III

Življenje osojniških faranov je bilo kakor aprilsko vreme; že ob tistih časih, ko je stari župnik pridigal gluhim ušesom, po njegovi smrti pa še celó.

V nedeljo ni bilo vriskanju in prepevanju ne konca ne kraja, da bi si mislil človek: glej, ta fara je srečna in zadovoljna, da ji ni enake na svetu. V ponedeljek pa so povešali glave in so vzdihovali tako milo in ganljivo, da bi se kamen razjokal.

Zgodilo se je mnogokdaj, da se je faran dodobrega napil pri krčmarju Eliju; ko pa je imel že rdeče oči in težak jezik, je naslonil glavo ob pesti ter se je začel smiliti sam sebi. Tedaj je tudi Elija pokazal žalosten obraz in je tolažil vzdihujočega s prijazno besedo. Največkrat pa je tarnal stari Potnik in njega je Elija najrajši tolažil.

"Tako nam je že sojeno," je rekel Potnik. "Naj se obrnemo na desno ali na levo, povsod je nadloga in skrb. Naši dedje so hudo trpeli, naši očetje še hujše, mi pa trpimo do krvi – kedaj bo trpljenja konec? Nikoli ga ne bo, le verjemite. Kar je sojeno, je sojeno. Ali bi se izplačalo, da se upiramo in prerekamo? Na tej zemlji so se kmetje uprli nekoč, pred sto in sto leti. Požgali so par graščin in svojega kmečkega kralja so postavili, ampak le to so privojskovali, da jih je valpet tepel s škorpijoni, ko jih je prej samo z bičem. Nič ne pomaga. To naše življenje je kakor življenje slepega konja, ki vleče vodo iz vodnjaka: zmerom v kolobarju, zmerom po eni poti, nikoli se do sitega ne najé in do dobrega ne odpočije; konec pa je smrt. Tako garam in skrbim od pomladi do jeseni, od jeseni do pomladi, moje roke pa so prazne, kakor so bile. – Nalij mi vina, žid!"

Elija je točil in je tolažil.

"Krepko potegni, Potnik, da ti v srcu odleže. Kdo bi vekal in obupaval, dokler je še kaplja v sodu?"

Potnik je zduškoma pil.

"Moj starejši je šel po svetu – ni povedal, kam da je šel, še poslovil se ni. Jaz pa ljubim to zemljo, ki me je rodila, jaz še mislim po stari pameti: boljša suha domača prst, nego tuje zlató. Mladi ljudje ne mislijo več po tej pameti, ošabni so in samovoljni; gredó srečo kopat po svetu, domovina jim je preveč siromašna."

Počasi je vzdignil kozarec; omamljene misli so se mu tako zasukale in zmedle, da je s pijanimi očmi ugledal v vinu zaklad in čudež.

"Ali še se bo zaobrnilo," je rekel. "Še bomo našli pot do kralja Matjaža, toliko vam rečem!"

Nato mu je roka omahnila, še preden je vzdignila kozarec do usten.

Bradati cigan je verno poslušal Potnikovo govorico. Ko pa je Potnik omahnil, se je cigan zasmejal in je rekel:

"Ni nespameten ta pobožni faran, da veruje v kralja Matjaža in da čaka nanj. Jaz vem zgodbo, ki pripoveduje, kako je bila siromaku vera poplačana in kaj da je napravil s tistim plačilom."

"Pripoveduj, da ne boš zastonj pil," so ukazali gostje.

Cigan pa je govoril:

"Zgodba je tako čudežna, da bi se ji človek smejal, če bi ne bila resnična od začetka do konca. – V neki fari je živel človek, grabež, oderuh in skopuh, kakor jih živi brez števila po dolenjskih, hrvaških in drugih farah. Ljudje sami niso vedeli, kedaj in kako da se je zgodilo – ampak opredel jih je kakor pajek, tako da se niso več ganili. Še včeraj mu je bil siromak le krono dolžan, pa se je čez noč izlegel iz krone stotak. Komaj so se dobro spogledali, se je zrušila prva kmetija, se je zrušila druga, za drugo tretja. Kmetje so se čudili in so rekli: Saj ne veseljačimo hujše, nego smo prej veseljačili, ne lenarimo bolj, nego smo prej lenarili – odkod ta toča na faro? Spogledavali so se, govorili so tako in tako, tarnali so na vse pretege; ampak sedeli so v grabeževi krčmi in so pili njegovo vino. Šlo jim je v kri in v kosti kakor strup. Zjutraj je pogledal kmet na polje, pa je rekel: Saj je še čas! – in se je napotil v krčmo. Drugi dan se je vreme obrnilo, siromak ni mogel na polje, pa se je grabil za lase ter je preklinjal vreme in svojo nesrečo; od same bridkosti se je napotil v krčmo.

