, II  |              potrpi malo, ti ošabni fant! Prikaži se mi še enkrat na tem pragu,
2510 KrcmEl, V   |               strah, cigana, ki se je bil priklatil pod tvojo streho lačen,
2511 KrcmEl, I   |                 odgovoril tujec ter se je priklonil do pasu. ~"Otroci grešni
2512 DvehMl, VIII|                   Ko se je znočilo, se je prikradel na fabriško dvorišče, prostorno
2513 SimnuS, II  |                 Nekoč, ob hudem vetru, je priletela iskra od Mejačeve strehe
2514 KrcmEl, I   |                 bil zmerom bolj sladak in priljuden. Ko je zatonila zarja, je
2515 DvehMl, VII |                  in koščen v obraz, se je primajal skozi dim. Zdaj ga je Pavle
2516 SimnuS, III |                   zaklical: ~"Le dobro ga primita ter varno ga držita! Če
2517 SimnuS, V   |          osojniški župan: ~"Vzemi, kar ti prinašamo z blagim srcem, jej in pij
2518 SimnuS, II  |              številka devetindevetdeseta, pripadlo Osojnici. Nihče se ni zmenil
2519 DvehMl, II  |                 moja dota; za balo mu bom pripeljala vrhan koš bridkosti. In
2520 KrcmEl, IV  |              segla v žile njih ovčja kri. Pripetilo se je mnogokdaj, da se je
2521 DvehMl, VII |                  nosi culo v ta kraj, naj pripiše sebi!" ~Pavle pa se je vdano
2522 KrcmEl, V   |                       Vsi ste zapisani in priporočeni!" ~Puntarji so se razšli,
2523 KrcmEl, VI  |                   nazdravljal in napijal, pripovedoval jim je kvante ter jim prepeval
2524 KrcmEl, III |                  nanj. Jaz vem zgodbo, ki pripoveduje, kako je bila siromaku vera
2525 SimnuS, I   |                   I  Ta zgodba, ki vam jo pripovedujem, se je pričela ob tistem
2526 KrcmEl, VI  |                      Čemu pa mi take reči pripoveduješ?" je vprašala Izis. "Rekel
2527 KrcmEl, III |                 in odlašal. Ko je ugledal pripravno vejo, je zalučil nanjo vrv
2528 KrcmEl, I   |                  nam bo zdaj zaščitnik in priprošnjik? Osameli smo, sirote – kaj
2529 KrcmEl, V   |                   mu bile noge, na zemljo prirasle. ~Mati mu je strahoma gledala
2530 DvehMl, III |                  noga pa se mu ni ganila, priraščena je bila v zemljo. "Pridi
2531 DvehMl, III |               zato ker časih tako čudežno prirogovilim domov, da mi je še vsa premajhna!
2532 KrcmEl, V   |                 tako trudne, kakor da sem priromal iz devete dežele. Le malo
2533 DvehMl, III |                 cmeri; saj si fant, pa ne prisiljena nevesta. Zakaj da sem slabe
2534 SimnuS, IV  |             kočijo vpreženih. Tedaj pa je priskočil župan prisojniški, da bi
2535 DvehMl, VI  |             poslovila za petnajst let, se prisluženi doti že kar nocoj odpovej!
2536 SimnuS, II  |             Trideset let služil, pa si ne prislužil kruha za stare dni, ne kota
2537 KrcmEl, IV  |                 razložil: ~"Sam si jih je prisodil, tistih pet let. Še vprašali
2538 SimnuS, I   |                   Šimen se je čudil. ~"Na Prisojah sem rojen, pravi pismo;
2539 SimnuS, VII |         Navsezgodaj že so se bleščali vsi prisojni holmi v žarki luči. V dolini
2540 SimnuS, I   |                   v dolino. ~"Tam doli je Prisojnica!" – ~Tako se je pričela
2541 KrcmEl, I   |                 hribi čuvali viharjev; na prisojnih rebrih so se razprostirali
2542 KrcmEl, I   |               Večerna zarja je ugašala za prisojnim hribom, tiha senca od neba
2543 DvehMl, V   |             domovino; naročil sem mu zate prisrčen pozdrav. Jaz pa ostanem
2544 SimnuS, V   |             opravil. ~"Zini, če si živ!" ~Pristopila sta župana, obadva sta se
2545 SimnuS, VII |                 se Bog usmili!" ~Tedaj so pristopili vsi do kamenja in vsi so
2546 DvehMl, VI  |                   ji je sanjalo, da nekdo pritajeno trka na duri. ~"Kdo je?"
2547 DvehMl, II  |                 bi ne videli solza, ki so pritekle samovoljno iz oči. – ~Tako
2548 KrcmEl, II  |            Potnikov. ~Iz ust razcefranega pritepenca so se brez konca in kraja
2549 KrcmEl, I   |                     strupa si mi nalival, pritepeni žid ... nam vsem si ga nalival,
2550 KrcmEl, II  |                velikim oltarjem. Kdor tam pritisne uho na mokra tla, sliši
2551 DvehMl, VIII|                mrak, je ugledal na polici pritličnega okna velik kos kruha, ki
2552 SimnuS, VI  |            udarila ga je mnogokdaj; ni se pritoževal, če je bil lačen in žejen;
2553 DvehMl, IV  |             Bridkost je kratka; človek se privadi, ker se mora." ~Popoldne
2554 DvehMl, VI  |                 se je zgodilo: brž sem se privadila vsemu hudemu. Zdaj bi me
2555 DvehMl, VIII|               mraza še ne." ~Ko so se oči privadile temi, se je ozrl po dvorišču
2556 KrcmEl, I   |                    kakor da je imel kamen privezan okoli vratu. ~"Če je treba,
2557 KrcmEl, III |                 Svetilko v veliki izbi je privil, da je gorela še svetlejše,
2558 KrcmEl, III |                 postavili, ampak le to so privojskovali, da jih je valpet tepel
2559 SimnuS, VII |                   uganja hinavščino in ne privošči miru krščanskim ljudem!" ~
2560 KrcmEl, IV  |                 zdaj tam doli? Kaj ste mi privoščili in prisodili? Odrajtali
2561 KrcmEl, I   |                hladen veter je zapihal. ~"Prizanesi nam, Bog!" je rekel župnik
2562 KrcmEl, II  |            daljnih znancih? In sem se res prizibal prav do mesta. Čemu bi se
2563 SimnuS, VIII|                   Devet let kasneje pa je prišlo od vrhovne oblastnije debelo
2564 DvehMl, VI  |                   Mana!"  Urno je vstala, prižgala je svečo ter si ogrnila
2565 SimnuS, V   |             modrostjo. Ko so dočakali, so prižgali tresko, da jim je svetila
2566 KrcmEl, V   |                  kakor povodenj. ~"Ognja! Prižgimo trske!" ~Na klancu se je
2567 DvehMl, II  |              Pavletu. ~"Še svečo naj nama prižgo," je pomislila Mana. ~Obadva
2568 KrcmEl, II  |                zvezde. Tako je povedal na prižnici in nam je oznanjal hude
2569 KrcmEl, I   |               nedeljo je stopil župnik na prižnico. Roke so se mu tresle, na
