V

Tam v Ameriki, tam v Lojzetovi izbi, pa se je to-le zgodilo:

Planil je Lojze v izbo še pred večerom, nič ni pozdravil Pavleta, vrgel je kučmo na tla in je hodil z dolgimi koraki od duri do okna, od okna do duri.

"Kaj?" se je prestrašil Pavle.

"Kaj? Nič!" je odgovoril Lojze, jeza pa mu je sijala iz oči. "Tisto se je zgodilo, kar sem rekel, da se bo zgodilo – kuga je v deželi!"

Ob tej besedi se je razlil Pavletu mrzel pot po čelu in po licih.

"Kako se je to zgodilo?" je vprašal tiho.

"Kako da se je zgodilo?" se je razsrdil Lojze. "Kako pride v deželo toča, lakot, draginja, povodenj, vojska? Pride, pa mir besedi! Zdajle sem tvoj tovariš."

"Kako tovariš?"

"Brez posla, kakor ti! Petsto nas je, ki so nas posadili na cesto. Kaj? Obglodal si kost, pa jo vržeš stran; tako stori vsak spodoben človek! – Pojdiva v krčmo, rad bi se napil."

Ko sta bila v krčmi, je Lojze pokusil pivo, pa je odstavil kozarec.

"Še piti se mi noče!" je dejal. "Preveč je toplo v meni; treba, da se malo razhladi!"

"Čemu so vam odpovedali, kar vsem in kar nanagloma?" je vprašal Pavle.

"Čemu? Petsto so nas posadili na cesto – kaj se to pravi? To se nič ne pravi: zakaj tistih, ki jih bodo v tej deželi posadili na cesto, ne bo le petsto, temveč bo jih stokrat in tisočkrat petsto! Delali smo, da so shrambe in kašče do vrha nabasane, zdaj pa – hajd! Preveč nas je in preveč smo delali; zdaj je tam toliko bogastva nasutega, da ga svet ne more več vsega požreti, zatorej si zdaj lahko malo oddahnemo; par tisoč se jih bo pač oddahnilo za zmerom. Neslana burka je, še smeha ne vredna: ker so kuharji skuhali preobilo južino, morajo stradati!"

"Pa kaj zdaj?" je vprašal Pavle strahoma.

"Nič! Devetkrat več revščine bo in devetkrat več hudodelstva, drugače pa bo vse po starem. Ječe bodo imele v izobilju lačnih gostov in grobarji bodo dobili posla. Še zoper kugo se človek vojskuje, zoper lakoto se ne more. Zoper vsako bolezen so že iznašli zdravilo, za lakoto pa se učenost ne zmeni. Bolnišnice stoje na vseh koncih in krajih; če si lačen, podstavi nogo pod kolo, pa boš imel najmanj štirinajst dni kosilo in večerjo zastonj; ampak če ob zdravem telesu za oglom pogineš, te še pes ne bo povohal! Ne vem, kdo je ustanovil tako pravico, ali naj je bil že kdorkoli, velik falot je bil!"

Lojze se je razsrdil in razgrel, izpraznil je kozarec na dušek in ga je trdo postavil na mizo.

"Nikoli se nisem jezil po nepotrebnem in če so drugi preklinjali, sem se rajši smejal, ker je bolj zdravo za želodec. Ali da me je kdo lopnil v obraz, bi ga pošteno lopnil nazaj! Zdaj sem jo dobil, da mi gori na obeh dveh licih, pa kako bi jo vrnil? Štiri leta sem delal, kar so zmogle te roke, in zmogle so veliko, poglej jih! Pa me pahne rokovnjač na cesto, brez besede in brez slovesa, meni nič tebi nič, kakor nadležnega berača! Kaj le jaz, ki sem mlad in sam! Ali na cesti ležé ljudje, ki so delali po dvajset in po trideset let, ki so že sivi in izžeti in imajo družino doma. Dozdeva se mi, ljuba duša, da bodo letos imele amerikanske vode mnogo tihih gostačev."

Pavleta je stresla groza.

