II

Potnik je imel troje sinov, vsaki izmed njih je bil za troje hlapcev. Starejšemu je bilo dobrih dvajset let, najmlajšemu komaj petnajst.

Večerjala je vsa družina. Mračilo se je po dolini, v izbo je sijala prijazna večerna zarja.

"Jutri navsezgodaj pojdemo na leho za potokom," je rekel starejši.

"Počemu da bi šli tja in kaj bi tam?" je vprašal oče.

"Orat," je rekel starejši in se je začudil.

"Tam ne bomo nikoli več orali," je odgovoril oče. "Tiste lehe za potokom niso več naše."

Vsi trije sinovi so položili žlico na mizo.

"Da ne več naše!" so rekli vsi trije hkrati.

"Ne več!" je vzdihnil oče in je tudi sam odmaknil skledo.

Mati, vsi trije sinovi, hlapci in dekle, vsi so gledali nanj plahi in osramočeni.

Starejši je izpregovoril:

"Kako, čemu in kedaj – to nam povejte, oče!"

Potnik si je nalil vina, pil je, nato pa je zmajal z rameni.

"Kako da niso naše te lehe, čemu in od kedaj? Da bi jaz sam to vedel! Šle so, kakor gre oblak: pravkar je še visel na nebu, ali človek pogleda in vidi – oblaka ni več. Kam je šel, kako in kedaj?"

Tako je govoril oče, ali pogledal ni v oči ne materi, ne sinovom, niti hlapcem ne.

Starejši je vstal in je bil ves zamolkel v obraz; rekel je:

"Povečerjali smo, zdaj pa še molimo, da se Bog usmili nas vseh skupaj ter naše domačije."

Nato se je napotil v dolino in do tistih leh za potokom. Prej so mu bile kakor vse druge lehe: gledal je in mislil, kako bodo rodile in koliko bodo dale. Zdaj pa se je ozrl nanje in oko se mu je zarosilo, kakor da je ugledal tam užaljeno sestro. Lehe še niso bile izorane, dišalo pa je iz njih tako sočno in blago, kakor diši le domača zemlja.

Starejši se je sklonil, pa je zgrabil s pestjo kos vlažne prsti. Takrat mu je segla v srce velika bridkost.

"Rodila si, zemlja, svojim sinovom, zato ker si jih ljubila, kakor so te ljubili. Ne rôdi, zemlja, grešnikom! Zakrkni svoja dojna prsa!"

Zalučil je prst na leho in je šel. Šel pa je v reber, do Kovačevih. Nič več ni šel potihoma do vrta, da bi preskočil plot, temveč stopil je moško čez hišni prag.

"Mana!" je poklical v veži.

Mana je prišla, njen obraz pa je bil žalosten; oči niso bile več tako bistre, lica ne več tako rdeča kakor prej.

Starejši jo je prijel za roko in je rekel:

"Na vrt stopiva, pod tisto jablan, kjer sva sklenila ljubezen za zmerom."

Šla sta na vrt, ki je bil ves že v senci; nad črnimi vejami so se vžigale zgodnje bele zvezde.

"Zdaj bo leto dni, ko sva si v roko segla," je rekel Potnikov. "Na to klop sédi, kjer sva takrat sedela. Nisem ti povedal do nocoj, ali nocoj ti povem: že tisto noč in tisto uro, ko sva sklenila ljubezen, se mi je hudo storilo pri srcu."

Pogledala ga je prestrašena.

"Tudi meni se je hudo storilo tisto noč. Ko sem gledala skozi okno, se mi je zazdelo, da so zvezde nenadoma vse ugasnile, kakor da jih je popila noč; oblaka pa ni bilo od nikoder in tudi jutro je bilo še daleč."

Potnikov je pomislil.

"To je bilo prav tisto noč, ko je župnik sam videl črne ptice na nebu: prišle so jate od vseh strani in so zasenčile nebeške zvezde. Tako je povedal na prižnici in nam je oznanjal hude čase, mi pa mu nismo verjeli. Zdaj je v grobu, Bog mu daj nebesa, njegovo oznanjenje pa se je očitno izpolnilo, da bi se ne bilo tako!"

Mano je zazeblo do duše; ali na vrtu ni bilo mraz in tudi vetra ni bilo. Rekla je:

"Strah me je – da bi le vedela, kóga me je strah! Ne bojim se nikogar, ki stoji pred menoj, pa če bi bila sama smrt. Ali bojim se, ker ne vidim nikogar in ker nič ne vem, zakaj da je srce žalostno."