V tisti fari pa je domoval tudi kmet, ki je bil postaven in premožen in se je zategadelj pajku najdalj upiral. Njegova domačija je bila trdna in starodavna, kakor grofova graščina. Grabež je bil izpočetka ponižen in pohleven do njega, komaj da mu škornjev ni lizal. Tako pa je storil, ker je vedel, da je napuh izmed vseh rib najbolj neumna riba: ujame se celo na prazen trnek.

Neko noč, ko je bogati kmet napravil lepo kupčijo, je ustavil voz pred grabežem in je popival, nato pa še kartal z njim do zgodnjega jutra. Ali zjutraj se je izkazalo, da je zapravil vso tisto lepo kupčijo. Kmet je bil nejevoljen, ampak zamahnil je z roko tjavendan: "Na kant me še ni spravil," je rekel.

Stvar pa je taka in se je izkazala: kdor je z brega skočil, ne bo ustavil prej noge, nego v jarku. Da bi se potolažil, se je nameril kmet naravnost do grabeža in pajka. Tam je v svojem napuhu snoval tolike in take kupčije, da bi se jim še pijanec smejal in da se je sam grabež čudil. Tiste namere in kupčije se niso nikoli do konca razpletle, ampak bile so kakor korec brez dna: neprenehoma je zajemal iz sodov, ki sta jih skrbljivo napolnila ded in oče, ali zaleglo ni, še za kapljo ne. Tedaj pa je videl, da se mu streha ziblje nad glavo, prestrašil se je in je ves omahnil.

Dolgo je premišljeval in vzdihoval, navsezadnje pa je rekel:

"Bodi tako ali tako. Moj ded je dopolnil v delu in skrbi devetdeset let, pa je umrl; moj oče se je pehal do zadnjega izdihljaja, pa je umrl; tudi jaz umrjem, kadar pride zadnja ura – čemu bi si kratil z bridkostjo še te poslednje dni?"

Tako je rekel in je šel, pa je zafrčkal še tisto, kar mu je bilo ostalo.

Ko pa je bil dom zarubljen in je stal bahač ves gol na cesti, se je nenadoma domislil, da ima ženo in da ima otroke. Spreletel ga je velik strah in udaril se je s pestjo na čelo.

"Joj meni!" je vzkliknil. "Mislil sem v svoji babjevernosti, da živim sam zase, pa sem vendarle sosed svojih sosedov, mož svoje žene in oče svojih otrok. Joj meni! Nič nisem pomislil nanje – ne le sebe, svoj rod sem zapravil!"

Toda vzdihovanje mu ni nič pomagalo; pogledal je ženo in otroke in spreletela ga je silna groza.

"Kam zdaj mi vsi?" je rekel.

Nato pa je pomislil:

"Vso hišo mi je vzel, vsaj streho mi povrne. Vse polje mi je ugrabil, vsaj leho mi bo pustil."

In se je napotil do grabeža. Ta se je smejal in ga je meril od glave do nog.

"Kdo pa si?" je vprašal.

"Kaj me več ne poznaš?" se je začudil siromak. "Saj ti si me spravil ob hišo in polje!"

Takrat pa se je grabež sam začudil.

"Jaz da sem te spravil? Zbledlo se ti je in ne vidiš več: ti sam si ravnal!"

Spoznanje je takrat obšlo siromaka in s spoznanjem ga je obšla grenka bridkost.

"Jaz sam sem grešil!" je vzkliknil. "Ampak odpusti grešniku in ne zavrzi ga! Grešil sem, moja žena pa ni grešila in tudi moji otroci ne. Teh se usmili!"

"Sam glej, kakor si prej gledal," je rekel grabež in se je okrenil, da bi šel.

Tedaj pa je obšla siromaka neskončna žalost, in vzkliknil je:

"Še toliko nimam, da bi si vrv kupil. Usmili se in daj mi vrv, da se obesim."

Grabež se je navsezadnje usmilil in je posegel v kot.