"Ali sme to biti? Kaj ni postave?"

Lojze pa se je zasmejal.

"O, postava je, pa še kako natanka! Bral sem, da je šla zadnjič v nekem mestu procesija lačnih ljudi po gosposkih cestah; dela so hoteli in kruha; roka te natanke postave pa jih je zasačila in jih je razgnala; pet ali šest je bilo ranjenih, nekaj pa so jih zaprli. Ranjence so peljali v bolnišnico, jetnike pa v ječo; oboji so dobili kruha zastonj!"

Pavle je dolgo molčal, nato pa je vprašal ves plah:

"Kaj boš storil?"

"Da bi le sam vedel! Posla iskati bi se ne izplačalo; izbrusil bi čevlje, veliko jeze bi užil, opravil pa ne bi nič. So ljudje, ki vstajajo navsezgodaj, begajo po ulicah do pozne noči, čakajo pred vsakim pragom, trkajo na vsake duri in iščejo brez nehanja, ko sami prav dobro vedo, da ne bodo našli ničesar. Tolažba jih omami, kakor močna pijača; zato ne čutijo lakote, kakor je žganjar ne čuti. Jaz pa ne maram take zlagane pijanosti; človek se navsezadnje le iztrezni in je devetkrat bolj bolan, kakor da se ni nikoli z upanjem in s tolažbo upijanil. Nič ne bom iskal, tudi dolgo ne bom čakal ..."

Pogledal je na Pavleta in je umolknil; obema je bilo hudo.

"Odtod misli, sam ostanem!" je spreletelo Pavleta.

"Strah bo siromaka, če mu povem, da pojdem odtod!" je pomislil Lojze.

"Kaj bo s tistimi, ki so prišli od vseh krajev sveta?" je vprašal Pavle in je mislil tudi nase.

"Bog se jih usmili!" se je grenko nasmehnil Lojze in je pomislil tudi na Pavleta. "Zakaj, če se jih Bog ne usmili, se jih nihče drugi ne bo. Nekaj jih je, ki so si toliko prihranili, da se lahko še ob pravem času rešijo v domovino. Tudi takih je, ki lahko brez velike sile počakajo, da se vreme razvedri in da se kuga poleže. Ali največ je tistih, ki so delali in živeli sproti!"

"Kaj bo z njimi?" je tiho vprašal Pavle.

Temno je pogledal Lojze in dolgo ni odgovoril; zakaj pomislil je tudi na Pavleta.

"Vprašal bi tudi jaz, kaj da bo z njimi, ali ni ga na svetu, da bi mi odgovoril. Premišljeval sem že prej, kako pač živi tistih trideset tisoč in več ljudi, ki se leto na leto potikajo brez posla po mestnih brlogih. Razbojniki in tatovi niso vsi do zadnjega; tudi od lakote jih umrje na dan le toliko, da nikoli ni manjša ta črna vojska. Tako se mi zdi, da se je njih želodec privadil vsemu hudemu in da žive po dva ali tri dni od ene same suhe skorje, ki so jo našli na cesti. Že sam sem srečaval take ljudi, razcapan in kuštrav se plazi ob zidu kakor pijanec, nikogar ne vidi in v tla strmi ..."

Pavleta je zazeblo po vsem telesu, do srca mu je segel mraz.

"Tako praviš, da živé?"

"Le mislim si tako, ker si drugače ne morem misliti!" je odgovoril Lojze in se je razsrdil sam nad seboj. "Kaj je bilo treba," je pomislil, "da sem mu pomolil ogledalo pred nos? Še prezgodaj bo sam okusil, kako da živé taki ljudje!"

Pavle je pogledal Lojzetu naravnost v obraz, izpregovoril je počasi in glas se mu je tresel:

"Kar reci, Lojze, kakor misliš; saj nimam pravice, da bi ti zameril! V domovino pojdeš, jaz pa ostanem ter bom živel, kakor živé tisti ljudje, ki iščejo skorje na cesti!"

S temnim obrazom je pomislil Lojze, preden je odgovoril.