2570 KrcmEl, I   |                   uro, za kozarec vina bi prodali svoj časni in večni blagor.
2571 DvehMl, I   |                   zdajle zvezde ukazale – prodam tisto revščino ter pojdem." ~"
2572 KrcmEl, I   |                   naša: če se nam zdi, jo prodamo za poln bokal; življenje
2573 DvehMl, II  |                 rekla mati. ~"Ostani!" so prosile sestre. ~Oče se je ozrl
2574 SimnuS, VI  |                 ne zamerim; še zamere vas prosim zaradi te hudobije, ki jo
2575 DvehMl, IV  |                 pospravljala Mana četvero prostornih izb. Ali kakor je storila
2576 SimnuS, VI  |                  do hriba je počivala vsa prostrana dolina. Tedaj pa je nenadoma
2577 DvehMl, VII |              skozi okno je videl na svoje prostrane lehe, zoreče v soncu, in
2578 KrcmEl, II  |            grešnikom! Zakrkni svoja dojna prsa!" ~Zalučil je prst na leho
2579 KrcmEl, I   |                 pesem. Razkrečil je dolge prste ter je prešteval domove,
2580 KrcmEl, VI  |                izkopali s koreninami in s prstjó ter so jih presadili na
2581 SimnuS, VIII|                   župana, zažugal mu je s prstom in je rekel: "Zahvali Boga,
2582 SimnuS, II  |               številka stota?" ~"Tista je Prunkova." ~Takrat se je zasvetilo
2583 KrcmEl, I   |                grob zasut, so kanile nanj prve težke kaplje, solze iz nebes. ~
2584 KrcmEl, VI  |           Martinov, Potnik in puntarji od prvega do zadnjega; vsa izba jih
2585 KrcmEl, I   |                  je za skledo leče prodal prvenstvo. Za eno veselo uro, za kozarec
2586 DvehMl, IV  |              trpela!" je rekla Hanca. "Še psa ne udarim, dokler me ne
2587 SimnuS, I   |                   Ker skoraj bi dejal: če psu privoščijo kost, kako da
2588 KrcmEl, VI  |             planil s hriba v dolino kakor ptica od neba; uho ni slišalo
2589 SimnuS, VII |                 se dramile sence, rosa je puhtela v višave. Polagoma in počasi
2590 KrcmEl, V   |                   je vzkliknil cigan. "Ne puntaj se, ko nimaš puntarske krvi!" ~
2591 SimnuS, VI  |                rokah je bila!" ~Kdo bi se puntal zoper take besede? Jeza
2592 KrcmEl, VI  |                 ti je za železnimi durmi, puntar moj? Ali boš še kdaj videl
2593 KrcmEl, VI  |                   črne maše za uboge duše puntarjev!" ~Kmalu so ljudje slišali
2594 SimnuS, VI  |                  porodila v njegovem srcu puntarska misel. ~"Da bi noge ubogale,
2595 KrcmEl, V   |                    Ne puntaj se, ko nimaš puntarske krvi!" ~Kmetje so planili. ~"
2596 KrcmEl, VI  |                    Ali cigana ni bilo; ob puntarski noči je izginil in se ni
2597 DvehMl, VI  |                  obraz pa je bil bolehen, pust in neprijazen. ~Za pozdrav
2598 SimnuS, IV  |                   belci, naveličali so se pustega prepira in so potegnili.
2599 DvehMl, I   |                  se vama godi tam gori na pustem klancu, v samotni noči?
2600 DvehMl, VIII|             cekinov! Če Bog da, bova pred pustom svatovala pod svetim Lenartom." ~"
2601 SimnuS, IV  |                  njimi ne stal ta pobožni rabelj, kaj bi bilo s tvojo pravico,
2602 KrcmEl, III |             razsipati, naj bi bil znal še računati. Lepih naukov mu nisem delil
2603 KrcmEl, IV  |                ali ne!" ~"Kaj ne znaš sam računiti in šteti? Če so rekli, da
2604 DvehMl, IV  |                 ki sem pri njih, me imajo radi; zame nič ne skrbi, ne bo
2605 KrcmEl, V   |            približalo zemlji; kakor da bi rado videlo, če je greh, ali
2606 SimnuS, VI  |                 vanj pognan; če bi ga šel radovoljno gledat, bi ga postava ozmerjala.
2607 KrcmEl, I   |                 njih. Oni so narod, ti si rakev. – Kaj pa ste vi storili,
2608 KrcmEl, III |                   in ga je ošvrknil iznad rame s hudobnim pogledom. ~Prišli
2609 KrcmEl, IV  |                   krvi se je prikazala iz rane in mu je omočila dlan. ~
2610 SimnuS, VII |                 še komaj huda slutnja, ob rani zori črna skrb. Vsi pravičniki,
2611 KrcmEl, VI  |                 pazil, da ji zidarji niso ranili korenin. ~"Stoj na vse večne
2612 DvehMl, V   |                   zastokal, kakor z nožem ranjen. Rekel je: "Če mi je sojeno
2613 KrcmEl, VI  |                 je na tista bleda, upala, ranjena lica in oči so se mu zasolzile. ~"
2614 DvehMl, V   |                   nekaj pa so jih zaprli. Ranjence so peljali v bolnišnico,
2615 KrcmEl, I   |                 vojščaki Matjaževi krvavo ranjeni; rdeče kaplje so kapale
2616 DvehMl, V   |            razgnala; pet ali šest je bilo ranjenih, nekaj pa so jih zaprli.
2617 KrcmEl, IV  |                  mi bo tudi Bog odpustil. Ravnajte boljše, nego sem jaz ravnal
2618 KrcmEl, I   |                   smo storili in kako smo ravnali, da nas zmerja z iblajtarji
2619 KrcmEl, I   |                   očete in njih brezbožno ravnanje. – Enajsta je ura, izpreglejte!" ~
2620 SimnuS, VI  |               stresel za ušesa. ~Ob takem ravnanju so se utrudili tudi pravičniki
2621 KrcmEl, I   |                  mizo. Na polju se vam je razbahala ljuljka, kašče vam praznijo
2622 KrcmEl, III |                  stopili pred hišo, so se razbegnili, kakor da je bila božja
2623 DvehMl, VI  |             krožnikov. ~"Kdo drugi bi jih razbil, nego nerodni kmet!" je
2624 KrcmEl, II  |            steklenico tako urno, da se je razbila na tleh. Nato je vrgel srebrnik
2625 SimnuS, I   |                  moja pamet trudna, da bi razbistrila to modrost!" ~Ko se je vzdramil
2626 SimnuS, VI  |                 čez dolgo šele se jima je razbistrilo v glavi, kje da sta, ob
2627 DvehMl, VI  |                   petih, zato ker je bilo razbitih dvoje krožnikov. ~"Kdo drugi
2628 DvehMl, VIII|                   svoji omotici izgubil v razbojniško krčmo. Talijan se mu je
2629 KrcmEl, IV  |                Krčmar je naslonil v dlani razbolelo glavo. ~"Glej, časih pride
2630 DvehMl, IV  |                   pisma, vse razmetano in razbrskano. Na steni je visela obleka
2631 DvehMl, VII |                  mi!" je rekel. ~Umazani, razcapani, napol pijani ljudje so
