VIII

Še preden se je Hrvat vzbudil, je Pavle tiho vstal, oblekel se je ter je naskrivoma stopil iz zatohle izbe.

"Zahvaljena, Mana," je rekel v svojem srcu. "Še preko morja si me pozdravila in si očistila mojo dušo."

Ko je stopil na cesto, je bilo še zgodnje jutro, hladno in vlažno. Pavle je posegel v žep in je preštel svoje premoženje.

"Za kosilo bi komaj še bilo, za žganje še bo," je ukrenil. Tako je šel in si je kupil žganja za poslednje vinarje. Ker je bil lačen, mu je seglo žganje močno v glavo; ko je vstal, se je opotekal in hiše so plesale pred njim. Tudi njegove misli niso bile jasne; frfotale so na to in na ono stran, brez cilja in poti, bežne in plahe, kakor netopirji pod večer.

"Kam sem že rekel, da pojdem?" je premišljeval in se ni mogel domisliti. "K Manci, sem rekel, saj me je poklicala od onstran morja. Bi šel; po suhi zemlji bi se preberačil od dežele do dežele; navsezadnje pa bi stopil prednjo in bi rekel: Usmili se lačnega romarja, daj mu kos kruha vbogajme, zaradi tistih časov, ko sva se rada imela! – Čez gore in doline bi se preberačil, čez morje pa ni ceste, ne steze. Pa zbogom, dekle, in nič ne zameri! – Ali glej, saj nisem mislil k Manci, vse drugam sem se bil namenil takrat, ko mi je izkušal Hrvat vero in dušo. Tja sem se bil namenil, kamor jih gre po petdeset in po sto na dan in se nobeden več ne vrne. Da sem šel takoj, bi zdajle ob tej uri že sladko počival – zakaj si me zmotila, Mana, zakaj si me poklicala v sanjah?"

Tako so blodile njegove bolne misli vsekrižem in niso vedele kam, tudi noge se niso zmenile, kod da hodijo in kam drži cesta. Kakor v omotici se je opotekal iz ulice v ulico. Kadar so noge odpovedale, je počival, kjer je bilo, ali v samotni veži, ali na kupu kamenja, ali kar na ulici, dokler ga niso pregnali. Spotoma, že pod mrak, je ugledal na polici pritličnega okna velik kos kruha, ki ga je bil tja položil razvajen berač. "Vsaj pol očesa božjega še gleda name," je ves vesel pomislil Pavle. Zagriznil je v trdo, od sonca osušeno skorjo in je rekel: "Vse se je izpolnilo, kakor je bilo sojeno, vse po besedi. Med tiste sem šel, ki pobirajo skorje na cesti, in ne godi se mi najslabše med njimi: napol sem slep, pa vendarle sem našel."

Ko se je znočilo, se je prikradel na fabriško dvorišče, prostorno in pusto, s črnim prahom posuto. Legel je pod zid in gledal v nebo. Sivi oblaki so tiho bežali preko nebá, le malokdaj se je zasvetila zvezda; hladen veter je pihal.

"Da bi se le ne ulilo to noč," je pomislil Pavle v skrbeh. "Žeje in gladu sem že navajen pod milim nebom, dežja in mraza še ne."

Ko so se oči privadile temi, se je ozrl po dvorišču in zdelo se mu je, da vidi pod zidom še dvoje, troje črnih senc; nobena izmed njih se ni ganila.

"Bratje so mi," je pomislil. "Bog jim daj vesele sanje, pa tudi meni jih daj!"

Veselih sanj ni bilo; truden se je premetaval po črnem prahu do zgodnjega jutra. Ni se še danilo, ko se je vzdramil; splezal je čez nizki zid na cesto, pa je občutil, da je ves slab in neokreten. "Nekoč bi bil preskočil ta zid, kakor razor na polju – zdaj plezam potán, kakor na mlaj!"

Tudi tisti in tudi naslednji dan je romal od jutra do noči; ni vedel ne kod, ne čemu, ne doklej. Ali so bili trije dnevi, ali je bilo teden dni; misli so se mu zmedle in zamotale, razločil ni več ne kraja, ne časa. Kadar je bil truden, se je zgrudil, pa ni vprašal, ne kje, ne kako; kadar si je odpočil ter se prespal, je vstal in se je napotil, pa ni vprašal, kam. Gladu ni občutil, ali v glavi mu je ležalo kakor težek kamen in v sencih mu je kovalo. Kmalu ni vedel več, ali je jutro, ali je mrak. Misli so mu otopele, komaj da so se še genile, v srcu pa ni bilo bridkosti več. Tako sladko in lahko mu je bilo, kakor pijancu, ki ne makne več jezika, ne vidi več kozarca pred seboj, pa se tiho smeje in bi ne čutil ne kola, ne kamna.

