VII

Štirinajst dni je bil Pavle sam; ves truden in bolan je bil od brezdelice in od hudih misli. Tretji teden je preštel svoje tolarje in je videl, da bi izhajal še nadaljnjih štirinajst dni, če bi si ne privoščil ne pijače, ne tobaka in pa če bi šel domovat v tako hišo, kjer leži v eni sami nečedni izbi po dvajset brezposelnih siromakov. Živel bi, kakor vsi tisti živé; če jih je trideset tisoč in več, ki jim je tako postlano, zakaj bi se branil in cmeril on sam, njih tovariš in brat? Podnevi bi pohajkoval po mestu, od kraja do konca bi si ogledal to jozafatsko dolino, kjer so zbrani ljudje od vseh dežel sveta. Morda bi se naključilo, da dobi opravila, čeprav le za en sam dan, ali za eno samo uro. Kadar ga nimaš, je vinar zlat. Opoldne in zvečer bi stopil v tisto črno, zakajeno luknjo, kjer kosijo in večerjajo njegovi tovariši in bratje; res je potreba tam, da človek meži, ko večerja in kosi, ampak želodec je potolažen za malo ceno. Naposled pa bi legel, truden od samega pohajkovanja, zaspal bi takoj, ne čutil bi trde postelje, ne slišal bi hropenja in smrčanja tovarišev in v lepih sanjah bi morda celo romal v tisto zeleno dolino pod svetim Lenartom.

Kakor je mislil, tako je storil. Lojzetova lepa izba je bila zanj predraga; tisti dan, ko so mu jo odpovedali, je povezal culo in je šel. Ko je stal na cesti, se je nasmehnil in je rekel:

"Zdaj šele sem tovariš svojih tovarišev, brat med brati. Brez doma – tako se spodobi nam, ki smo brez sreče."

Prejšnje čase bi bil romal Pavle ves božji dan čez gore in doline, pa bi se mu bilo zdelo, da je stopil en sam korak. Zdaj je hodil počasi in zložno šele dobro uro križem po cestah, pa je bil že truden. Ker ni vedel, kje da bi se odpočil, je stopil v zatohlo žganjarnico. Komaj je popil drobno čašo zelene pijače, so bile njegove misli vse veselejše in nič več ni bil truden. Ogledal se je po gostih in se je nasmehnil.

"Sami bratje so mi!" je rekel.

Umazani, razcapani, napol pijani ljudje so bili; Pavletu se je zdelo, da govore med seboj po italijansko. Eden izmed njih ga je nagovoril, Pavle je izpregovoril po slovensko, nato še po nemško, pa ga niso razumeli. Pil je drugo čašo in še tretjo in že se mu je zazdelo, da je bogat.

"Kar jih tukaj sedi," je pomislil, "stavim, da nobeden nima srebrnika. Pijo, da bi ne bili lačni. Tudi ti, Pavle, tudi ti boš kmalu med njimi!"

Ali ker so bile omamljene misli vesele in lahke, so se napravile samovoljno še na vse lepša pota. V tisto dolino so se napotile, kjer se smejó zoreče njive pod soncem in kjer prepeva s hriba svojo sladko pesem sveti Lenart.

"Še te bom videl, zelena dolina, še te bom slišal, sveti Lenart!" je rekel v svojem srcu. "Ne maram umreti prej, pa če je treba, da morje preplavam in da romam po kolenih čez hribe in goré!"

Ko je stopil iz brloga na svetlo cesto, se mu je zableščalo in zazibalo pred očmi.

"Glej, pijan sem!" je pomislil. "Tako so vsi nastopili svojo pot, kolikor jih je zdaj mojih tovarišev. Najprej so se napili od srda in žalosti, nato pa sanjaje in omahovaje proti jarku. Manca, poglej čez morje, svoj pozdrav mi pošlji ob tej uri!"

Komaj se je spomnil nanjo, je vztrepetal in se je iztreznil. Poldne je bilo; napotil se je v tisto kuhinjo, kjer kuhajo za siromake. Šele ko je kosil, je občutil, da je bil hudo lačen. "Žganje bi me bilo skoraj osleparilo," je pomislil. "Mrtev ni bil želodec, le zadremal je malo!"