"Na, vrv," je rekel, "in obesi se v božjem imenu."

Siromak je vzel vrv in je šel.

Šel pa je naravnost do bukovega gozda; in ko je bil tam, ni dolgo izbiral in odlašal. Ko je ugledal pripravno vejo, je zalučil nanjo vrv ter je napravil zanko. Ni še dobro visel, ko se je veja odkrhnila in se je nesrečnik zgrudil na tla. Ali ni se zgrudil le na tla, temveč še za klaftro globlje. Zemlja se je udrla in sedel je nenadoma in prav resnično med samimi cekini. Dokler se ni do dobrega vzdramil, ni verjel ne svoji pameti, ne svojim očem. Navsezadnje pa je stvar razbistril ter se je napotil do grabeža.

Temu je rekel:

"Zahvaljen bodi stotisočkrat za svojo dobroto!"

"Za kakšno?" se je začudil grabež.

"Na veji sem visel, pa sem padel v zaklad," je rekel siromak.

Takrat pa je grabež napol omahnil ter se grozovito razljutil.

"Moje zlató je, tat, rokovnjač!"

"Kako, da je tvoje? Tam ni zapisano, ne na papirju, ne na zlatu."

"Jaz sem hranil."

"Ni zapisano!"

Tako je šla pravda svojo pot; pravica pa je razsodila po pravici, ker drugače ne more: da gre poglavitni delež tistemu, ki je zaklad razodel, zato ker ni gospodarja, ki bi očitno dokazal svoje pismo.

Nad vse mere in misli je bil siromak vesel ob toliki sreči. Bogatejši je bil nego tedaj, ko je spoznal grabeža pajka. Zato se je napotil naravnost do njega.

"Nikar nič ne zameri," je rekel.

"Pa kaj bi zameril? Pa kaj bi očital?" ga je tolažil grabež.

"Zdaj šele bova delala kupčije!"

"Jih bova!"

Pa sta jih res neutegoma začela delati. Na tak prečuden način, da siromak zakladnik sam ni vedel, če ima v roki zlató ali orehovo listje. Komaj se je dobro devetkrat prespal, mu je rubežnikova palica udarila na hišna vrata.

"Komu sem dolžan, komu da nisem pošteno plačal, jaz, ki imam vrečo cekinov?" se je začudil siromak zakladnik.

"Kje pa imaš tisto vrečo? Pokaži tisto vrečo," se mu je smejal rubežnik.

In tedaj je siromak zakladnik nenadoma spoznal, da ni le vreča prazna do dna, temveč da tudi nima ne gozda več, ne polja, ne senožeti, ne strehe. Edino, kar mu je od vsega bogastva ostalo, je bila popotna palica. Tisto je vzel in je šel po svetu; vsi njegovi so šli za njim. Ker tako mu je bilo sojeno od začetka." –

Taka je bila ciganova zgodba. Gostje Elijevi so se spogledali in niso razumeli ciganovega norčevanja.

"Kaj je rekel, kako je povedal?"

Vino je bilo v glavi, misli niso šle daleč, zaspale so ob poti.

Bistra pa je bila Elijeva pamet; stopil je k ciganu in ga je vprašal s takim glasom, kakor da bi mu z bičem švrknil v obraz:

"Cigan, ali ne veš drugačnih povesti? Če jih ne veš, ti bom jaz povedal tako, da te bo še v grobu treslo!"

Cigan pa se mu je zasmejal v obraz tako veselo, kakor da je bil slišal sočno kvanto.

"Oj, krčmar Elija, zakaj pa me gledaš s temi hudimi očmi? Saj niti božjaka nimam v suknji in zemlje še toliko ne, da bi jo z dlanjo pokril. In čemu si se tako razsrdil? Glej jih – ob župnikovi pridigi so spali, pa bi ne ob ciganovi? Nikar se ne boj, krčmar Elija: kakor je sojeno, je sojeno."

Krčmar se je ozrl po svojih gostih in zvedrilo se mu je lice. Nekateri so kričali ter se prepirali, ko sami niso vedeli čemu; drugi so podremavali, Potnik pa je bil glavo položil na mizo in je smrčal.

Elija je podvil svetilko.

"Polnoč bo, ljudje božji!"

Cigan je stopil k Potniku in ga je stresel za roko.

"Hej, oče, vzdignimo se, vzdignimo!"