Ko je nekoč omahoval ponoči skozi neznano ulico, se mu je zazdelo, da sliši od daleč Hrvatov glas. Natanko ga ni razločil; kričalo je nekaj časa in preklinjalo, nato pa se je ves trušč izgubil v daljavi.

Nekoč se mu je tudi zazdelo, da je naletel na Talijana in da ga je terjal za dolžni tolar. Sam ni vedel, ali ga je bil srečal na ulici, ali pa se je bil v svoji omotici izgubil v razbojniško krčmo. Talijan se mu je naglas zasmejal in se ni več zmenil zanj.

Preden so se mu vse misli zatemnile od gladu in utrujenosti, ga je spreletelo kakor spoznanje.

"Kod blodim – tri dni, ali morda že teden dni? Čemu blodim, kaj še čakam in odlašam? Saj ni druge poti več, le ena je. Pojdimo, kamor je ukazano."

Razmeknile in poizgubile so se mu misli, kakor da je bil veter pihnil mednje. Izgubila pa se je z njimi tudi vsa skrb in vsa bridkost. Šel je z lahkimi koraki in z veselim srcem – kam da je šel, ni videl, ne vedel. Tako mu je bilo, kakor da ga je držala in vodila drobna, prijazna roka in da mu je govoril na uho prijazen glas:

"Nič se ne boj, Pavle, nič se ne boj!"

Ko se je prebudil iz dolgih, težkih sanj, je ležal na zofi v Lojzetovi izbi, čelo je imel obvezano z mokro cunjo. Tista ženska, ki je stregla nekoč njemu in Lojzetu, je stala pred njim in je držala v roki kozarec vode.

"Kako da sem v tej izbi, kako sem prišel?" se je začudil Pavle.

"Tudi jaz bi rada vedela, kako," je rekla ženska. "Sinoči si ležal pred durmi, pa smo te pobrali. Kaj naj bi te bili na cesto zavalili?"

"Lačen sem," je hotel reči Pavle, pa ga je obšel sram in molčal je. Ženska je sama prinesla vrelega čaja, kruha in slanine.

"Ni se ti najbolje godilo," je rekla. "Dvoje pisem je zate!"

Bolj nego po kruhu, je planil Pavle po pismih; eno je bilo od Lojzeta, drugo od Mane.

Popil je čaj, nato pa je hitel na ulico, tako zdrav in močan, kakor da se je bil do dobrega prespal in nasitil.

*

Ko je prišel Lojze v Ljubljano, se je najprej napil, nato pa se je napotil, da poišče Mano. Ko je po dolgih ovinkih zasledil njen dom, je bilo že kasno pod noč. Potrkal je močno, da so se duri stresle.

"Kdo je zunaj?" je vprašala Mana in ni odprla.

"Človek, ki te ne bo pojedel! Lojze iz Amerike."

Mana je takoj odprla in je pogledala Lojzeta napol vesela, napol prestrašena. Tudi Lojze ji je pogledal v obraz in se je nasmehnil.

"Saj sem vedel, da je pismo lagalo. V očeh in na licih se ti poznajo solze."

"Sédi pa razloži, kako je njemu," je rekla Mana.

Lojze je sedel in je dolgo pomislil.

"Glej, ljuba duša, tako je: ko sva se poslovila, sem dal besedo in sem obljubil, da te bom debelo nalagal. Ampak zdaj se mi zdi: če že pošte prenašaš, prenašaj jih po pravici!"

Mani je bilo v lica mraz in vztrepetala je.

"Saj sem vedela, da mu je hudo – prikazal se mi je, kakor je, ves žalosten."

"Če sama veš, kaj bi še nadalje govoril? Kuga je pač prišla v deželo, zoper njo ni pomoči."

"Le če je zdrav, povej," je prosila Mana.

"Zdrav na vso moč. Ljudje iz naših krajev ne zbolé tako kmalu. Poznal sem jih, ki po tri tedne niso imeli kruha v ustih, pa so še žvižgali. Ampak štiri tedne bi bilo morda že malo preveč, zato mu kar precej piši, da naj se vrne, odkoder je prišel. Pa nikar se ne laži, da si gosposka in vesela, ko ni res."

"Če mu pišem, da sem žalostna, se ne povrne."

"Je že narobe. Piši mu, da si vesela, pa se ti koj obesi. Piši mu, da si žalostna, pa te pride tolažit, če je sam siromak vseh siromakov."