"Kaj bi se ti lagal?" je rekel. "Ni potreba, da bi tako živel, kakor tisti, in da bi pobiral skorje iz blata. Ali prišel si res ob hudi uri, da bi ob hujši ne mogel! Ne glej za delom, temveč glej, kako da se vrneš!"

Lojze ni bil nikoli rad dolgo žalosten; odrival je težke misli, dokler se je dalo in kakor so prišle siloma in ponevedoma, jih je z naglico odpravil.

Natočil je sebi in Pavletu in je rekel:

"Zdaj še ni ura za bridkost, še je poln kozarec pred nama! Za žalost in skrb je zmerom časa dovolj; boljše je, da človek ne misli na prihodnje nadloge; saj pridejo nepoklicane!"

Pavle pa je bil bolj težke krvi; grenka misel, ki se mu je zagrizla v srce, ni izpustila tako kmalu.

"Lahko tebi!" je rekel. "Ti pojdeš, jaz ostanem. Pa tudi če bi že barka name čakala, ne vem, ali bi stopil vanjo!"

"Da ne bi stopil?" se je začudil Lojze.

Pavle se je spomnil na Mano in kakor goreč ogenj se mu je izlilo v srce.

"Kako bi stal pred tistimi, ki sem se poslovil od njih?" je vzkliknil. "Preden užijem tisto sramoto, rajši poginem, kakor si rekel, da jih pogine od vsega hudega petdeset na dan!"

Z usmiljenim očesom ga je pogledal Lojze.

"Danes jih je tisoč, jutri jih bo morda že deset tisoč, nazadnje jih bo sto tisoč, ki bodo koprneli čez morje. Žejni in lačni bi se vozili osem dni in noči, ampak ne bo jim dodeljeno! Ti pa na sramoto misliš?"

Pavle je povesil glavo.

"Glej, šel sem na pot kakor otrok in od otroka sem se poslovil. Da imam mater tam na oni strani, brez sramu in brez strahu bi stopil prednjo. Ob hudi uri sem prišel, bi rekel, in mati bi me vesela pozdravila. Tako pa sem šel, da bi otroku prinesel če ne bogastva, pa vsaj ne skrbi. Ona veruje vame in v mojo srečo; ne mogel bi stopiti prednjo, siromak, siromašnejši nego poprej!"

"Slabo si storil!" je rekel Lojze. "Če sta bila dva in če sta se imela rada, bi se bila držala za roko in se nikoli ne izpustila! Bodi sam, pa si devetkrat slab; če vaju je dvoje, sta močna, pa naj bo dež in toča!"

Takrat je bilo Pavletu, kakor da je izpregledal. Nadvse grenka in težka misel je stopila v njegovo srce in se nikoli več ni poslovila.

"Res, slabo sem storil!" je rekel. "Ali storjeno je, nobene poti ni več na nobeno stran!"

"Kako da je ni?" se je razsrdil Lojze. "Ali boš zato, ker si neumnost napravil, zaradi te neumnosti izveličanje izgubil? Za to gre in o tem se govori: ali bi rad k nji, ali ne bi?"

"Rad bi!" je rekel Pavle tiho.

"Zdaj pa mi še to povej: da pride ona nocoj ta večer v to izbo, vsa uboga in objokana – kako bi jo pozdravil? Ali bi ji rekel žal besedo in bi jo sunil čez prag, ali pa bi vsaj imel žal misel v srcu?"

Pavle je ves vztrepetal.

"Kako misliš? Zakaj si to rekel?" je zavzkliknil. "Na kolenih bi jo pozdravil!"

Lojze se je nasmehnil.

"Kaj sodiš, da te ima ona manj rada, nego ti njo? Slabo sodiš o njeni ljubezni!"

"Ni tako!" je rekel Pavle in je uprl lica v dlani. "Ona je otrok, jaz pa sem varuh njen; tako je. Ali bo ona zidala hišo, ali jo bom zidal jaz? Ali bo ona skrbela, ali bom jaz skrbel? Moje je delo, moja je skrb, moja bridkost in moja sramota! Kar sem sklenil, sem sklenil za obadva, kar sem zapravil, sem za obadva zapravil! Lahko stopi ona predme, kakor je; jaz ne morem!"

