IV

Mana je narahlo potrkala na duri, Hanca je odprla in jo je pozdravila vsa vesela.

"Skoraj sem že mislila, da si se izgubila! Saj si prišla zjutraj, kod si hodila ves dan?"

Mana ji je pogledala v oči in Hanca je takoj vse vedela in se je zasmejala od radosti.

"Jokala si ves dan, ubožica, še vse rdeče so tvoje oči. Le potolaži se, tako brž boš pozabila nanj, kakor on nate! – Dokler večerje ne napravim in ne pomijem, stopi v tisto izbo; majhna je, ali je moja!"

Mana je stopila v tesno izbo, ki je bila komaj pet korakov dolga in troje široka. Postelja je bila v nji, miza in stol, nič drugega. Miza pa je bila vsa polna; ogledalo, škatle in škatlice, knjige, podobe, pisma, vse razmetano in razbrskano. Na steni je visela obleka tako nagosto, kakor v štacuni: jopiči vsake sorte, beli, rdeči in pisani, krila vsakdanja in pražnja, predpasniki za kuhinjo in za cesto. Mana je ogledovala to bogastvo in je rekla:

"Vse to, kakor je, bi bila že dota za kajžarjevo hči! Bodi mi sreča prijazna, kakor je tej bila, pa so brez potrebe tekle vse moje solze!"

Sedela je na stolu poleg postelje, naslonila je glavo ob blazino in je zadremala. Pozno v noč jo je vzbudila Hanca, ko ji je posvetila s svečo v obraz.

"Glej jo, kakor otrok je zaspala; do dobrega se najoka in zaspi! Čemu nisi legla na posteljo, ko ti je pred nosom?"

Polagoma se je Mana vzdramila in je spoznala, kje da je; težko se ji je storilo, zakaj nikoli še ni prenočevala v tuji hiši in za vbogajme.

"Ne zameri, Hanca, za nocoj!" je rekla.

"Kaj bi zamerila? Potrpi!"

Hanca je šla in je prinesla vročega čaja in maslenega kruha.

"Čaj te bo omotil, Mana, ker je močan; lažje boš zaspala in lepše se ti bo sanjalo. Pij in prigrizni!"

Mana je pila čaj in kri ji je šinila v lica.

"Dolgo pot sem danes že preromala in veliko bridkosti že užila; trudna sem!" je rekla.

"To je tvoja postelja!" je pokazala Hanca. "Le eno blazino ti vzamem in si jo položim na tla. Jaz spim, kamor ležem, če je kamen, ali če je pernica."

"Tudi jaz spim tako," je rekla Mana. "Trudna sem, pa ne vprašam za pernico. Ne bom ležala na postelji; če bi te videla pod seboj, bi ne mogla spati."

Hanca je položila blazino na tla, pogrnila jo je z belo rjuho, lepo vzglavje je napravila in toplo odejo je prinesla.

"Če misliš, da se ti bo lepše sanjalo na tleh, pa sanjaj na tleh!" je rekla.

Zaspali pa nista, ko je Hanca upihnila svečo.

"Vroče mi je, Hanca, pri srcu pa mi je mraz!" je rekla Mana.

Hanca je pokleknila k nji in jo je pobožala po licu.

"Ker si otrok," je rekla. "Zdaj le prijetno zaspi. Če je še toliko žalosti v tvojem srcu, nič ne misli nanjo, ne poglej je! Ampak če je kaj veselja zraven, pa če je le kapljica, jo razmakni na vse strani, da je bo srce do vrha polno. Tako je, otrok; kamor pošlješ svoje misli, tja gredo!"

"Blaga si, lepo tolažiš; ali moje misli nočejo."

Hanca je pomislila.

"Kam je šel?" je vprašala.

"V Ameriko."

"Če je šel v Ameriko, ni treba, da bi še preko morja jokala za njim! On ne joka, drugače ne bi bil šel!"

"Ker me ima rad, zato je šel!"

Spet jo je pobožala Hanca po licu.