"Še nocoj mu pišem," je rekla Mana in je vzela papir iz miznice. Nenadoma pa se je vsa prestrašila.

"Saj ne more, saj ne pride," je vzkliknila. "Kako bi peš čez morje?"

"Nerodno bi bilo," je rekel Lojze. "Ali jaz sem obljubil, da mu denar za vožnjo priberačim ali ukradem; ne tega ni bilo treba, ne onega. Rekel sem očimu, da sem dolžan tam v Ameriki in da me zapró, če ne plačam. Verjel mi ni nič, ker me pozna, ampak dal je. Zdaj se le bojim, da ne zapije teh tolarjev, drugače bi jih rajši sam zapil. Le brž mu piši!"

Lojze je vstal.

"Jutri morda spet malo pogledam, če si zdrava. Lahko noč, pa nikar ne jokaj!"

Mana je napisala dolgo pismo, razložila je vse po pravici in brez strahú.

Nikoli ni spala tako sladko kakor tisto noč. Nič se ni spremenilo, od nikoder ni zasijal paradiž, pa vendar je bilo njeno srce vse veselo in bridkost se je razpuhtela, kakor da je nikoli ni bilo.

*

Pavle je naznanil, da pride; nakratko je sporočil, brez lepih in brez žalostnih besed. Mana je čakala tistega dne z globokim, koprnečim veseljem, kakor čaka otrok na velike praznike, prešteva tedne, dni in ure.

Kakor vse je mislila, si ni mogla domisliti, čemu da je bilo v srcu toliko bridkosti in čemu da je nenadoma nikjer več ni.

Vprašala je Hanco, Hanca pa se je nasmehnila in rekla:

"Siromak je človek sam, dva pa sta bogata, če sta lačna in žejna. Šla sta iskat paradiž, ko nista vedela, da je v vajinih srcih. Blagor vama!"

Vesel in velik praznik je bil, ko se je Pavle pripeljal. Tako malo je bil truden, kakor da je bil prestopil lužo na cesti. Brez besed sta se pozdravila z Mano; oči so povedale očem, koliko da je bilo bolesti in koliko hrepenenja.

Tisti večer so sedeli v krčmi vsi štirje: Pavle in Mana, Lojze in Hanca.

Lojze je bil vesel in glasan; točil je sam, ker je bil najbolj žejen.

"Kaj bosta počela zdaj?" je vprašal.

"Kaj da bi?" se je zasmejal Pavle. "Tako malo me je skrb za naju, kakor da sem prinesel s seboj nabasano malho cekinov! Če Bog da, bova pred pustom svatovala pod svetim Lenartom."

"Da nisi prinesel cekinov s seboj?" mu je odgovoril Lojze. "Ta beseda, ki si jo rekel, je bila nabasana malha cekinov. – Svatujta vidva, jaz pa se ogledam malo po teh lepih krajih, nato se vrnem v Ameriko; nemirna je moja kri."

Ozrl se je na Hanco in je rekel:

"Pojdi z menoj, da bo druščina!"

"Šla bi," se je veselo zasmejala Hanca.

Nato pa je bil ves resen njen obraz; kakor senca je legel spomin na srce in na oči.

"Že imam ženina v Ameriki," je rekla. "Pred štirimi leti je šel, pa ni pisal, ne sporočil."

"Kdo je, odkod in kaj?" je vprašal Lojze in je namršil obrvi.

"Za Malnarja se piše in Tone mu je ime."

Lojze je povesil glavo.

"Bog mu bodi milosten, storil je nesrečno smrt. Sto se jih je lani zadušilo pod zemljo, on je bil med njimi."

Točil je vsem po vrsti, nato pa je rekel:

"Nič hudega ni. Tisoč nad tisoč jih umrje tam, pod zemljo, v plavžih, v tovarnah, pod železnim kolesom, kdo bi jih štel? Če bi se jokali za vsakim posebej, bi segla povodenj do vrh Šmarne gore. Vojska je pač. Mi, kar nas ni še padlo, pijmo!"

Vzdignil je kozarec in je vprašal Hanco:

"Ali pojdeš z menoj?"

"Pojdem," je odgovorila Hanca.

Pavle je vzdignil svoj kozarec.

"Ali se še bojiš, Mana, za najino srečo?" je vprašal.

"Nič se ne bojim," je odgovorila Mana.

Trčili so križem, da so na cesto zazvonili kozarci.

Tako so pili in prepevali, vsi štirje mladi, vsi štirje veseli. Pri srcu jim je bilo vsem tako sladko in prazniško, kakor da je Bog sam pogledal nanje ter za zmerom blagoslovil njih mladost.