2632 KrcmEl, II  |                Oblečen je bil v prašne in razcefrane cunje, ki so bile nekoč
2633 KrcmEl, II  |                razsodil Potnikov. ~Iz ust razcefranega pritepenca so se brez konca
2634 KrcmEl, IV  |                  da bi se ti bili možgani razcepili, saj je rana komaj za prst
2635 KrcmEl, V   |                hrame, potolkli, pobili in razdejali so vse, kar ni držalo; razsuli
2636 DvehMl, VII |                   sirotna ženska. V sivo, razdrapano ruto je bila zavita in njen
2637 KrcmEl, I   |             Živeli ste, pa niste živeli – razfrfotalo, raztopilo se je vaše življenje,
2638 KrcmEl, V   |                  ali sem res tako storil? Razgalil sem se, pljuval sem si v
2639 DvehMl, VII |              druge pod golim zidom. Napol razgaljeni, hropeči in trudni so spali
2640 SimnuS, V   |                  pol ure ni minilo, pa je razglasila: Nadloga je njegova, Bog
2641 KrcmEl, VI  |                   košata kakor grad se je razgledavala po dolini. Črna tepka je
2642 DvehMl, V   |                 jih je zasačila in jih je razgnala; pet ali šest je bilo ranjenih,
2643 SimnuS, III |                  mi niso dali!" ~Ob takih razgovorih sta dospela v Osojnico. ~
2644 DvehMl, V   |                   Lojze se je razsrdil in razgrel, izpraznil je kozarec na
2645 DvehMl, V   |                   meni; treba, da se malo razhladi!" ~"Čemu so vam odpovedali,
2646 SimnuS, II  |                 tistem črnem prahu, tista razhojena tla so jo popila. Ko sem
2647 KrcmEl, V   |            zažgemo!" ~Prišli so poslednji raziskovalci, pod črno tepko so stopili,
2648 DvehMl, II  |                 srcu, kakor da se je nebo razjokalo; srce žalostno vidi žalost,
2649 DvehMl, VI  |                 pokimala z glavo, nato je razkazala Mani stanovanje; troje izb
2650 SimnuS, V   |                požene v Osojnico! Lepo si razkladal krščanske čednosti; ravnaj
2651 KrcmEl, I   |                 je zaslišal veselo pesem. Razkrečil je dolge prste ter je prešteval
2652 KrcmEl, I   |             blodno frfotajoče vešče so se razkropili po dolini; tam za vrtom
2653 KrcmEl, IV  |                 cigan: noč za nočjo se je razlegala prešerna pesem po dolini;
2654 SimnuS, VIII|             iznenadni Šimnovi smrti se je razleglo po obeh dveh farah. Župnik
2655 DvehMl, II  |                  njegovega srca. ~"Naj se razlije, da se prej zvedri!" je
2656 DvehMl, V   |             deželi!" ~Ob tej besedi se je razlil Pavletu mrzel pot po čelu
2657 DvehMl, II  |                   se je vsa velika žalost razlila čez njene misli: "Saj so
2658 SimnuS, VII |                 belo kamenje, od daleč so razločile oči temno in dolgo senco
2659 SimnuS, III |                   spočetka ni bilo mogoče razločiti nobene besede. Osojniški
2660 DvehMl, II  |                   napisano na tej bajti z razločnimi črkami, ki bi jih nobena
2661 DvehMl, V   |             preden se upijaniva, bodi vse razloženo! Jaz pojdem, to je zapisano.
2662 DvehMl, VIII|                  je napisala dolgo pismo, razložila je vse po pravici in brez
2663 SimnuS, V   |          prisojniški in je ustavil. ~"Naj razložita po vrsti!" so rekli občani. ~
2664 KrcmEl, II  |            zvezdnato noč. Ne mogel bi bil razložiti z besedo, ali občutil je
2665 KrcmEl, V   |                 je treba, da se življenje razmahne. – Zapiši si in dobro hrani,
2666 DvehMl, IV  |                  zaradi njih še zmerom ni razmajal. Tako je in nikoli ni bilo
2667 KrcmEl, III |               pognojili; kolikor bo streh razmajanih, jih bomo poravnali!" ~Tako
2668 DvehMl, IV  |                  pa če je le kapljica, jo razmakni na vse strani, da je bo
2669 KrcmEl, I   |               stropu, zakaj že se je bilo razmaknilo nebo in nedolžni duši se
2670 SimnuS, II  |                   na osojniški zemlji? Ni razmaknjeno, ne premaknjeno; kakor je
2671 DvehMl, VIII|              Pojdimo, kamor je ukazano." ~Razmeknile in poizgubile so se mu misli,
2672 DvehMl, IV  |                knjige, podobe, pisma, vse razmetano in razbrskano. Na steni
2673 DvehMl, II  |              pusto in sivo v dežju; kakor razmočena, umazana plahta je viselo
2674 DvehMl, II  |                  in Mana sta se vrnila na razmočeno, blatno cesto. ~"Stopiva,"
2675 KrcmEl, I   |                   Siromak posluša, kar mu razodeva gluho uhó, sliši stokanje
2676 SimnuS, IV  |              maral, da bi le sosed njegov razodeval modrost; razodel jo je tudi
2677 KrcmEl, V   |                 za prijazno besedo, se je razodevalo očitno in brez strahu. Rekel
2678 DvehMl, VIII|                   preskočil ta zid, kakor razor na polju – zdaj plezam potán,
2679 KrcmEl, V   |                 mu oči zasolzile. ~"Tam v razoru sem se igral, ko so naši
2680 DvehMl, III |                močno kakor ogenj in se je razpalilo v krvi. ~"Nikoli ga nisem
2681 SimnuS, VII |                 še kaj modrosti v vas, jo razpečajte! Kar smo videli sinoči,
2682 KrcmEl, V   |                 je spala mati. V kotu pod razpelom je gorela lučka v olju. ~
2683 DvehMl, V   |                 bil prinesel s seboj, sem razpihnil kmalu na vse strani; srebro
2684 SimnuS, III |                spletle, oblastnije naj jo razpletejo! Potrpite, občani, ne rogovilite
2685 KrcmEl, III |                   se niso nikoli do konca razpletle, ampak bile so kakor korec
2686 KrcmEl, II  |                   gospodarji pa ne vidijo razpok, temveč vriskajo pod trhlo
2687 DvehMl, VI  |                  je imela roke zatekle in razpokane od dela. Hude besede so
2688 KrcmEl, I   |             zmerom veselejša, vriskala je razposajeno in nebrzdano, kolikor bolj
2689 KrcmEl, I   |                 na prisojnih rebrih so se razprostirali vinogradi, na osojnih pa
2690 SimnuS, IV  |              ležal na hrbtu, roke in noge razprostrte, kakor pribit na svetega
2691 SimnuS, IV  |       materinskimi očmi, sprejela ga je z razprostrtimi rokami. Iz takih sladkih
2692 DvehMl, VIII|                  veselo in bridkost se je razpuhtela, kakor da je nikoli ni bilo. ~*~
