IV

Zagrebli so Grajžarja v neblagoslovljeno zemljo in kmalu je prerasel plevel njegov grob. Teden dni so bili osojniški farani hudo potrti in so hodili rajši v cerkev nego v krčmo. Tudi se jim nikoli poprej ni toliko in tako neprijetno sanjalo. Grajžar je pač umrl, ali grešnim dušam ni dal miru in prikazal se je v dolini osojniški vsako noč, včeraj onemu, danes temu. Brez klobuka je bil, ves bled in zelen v obraz, roke pa je imel zatekle.

Tudi stari Potnik ga je videl takega in ves se je tresel od groze, ko je zjutraj oznanil sosedom to zgodbo. Vračal se je domov ob pozni uri, a ker je bila pot dolga, noč pa topla, je legel pod klancem v travo, da bi zadremal. Ali komaj je zatisnil oči, je težko zasoplo in zavzdihnilo deset korakov pod njim in v klanec je stopil Grajžar, prav tako upognjen in betežen, kakor je zmerom hodil. Potnik se je pokrižal ter je obgovoril ubogo dušo:

"Kaj da hodiš po teh krajih še po svoji hudi smrti?"

"Za svoje grehe delam pokoro," je rekel Grajžar, "kakor jo boš ti delal za svoje."

In je šel počasi v klanec, upognjen do pasú, kakor da bi skalo nosil na hrbtu.

"Pijan si bil in sanjalo se ti je," mu je očital neveren sosed. "Grajžar je mrtev in pokopan, trava mu že raste na grobu."

Ali drugi sosedje niso bili takih misli.

"Niso babjeverne sanje. Kdo izmed nas ga ni že videl? Bog mu daj večni mir, nas pa obvaruj vsega hudega."

Kakor slana je ležal strah na srcih. Teden dni ni slišala osojniška fara ne vriskanja, ne prepevanja, ne vesele besede.

Malo gostov je imel ob tistih časih krčmar Elija. Komaj se je mračilo, je pobegnil poslednji pivec kakor iz zaklete hiše. Edini cigan je sedel v svojem temnem kotu samoten in tih; nikogar ni bilo, da bi poslušal njegove pesmi in kvante. Elija mu je točil za vbogajme, ker mu je bilo dolgčas samemu, za plačilo pa ga je cigan vedril in tolažil.

"Nič se ne boj, krčmar Elija; kadar je jabolko zrelo, pade z drevesa prej ali slej. Tudi ta izba bo še polna in glasna in vesela, da se bo razlegalo čez devet farâ. Dolgo ne bova več samotarila. Jutri bo sedmina po Grajžarju; le pripravi vina, kruha in mesa, da ne bodo gostje lačni in žejni. Zakaj rečem ti, krčmar Elija: če bi devet Grajžarjev storilo žalostno smrt na tepki, deseti in poslednji Grajžar bi vendarle prišel sedmino praznovat pod tvojo streho in še bratovščino bi pil s teboj."

Cigan se ni zmotil v svoji bistri pameti. Ko je minilo sedem dni, je bilo faranom dolgčas, pa so rekli:

"Kaj bi se tresli in bali, saj nismo otroci! In kaj bi žalovali za grešnikom, ki še krščanskega groba ni zaslužil. Bog bo že vedel, zakaj ni dodelil miru njegovi duši."

In so se napotili praznovat sedmino pod Elijevo streho. Krčmar je stal na pragu in jih je pozdravljal z veselim obrazom in prijazno besedo, toliko da ni objel vsakega posebej. Tudi faranom je bilo prijetno pri srcu – kakor človeku, ki je bil teden dni zdoma, pa se vrne v soboto zvečer ter se počitka željan stisne k topli peči.

Elija je točil do pozne noči; do pozne noči se je razlegalo petje po fari.

"Kaj bi povešali glavo, dokler nam hujšega ni," so moško modrovali. "Bog daj mrtvim nebesa, živim pa veselja in žejnim vina."