On pa je odgovoril:

"Kaj me je skrb in mar, odkod da je prišla toča – gorjé, da je prišla in pobila! Zdi se mi časih, da se pod mano zemlja maje in da se bo vsa dolina pogreznila. Na tisto mislim, kar sem slišal pri sveti Trojici za velikim oltarjem. Kdor tam pritisne uho na mokra tla, sliši jezero globoko spodaj; tako zamolklo šumi, da je človeka strah in groza. Tam na dnu je bila pred davnimi časi bogata fara, pa jo je zemlja pogoltnila, zato ker ni bila vredna, da bi živela. – Znamenja kažejo, da je blizu huda ura, jaz pa ne bom čakal te žalosti in sramote."

"Kaj misliš in kam?" je vzkliknila Mana.

"Toliko vem nocoj, da ne bom čakal dneva, ko se dolina pogrezne. To sem ti prišel povedat, zato da ne boš jokala, kadar zadenem svojo culo na ramo. Lahko jutri, lahko pojutrišnjem."

"Kako bo meni sami? Kamor pojdeš, pojdem s teboj!"

Potnikov je dolgo pomislil, nato pa je rekel:

"Ne moreš z menoj. Jaz sam ne vem za pot in tudi ne bom vedel zanjo, kadar jo nastopim."

Nanagloma je vstal in je stopil prednjo.

"Ampak to vem in to ti rečem: če bi se ta naša dolina pogreznila za sto klafter in še globlje, prav do pekla – s temi rokami jo bom izkopal."

"S teboj pojdem," je vzkliknila Mana; že so bile solze v očeh in v besedi.

"Ne moreš z menoj. Poslušaj dobro in zapomni si, kakšna je moja misel in namera. Moja misel je ta, da se izpolnijo vsa znamenja, ne le tista, ki nam jih je bil župnik razodel. Kakor zakleta je dolina; hiše se majó, gospodarji pa ne vidijo razpok, temveč vriskajo pod trhlo streho; tako bodo vriskali, dokler ne izpregledajo pod tramovi. Slepi so – kdo bi jim kazal? Gluhi so – kdo bi jim pridigal? Ne bom kazal in ne bom pridigal, temveč pojdem iz hiše, dokler še poslednji tramovi držé. To je moja misel. Moja namera pa je taka: slame ne bom gasil, temveč bom gledal, da se še les ne vname; povodnji se ne bom upiral, dokler voda raste; pijanca ne bom izpreobračal, dokler je pijan. Kar je oznanjeno, naj se zgodi. Ali kadar se zgodi in izpolni vse do konca, takrat se povrnem ter izpričam tej dolini, da sem njen rodni sin!"

Mana je bila žalostna, pa je rekla:

"Zdaj izpričaj! Ne hodi odtod!"

On pa se je nagnil do nje in je počasi govoril:

"Ne pojdem zato, da bi šele zunaj spoznal in izvedel, kako da sem močan. Temveč pojdem, ker me je strah."

Pogledala ga je s plahimi očmi.

"Kakor sem krepak in kakor sem videl vsa znamenja, pa me je strah! Senca se je spustila na to dolino – tudi name se je spustila, strup lije – tudi v moje srce lije. Še včeraj bi bil pokleknil pred očetom, pa da je vzdignil palico nad menoj, nocoj pa sem ga žalil z besedo in komaj da mu nisem pljunil v obraz – glej, to je strup. Še včeraj bi bil poljubil to našo zemljo kakor materino roko, nocoj pa sem jo preklinjal – glej, to je strup. Kdo izmed nas bi se bahal, da je varen pred grehom? Srce ne ve, kedaj da omahne. Nepričakovana in nepoklicana pride ura in človek vpraša: Kaj bi se mi smilila ta zemlja? Danes je moja, čegava pa bo jutri? Kaj bi se mi smilil božji dan in čemu bi ga v krčmi ne zapravil? Danes živiš, ali kdo ve, če boš živel jutri; zatorej poj in vriskaj, dokler imaš glas ter pleši, dokler te nosijo noge – tako bo govoril človek pa sam ne bo vedel, odkod mu prihaja taka misel v glavo in taka beseda na jezik. Strup lije kakor neurnik s hriba, jaz pa pojdem ter se povrnem, kadar se povodenj odteče."