Poleg njega je kosil mlad človek s črnimi lasmi in črnimi očmi. Ozrl se je na Pavleta in ga je ogovoril po italijansko. "Kaj bi, ko te ne razumem!" se je zasmejal Pavle.

"Saj znam jaz tudi po slovensko," je rekel tisti in Pavle je bil ves vesel.

"Odkod si?" ga je vprašal.

"Iz Trsta," je rekel Talijan.

Nato sta se pomenila in izkazalo se je, da sta si tovariša v nesreči.

Ker je bil Talijan še bolj siroten, mu je Pavle posodil srebrn tolar.

"Če me oslepari zanj, pa naj me oslepari!" je pomislil. "Ne mene, ne njega ne bo izveličal ta tolar."

Ko sta pokosila, je rekel Talijan:

"Kaj bi se klatila po mestu ob tej vročini, ti pa še s culo na hrbtu? Jaz vem za brlog, kjer si človek lahko odpočije."

Pavle je šel z njim; dolgo sta hodila vsekrižem, po ravnih cestah in po vijugastih ulicah. Pavle ni več vedel, kod da hodi in kje da je. Ni šel rad po taki poti in v taki družbi, ali mislil si je:

"Da vsaj nisem sam. V družbi, pa bodi taka ali taka, nima človek prilike za žalostno premišljevanje in ure minejo hitro. Hujšega mi ne bo, pa če me posadi med same razbojnike in tatove."

Komaj sta v krčmo stopila, se je Pavletu res zazdelo, da ga je bil povabil Talijan med same razbojnike in tatove. Vzduh je bil tak, da so oči zamižale, preden so mogle pogledati v sajasti, smrdeči dim. Po žganju, pivu, po težkem tobaku in po neumitih telesih je dišalo. Mnogo ljudi je sedelo ob okroglih mizah; pili so in kartali. Kričali so v vseh jezikih in govoricah tega sveta. Pavletu se je celo zazdelo, da je slišal od nekod domačo besedo.

"V lepe kraje si me vodil," je rekel Talijanu.

"Bogastva ni tukaj, ali so ljudje, kakor sva midva," je odgovoril Talijan.

Sedla sta za mizo, Pavle je naročil žganja in takoj je tretji prisedel k njima, bradat, krivonos človek, ki je znal nemško.

"Ali kartaš?" je Pavleta vprašal Talijan.

"Dolgo že nisem," je rekel Pavle. "Če se gre za mal denar, pa dajmo."

"Obral bi me rad, še zmenjena sta morda," je pomislil. "Z mošnjo cekinov bi ne stopil med te svoje tovariše."

Krivonosec je takoj položil karte na mizo; Pavle še videl ni, odkod jih je bil vzel.

"Pa začnimo," je rekel Talijan.

"Zdajle bom prav gotovo dobil!" se je tiho nasmehnil Pavle. "Tako lokavo me je pogledal ta krivonosec, kakor da se mu smilim."

Zares je dobil Pavle vprvič, vdrugič in vtretjič.

"Zdaj pa izgubim," se je ves vesel nasmehnil, ko je Talijan četrtikrat pomešal karte. In Pavle je res izgubil, kakor je uganil. Ko je zapravil troje tolarjev, mu je zaklical nekdo skozi dim in trušč:

"Nemoj više!"

Govorica ni bila domača, ali podobna je bila in Pavle se je razveselil. Položil je svoje karte na mizo in je rekel Talijanu: "Glej, že spotoma sem se bil namenil: trije tolarji naj gredo v božjem imenu, več pa nikar. Zdaj jih imaš, pa zbogom in mir besedi."

Njemu ni Talijan nič odgovoril, temveč vstal je in se je ozrl po izbi.

"Kdo pa je tebe klical, da se vtikaš v reči, ki te nič ne brigajo? Ali bi rad svoja rebra videl?"

Čokat človek, rjav in koščen v obraz, se je primajal skozi dim. Zdaj ga je Pavle od blizu slišal in je uganil, da govori po hrvaško.

"Nož kar lepo spravi, odkoder si ga potegnil," je rekel Talijanu; nato se je obrnil do Pavleta. "Če bi rad že do noči zapravil zadnji tolar pa še malo krvi po vrhu, le tukaj ostani!"

Pavle je vstal in je zgrabil za culo.