"To je beseda," se je razveselil Elija. "Kimavcu in cmeravcu še nikoli ni rodila zemlja; dobra volja pa je že pol žetve."

In vse je bilo, kakor je oznanil cigan: noč za nočjo se je razlegala prešerna pesem po dolini; Elijeva krčma je bila ob nedeljah in praznikih tako polna, da se je gostom smilil ubogi krčmar, ki je bil ves pôten in zasopljen; in čudo prečudno: Grajžarjeva duša je zadobila mir, nihče ga ni več srečal ne podnevi in ne ponoči, izginil je brez sledu kakor njegov spomin. Farani so živeli, kakor so živeli od nekdaj: v nedeljo so plesali, v ponedeljek vzdihovali.

Jeseni, že v oktobru, pa se je nenadoma splašila vsa dolina.

Kovač se je pripeljal iz mesta, spravil je voz in konja ter se je napotil v krčmo kakor je bil, še z bičem v roki.

Elija ga je veselo pozdravil, Kovač pa je rekel:

"Ne bom sedel in ne bom pil. Prišel sem, da se pogovorim s teboj."

"Tudi sedé se lahko pogovoriva in vino ne škodi jeziku," je odgovoril krčmar.

Kovač ga je temno pogledal.

"Čuj, žid! V mestu sem bil, da bi vzdignil denar. Drugače sem jeseni nosil denar v mesto, letos pa sem šel ponj. Niso mi ga dali, ker pravijo, da sem do grla zadolžen. Žid, kaj praviš?"

Elija je pomežiknil, kakor da se mu je bilo zableščalo, in je privzdignil rameni.

"Kaj bi rekel! Doslej si gledal sam, še zdaj sam glej."

"Ne boš tako opravil!" je vzrojil Kovač. "Povej, če sem zadolžen do grla, ali ne!"

"Kaj ne znaš sam računiti in šteti? Če so rekli, da si, torej si!"

"Prav si povedal, žid! Štel bom sam in računil, natanko štel in računil."

"Pametna beseda. Tudi jaz bom štel."

"Zdaj pa najprej meni štej! V mestu niso vedeli, kdo da sem, ti veš."

Elija ga je lokavo pogledal izpod obrvi in se je umaknil za korak.

"Vem, kdo da si, zato ne dam!"

Kovač je osupnil.

"Doslej si dajal, čeprav si odiral."

Krčmarjev obraz pa je bil nenadoma ves trd in siv.

"Dokler si bil gospodar, sem dajal; zdaj nisi več gospodar."

Kovač je planil do njega.

"Kaj si rekel? Reci še enkrat!"

Krčmar se je umaknil, iztegnil je roke proti njemu in je kričal:

"Na pomagáj, ljudje, na pomagáj!"

Kovač je zaobrnil bič in je udaril z okovanim koncem. Ko je udaril prvikrat, se je ulila krčmarju kri preko lica; udaril je drugikrat in krčmar se je zgrudil na obraz.

"Ná, živina," je rekel Kovač in ga je sunil z nogo, da se je zavalil pod mizo. "Zdaj boš pomnil, da nisem Grajžar!"

Nato je stopil k mizi, natočil si je kozarec vina in ga je izpil na en sam dušek. Zaloputnil je duri za seboj ter se je napotil proti domu s tako vedrim obrazom in mirnim srcem, kakor da je bil opravil bogoslužno delo.

Doma je poklical ženo in otroke ter jim je rekel:

"Veliko hudega sem vam storil, če mi vi odpustite, mi bo tudi Bog odpustil. Ravnajte boljše, nego sem jaz ravnal in ne spominjajte se me s kletvijo, temveč molite zame!"

Družina je naglas zajokala, ko je slišala take besede. Še tisti večer so prišli orožniki, uklenili so ga in ga gnali skozi vas. Kovač ni bil žalosten in ni klonil glave.

"Ali je mrtev?" je vprašal.

"Molči!" je odgovoril orožnik.

Osupli in prestrašeni so stali sosedje ob poti.

"Ali je izdihnil žid?" jih je vprašal Kovač.