2693 DvehMl, VI  |               odprt. Hitreje se je upanje razpuhtelo, nego jutranja megla, nikoli
2694 SimnuS, VI  |            poslana, se je razščeperila in razrasla, da je zdaj hujša od povodnji
2695 DvehMl, II  |                   kanilo za njo, namah so razrile prašno cesto; veter je potegnil
2696 KrcmEl, I   |                  z napuhom te bom udaril. Razsipal boš bolj nego drugi in prej
2697 KrcmEl, V   |                 gonil, da smo lenarili in razsipali ter zaupali v božjo milost
2698 KrcmEl, III |                  sam podpisal. Če je znal razsipati, naj bi bil znal še računati.
2699 KrcmEl, VI  |                   v kozarcu; veseli se in razsiplji na vse štiri strani, dokler
2700 KrcmEl, V   |                   razsipnike, zdaj si sam razsipnik in goniš goste od praga;
2701 SimnuS, V   |              strani, pa naj preudarijo in razsodijo!" ~Zgodilo se je po biričevih
2702 KrcmEl, III |                  svojo pot; pravica pa je razsodila po pravici, ker drugače
2703 SimnuS, II  |                 bi umrl kraj ceste, pa so razsodili, da se tako ne spodobi.
2704 KrcmEl, V   |          razdejali so vse, kar ni držalo; razsuli so denar po tleh, ali nihče
2705 KrcmEl, I   |               niste živeli – razfrfotalo, raztopilo se je vaše življenje, kakor
2706 DvehMl, VI  |                  tako da jo je Mana komaj razumela; njen obraz pa je bil bolehen,
2707 DvehMl, VII |            italijansko. "Kaj bi, ko te ne razumem!" se je zasmejal Pavle. ~"
2708 SimnuS, VI  |                Osojniški birič, ki je bil razumen, pa ni odgovoril prav nič
2709 SimnuS, VII |                 je bilo veselo, svetlo in razumno opolnoči, je ob belem dnevu
2710 DvehMl, VIII|                  ki ga je bil tja položil razvajen berač. "Vsaj pol očesa božjega
2711 DvehMl, V   |                sile počakajo, da se vreme razvedri in da se kuga poleže. Ali
2712 SimnuS, VII |               vozel, tako ga je tudi sama razvozlala. Zakaj mrtvim ne piše pravice
2713 KrcmEl, I   |                   tretji. ~Jeziki so bili razvozlani, beseda je bila izpregovorjena,
2714 SimnuS, V   |                 zavozlal, kar je že napol razvozlano! Kaj nimaš ne vesti, ne
2715 DvehMl, III |               sirota, ki te je morje tako razzibalo, da sem te le po kranjskem
2716 SimnuS, VI  |             skupaj od Boga poslana, se je razščeperila in razrasla, da je zdaj
2717 KrcmEl, VI  |                 lica niso bila več bleda; rdečica je gorela iz njih, posebno
2718 DvehMl, II  |                   in glasna, lica so jima rdela in oči so bile svetlejše.
2719 KrcmEl, II  |               leho in je šel. Šel pa je v reber, do Kovačevih. Nič več ni
2720 DvehMl, VII |                 brigajo? Ali bi rad svoja rebra videl?" ~Čokat človek, rjav
2721 SimnuS, III |              kristjani!" ~"Naj oblastnija reče svojo besedo!" je odvrnil
2722 SimnuS, VIII|                   bilo zapovedano, da naj redi sirotnega Šimna prisojniška
2723 KrcmEl, V   |                   vino. Da bi me polje ne redilo, krčma bi me ne!" ~Farani
2724 SimnuS, III |                 prisojniški. Tu ga imate, redite ga in skrbite zanj po vesti,
2725 DvehMl, VIII|                Hanca. ~Nato pa je bil ves resen njen obraz; kakor senca
2726 KrcmEl, VI  |               njegove roke so bile težke, resne njegove oči. ~"Jeseni bo
2727 SimnuS, V   |                  in iz Osojnice, da bi po resnem preudarku sklenili, kdo
2728 KrcmEl, III |              človek smejal, če bi ne bila resnična od začetka do konca. – V
2729 DvehMl, II  |                   so bile same pametne in resnične besede, kakor so govorili.
2730 DvehMl, III |                   se Lojze ni več smejal; resno je gledal, kakor da ga je
2731 SimnuS, V   |                vsi, da je ura slovesna in resnobe vredna. ~Župan prisojniški
2732 SimnuS, III |                  Nima, da bi redila svoje reveže, pa bi jih naprtila sosedom!
2733 KrcmEl, VI  |                   pil; njegov glas je bil rezek in ošaben, njegov smeh prešeren.
2734 KrcmEl, III |                   pa je šel za njim. Pred rezkim hladom, ki mu je bušil v
2735 DvehMl, V   |                   lahko še ob pravem času rešijo v domovino. Tudi takih je,
2736 KrcmEl, IV  |                   ženska. "Še Bog, da smo rešili, kar se je rešiti dalo,
2737 KrcmEl, IV  |                  da smo rešili, kar se je rešiti dalo, ta pa bi zmerjal in
2738 SimnuS, II  |                kmetica – in šli so, kakor rešnja procesija; največ pa je
2739 SimnuS, V   |                   in kakšna da je, temveč režem ti kruh, kakor me je katekizem
2740 SimnuS, VII |                   tam, prisojniški birič: reži se, med zobmi pa je pozabil
2741 KrcmEl, III |                    da je napuh izmed vseh rib najbolj neumna riba: ujame
2742 KrcmEl, III |                   vseh rib najbolj neumna riba: ujame se celo na prazen
2743 SimnuS, III |                  ga je volja? Siromaka pa rineš preko praga, ne privoščiš
2744 SimnuS, V   |                   črno tinto utopljen, na rjasto pero nasajen; hvali naj
2745 DvehMl, VII |              rebra videl?" ~Čokat človek, rjav in koščen v obraz, se je
2746 SimnuS, VII |               osojniško stran, kakor bele rjuhe so se vile megle pod hribom. ~
2747 KrcmEl, IV  |               razlivalo po vzglavju in po rjuhi. Luč ga je skelela v oči,
2748 DvehMl, IV  |                tla, pogrnila jo je z belo rjuho, lepo vzglavje je napravila
2749 KrcmEl, VI  |                  mizo in ga je natočil do roba. ~"Kaj si že tukaj, bratec?
2750 KrcmEl, II  |               konca in kraja usipale tako robate in kosmate kvante, da je
2751 DvehMl, II  |                 pomislila Mana in si je z robcem otrla lica. ~"Ona je vesela,
2752 KrcmEl, II  |                   kakor so te ljubili. Ne rôdi, zemlja, grešnikom! Zakrkni
2753 KrcmEl, II  |                   je in mislil, kako bodo rodile in koliko bodo dale. Zdaj
2754 KrcmEl, V   |                  se ni hotelo odvrniti od rodne hiše. Zakaj od nekdaj je