"Kako pa je z mojim tolarjem?" je vprašal Talijana.

"S kakšnim tolarjem?" se je nedolžno začudil Talijan.

Pavle je zamahnil z roko in je šel.

"Nož je nož," si je mislil. "S kolom bi se že tepel, z nožem pa nisem vajen."

"Kako pa si se pritepel, siromak, v ta nečedni brlog?" ga je vprašal čokati Hrvat.

"Šel sem z njim – kam pa bi drugače šel?" je rekel Pavle.

"Glej, siromak, tisti razbojniki so kakor volkovi, ki žro mrhovino. Siromakom in bebcem nastavljajo svoje pasti, ampak ogibljejo se tistih krajev, kjer je treba korajže in pameti. Koliko še imaš denarja?"

"Še pet tolarjev," je po pravici odgovoril Pavle.

"Za štirinajst dni," je rekel Hrvat. "V štirinajstih dneh pa se lahko svet preobrne. Srečen človek in presrečen, ki ve, da celih dolgih štirinajst dni ne bo brez kosila!"

"Kaj še nisi kosil?" se je začudil Pavle.

"Ne!" je odgovoril Hrvat. "Danes je – ne vem, ali je tretji, ali že četrti dan. Tam med razbojniki sem le gostač, zato ker se bojé mojih kovaških pesti. Ampak žganje mi ne tekne, nikoli mi ni, zdaj pa še celó ne!"

"Pojdiva večerjat, saj se že mrači," ga je povabil Pavle.

"Pot pa bom kazal jaz," je rekel Hrvat.

Prišla sta v brlog, ki je bil tesan in zadušen; ljudje, ki jih je videl Pavle tam, niso bili razbojniki; siromaki so bili, molčljivi, plahi in izstradani.

"Lepo zahvaljen bodi za to trojno kosilo in trojno večerjo," je rekel Hrvat. "Povrnil ti ne bom še tako kmalu; ali tak si, mislim, da me ne boš terjal."

"Nikoli te ne bom terjal," se je zasmejal Pavle.

Dolgo nista sedela v brlogu; še preden se je do dobrega znočilo, sta se napotila dalje, brez ceste in cilja, vsekrižem po temnem, prašnem predmestju.

"Rad bi spal," je rekel Pavle, ki je bil truden.

"Ne vem, če bi ti ustregel s svojim prenočiščem," je odgovoril Hrvat. "Kadar je noč topla in mirna, je prav prijetno; ali časih nas opolnoči vzdramijo stražniki, in če tistih ni, nas vzdrami zjutraj mraz in dež."

"Na postelji bi rad spal," je rekel Pavle. "Ves sem truden, kakor s kolom tepen."

"Tudi jaz bi že rad okusil, kako počivajo kosti na krščanski postelji, pa če je trda."

Hrvat je vodil, Pavle je šel za njim. Prišla sta v prenočišče, kjer jih je ležalo že do dvajset; postelja je stala ob postelji, druga tik druge pod golim zidom. Napol razgaljeni, hropeči in trudni so spali tam popotniki, izgnanci; težka je bila njih sapa. Hrvat in Pavle sta zadremala, komaj da sta legla; Pavle je bil porinil svojo culo pod posteljo. Tako sladko mu je bilo v trudni poldremavici, da se je še v sanjah nasmehnil: "Kaj mi je hudega? Posteljo imam pod seboj, na tisoče jih je na svetu, ki spe na trdem kamnu."

Ko se je ob poznem jutru predramil, ni bilo cule več pod posteljo. Hrvat je spal in je smrčal z odprtimi ustmi; le še troje popotnikov je bilo v izbi.

Pavle je stresel Hrvata za ramo.

"Glej, culo so mi vzeli."

Hrvat je v poluspanju debelo pogledal, nato pa je šele razumel in je planil s postelje. Začel je preklinjati in rogoviliti, da je bilo Pavleta strah.

"Če ste kaj videli in slišali, pa nič rekli, vam vsem trem zavijem vrat," je rekel popotnikom. lzkazalo se je, da so spali. Eden izmed njih pa je modro rekel: "Kdor nosi culo v ta kraj, naj pripiše sebi!"

Pavle pa se je vdano nasmehnil.