Lojze mu je pogledal v oči in je videl, da so bile tiste oči vse zakrvavele od zatajenih solzá.

"Dejal bi ti, da pojdi kar z menoj, kar s prvo barko! Ali za naju obadva je premalo, kar imam. Nikoli nisem hranil – za koga bi hranil? Na kugo in na starost pa nisem mislil in tudi ne bom!"

"Kedaj pojdeš?" je vprašal Pavle.

"Čez teden dni, mislim; kaj bi še čakal? Zdaj, ko imam časa preveč, se bom še malo ogledal po mestu in po krčmah; tudi pošteno napil se bom za slovo, kakor je potreba!"

Nagnil je glavo ob dlan in se je zamislil.

"Glej, Pavle, malokdaj sem se spomnil na tisto svojo staro domovino! In če sem se spomnil, sem storil to brez koprnenja in brez žalosti. Zdaj pa, ko je sila, da grem, zdaj že komaj čakam tiste barke! Kaj praviš, kakšna reč je to? Roke so tukaj, noge so tukaj, srce pa je onstran morja in ostane tam na vekomaj. Ostane tam, če samo ve ali ne!"

"Tudi moje je ostalo tam!" je rekel Pavle.

Lojze je točil; roka se mu je že tresla in pivo se je razlivalo po mizi.

"Pijva nocoj!" je rekel. "Ta najin večer je tak, da bova mislila nanj! – Ampak preden se upijaniva, bodi vse razloženo! Jaz pojdem, to je zapisano. Ali kaj bo s teboj, siromak vseh siromakov? Tole bo s teboj: dokler te na cesto ne poženó, ostani v moji izbi! Če nisi pijanec in zapravljivec, ti par tednov ne bo še sile; za nadalje pa se izroči Bogu in svojemu patronu. Onkraj luže bom poizkusil, da za tvojo vožnjo priberačim denar, ali pa da ga ukradem. Toliko je ustanovljeno!"

"Ni treba zame ne beračiti, ne krasti!" se je tiho nasmehnil Pavle. "Ne pojdem! Naj mi očita nezvestobo in vse kar je hudega, le da se nad mojim beraštvom ne razjoka!"

"Ustanovljeno je! Pijva!" je vzkliknil Lojze, kakor da ni slišal tistih besed.

"Potrpi še!" ga je ustavil Pavle. "Kadar boš na oni strani, ali morda pogledaš v Ljubljano?"

"Pogledam, pa še natanko!"

"Ali bi stopil k nji?"

"Stopim, če je treba."

"Reci ji, da se mi dobro godi, da imam veliko posla, da zmerom mislim nanjo in da jo pozdravljam."

"Vse bom sporočil: da imaš premalo vreč za vse cekine in da bo kmalu pol Amerike tvoje."

Nato sta pila do noči. Lojze je bil glasán in vesel, Pavletu pa je ležalo na srcu kakor črn kamen; vesela beseda ni hotela iz ust, vesel pogled ne iz oči.

Ves teden se je Lojze klatil po mestu; Pavletu ni bilo do veselja, do pijače in do ljudi; sam je bil; s povešeno glavo in stisnjenimi pestmi je hodil po izbi od jutra do noči. Na Mano je mislil, ki čaka vsa vesela nanj, in na tiste ljudi, ki žive po dva in tri dni od ene same skorje kruha, na cesti zasačene.

Čez teden dni, ko je bil od pohajkovanja bolj truden, nego od dela, se je Lojze napravljal na pot.

"Bral sem, da jih je že sto tisoč!" je rekel Pavletu.

"Katerih?"

"Mojih tovarišev in tvojih! Še hitreje gre, nego sem si mislil. Zatorej le brž na ono stran. Tam je človek vsaj poškropljen in pokopan, kadar umrje. Še prejšnja leta, ko se mi nikamor ni mudilo, sem bil te misli, da bi ne maral umreti na tuji zemlji. Ali od vsega hudega umreti na tujem, bi bila devetkratna smrt!"