"Tudi mene je imel rad, moj zvesti fant, zdavnaj je že; zato je šel, ker me je imel rad, je rekel; nikoli več ga ne bo!"

Mana je vzdignila glavo in je sklenila roke.

"Greh je bil, Bog mu ga odpusti!"

"Seveda je bil greh!" je rekla Hanca tako mirno in brez bridkosti, kakor da je o dežju in blatu govorila. "Ali takih grehov je veliko, Manca, in svet se zaradi njih še zmerom ni razmajal. Tako je in nikoli ni bilo drugače. Če me zdaj oslepari moški ali ženska, ne jokam in se ne grizem, temveč pljunem na tla in pozabim. Tudi ti stori tako, pa sladko zaspi in lahko noč!"

Mana je zatisnila oči, ali dolgo ni zaspala, kakor je bila trudna. Vesele so bile besede, ki jih je slišala, na njeno srce pa so padale kakor kamen za kamnom.

Ko se je vzdramila, je bilo okno zagrnjeno, ali Mana je videla, da je že svetel dan. Urno je vstala in se je oblekla. Hanca ji je prinesla kave in kruha.

"Zakaj me nisi vzbudila?" je rekla Mana. "Sram me je tega svetlega dne!"

"Nikamor se ti ne mudi. Popoldne pojdeva pogledat, kaj da bi zate bilo; veliko ne bo in posebnega nič!"

"Da ni?" se je prestrašila Mana.

"Saj si res otrok, pa še kako nespameten! Kaj si mislila, da čakajo nate? Pridna si, poslušna, ponižna in pripravna; vseh čednosti si polna, ki jih je treba dekletu; ali glej – kmet si! Za čednosti pa te gospoda ne bo vprašala!"

"Tudi ti si iz naših krajev!" je rekla Mana.

"Tudi jaz, da bi tako ne bila! Tam v naših krajih nosijo ljudje srce na dlani in ga zafrečkajo prezgodaj. Ne vedó, kaj nosijo na dlani, kakor otrok ne ve, če ima v roki vinar ali cekin. Prišla sem kmetica v mesto, kakor si ti prišla; da sem takrat vedela, kar zdaj vem, da sem takrat videla, kar zdaj vidim – polno vedro solzá manj bi bile prelile te moje oči."

"Grenko govoriš!"

"Kmalu boš sama videla in vedela; morda boš takrat govorila še grenkejše."

Mana je skrila obraz v dlani.

"Jaz pa sem vse drugače mislila, vse drugače."

"Kaj bi vzdihovala in jokala? Tudi jaz sem drugače mislila, ko sem prišla. Bridkost je kratka; človek se privadi, ker se mora."

Popoldne sta šli v mesto. Ženska, ki je oddajala službe, ni bila prijazna, zakaj takoj je spoznala kmeta.

"Ali znaš kuhati?" je vprašala.

"Ne za gospôdo!"

"Ali si že kdaj služila?"

"Ne še!"

"Ampak pridna je in pripravna, saj jo vidite!" je rekla Hanca.

Ženska je dala Mani popisan listek.

"Pa se tam oglasi v soboto! Tam ti ne bo hudega, dobri ljudje so!"

Šli sta po ulici, med visokimi, gosposkimi hišami; nato sta prišli pod zelene kostanje.

"Do večera je časa dovolj, izprehodiva se!" je rekla Hanca.

Zelene loke so se očem prijazno smejale, sladko so dišali kostanji. Mana se je spomnila na dolino, na polje in na dom in zabolelo jo je v srcu.

"Nič dobrega mi ne bo na svetu, nikoli ne!" je rekla v svoji žalosti.

"Prav zares ti ne bo nič dobrega!" je odgovorila Hanca. "Ne tebi in nikomur ne izmed nas, ki nismo rojeni pod zlato streho!"

"Kaj tebi ni dobro?" se je začudila Mana.

Hanca pa se je zasmejala.