Tedaj se ga je Mana oklenila z roko.

"Če je tebe strah, kako bi mene ne bilo? Daj, da pojdem s teboj."

"Jaz pojdem ter si nabrusim v drugih krajih sekiro, da stešem novo domačijo tebi in sebi. Ti pa se drži poslednjega trama in poslednje deske ter čakaj name tam, kjer je bil nekoč tvoj rodni prag. Tak je tvoj posel!"

"Kedaj se napotiš?"

"Ali že jutri, ali pojutrišnjem, ali šele čez teden dni. Ne bo mi težko slovo, ker vem, da se povrnem z veselim srcem."

"Čakala bom nate, kakor si ukazal; kadar se napotiš, pridi tod mimo."

Segla sta si v roko in obadva sta čutila, da jima je nalit poln kelih bridkosti in da ga bosta izpila do dna.

Potnikov se je okrenil proti veži, pa je zaslišal glas Kovača gospodarja. Duri v izbo so bile nastežaj odprte, Kovač je stal na pragu s palico v roki ter je kričal v izbo:

"Kaj, ali sem gospodar, ali sem šleva? Ali sem vam kaj ukradel, da me gledate kakor samega zlodeja? Kaj, ali sem dušo zapil, da se mi cmeriš? Glej in pazi, da ne boš jokala še bolj po pravici! Jaz sem gospodar in če se mi zdi, vas poženem na cesto vse po vrsti. Pa če me je taka volja, zapijem na en sam dušek polje, hišo in hlev!"

Potnikov je šel mimo njega, ni ga pogledal, ne pozdravil. Kovač pa se je okrenil ter je klical za njim:

"Fant, hej, potrpi malo, ti ošabni fant! Prikaži se mi še enkrat na tem pragu, pa ti zlomim to palico na glavi!"

Potnikov je šel po svoji poti, ni se okrenil, ne odgovoril. Kovač pa je stopil v izbo.

"Poberi se!" je ukazal ženi.

Ko je bil sam, je pljunil predse ter se je udaril s pestjo na čelo s toliko silo, da se mu je še drugi dan poznala krvava buška. –

Potnikov se je nameril po zložni poti ob rebri do krčme Elijeve, ki je stala na samem.

"Pogledam si to črno lužo," je rekel. "Kakor črna luža je: vse smradljive vode se stekajo vanjo ter odtekajo spet iz nje, še bolj smradljive, nego so bile prej."

Od daleč je slišal veselo govorico, vrišč in smeh ter hripavo, kričavo popevanje. On pa se je ozrl in je videl prelepo, nebeško, zvezdnato noč. Ne mogel bi bil razložiti z besedo, ali občutil je grenko v svojem srcu, da se vrši velik greh, hujši od tatvine, požiga in uboja.

Gostje so ga veselo pozdravili, ko je stopil v Elijevo krčmo. Elija sam mu je prihitel naproti, ali Potnikov mu ni segel v roko.

"Še lizal jo boš, to roko," je pomislil Elija. "Čez leto in dan se boš plazil po kolenih, da bi jo lizal."

Nato mu je točil sam. Komaj je Potnikov okusil vino, se mu je zagnusilo in porinil je kozarec od sebe.

"Ne le v duše, tudi v grla lije strup," je pomislil. "Da izpijem par kozarcev, pa bi sanjal nocoj o kralju Matjažu."

Sam je sedel, ni se zmenil za nikogar in tudi nikogar ni pozdravil. Tja je poslušal, kjer se je smejala najglasnejša družba. Elija sam je slonel tam s komolci na mizi, mežikal je ter se prijazno smehljal. Poglavitno besedo pa je govoril človek, ki ga Potnikov še nikoli prej ni videl.

Oblečen je bil v prašne in razcefrane cunje, ki so bile nekoč gosposko oblačilo. Ni bil ne obrit in ne počesan; na koščenih licih se mu je poznalo, da je izkusil pač že mnogo hudega. Ali prečudno vesele, bistre in zabavljive so bile njegove oči in prav tako prečudno gibek in uren je bil njegov jezik.

"Izmed tistih popotnih ciganov je, ki piščeta kradejo in kozolce zažigajo," je razsodil Potnikov.