Veliko culo je povezal Lojze in jo je zadel na ramo; nato sta se napotila do barke.

"Tako je, kakor sem rekel," je govoril Lojze spotoma. "Potrpi, kakor pač moreš; saj si mlad, malo stradanja ti nič ne bo škodilo. Le preveč potrt in kisel nikar ne bodi. Če je v srcu žalost, je vsaka nadloga devetkrat hujša; kdor se smeje, pa ne čuti ne mraza, ne gladú, ne žeje. Tudi meni niso kar naproti prišli, ko sem stopil na amerikansko zemljo. Tiste tolarje, ki sem jih bil prinesel s seboj, sem razpihnil kmalu na vse strani; srebro nima obstanka pri meni. Moje čeljusti niso imele tri dni nič opravila, pa vendar sem žvižgal in prepeval, ko je godel želodec svoj grenki bas. Tudi ti tako stori! Le tistemu se sreča smeje, ki se smeje tudi sam."

Pavle je komaj poslušal in ni nič odgovarjal.

Stisnila sta si roko za slovo; Pavletova je bila vsa mrzla in potna, kakor roka bolnikova.

"Vesel bodi in potrpi!" ga je tolažil Lojze. "Če bom živ, se oglasim."

"Pozdravi," je rekel Pavle, "pa z Bogom."

Lojze je šel. Visoka siva barka se je počasi izvila izmed drugih, ki so se mirno zibale ob bregu; zaobrnila je v širokem kolobarju, zarezala je v morje dolgo svetlo brazdo in kmalu je Pavle ni več razločil s svojimi zameglelimi očmi.

Takrat je občutil vso grozo samote; tako mu je bilo, kakor da so se tla zamajala pod njim; nenadoma je bil tako slab in plahoten, kakor otrok, ki je izgrešil pot v samoti.

Gledal je proti morju – tam daleč je domovina! Nikoli je ni tako ljubil v srcu, kakor ob tisti žalostni uri. Z očmi svoje ljubezni jo je videl tako bistro in razločno, kakor je poprej ni videl z bdečimi očmi. Tam je dolina; zelene loke se smejó pod soncem, rahel veter gladi preko zorečih njiv, izza jablan pozdravljajo bele hiše; tam na hribu, ob rebri stoji osamela bajta, gleda nanj in mu očita z žalostnimi očmi: kam si se izgubil, moj sin? Tenko pozvanja od svetega Lenarta; njegovo srce sliši razločno tisto lepo staro pesem, sliši jo kakor materin pozdrav od onstran zvezd.

Pavle je šel zvečer v svojo samotno izbo; globoko upognjen je romal po izbi z dolgimi koraki do pozne noči. Mlislil je na domovino, na Manco in na tiste, ki umirajo v tujini brez tolažbe.

Ko je bil truden, je prižgal svetilko in je sedel za mizo, da bi pisal Manci.

V pismu je rekel:

"Nič mi ni hudega. Velikokrat mislim nate in Bog sam ve, kaj bi jaz dal, da bi te kmalu že spet videl! Pozdravljam te stotisočkrat čez to široko morje; da bi ga ne bilo med nama! Nikar ne zameri, da še nič ne pošljem. Tudi ne misli, da zapravljam, ali da te več rad nimam! Lojze je šel v domovino; naročil sem mu zate prisrčen pozdrav. Jaz pa ostanem v Ameriki, dokler ne prislužim za najino svatbo. Ali ti kmalu kaj pošljem, ali pa te kar pokličem, da bova v Ameriki svatovala. Stotisočkrat pozdravljena!"

Ko je dopisal to pismo, se mu je prelila iz srca bridkost, tako, da je zastokal, kakor z nožem ranjen. Rekel je: "Če mi je sojeno med tiste, ki umirajo na tuji zemlji brez tolažbe – ni potreba, da bi še ti občutila mojo bridkost! Sam sem vzdignil ta križ, sam ga bom nosil!"