"Kaj bi?" je rekel. "Kar je, je! Perilo je bilo v nji in pražnja obleka – Bog z obojim!"

Tako sta živela in spala s Hrvatom dolgih sedem dni; nazadnje pa je imel Pavle še en sam tolar in ga je ogledoval na dlani.

"Kaj bi z njim? Kadar ga menjam, se začne poslednja nadloga. Ali ni vseeno, če se začne nocoj, ali jutri? Prelijva ga v žganje!"

Prelila sta ga še tisti večer. Obadva sta bila pijana, ko sta v pozni noči lezla čez plot; komaj sta ležala na praznem dvorišču nedozidane hiše, sta zaspala prijetnejše nego na pernici.

Ob jutru pa se je Pavle vzdramil in je ves trepetal od groze. Zakaj sanjalo se mu je tole: v svoji bajti pod svetim Lenartom je sedel; bajta pa je bila prostorna in vsa gosposka; skozi okno je videl na svoje prostrane lehe, zoreče v soncu, in ves vesel je bil. Takrat pa je narahlo potrkalo na duri.

"Le naprej!" je zaklical.

Prav počasi, prav natihoma so se odprle duri in na pragu se je prikazala sirotna ženska. V sivo, razdrapano ruto je bila zavita in njen obraz je bil ves truden in bolan. Pavle pa ga je takoj spoznal in ledena voda mu je šla po vsem telesu.

"Pozdravljen," je rekla. "Pozdravljen bodi v svojem bogastvu."

Nato je iztegnila roko, odprla je dlan in na dlani se je krčilo živo srce; ranjeno je bilo in vse krvavo.

"Ná!" je rekla. "To-le sem ti prinesla za spomin zaradi najine ljubezni."

Pavle je omahnil in vzkriknil od groze in se je vzdramil.

"Zakaj molčiš in gledaš v tla?" ga je vprašal Hrvat.

Pavle se je nasmehnil.

"Ali mi daj vrečo cekinov, ali pa mi povej, kako bi šel brez težave na oni svet."

"Zaradi poti na oni svet ni potreba veliko modrosti," je rekel Hrvat. "Dan na dan jih gre na stotine, pa najbistrejši niso – glej, tam gre voz, skoči pódenj. Ampak zaradi vreče cekinov je treba malo več modrosti. Pojdiva med razbojnike, tam se pomeniva."

Stopila sta v tisti brlog, kjer je Pavle bil kartal s Talijanom in s krivonoscem. Prinesli so jima žganja in obadva sta pila. Pavletu so se oči kmalu zameglile, njegove misli pa so ostale žalostne.

"Ozri se, poglej jih," je rekel Hrvat. "Sami volkovi so, ki žro mrhovino. Jaz pa, kakor sem velik grešnik, bi beraču še sence ne ukradel."

Sklonil se je globoko in je govoril tišje:

"Ravnala bova pošteno, mirno in verno. Stradati znava, čakati znava, pijanca nisva. In najina vest ostane brez greha. Ali je greh, če bogatega cigana oslepariš za cekin? Začniva nocoj, hišo poznam in duri, brez težave bova naredila."

Pavle je stisnil glavo med dlani in je gledal na mizo.

Nato je vstal in se je nasmehnil kakor v sanjah; ves bled je bil.

"Pa z Bogom!" je rekel tiho in je iztegnil roko.

Hrvat je planil ves prestrašen.

"Kam?"

"Pa na oni svet," je rekel tiho Pavle.

"Kakor si, tak ne pojdeš," je vzrojil Hrvat in ga je zgrabil pod pazduho. "Če ne maraš z menoj, opravim sam. Ampak dokler mi ne zaspiš, te ne izpustim, zato ker si mi večerjo kupil, ko sem bil lačen."

Šel je z njim in ga je položil na trdo posteljo, kakor položi mati otroka v zibel.

Komaj je Pavle zatisnil oči in komaj je zadremal, se mu je zasanjalo, da se vozi z urno barko preko morja. Čudohitro je plavala barka, že je tam zeleni breg. Ob bregu stoji Mana, tako blizu, da ji voda pljuska do nog.

"Pozdravljen!" je vzkliknila, "pozdravljen, kakor si!" –

Pavle je globoko zavzdihnil, nato pa je spal do svetlega dne.