Z zaspanim očesom se je ozrl Potnik na cigana.

"Ali da bi se vzdignili?"

"Čas je," se je smejal cigan in se ga je oklenil pod pazduho.

"Tak pa udarimo, tak le po njem," je vzkliknil Potnik in je zamahnil s pestjo.

Krčmar je osupnil in strah mu je zahladil v lica.

"Močno vino točiš, krčmar, premočno," se je zasmejal cigan in zmerom glasneje se je smejal.

"Stavim, da se mu je sanjalo o kralju Matjažu in o vojski njegovi. Ampak, oče, kralj Matjaž se je zmotil, ali pa so ga nalagali; zakaj še zmerom letajo nad goro črne vrane in daleč je še vojske čas."

Potnik se je vzdramil, pogledal je vse po vrsti in je spoznal obraze.

"Nič se mi ni sanjalo," je rekel. " Ampak ti, žid, si za devetdeset tistih židov, ki so Kristusa križali; toliko sem preudaril v sanjah!"

Počasi in trudoma je šel do duri, cigan pa je šel za njim. Pred rezkim hladom, ki mu je bušil v lica, bi bil Potnik omahnil, ali cigan ga je držal krepko.

"Pa vendarle se mi je nekaj sanjalo," je modroval Potnik, napol sebi, napol ciganu. "Sanjalo se mi je, da sem tiščal v pesti silno gorjačo. Že sem bil skoraj zamahnil, pa si me stresel za ramo in si me vzdramil! Kdo pa si, da imaš tako pravico?"

Cigan ga je vodil pod pazduho in je odgovarjal pohlevno.

"Popotnik sem, ubog popotnik, ki počiva pod tvojo streho. Ne goni me od praga in ne odreci mi postelje; jaz ne jemljem obresti, temveč jih dajem."

"Nikomur še nisem kratil stelje in strehe, tudi nisem jemal obresti za vbogajme," je rekel Potnik.

"Bog daj, da bi ti nekoč tako vračevali, kakor daješ," mu je odgovoril cigan.

Stopala sta počasi v klanec; Potnik je pokimaval z glavo in se je pogovarjal sam s seboj.

"Pa vendarle se mi zdi, da so bile pravične tiste sanje. Zbrali smo se in smo rekli: Kaj bomo čakali, da nam izpije védomec še to zadnjo kapljo krvi? Mahnimo! In nekdo izmed nas je ukazal: Vzdignimo se, čas je! Pa sem zgrabil za to gorjačo – o, da nisem udaril!"

Cigan ga je prijazno tolažil.

"Blede se ti, oče, zato, ker si pijan. Faranom osojniškim se le v spanju in v pijanosti prikažejo sveti trije kralji: moštvó, pravica in Matjaž. Tisti, ki je rekel, da je čas, se je grdo zlagal; zasmehoval te je, ker je videl, da si vinski in da bi še te lahke gorjače ne vzdignil več."

Pač je slišal Potnikov njegove besede, ali šle so mimo ušes, kakor gre veter: govorile so, rekle pa niso nič.

Nenadoma je zgrabil cigana pod komolcem.

"Potrpi malo, ti, ki greš z menoj! Ali ni tam gori moja hiša?"

"Tam je!"

"Ali sem tako pijan, da se le meni ziblje in maje, ali pa se maje zares?"

Cigan je natanko pogledal in celó njemu se je zdelo, da se hiša maje; veter pa ni bil tako močan, da bi strehe zibal.

"Tudi luč je v hiši," je rekel Potnik. "Kaj da žgo čez polnoč?"

Ni se vzdramil iz vinske omotice, ali obšel ga je velik strah.

"Drži me, kdor že si, ne hodi zdaj od mene, grešnika! Še hiša pojde; veter, ki bi vrbovega lista ne splašil, bo vzdignil to streho."

Vrhu klanca se je prikazala črna senca; človek je hitel nizdol.

Potnik je potegnil cigana v stran.

"Ne zastavi mu poti! Kaj nisem rekel, da pojdejo vsi, vsi, vsi? Ta je moj drugi."

Z dolgim korakom je šel Potnikov drugi mimo obeh; ni ne pogledal, ne pozdravil. Hrbet mu je bil globoko upognjen, težko culo je nosil.