"Premalo si mahnil, preslabo si meril," je vzkliknil sosed.

In še jih je ogovoril Kovač:

"Ne prestopite njegovega praga, da ne pojdete, kamor grem jaz!"

"Molči!" je ukazal orožnik.

Za njim je šla dolga procesija faranov, vsi so bili potrti in niso govorili naglas, skoraj da se niso odkrili.

Tako so prišli mimo krčme. Ob oknu podstrešne izbe je slonel Elija; bled je bil v lica in glavo je imel obvezano. Vsi so se ozrli nanj, on pa je gledal na cesto in tih smehljaj se je prikazal na njegovih ustnih.

Kolikor dalj je šla procesija, toliko krajša je bila; sosed za sosedom se je vračal, in ko je stal Kovač na hribu, je bilo z njim le troje orožnikov.

"Škoda ga je," so rekli sosedje in so se tolažili. "Nagle jeze je bil zmerom, zdaj pa se mu je slabo sponesla ta jeza. Sam si je naložil, sam naj nosi!"

Še tisti večer so sedeli v Elijevi krčmi, točila pa jim je dekla. –

Na zimo, že blizu božiča, je osupnila vdrugič dolina osojniška.

Elija se je bil za silo popravil in je prihajal pozdravljat svoje goste. Izpod las se mu je vlekla do obrvi široka rdeča brazgotina, v lica je bil siv in suh.

"Kako je zdravje?" so ga vpraševali.

"Bi že bilo. Ampak za čelom brní, káje ne prenesem in ne pijače."

"Kaj pa z razbojnikom? Kaj so rekli sodniki?"

"Kaj bi rekli drugače, nego po pravici? Pet let so mu prisodili."

"Pet let!"

Farani so se spogledali, krčmar pa je razložil:

"Sam si jih je prisodil, tistih pet let. Še vprašali ga niso, pa je rekel: Žal mi je, da ga nisem ubil; ubiti sem ga mislil. – Tako je, ljudje božji, če je človek nagle jeze."

Ko so se pod večer gostje razšli, je ostal še sam Martinov v krčmi.

"Kaj pa ti?" ga je vprašal Elija in je podvil svetilko. "Čas je, pozna je že ura."

Martinov je imel vino v glavi, pa je sedel za mizo in se je smejal.

"Le toči, Elija, le toči. Zato sem še malo posedel, da bova sama. Nikar se ne umikaj, nimam biča s seboj."

"Kar nakratko povej," je rekel Elija in je stal za durmi.

"Nakratko bom povedal! Včeraj sem te prosil denarja, ker nam bo huda predla za praznike. Ti pa si rekel, da nečeš."

"Da nečem, tako sem rekel," je potrdil krčmar.

"Nato pa si še rekel, da si mi dal že več ko preveč in da še toliko zemlje nimam, kolikor bi je s tolarjem pokril."

"Tudi to sem rekel, vse si prav povedal."

"In navsezadnje si še rekel, da tudi tista lepa hiša zraven farovža ni več moja in da sem v nji le gostač od davi do drevi; pa če se ti zazdi, da se tja preseliš."

"Tako sem govoril. In zdaj sem prav resnično sklenil, da se tja preselim."

Martinov se je tako veselo zasmejal, da ga je krčmar ves začuden pogledal.

"Ali se boš res selil? Kedaj pa se boš selil?"

"Na spomlad že, na spomlad," je odgovoril Elija.

"Torej na spomlad? Glej ga, kako natanko vé za prihodnje čase in reči. Ker si tak učenjak, pa mi še natoči."

Krčmar je točil, natihem pa je premišljeval: "Ali je do dobrega pijan, ali se mu je zmešalo od bridkosti, ali pa kani skrito hudobijo?"

Martinov je pil, pa se je mahoma okrenil do krčmarja.

"Stoj, žid. Hiša, praviš, da je tvoja. Ali je tvoj tudi hlev?"

"Tudi hlev in živina v njem."

"Pa skedenj?"

"Moj!"

"Pa kozolec?"