2755 SimnuS, I   |                ljudje? Ali bom še spoznal rodno kočo, ali bom razumel govorico
2756 DvehMl, II  |                 moje roke so ga napravile rodovitnega, pot od mojega čela ga je
2757 SimnuS, VI  |                   dobrote, se nam zdaj še roga in posmehuje! Iskali smo
2758 SimnuS, III |          razpletejo! Potrpite, občani, ne rogovilite in nikar ne stopajte na
2759 DvehMl, VII |                   Začel je preklinjati in rogoviliti, da je bilo Pavleta strah. ~"
2760 SimnuS, IV  |              prevelike prijaznosti svojih rojakov?" Nagnil je glavo in se
2761 DvehMl, VI  |                   jih ti preslišala. Nisi rojena za deklo, tvoje srce ni
2762 SimnuS, VII |                  besede, kako je s tistim rojstvom in pismom! Tam je tekla
2763 SimnuS, V   |             Biriča, verno pazita, vajinim rokam je izročen!" ~"Da je lačen,
2764 SimnuS, VII |                   nos se komaj kaže iznad rokava! Mirno počivata in vendarle
2765 DvehMl, IV  |                   Tako zavihani so ostali rokavi do noči. Mana je pomivala,
2766 DvehMl, II  |                  lice; Mana jo je otrla z rokavom in se je nasmehnila. ~"Še
2767 SimnuS, III |                  branil ne z besedo, ne z rokó. ~Moški so gledali temno
2768 SimnuS, VII |               prerekali še nadalje s temi rokomavhi! Napotimo se v miru domov;
2769 KrcmEl, VI  |                  si šel med razbojnike in rokovnjače, da odiraš kristjane očitno,
2770 SimnuS, IV  |                 si je mislil: ~"Obešenjak roma pod vislice, pa zaokrene
2771 KrcmEl, VI  |                roke na hrbtu uklenjene so romali farani osojniški proti mestu.
2772 DvehMl, VII |                  da morje preplavam in da romam po kolenih čez hribe in
2773 SimnuS, IV  |                   od začetka tega dolgega romanja pa do bridkostnega današnjega
2774 KrcmEl, V   |               Star sem in privadil sem se romanju; nazadnje bo smrt prijetnejša
2775 KrcmEl, III |                  potrti in trudni; obrazi romarjev, ki se mučijo prepevaje
2776 KrcmEl, III |             zagodel, ali bila je žalostna romarska pesem. ~"Ali se ti blede?"
2777 SimnuS, I   |               gozdove in pašnike, samotne romarske cerkve, vasi in mesta; vse
2778 KrcmEl, V   |                   da mu je sodba." ~"Čemu romaš brez miru? Zakletega žida
2779 DvehMl, III |                  bilo veliko. ~"Kaj bi mi ropotija," je rekel, "ko sem zdoma
2780 KrcmEl, V   |           odgovoril najmlajši. ~"Trava je rosna; ali boljše na travi ob
2781 KrcmEl, V   |                veter in na licih je čutil roso. ~Z urnim korakom je hitel
2782 KrcmEl, I   |                 Nehaj! Ne kliči biriča in rubežnika!" ~Faran je tožil in tarnal,
2783 KrcmEl, VI  |                 so ga prvikrat pozdravili rubežniki. ~V izbi je ležal, ko so
2784 KrcmEl, III |                  devetkrat prespal, mu je rubežnikova palica udarila na hišna
2785 KrcmEl, III |               Grajžarja s hriba. In da ga rubi Elija, krčmar. ~"Čemu pa
2786 KrcmEl, III |                   fari vest, da Grajžarja rubijo, Grajžarja s hriba. In da
2787 KrcmEl, V   |                    zdaj si sam malodušen; rubil si razsipnike, zdaj si sam
2788 SimnuS, II  |                  Šimen je položil na mizo rumen papir. ~"To je, kar je!" ~
2789 KrcmEl, IV  |                   je nad hribom zasvetila rumena zarja. ~Spodaj v samotni
2790 DvehMl, II  |             krepkeje, Mani se je odvezala ruta, Pavle je zgrabil za klobuk;
2791 KrcmEl, II  |                   mati in se ni dotaknila rute. ~Sinovi so molčali in so
2792 KrcmEl, V   |              strupa, zapojem mu kvanto in sad bo vzrastel iz semena ...
2793 KrcmEl, V   |                 letos še krompirja ne bom sadil." ~"Pred tremi leti sem
2794 SimnuS, V   |                   obrodile niti piškavega sadú. Občinski možje so verno
2795 DvehMl, III |                  ker je bil ves blaten in sajast, nato pa se je napotil v
2796 DvehMl, VII |               preden so mogle pogledati v sajasti, smrdeči dim. Po žganju,
2797 KrcmEl, I   |                   Da nismo svetniki, vemo samí; ali to ve tudi sam, da
2798 KrcmEl, III |             nenadoma in prav resnično med samimi cekini. Dokler se ni do
2799 SimnuS, VIII|                  prijetneje, če je človek samodrug! Ena beseda je za devet
2800 KrcmEl, I   |               bilo. ~"Ali smo bili otroci samosrajčniki, ali smo bili gospodarji
2801 KrcmEl, IV  |                   farâ. Dolgo ne bova več samotarila. Jutri bo sedmina po Grajžarju;
2802 DvehMl, V   |               Takrat je občutil vso grozo samote; tako mu je bilo, kakor
2803 KrcmEl, IV  |                sedel v svojem temnem kotu samoten in tih; nikogar ni bilo,
2804 DvehMl, V   |               otrok, ki je izgrešil pot v samoti. ~Gledal je proti morju –
2805 SimnuS, I   |                njive, gozdove in pašnike, samotne romarske cerkve, vasi in
2806 SimnuS, II  |                  vodila božja roka po tem samotnem svetu. Nekaj let kasneje,
2807 KrcmEl, III |                culo je nosil. ~"Joj meni, samotnemu!" je zavpil stari Potnik
2808 DvehMl, II  |             Ameriko – kam jim hlepe oči v samotnih urah? Čez gore in doline
2809 DvehMl, III |             sirotno bajto; vabila ga je s samotnimi očmi, dvoje praznih oken
2810 DvehMl, V   |               Pavle je šel zvečer v svojo samotno izbo; globoko upognjen je
2811 KrcmEl, III |                  tej pameti, ošabni so in samovoljni; gredó srečo kopat po svetu,
2812 KrcmEl, V   |                  v mojo kri. Med slabiče, sanjače, razsipnike in pijance sem
2813 DvehMl, IV  |                 lepše sanjalo na tleh, pa sanjaj na tleh!" je rekla. ~Zaspali
2814 DvehMl, VII |                  srda in žalosti, nato pa sanjaje in omahovaje proti jarku.
2815 KrcmEl, I   |                milosten! O kralju Matjažu sanjajo, njega kličejo, nanj upajo;
2816 KrcmEl, II  |               izpijem par kozarcev, pa bi sanjal nocoj o kralju Matjažu." ~
2817 KrcmEl, V   |              tvoji družbi; ampak odkar si sanjava in jokava cunja, je dolgčas