"Joj meni, samotnemu!" je zavpil stari Potnik in je omahnil preko ceste. Cigan ga je prijel okoli pasu in ga je vodil. –

Dobro je razločil drugi Potnikov svojega očeta in tudi cigana je spoznal. Grenkost je občutil v srcu, ali izpregovoril ni in tudi ni ustavil koraka. Šel je naravnost v dolino, do Martinovih, ki so domovali kraj farovža. Na dvorišče je stopil, vzdignil je lestev in jo je prislonil do okna.

"Francka!" je poklical.

Odprla je okno.

"Dober večer, Francka, lahko noč, z Bogom in na svidenje!"

"Ali si pijan?" je vprašala Francka.

"Če sem pijan, sem kvečjemu od žalosti. To noč pojdem, pa se vrnem čez eno leto, ali pa čez devet let. Napotil sem se ponoči, zato da se še krščansko poslovim od tebe in da pridem zjutraj do mesta. Povej mi zdaj, če boš čakala name, ali ne; da bom vedel."

"Čakala bom nate, če prideš čez eno leto, ali čez devet let. Tvoj nagelj bo na tem oknu."

"Adijo, Francka!"

Poslovil se je, ko sta se komaj dobro poljubila.

"Če je srce mehko, so noge zanič!" je rekel. Šel je mimo temne Elijeve krčme in je debelo pljunil; nato pa se je napotil v hrib.

Prelepa je bila noč in zvezde so žarko sijale, ko se je ozrl drugi Potnikov na svojo domačijo. V srcu ni čutil bridkosti, ko je iztegnil roko za pozdrav:

"Le malo potrpi!" je rekel. "Kolikor bo leh zapuščenih, jih bomo pognojili; kolikor bo streh razmajanih, jih bomo poravnali!"

Tako se je poslovil in je šel. –

Ob svojem oknu je slonel Elija in je ugledal človeka na hribu.

"Kdo je tisti? Drugi Potnikov je, v misli ga poznam. Bog s teboj na dolgo pot. S teboj in s tvojimi bi se ne meril rad. Tisti niso nevarni, ki sedé na zarubljenem pragu in tarnajo, in tistih je več."

Tako je razsodil krčmar; zadovoljen je zaprl okno in je upihnil luč. –

Naslednji dan navsezgodaj se je razlegla po fari vest, da Grajžarja rubijo, Grajžarja s hriba. In da ga rubi Elija, krčmar.

"Čemu pa je popival in lenobo pasel?" so rekli nekateri. "Saj je silil v rubežen, kakor živina v ogenj."

Drugi pa so molčali in so gledali v tla; spreletel jih je strah.

Nikogar ni bilo, da bi se potegoval za Grajžarjevo hišo in domačijo. Upnik sam, krčmar Elija, je spravil hišo, polje in gozd.

Grajžar je prosil, molil, kričal in klel.

"Vsaj hišo mi pusti, vsaj za gostača me vzemi!"

Krčmar ga ni slišal; stal je tam v črni suknji, tih in trd, kakor pravičen sodnik.

Tedaj je vzkriknil Grajžar, da ga je slišala vsa fara:

"Tat nad tatovi! Moja kri na tvojo glavo."

Krčmar se je ozrl za njim:

"Prej si gledal sam, pa še zdaj sam glej!"

Grajžar je kakor pijan z dolgimi koraki in brez klobuka hitel v dolino, sam ni vedel, kam; kmetje so stali osupli in potrti pred zarubljeno hišo; in tako jim je bilo pri srcu, da bi se odkrili in pokrižali, kakor ob pogrebu.

Krčmar Elija je videl te obraze in je zaslutil te misli, pa je preudaril v svoji pameti:

"Ni zdravo, da so žalostni in preplašeni; iz žalosti in strahu se rodi spoznanje."

Okrenil se je do sosedov in znancev in je rekel:

"Kaj bi zdaj stali in žalovali? Nihče ga ni gonil od hiše, sam si je izvolil in kazal pot. Njegov greh, njegova pokora. Niti kozarca mu nisem ponujal več, nego je sam ukazal, niti groša mu nisem posodil več, nego je sam podpisal. Če je znal razsipati, naj bi bil znal še računati. Lepih naukov mu nisem delil in jih ne bom nikomur, zato ker nisem župnik; človek hodi v krčmo pit, molit in vest izpraševat pa v cerkev, ne narobe; župnik ne bo točil, krčmar pa ne pridigal."