"Moj!"

"Glej ga, vse je njegovo! Navsezadnje tudi zidanica v nogradu?"

"Tudi zidanica!"

Martinov si je točil sam, vstal je in je visoko vzdignil kozarec.

"Da naju obadva obvaruje Bog vsega hudega!"

Izpil je, nato pa se je tako smejal, da se mu je tresel ves život.

"Lahko noč, Elija," je rekel in je šel.

Krčmar je stal na pragu in je gledal za njim, dokler ni senca utonila v noč. Nazadnje je zamahnil z roko in je pljunil.

"Pijan je od vina in od žalosti."

Pa je šel ter se je zaklenil v svojo podstrešno izbo.

Ni še dobro zadremal, ko je vztrepetal od groze ter planil s postelje. Zazdelo se mu je, da se je okno potihoma odpahnilo in da gleda nanj beli Grajžarjev obraz. Krčmar je stal sredi izbe in se je tresel od mraza, ali ne človeka in ne duha ni bilo.

Takrat pa je ugledal, da je okno svetlejše in da je zunaj luč. Potegnil je zagrinjalo v stran in pred očmi se mu je zazibalo.

V žarki luči se je svetila vsa dolina do hriba in do neba. Krčmarju se je bleščalo od tolike svetlobe; ni razločil, ali gori en sam hlev, ali pa je v plamenu vsa fara. Kakor bliski od zemlje so švigale iskre proti nebu in zvezde so ugasnile.

Krčmar si je ogrnil svojo črno suknjo in je planil na cesto. Privzdignil je suknjo do kolen in je hitel v dolino, kakor ni hitel še nikoli.

Na pol poti ga je zgrabilo za ramo tako krepko, da je omahnil v kolobarju.

"Elija, ali sem te res dočakal? Postoj, Elija!"

"Izpusti!" je kričal krčmar in kolena so se mu šibila od strahu.

"Nikar ne kriči, nimam biča s seboj. – Ampak poglej, ozri se v dolino – tam je tvoj dom, tja se boš selil! Ves svetal je, svetlejši od sonca, celo ponoči! In tudi hlev je zraven: živina je v njem, ampak ponoči so vrata zaklenjena. – Zbogom, ljuba duša, mudi se mi še dalje."

Martinov je hitel v noč, Elija pa je stal na poti, tih in trd, kakor od kamna. Ali nenadoma ga je spreletela črna misel in vrnil se je proti domu z jadrnim korakom, trepetajoč od groze in ves zasopljen.

Pred hišo je stal cigan in je gledal v dolino; z dlanjo si je bil zasenčil oči, ker se mu je bleščalo od žarke svetlobe.

"Ali je že bil tukaj, ali je že prišel tod mimo?" je vzkriknil Elija.

"Kdo?" se je začudil cigan.

"Bog bodi zahvaljen, ni ga še bilo in ga ne bo, pozabil je!" si je oddahnil krčmar.

"Kdo je pozabil in kaj?" je izpraševal cigan.

Elija pa se je razsrdil.

"Čemu ne greš gasit? Kaj stojiš in zijaš? Gasit!"

"S tega kraja se lepše vidi," je mirno odgovoril cigan in se ni ganil.

Elija pa se je vrnil v dolino, dasi je bil ves truden in bolan. Rana na čelu ga je zaskelela in se je odpirala, pred očmi se mu je majalo.

Ko je prišel do farovža, se je s silnim truščem zrušila Martinova hiša in iz črnega tramovja je švignil plamen do neba. Tudi farovška streha se je bila že trikrat vnela in trikrat so jo pogasili. Na cerkveni strehi in v linah zvonika so čakali kmetje s polnimi škafi; komaj je iskra planila, je bila udušena. Za Martinovo hišo samo se nihče več ni zmenil, tudi ne za hlev in za skedenj.

"Zakaj tukaj ne gasite, ljudje krščanski?" je kričal Elija.

Kmet ga je sunil v stran.

"Daj sam, če boš kaj opravil! Spoti!"