2818 DvehMl, III |               kakor sveča v vetru. ~"Hudo sanjaš, tovariš," ga je vzdramil
2819 SimnuS, VIII|                  kraja ter so bežali brez sape in nihče izmed njih se ni
2820 KrcmEl, I   |               bila tako tiha, kakor da je sapo zatajevala; ne vetrca ni
2821 KrcmEl, V   |                   Kako bi ga našli, ko je satan, ne človek!" ~Nato je vrgel
2822 KrcmEl, V   |                 župnik; tovariš in hlapec satanov je. Naj prejme plačilo še
2823 KrcmEl, V   |                  zabrekel je bil v obraz. Sédel je za mizo in je globoko
2824 DvehMl, VII |                 je dišalo. Mnogo ljudi je sedelo ob okroglih mizah; pili
2825 DvehMl, I   |             Lukanca, četrta izmed sestrá; sedemnajst let ji je bilo. ~Šla sta
2826 DvehMl, VII |                 je bogat. ~"Kar jih tukaj sedi," je pomislil, "stavim,
2827 DvehMl, I   |               pokličem v Ameriko. Tako pa sedim in se cmerim, kakor berač
2828 DvehMl, III |               minil. Mlad sem in močan, v sedmih dneh me ne bo vzelo; saj
2829 KrcmEl, I   |           žegnanja, ali od svatbe, ali od sedmine. Kakor omahujoče, blodno
2830 KrcmEl, I   |                   do vratú zapét in da mu sega do gležnjev. ~Kakor so omahovali
2831 DvehMl, VI  |                 kakor iz enega kosa in je segala od vratu do nog. Tudi njena
2832 KrcmEl, I   |                    krempljem podobni, ali segali so mehko in priljudno v
2833 KrcmEl, II  |                 je bila naša in ni več." ~Segli so si v roko, nato pa so
2834 SimnuS, VII |               celó po svoji smrti zdražbo sejal med ljudi. Prisojniški župan
2835 DvehMl, VI  |                 za spomin z amerikanskega sejma!" ~lztegnil je roko, odprl
2836 KrcmEl, II  |                  nabrusim v drugih krajih sekiro, da stešem novo domačijo
2837 KrcmEl, V   |              kvanto in sad bo vzrastel iz semena ... Ampak, cigan, vprašal
2838 DvehMl, VIII|               zidom še dvoje, troje črnih senc; nobena izmed njih se ni
2839 DvehMl, VIII|             ležalo kakor težek kamen in v sencih mu je kovalo. Kmalu ni vedel
2840 KrcmEl, VI  |             sivolasa, upognjena, in si je senčila z dlanjo stare oči. ~"Kod
2841 KrcmEl, V   |             Najmlajši je šel, legel je na seno in je takoj zaspal. Vzdramil
2842 DvehMl, VI  |             službo, kakor jaz za polje in senožet. Močna si, pripravna, ubogljiva –
2843 KrcmEl, V   |                    kdo bo kosil na tistih senožetih? Toliko zemlje je bilo naše,
2844 DvehMl, I   |               kmeta Lukanca, četrta izmed sestrá; sedemnajst let ji je bilo. ~
2845 KrcmEl, II  |                   je ugledal tam užaljeno sestro. Lehe še niso bile izorane,
2846 KrcmEl, V   |                  in je šel z vetrom proti severu. Pod hišo pa se je zibala
2847 DvehMl, II  |                 bile kalne kakor poprej. ~Sešla sta se pod vasjo, kakor
2848 DvehMl, V   |                 petsto! Delali smo, da so shrambe in kašče do vrha nabasane,
2849 KrcmEl, V   |                    svetili so v hlev in v shrambo in v kaščo, ali antikrista
2850 DvehMl, IV  |                  od zatajenega ihtenja. ~"Shujšala si!" je rekla Hanca. "Saj
2851 DvehMl, III |               Taki ne obogatijo, takim ne sije sonce!" ~Tako je pomislil. ~
2852 KrcmEl, II  |                   vem, da me srce goni in sili med nesrečne ljudi, kakor
2853 KrcmEl, IV  |                prišel do farovža, se je s silnim truščem zrušila Martinova
2854 DvehMl, V   |                   dalo in kakor so prišle siloma in ponevedoma, jih je z
2855 DvehMl, II  |                  pragu, za njim gleda, za sinom popotnikom, in njene oči
2856 DvehMl, I   |                  se vrnili po kraljevsko, sipali so zlatnike z obema rokama!
2857 DvehMl, VII |                   kuhinjo, kjer kuhajo za siromake. Šele ko je kosil, je občutil,
2858 DvehMl, VII |                tam, niso bili razbojniki; siromaki so bili, molčljivi, plahi
2859 DvehMl, VII |                 volkovi, ki žro mrhovino. Siromakom in bebcem nastavljajo svoje
2860 KrcmEl, VI  |                  prišel nekoč pohleven in siromašen v dolino osojniško; tudi
2861 KrcmEl, III |                    domovina jim je preveč siromašna." ~Počasi je vzdignil kozarec;
2862 DvehMl, V   |                 stopiti prednjo, siromak, siromašnejši nego poprej!" ~"Slabo si
2863 DvehMl, VI  |                 bilo, napol bahato, napol siromašno opravljenih, kakor da je
2864 DvehMl, II  |              barki pa se že pelje njegovo siromaštvo za njim." ~Tako so govorili
2865 KrcmEl, I   |                 priprošnjik? Osameli smo, sirote – kaj bo z nami, z otroci
2866 DvehMl, VII |                  na pragu se je prikazala sirotna ženska. V sivo, razdrapano
2867 SimnuS, IV  |                  bili ogoljufani tisočeri Sirotniki ..." ~Tako daleč je mislil
2868 SimnuS, II  |                  In gostovali so tam tudi Sirotnikovi; če so pomrli tam od vsega
2869 SimnuS, II  |                pokoj! Poslednji od tistih Sirotnikovih pa je zdajle med nami, ime
2870 SimnuS      |                            Zgodba o Šimnu Sirotniku ~
2871 KrcmEl, VI  |                   sem sam!" je pomislil. "Sit sem teh klavrnih gostov;
2872 KrcmEl, III |                 po eni poti, nikoli se do sitega ne najé in do dobrega ne
2873 DvehMl, VI  |                   so prihranile, so imele sive lasé in suho srcé, ženina
2874 KrcmEl, VI  |                  domačija, je stala mati, sivolasa, upognjena, in si je senčila
2875 KrcmEl, I   |                Otroci so, bradati otroci, sivolasi. Grešé do zadnje kaplje,
2876 KrcmEl, I   |                   njima; kakor silna črna skala se je bila noč zavalila
2877 KrcmEl, IV  |             upognjen do pasú, kakor da bi skalo nosil na hrbtu. ~"Pijan
2878 SimnuS, I   |                   in zelene doline, pusto skalovje, bogate njive, gozdove in
2879 KrcmEl, IV  |                   od hiše, od hleva in od skednja se je še svetilo, ali plamen