Iz ust razcefranega pritepenca so se brez konca in kraja usipale tako robate in kosmate kvante, da je celo krčmar Elija majal z glavo. Med eno in drugo kvanto je izpraznil cigan svoj kozarec na dušek, vendar mu ni seglo vino ne v lica in ne v oči, jezika pa mu še celo ni obtežilo.

"Kod si hodil, da si tako šaro zbral?" ga je vprašal Elija.

"Kod da sem hodil? Da bi sam vedel! Vprašaj nogo in čevelj. Ampak ko sem ugledal to prelepo dolino, sem takoj sklenil v svojem srcu: to je paradiž za lenobe željne in veselja potrebne ljudi; tukaj ostani!"

S temnim očesom ga je pogledal Potnikov starejši, ali cigan je videl tisti pogled; postavil je na mizo kozarec, ki ga je bil že vzdignil do usten.

"Kdo pa je tisti, ki me je pogledal, kakor grešnika spovednik?"

Elija se je ozrl in se je zasmejal.

"Kar pripoveduj nadalje. Tudi spovednik se bo še spokoril."

Potnikov sam ni vedel, kako se mu je zgodilo. Trikrat že je bil vzdignil kozarec, trikrat je pil in kozarec je bil prazen. Nato pa je roka samovoljno segla po steklenici ter je točila. Že mu je bilo toplo v lica, že so gledale njegove oči svetlejše in veselejše, že je odprl usta, da bi poklical Elijo, krčmarja:

"Kaj ne vidiš, Elija, da je steklenica prazna?"

Ali še predno je poklical, je slišal Elijevo besedo in zazeblo ga je do nog. Odrinil je steklenico tako urno, da se je razbila na tleh. Nato je vrgel srebrnik na mizo.

"Ná, Elija, ná, svoj groš!"

Elija je prišel in ga je pogledal ves osupel.

"Počemú taka jeza?" je vprašal.

Potnikov je naširoko zamahnil z roko in je šel.

Komaj je stal pred pragom, ga je spreletela groza.

"Strah me je bilo," je rekel. "Zdaj vem, čemu me je bilo strah. Prav dobro sem čutil vrv okoli vratu, komaj da sem se približal. Da bi čakal še eno uro, še eno samo kratko uro, pa bi se tista vrv bila zadrgnila, bi me ne izpustila nikoli več. Omahljivo, mehko in otročje je to srce, Bog se ga usmili."

Šel je hitro, kakor da bi bežal iz zakletega gradú.

Ali ozrl se je nenadoma, kajti klicalo je za njim:

"Bratec, tovariš, kam se ti tako mudi? Komaj te dohajam s temi trudnimi nogami."

Potnikov je spoznal cigana po glasu in po vegasti hoji.

"Nikar se ne pehaj; ostani tam, kamor sodiš," je vzkliknil.

"Saj zato sem šel za teboj," je sopihal cigan. "Zato da bi bil tam, kamor sodim."

Došel ga je in še ves zasopel je bil, ko ga je vprašal:

"Ali pojdeš odtod? Ali že nocoj, ali šele jutri?"

Potnikov je stal sredi ceste in je ves začuden gledal na cigana pred seboj.

"Odkod pa tebi ta učenost?"

Cigan je zamahnil z roko in je zavzdihnil.

"Saj to je! Preveč učenosti je v meni, to me je zvrnilo. Ná, poglej, kakšen da sem, komaj še ciganu podoben. In še pijan sem povrhu!"

"Spat se spravi," je rekel Potnikov in je šel dalje. Ali cigan je stopal poleg njega tako veselo, kakor da je bil zalotil tovariša na cesarski cesti.

"Res sem zaspan in počitka potreben, ampak pri tistem sleparju ne maram počivati; obhajale bi me hude sanje. Ko sem te zagledal, sem koj rekel v svojem srcu: Pod njegovo streho bom spal, če jo imá."

Potnikov ni dolgo pomislil, pa je rekel:

"Še nikogar nisem gonil od hiše; pojdi na steljo, pa nikar ne zažgi."

Ves vesel je odgovoril cigan:

"Saj sem vedel. Ni mi toliko do stelje in do strehe; skoraj boljše leži človek na travi pod milim nebom, kadar je noč jasna in zemlja topla. Ali rad bi že spet ležal če ne med ljudmi v hiši, vsaj med živino v hlevu. Tak je človek: dolgo ni slišal poštene besede, pa je vesel, če sliši kravo mukati."