Tako je govoril Elija in vsi so rekli, da je govoril prav in po pameti. In še bolj so se jim zvedrili obrazi, ko jih je povabil s prijazno besedo:

"Dovolj smo si ogledali to žalost, zdaj pa se spodobi, da izperemo iz duše vse hude misli."

Ko je slišal cigan take besede, se je na vse grlo zasmejal, in smejal se je ves čas, ko je hodil za procesijo, ki se je napotila naravnost do Elijeve krčme.

"Daleč sem prišel po svetu, ali take procesije še nisem videl," je rekel.

"Le dobro si jo oglej," mu je odgovoril Elija in ga je ošvrknil iznad rame s hudobnim pogledom.

Prišli so do krčme, posedli so za dolge mize, Elija je nosil steklenico za steklenico in je točil po vrsti z vajeno roko. Nad vse mere je bil poslužen, gladek in prijazen.

"Bodite danes moji gostje, kakor sosed pri sosedu," je rekel.

Pili so. V prvo kapljo je utonil strah, v drugo je utonila bridkost, iz tretje že se je vzdignilo sladko veselje. V nobenem srcu več ni bilo misli na Grajžarja in na rubežen.

"Kaj pa gledaš in čakaš? Vzemi harmoniko, ali pa usta odpri," je ukazal krčmar ciganu.

Cigan je zagodel, ali bila je žalostna romarska pesem.

"Ali se ti blede?" je vzkliknil krčmar.

Komaj pa je tako vzkliknil, je ves osupnil; zakaj gostje vsi, kakor so bili že vinski, so zapeli tisto žalostno romarsko pesem. Tudi njih obrazi so bili nenadoma potrti in trudni; obrazi romarjev, ki se mučijo prepevaje po strmem klancu vkreber.

Cigan se je zasmejal, mahoma je presekal romarsko na sredi in je zagodel prešerno poskočnico; obrazi so se zvedrili, kakor da bi bil trenil in skozi odprta okna se je razlegla po dolini vesela fantovska pesem.

"To je beseda prava!" se je razveselil krčmar.

Do mraka so pili in prepevali Elijevi gostje. O mraku pa je stopil eden izmed njih pred hišo in se je vrnil v krčmo tako bled, kakor da je bil ugledal samo smrt. Odprl je usta, da bi govoril, ali beseda ni šla z jezika, le z roko je pokazal proti durim.

"Ej, kaj bi pač bilo," je rekel drugi, stopil je pred hišo, pa se je vrnil prav tako bled.

Nato so vstali vsi, streznili so se mahoma, kakor s snežnico politi in do mozga jih je spreletel strah. Ko pa so stopili pred hišo, so se razbegnili, kakor da je bila božja roka udarila mednje.

Na tepki pred krčmo je visel Grajžar; truplo se je v vetru narahlo pozibavalo, gola glava je klonila globoko na prsi. Pod tepko je ležala lestev, ki jo je bil pristavil.

Eliju so se zašibila kolena.

"Ljudje! Sosedje! Hlapec!" je klical s hripavim glasom.

Ali nikogar ni bilo. Hlapec se je zaprl v hlev, kmetje pa so bežali v dolino in se niso ozirali.

Stopil je v krčmo, izpil je na dušek poln kozarec vina in se je vrnil pred hišo. Težko sopihaje je vzdignil lestev, prislonil jo na vejo ter stopal počasi in trepetajoč, klin za klinom. Veja se je udajala in zibala. Oklenil se je veje z levico ter je z desnico prerezal vrv; zamolklo je udarilo truplo v travo. Ali v svoji grozi je bil zamahnil tako slepo in krepko, da se je lestev nagnila ter je treščil na tla naravnost na truplo, lice do lica. Planil je in je zakričal tako silno, da so ga slišali v dolini do zadnje hiše. Ko je udaril z glavo ob mrtvi obraz, se mu je zazdelo, da so ga pogledale bele oči in da so se mrtva ustna hudobno nasmehnila.

Pobegnil je v hišo, zaklenil vse duri in zadelal vsa okna. Svetilko v veliki izbi je privil, da je gorela še svetlejše, v svoji podstrešni izbi pa je prižgal dvoje sveč ter je legel oblečen na posteljo; odel se je z dvema plahtama, ali od glave do nog se je tresel od mraza.

Tisto noč ni spal krčmar Elija in tudi po dolini so bila vsa okna svetla.