2880 KrcmEl, V   |                  na hlevu, na kašči in na skednju. ~Nebo je bilo rdeče, goreče
2881 KrcmEl, IV  |           vzglavju in po rjuhi. Luč ga je skelela v oči, upihniti pa je ni
2882 DvehMl, IV  |          nepriljudna; na ognjišču je bila skladovnica umazanih posod. ~"Mnogo
2883 SimnuS, VI  |                 travi, da se pomenimo ter sklenemo, kakor je potreba. Zakaj
2884 SimnuS, VIII|           zasluženja!" ~Ko se je vse tako sklenilo in naredilo, se je nagnil
2885 SimnuS, VI  |                narahlo po rokah, na prsih sklenjenih; roke pa so bile trde in
2886 SimnuS, III |                   bi ga položil? Da bi se sklical: tam je ležal, tam naj leži! –
2887 SimnuS, VIII|              usmiljenje!" ~Šla sta in sta sklicala občane; pa sta jim oznanila
2888 SimnuS, VIII|              Prisojnice in iz Osojnice so sklicali veliko posvetovanje. Potrti
2889 SimnuS, I   |                 Stopil je k njemu droben, sključen, čemeren starec, ki je držal
2890 KrcmEl, I   |                   lepo mladost. Vsi, tudi sključeni starci in oslepele starke –
2891 SimnuS, III |                   videl dolgo, v dve gubé sključeno teló in noge, ki so ob vsakem
2892 DvehMl, III |                   bil prazen. Takoj se je sključil v dve gubé, lica je naslonil
2893 DvehMl, VII |                 niso – glej, tam gre voz, skoči pódenj. Ampak zaradi vreče
2894 DvehMl, II  |             prevrnilo. ~Pavle in Mana sta skočila čez jarek in sta se stisnila
2895 DvehMl, VI  |                   je točila čaj v obe dve skodelici. ~"Zoper vsako bolezen je
2896 DvehMl, IV  |            grenkejša je!" ~Mana je popila skodelico čaja, nato pa je prosila: ~"
2897 KrcmEl, I   |                 gnezdece v zelenem vrtu – skomine stresajo človeka ... Od
2898 KrcmEl, III |                 človek, grabež, oderuh in skopuh, kakor jih živi brez števila
2899 SimnuS, V   |             premišljeval v svojem srcu: ~"Skorajda bi se lotil siromaka napuh,
2900 DvehMl, VIII|                 noč," je pomislil Pavle v skrbeh. "Žeje in gladu sem že navajen
2901 DvehMl, V   |                  ona skrbela, ali bom jaz skrbel? Moje je delo, moja je skrb,
2902 DvehMl, V   |                 bom zidal jaz? Ali bo ona skrbela, ali bom jaz skrbel? Moje
2903 SimnuS, III |           prerekal! Ni ji treba, postavi, skrbeti za starost, ker starcev
2904 KrcmEl, III |                 pa je smrt. Tako garam in skrbim od pomladi do jeseni, od
2905 SimnuS, III |                 Tu ga imate, redite ga in skrbite zanj po vesti, da umrje
2906 KrcmEl, III |              zajemal iz sodov, ki sta jih skrbljivo napolnila ded in oče, ali
2907 SimnuS, V   |               tehtali in merili z natanko skrbljivostjo, da bi nobena stran ne izgubila
2908 DvehMl, IV  |                   še grenkejše." ~Mana je skrila obraz v dlani. ~"Jaz pa
2909 DvehMl, I   |          pobegnili onkraj morja, da bi se skrili hudobnim očem – pa so se
2910 KrcmEl, I   |           osojniške fare. Grad ni bil več skrit globoko v gori, temveč je
2911 KrcmEl, I   |                  časih stvari, ki so bile skrite vsem drugim kristjanom. ~
2912 DvehMl, II  |               kakor svojo dlan, nič mi ni skritega; vidim, kako bom živel in
2913 DvehMl, VI  |                   žalostni dom, je šla po skritih ulicah in je ihtela vso
2914 SimnuS, VI  |               povedano, da se duša več ne skriva pod kožo. Pošljimo po oglednike!" ~"
2915 SimnuS, VII |                  je ustavila. Hrbet se je skrival za hrbet, vse oči so plaho
2916 DvehMl, I   |                   bila samotna, pa sva se skrivala kakor gobavca," se je smejal
2917 DvehMl, V   |                 ne vredna: ker so kuharji skuhali preobilo južino, morajo
2918 SimnuS, V   |             Prisojnico, drugi v Osojnico. Sla sta na vso moč brusila noge,
2919 DvehMl, III |                 stopil na tujo cesto, sem slabič. Taki ne obogatijo, takim
2920 DvehMl, III |              bolezen, le utrujenost je in slabost! Mislil bom na lepše kraje
2921 KrcmEl, IV  |                 Jezik se mu je opletal od slabosti in od vina. Ko si je obvezal
2922 KrcmEl, IV  |                   je pil. ~"Drugače nisem slaboten človek, saj veš, cigan!
2923 DvehMl, VI  |                 zase sta otroka, plaha in slabotna; obadva skupaj pa bi bila
2924 KrcmEl, VI  |                 noge so mu bile okorne in slabotne, kakor od testa. ~"Kam bi?"
2925 KrcmEl, I   |               obraz pa je bil zmerom bolj sladak in priljuden. Ko je zatonila
2926 SimnuS, VI  |                sami in obšla jih je tista sladka lenoba, ki obide človeka
2927 SimnuS, IV  |             zadišalo nadvse prijetno. Ali sladki vonj ga je omamil, zazibalo
2928 SimnuS, IV  |            razprostrtimi rokami. Iz takih sladkih misli pa ga je vzdramil
2929 KrcmEl, I   |                  zadnje in ostala je sama sladkost. ~"Kaj bi se človek jezil?"
2930 KrcmEl, I   |                  gol, toda smehljal se je slajše od medu; njegovi prsti so
2931 DvehMl, II  |            dandanašnji, ki mora v službo. Slajši ovsenjak doma, nego maslen
2932 SimnuS, II  |                  je pogorela do tal kakor slama. Nihče ni gasil; počemú?
2933 KrcmEl, I   |                 prelil v sramoti, ko je v slavi in trpljenju ni prelil;
2934 KrcmEl, I   |                   pa je že ugledal njegov slavni grad, to večno trdnjavo
2935 KrcmEl, IV  |                   ponoči, izginil je brez sledu kakor njegov spomin. Farani
2936 KrcmEl, IV  |                   pade z drevesa prej ali slej. Tudi ta izba bo še polna
2937 SimnuS, V   |               spoznala že po obrazu in je slekla do golega njegovo hinavščino.
2938 DvehMl, VIII|            najslabše med njimi: napol sem slep, pa vendarle sem našel." ~
2939 KrcmEl, V   |                    Mislim da ni, le večji slepar je. Ampak on nikoli ni rekel
2940 KrcmEl, II  |                potreben, ampak pri tistem sleparju ne maram počivati; obhajale
2941 KrcmEl, I   |              Siromak gleda, kar mu kažejo slepe oči, na nebu vidi črne prikazni,