"O, dobro mi je, nikoli nisem lačna in nikoli žejna, posteljo imam pod seboj in streho nad seboj in oblačil na izbiro! Ampak ker si otrok, ti nikoli ne bom želela, da bi se ti tako dobro godilo, kakor se meni godi!"

"Povej, zakaj si tako žalostna, da še govoriti ne maraš o tej žalosti!" je rekla Mana.

"Vedela boš sama, kadar boš vse videla in spoznala, ne bo dolgo!"

Mani pa je bilo ob takih besedah srce še bolj malodušno in plaho, nego je bilo poprej.

"Če je njo tako ranilo, kako bo ranilo šele mene!" je pomislila v svojem strahu; povesila je glavo in ni več videla ne zelenih lok, ne košatih kostanjev.

Do sobote je domovala pri Hanci, v soboto pa se je napotila tja, kamor je list veleval.

Prišla je v visoko, čisto novo, gosposko hišo; skoraj si ni upala, da bi prestopila prag; pokazali so ji pot na dvorišče. Tam je potrkala na duri in odprla ji je postavna, debela ženska, ki jo je takoj premerila od nog do glave.

"Ali si ti naša dekla?"

Mana ji je dala list.

"Le naprej stopi! Pri nas se ti ne bo godilo slabo, če boš prav ravnala in če boš ubogala. Culo vrzi tja, v kot, zavihaj si rokave in pomij, kar je še treba; veliko ni!"

Mana se je ozrla po kuhinji; temna je bila in nepriljudna; na ognjišču je bila skladovnica umazanih posod.

"Mnogo jih je pač v družini!" je pomislila Mana in si je zavihala rokave do komolcev. Tako zavihani so ostali rokavi do noči. Mana je pomivala, pospravljala, kuhala in prala, večerjala je stoje; in ko si je postlala v kuhinji na tleh, je bila tako trudna, kakor da je vse od težkega kamna, roke, noge in život. In še zmerom je slišala, kar je poslušala ves dan: "Zabiti kmet! Zabiti kmet!" Tako trudna je bila, da še žalosti ni občutila; zavzdihnila je globoko in je zaspala.

Kakor je bil prvi dan, taki so bili vsi. Spoznala je ljudi, katerim je služila. "Bogati niso, tudi prijazni niso!" je rekla. Mater, tisto postavno in debelo, je morala klicati za gospo; njen mož je bil krojač, starikav, suhoten in zmerom čemeren človek; njega je klicala Mana za gospoda, tako je bilo ukazano. Drugače pa je bilo tam še mnogo ljudi, sinov, hčerá in gostačev, tako, da je pospravljala Mana četvero prostornih izb. Ali kakor je storila in kamor je šla, se je glasila za njo starodavna pesem: "Zabiti kmet! Zabiti kmet!" Mana je stisnila ustnice in zatajila solze, da bi se ji ne smejali.

"Zakaj me žalijo, ko jim nisem storila hudega?" je pomislila v svojem srcu. Gospa pa ji je očitala in jo je učila: "Nikar ne bodi tako lena in nerodna, nikar ne misli, da si na polju! Kaj ti bom za lenobo plačevala pet goldinarjev na mesec in te še redila povrhu?" Mana je povesila glavo in ni odgovarjala.

Tako je bilo do druge nedelje. Tisti dan pa je smela Mana iz hiše; oblekla se je pražnje in se je napotila k Hanci.

"Kako je s teboj, kako se ti godi?" jo je pozdravila Hanca.

Mana ni nič odgovorila; sedla je na stol in ustna so se ji tresla od zatajenega ihtenja.

"Shujšala si!" je rekla Hanca. "Saj sem vedela: takega dekleta, ki nima nikogar in ti ne ve ne kod ne kam, izžemó do zadnje kaplje! Le to si zapiši, pa nikoli ne pozabi, da dobrih ljudi ni na svetu. – Malo si se zdaj že naučila; tistim odpovej pa pojdi v boljše kraje; če bo treba čakati, čakaj pri meni!"