"Tudi tam gori si slišal človeško besedo; tam bi bil spal," je rekel Potnikov.

Cigan se je naglas zasmejal.

"Lažeš, tako nisi mislil. Tam nisva slišala nobene človeške besede, ne ti in ne jaz."

Potnikov se je ozrl v tisti bradati obraz, ali v temi ga ni razločil natanko; spreletelo ga je kakor strah.

"Povej mi, kdo da si," je ukazal in je stal pred njim.

"Siromak, počitka želján," je rekel cigan čisto tiho. "V moji culi ni drugega nič, nego žalostna zgodba."

"Še zgodbo zase ohrani," je odgovoril Potnikov ter je stopal z dolgim korakom; cigan je stopal za njim. Ko sta prišla do hiše, je vprašal Potnikov:

"Ali si večerjal?"

"Večerjal sem; ampak za vprašanje ti Bog povrni."

"Pa lahko noč," je rekel Potnikov in je pokazal na hlev. "Tam je stelje zadosti in tudi toplo je."

Nato je stopil v hišo. Brata sta sedela za mizo. Prej niso žgali olja drugače nego pozimi, ali zdaj so čakali večer za večerom pred gorečo svetilko. Nobeden ni povedal drugemu, še z očmi ni razodel, da ga je strah teme in prihodnjih dni.

"Kje je oče?" je vprašal starejši.

"Napregel je; kam da pelja, ni povedal," sta odgovorila brata.

"Jaz bom napregel jutri," je rekel starejši.

Onadva sta ga pogledala.

"Saj vem, kako misliš," je žalosten rekel najmlajši in na jok mu je bilo.

Drugi pa je rekel ves miren in moški:

"Jaz še čakam. Na nas vse pride vrsta; nate je prišla najprej, kakor se spodobi. Kamorkoli pojdeš, Bog s teboj; in da bi se povrnili bolj veseli, nego pojdemo."

Čakali so na očeta pozno v noč; govorili so tiho, da bi ne vzdramili matere, ki je spala v mali izbi. Najmlajši pa se je spomnil na mater, ko je vprašal:

"Pa da pobegnemo vsi trije – kam bo mati?"

Starejši je odgovoril:

"Mati bo čakala, da se povrnemo, pa če se povrnemo čez sedem ali čez sedemdeset let."

Sedeli so do polnoči, govorili so malo, njih srce pa je bilo grenkobe do vrha polno. Ko je odbila polnoč, so se spogledali in so vstali.

"Tudi če do jutra čakamo, ne bo drugače," je rekel starejši. "Treba je, da se poslovim od vaju, dokler ne prideta za menoj. Slovo je žalostno, svidenje bo vse drugačno. Rad bi še zadnjikrat počival pod to streho, ki je bila naša in ni več."

Segli so si v roko, nato pa so počivali do jutra.

Ko je bilo kosilo na mizi, se je vrnil oče; sinovi so povesili glavo in se niso ozrli nanj. Oče pa je gledal od obraza do obraza in se je čudil.

"Kaj sem se zmotil in sem prišel v tujo hišo? Ali me ne poznate več?"

Odgovoril pa mu nihče ni; mati in vsi trije sinovi so položili žlice na mizo.

"Ali niste lačni več? In ali ste gluhi in mutasti kar vsi po vrsti? Potrpite, takoj vas potolažim."

Šel je ter je prinesel z voza za mater židano ruto, za starejšega novo pipo, za srednjega brušen nož, za najmlajšega pa nov klobuk.

"Glejte, kaj sem vam prinesel iz mesta. Napregel sem, pa sem rekel: zakaj bi se človek malo ne ogledal po svojih daljnih znancih? In sem se res prizibal prav do mesta. Čemu bi se ne izprehodil? Delo mi uide tako malo kakor smrt! Tukaj sem ustavil, tam sem ustavil, prijazno pokramljal in vino pokušal – pa je minil večer in je minila noč in zdaj je resnično že poldne. Kaj pa me gledate tako zabodeno? Ali si ti moja žena in ali ste vi moji sinovi ali ne, vas vprašam?"

"Kakšni prazniki pa so in kakšni godovi?" je rekla mati in se ni dotaknila rute.

Sinovi so molčali in so gledali mrko predse.

Takrat je stari Potnik vstal ter je udaril s pestjo po mizi.

"Ali sem še gospodar, ali nisem več? Ali sem vaš oče, ali sem vaš hlapec?"