2942 KrcmEl, III |              življenje je kakor življenje slepega konja, ki vleče vodo iz
2943 KrcmEl, II  |                 izpregledajo pod tramovi. Slepi so – kdo bi jim kazal? Gluhi
2944 SimnuS, VII |              videli sinoči, smo gledali s slepimi očmi. Nevernik, ki nam je
2945 KrcmEl, III |                grozi je bil zamahnil tako slepo in krepko, da se je lestev
2946 SimnuS, VII |               kofeta danes, temveč merico slivovke mi daj pa slanine dober
2947 DvehMl, I   |           spustila k zvezdam, ki jih niso slišale? Nam, ki smo v dolini in
2948 DvehMl, I   |                 ne vzdihujemo, naše pesmi slišijo zvezde in se smejejo z nami!
2949 KrcmEl, V   |                    Tudi vidim tvoj obraz, slišim tvoj smeh. Kaj si rekel
2950 DvehMl, III |                   ali gorjé tistim, ki so sloné in stojé pokimavali, vsi
2951 KrcmEl, I   |                   grad, to večno trdnjavo slovenskega naroda in osojniške fare.
2952 SimnuS, V   |                  čutili so vsi, da je ura slovesna in resnobe vredna. ~Župan
2953 SimnuS, V   |                   bilo tako imenitnega in slovesnega posvetovanja, kakor se je
2954 SimnuS, VII |                 bili blizu, in je rekel s slovesnim glasom: ~"Štiriindvajset
2955 DvehMl, I   |                izmed obeh ni ganil roke v slovó. Pavle je gledal proti nebu
2956 SimnuS, VI  |             globoko. In iz strahu in hude slutnje se je porodil velik srd,
2957 SimnuS, V   |               črna tinta se je prelivala, služabniki pravice so v potu obraza
2958 SimnuS, IV  |                   materi. Takoj je ukazal služabnikom, da naj mu vprežejo dvanajstero
2959 DvehMl, IV  |                    Ženska, ki je oddajala službe, ni bila prijazna, zakaj
2960 DvehMl, III |                   Kaj misliš, da z lenobo služim svoje tolarje?" mu je odgovoril
2961 DvehMl, VI  |                  ni poglavitno. Kdor hoče služiti drugim, ne sme imeti v očeh
2962 DvehMl, VI  |                   svojo doto. Saj za doto služiš, ali ne? Še vsaka je služila
2963 KrcmEl, IV  |                 je gledal na cesto in tih smehljaj se je prikazal na njegovih
2964 SimnuS, VI  |                   sta gledala na mirnega, smehljajočega Šimna. In osojniški je rekel: ~"
2965 DvehMl, VI  |                   človek z rdečo brado in smehljajočim obrazom. Pobožal jo je po
2966 KrcmEl, VI  |                   Izis pred njim in se je smehljala. ~"Ali bi udaril? Udari!
2967 KrcmEl, VI  |                 klical?" ~Gostje so se mu smehljali in so ga obgovarjali. ~"
2968 DvehMl, I   |                   govoriš o bridkosti? Ne smej se ob pogrebu in ne jokaj
2969 DvehMl, IV  |                  loke so se očem prijazno smejale, sladko so dišali kostanji.
2970 DvehMl, III |                  bil utrujen, da se mu še smejati ni hotelo. ~"Čudež božji! –
2971 DvehMl, I   |                pesmi slišijo zvezde in se smejejo z nami! Zakaj sta kajžarja,
2972 DvehMl, III |               Vprašaj tukaj, vprašaj tam, smejo se ti! Ali danes je šele
2973 KrcmEl, V   |                      Pijem, ko bi piti ne smel. Še ta kozarec, pa bom na
2974 DvehMl, IV  |                  nedelje. Tisti dan pa je smela Mana iz hiše; oblekla se
2975 DvehMl, II  |               žalost, kamor se ozre. ~"Ne smelo bi liti ob tej uri, na ta
2976 KrcmEl, II  |               človek vpraša: Kaj bi se mi smilila ta zemlja? Danes je moja,
2977 DvehMl, VII |                krivonosec, kakor da se mu smilim." ~Zares je dobil Pavle
2978 KrcmEl, III |                  ob pesti ter se je začel smiliti sam sebi. Tedaj je tudi
2979 KrcmEl, V   |                pravici ti povem, da se mi smiliš! Prišel si, kakor zmagoslaven
2980 SimnuS, III |                  se ne odsmoli ta biriška smola prisojniška ter ne pusti
2981 SimnuS, V   |                 sta ležala v travi in sta smrčala naglas; osojniški je ležal
2982 SimnuS, VI  |                 pa se niso genili, temveč smrčali so še glasneje. Osojniški
2983 DvehMl, VII |                  ne slišal bi hropenja in smrčanja tovarišev in v lepih sanjah
2984 SimnuS, VI  |                   torej občinske možé, ki smrčé tam v travi, da se pomenimo
2985 SimnuS, VI  |                  tej nadlogi, da spita in smrčita in se ne zmenita za svojo
2986 SimnuS, I   |                   stoji že pol ure, ti pa smrčiš! Vstani in pojdi, zakaj
2987 DvehMl, VII |                mogle pogledati v sajasti, smrdeči dim. Po žganju, pivu, po
2988 SimnuS, IV  |                 veličasten lok, z zelenim smrečjem ovit; in na loku je bilo
2989 KrcmEl, VI  |                 ogradil z visokim plotom. Smreke in hoje so hlapci izkopali
2990 SimnuS, VI  |                  išče dolgo, da mi poišče smrtno posteljo; preden je ne najde,
2991 KrcmEl, V   |                         V  Ko se je tajal sneg in je pihal od juga toplejši
2992 KrcmEl, V   |                prikazovale izpod zadnjega snega. Oziral se je in od bridkosti
2993 KrcmEl, V   |                   mraku upognil glavo ter snel klobuk pred črnim drevesom
2994 KrcmEl, III |           streznili so se mahoma, kakor s snežnico politi in do mozga jih je
2995 DvehMl, III |                spravili popotnike. ~Kakor snopje so ležali tam na nečednih
2996 KrcmEl, III |                    Tam je v svojem napuhu snoval tolike in take kupčije,
2997 DvehMl, IV  |                 ne košatih kostanjev. ~Do sobote je domovala pri Hanci, v
2998 KrcmEl, I   |                osojnih pa so se vzpenjali sočni pašniki visoko v planine.
2999 SimnuS, VI  |               zdaj pravica razodene svojo sodbo?" ~Celo biriča sta se razjezila,
3000 SimnuS, VII |                   sinoči med nami, ko smo sodili njega in njegovo dušo. In
3001 KrcmEl, II  |                 Zato da bi bil tam, kamor sodim." ~Došel ga je in še ves
3002 KrcmEl, IV  |          zaškripali zobje od srda. ~"Kako sodite zdaj tam doli? Kaj ste mi
3003 KrcmEl, V   |              žalil, da bi delal pokoro do sodnega dne." ~Cigan je pokazal
3004 KrcmEl, I   |               dosegla. Pa če se nam bo ob sodnem dnevu prav hudo godilo,