"Samo ti si dobra! Samo ti si dobra!" je vzkliknila Mana in je zaihtela na glas.

"Saj si res veliko trpela!" je rekla Hanca. "Še psa ne udarim, dokler me ne ugrizne, ljudje pa so hujši od živine! Kar povej, še nocoj povej, da pojdeš! Če si sama ne upaš, pojdem s teboj!"

"Saj bi vse dobro bilo!" je rekla Mana. "Delam, dokler se roke gibljejo in nič ne vzdihujem. Ali čemu zmerjajo, ko jih ne žalim? Beseda jim je kakor pljunek!"

"Ne le njim! Ne le njim!" jo je tolažila Hanca. "Če bi rekla, da so njih besede pljunki, bi bila jaz že opljuvana od vrha do tal! Zdaj več ne pljujejo name, zato, ker jih poznam. Tudi tebi še pride tisti čas, le zvesto hrani spomin v srcu; vse si zapomni, kar si videla in kar si spoznala!"

"Kaj bi z jezo in s spoznanjem?" je vsa žalostna odgovorila Mana. "Preveč je bridkosti v mojem srcu, da bi bilo prostora še za kaj drugega!"

Nato pa se je nenadoma nasmehnila, njene solzne oči so se zasvetile.

"Ali sem ti povedala, Hanca, čemu da sem prišla v mesto?"

"Čemu da si prišla?"

"Poslušaj pa naglas se zasmej: zato sem šla služit, zato sem prišla v mesto, da bi si prislužila doto, jaz, kajžarjeva hči!"

Hanca jo je pogledala z žalostnim očesom.

"Bridkost govori iz tebe, ne veselje. Šla si za srečo, kakor smo mi vsi šli, kakor so jo vsi iskali in kakor je nihče našel ni. Če si se ob prvem koraku nerodno spoteknila, nikar ne žaluj in ne vzdihuj; tudi drugim se je tako zgodilo."

Nato je prinesla Hanca čaja in potice.

"Ná, pij in jej!" je rekla. "Pa tudi zasmej se! Kolikor bolj žvečiš svojo žalost, toliko grenkejša je!"

Mana je popila skodelico čaja, nato pa je prosila:

"Če imaš, daj mi papirja, pisala bi rada!"

"Kaj ti je že pisal?" je vprašala Hanca.

"Ni; ampak tako sva se zgovorila, da pišem na ime tistega Lojzeta, ki je že tam, on pa náte, ki si tukaj."

"Pa mu boš vse povedala, kakor je?" se je Hanca žalostno nasmehnila.

"Tako bom pisala, kakor je v mojem srcu!" je odgovorila Mana.

Hanca je prinesla papirja, lepega, z zlato obrezo.

"Pa nikar mu preveč ljubeznivo ne piši; ne bilo bi dobro, bahal bi se."

"Tako bom pisala, kakor ga imam rada," je rekla Mana vdrugič.

Nato je pisala Pavletu pismo in je rekla v tistem pismu:

"Srečno sem prišla v službo in nič mi ni hudega. Delo je lahko za moje roke; mislim, da bom doto kmalu zaslužila. Le tako rad me imej, Pavle, kakor te jaz imam rada, pa bo vse dobro. Dolgo te nisem videla, mesec dni je pač; meni pa se zdi, da je leto in dan, pa te vendar vidim vsak večer, ko zaspati ne morem. Ljudje, ki sem pri njih, me imajo radi; zame nič ne skrbi, ne bo mi hudega. Kadar se povrneš in bova ženin in nevesta, pojdeva najprej domov, da nama bo pozvanjal sveti Lenart. Vesela sem in zdrava, tudi ti bodi zdrav in vesel. Le tako misli name, kakor jaz nate mislim, pa se bo vse dobro napravilo; Bog bo gledal!"

Hanca je prebrala pismo in je rekla:

"Zakaj tako pišeš, ko ni res?"

"Zato, ker ga imam rada, kakor me on ima rad!" je odgovorila Mana in se je razjokala.