Zalučil je na tla najprej stvari, ki jih je bil prinesel iz mesta, nato še svoj krožnik in skledo za njim.

"Kakor s to pipo in kakor s to skledo, tako storim z domačijo, če me je volja. Kdo ima pravico, da bi gledal postrani in da bi mi očital? Reci kdo besedo, reci, da ga porinem čez prag!"

"Ne bo treba, oče, sam pojdem," je rekel starejši in je vstal izza mize.

Oče ga je najprej osupel pogledal, nato pa je široko zamahnil z roko.

"Pojdi še to uro, le kar poveži!"

"Še to uro pojdem; z Bogom, oče," je odgovoril starejši.

Oče pa si je potisnil klobuk na čelo, okrenil se je brez odgovora in slovesa ter je zaloputnil duri za seboj. V glavi mu je še brnelo od nočevanja in pijače, ali nameril se je naravnost do Elije, srd hladit.

Materi se je tresel glas in njene oči so bile solzne, toda branila ni starejšemu in ga ni prosila, temveč mu je rekla:

"Kakor je treba, tako stori. Ali nikoli in nikjer ne pozabi, kje da je tvoja domačija. Čakala bom nate, daj Bog, da te dočakam!"

Visoko je še stalo sonce, ko je zadel starejši Potnikov culo na ramo ter se poslovil od matere in od bratov; na pol pota do Kovačevih se je ozrl: vsi trije so stali na pragu in so gledali za njim, bela hiša se je svetila v soncu. Takrat se mu je storilo hudo pri srcu; zobé je stisnil in stopil je hitreje, da bi ga bridkost ne premagala. Od daleč ga je ugledala Mana s polja in njene oči so ga spoznale. Ko je prihitela do vrta, je bila vroča v lica, njene oči pa so bile motne od zatajenih solz.

"Zakaj že danes, zakaj se ti tako mudi?" je vzkliknila.

"Saj sem ti rekel: jutri ali pojutrišnjem. Jutri je še zmerom boljše, nego pojutrišnjem, najboljše pa je nocoj. Ti se spomni, kaj si obljubila: da ne boš jokala in da boš čakala name."

"To povej, kdaj da se povrneš, da bom štela tedne in dni."

"O Mana, dal bi mu cekin, kdor bi mi to povedal! Veruj in upaj, kakor jaz upam, pa boš vesela. – Adijo, pa še lep spomin mi daj na pot!"

Mana se ga je oklenila okoli vratu, on se je sklonil in jo je poljubil na ustna.

"Adijo! Lep spomin si mi dala, pa še veselje v srce."

Obema se je zdelo, da sta govorila komaj troje besed; ali ko je stopil Potnikov na cesto, je pogledal proti nebu in je videl, da se je sonce že bilo nagnilo blizu do hriba. Še se je ozrl in je pozdravil z roko, ona mu je odzdravila izza vrta; tako daleč je že bil, da ni več razločil njenih solz.

Blizu Elijeve krčme je prisopel cigan za njim.

"Postoj, postoj! Saj se ti še nisem pošteno zahvalil za prenočevanje."

Potnikov se je okrenil in je temno pogledal.

"Kaj bi rad?"

Cigan je stopal dvoje korakov za njim, kakor da bi ga bilo palice strah.

"Sam ne vem, kaj da bi rad – le toliko vem, da me srce goni in sili med nesrečne ljudi, kakor muho k sveči. Zato sem sinoči pod tvojo streho prenočeval in bom tudi nocoj – in tudi še nadalje, dokler bo kaj strehe. Iskal sem te in sem prišel za teboj, da bi se poslovil s prijazno besedo in da bi ti nauk dal na pot: ne prepevaj in ne vzdihuj!"

Potnikov je molče zamahnil z roko ter pljunil na cesto. Prišla sta do Elijeve krčme; Potnikov se še na duri ni ozrl, cigan pa je stopil proti pragu. Ko se je Potnikov že nameril v hrib, je še slišal globoko iz doline ciganov kričavi glas:

"Ne prepevaj in ne vzdihuj ... tudi ne pljuj nikar!"

"Kdo pa je šel tod mimo s culo na rami?" je vprašal Elija cigana. "Ali ni bil Potnikov starejši?"

"Tisti je bil," je odgovoril cigan in se je lokavo nasmehnil v svoje kuštrave brke.