Elija je omahnil tako blizu ognja, da ga je zapeklo v roke in lica.

"Gasite!" je kričal.

"Kaj je hiša tvoja?" ga je vprašala ženska. "Še Bog, da smo rešili, kar se je rešiti dalo, ta pa bi zmerjal in ukazoval."

Prisopel je kmet s polnim vedrom.

"Kaj pa ta stoji in zijá? Ali pomagaj, ali pa se izgubi!"

Temni pogledi so strmeli nanj, da jih je skoraj na obrazu čutil.

"Žid nam ni prinesel sreče! Kar je med nami, se ljudje obešajo ter pobijajo in požigajo."

Krčmar ni rekel besede, povesil je glavo in je stopil v senco. Ni jim odgovoril naglas, ali odgovoril jim je v svojem srcu:

"Za vsako besedo boste odrajtali pošteno plačilo in za vsak pogled! Jaz merim z natanko tehtnico in moj spomin je verna knjiga, ki se nikoli ne moti in ničesar ne pozabi."

Počasi in ves upognjen se je napotil v klanec proti domu. Spotoma se je oziral po dolini in po rebri; od hiše, od hleva in od skednja se je še svetilo, ali plamen je bil zmerom nižji in se je dušil v dimu; kozolec je gorel na rebri kakor visok kres; nihče ga ni gasil, ker je stal na samem in ker tudi vode ni bilo blizu; celó od zidanice na oni strani doline se je kadilo.

"Ničesar ni pozabil, prav ničesar ne!" je zavzdihnil krčmar in se je z obema rokama zgrabil za glavo. Kaplja krvi se je prikazala iz rane in mu je omočila dlan.

Ko je stopil v izbo, je sedel za mizo cigan in si je točil sam. Tiho je žvižgal in popeval zase; očitno je bil dobre volje, tudi oči so se mu svetile kakor nikoli.

Elija je vzdignil steklenico, dvakrat si je natočil in je obakrat na dušek izpil. Nato je omahnil za mizo.

"Namoči mi cunjo v mrzli vodi, pa jo prinesi," je prosil cigana.

Cigan je ubogal in krčmar si je ovil cunjo okoli glave. Njegov pogled je bil ves moten in bolan.

"Kaj misliš, cigan, ali sem res tako velik razbojnik?" je vprašal s trudnim glasom.

"O, silen razbojnik si! Ampak kdo bi ti očital in kaj? Najbolj pobožen volk bi se vdal izkušnjavi, če bi ga zaprli med same ovce."

Krčmar je naslonil v dlani razbolelo glavo.

"Glej, časih pride ura, ko je človeka strah in ko mu je hudo, da je sam. Nocoj je udarila zame taka ura. – Daj, toči mi, cigan!"

Cigan je točil, krčmar je pil.

"Drugače nisem slaboten človek, saj veš, cigan! Nikoli nisem maral vzdihovanja in rajši bi prelil vedro krvi, nego eno samo solzo. Zdaj pa sem ves podoben tej mokri cunji na mojem čelu. Ali se staram, ali pa se mi je v glavi nekaj razmeknilo, ker me je bil lopnil tisti razbojnik."

Počasi je govoril krčmar, s težkim, tihim glasom; cigan je verno poslušal in se je smehljal.

"Ne staraš se ne," je rekel. "Starejši sem od tebe, čeprav je moja brada črna. Tudi lopnil te ni tako hudo, da bi se ti bili možgani razcepili, saj je rana komaj za prst široka. Ampak lahko je, da se je volk tako preobjedel tolstih ovac, da mu je navsezadnje segla v žile njih ovčja kri. Pripetilo se je mnogokdaj, da se je velik harambaša pobabil, ker je živel med babami."

Elija ga je temno pogledal.

"Ali res tako misliš, ali pa si izkušnjavec?"

Cigan se je zasmejal.

"Čemu bi se tebi lagal, ko veš, da te poznam od vrha do tal?"

Točil je sebi in krčmarju. Ko je krčmar izpil, mu je roka omahnila in ozrl se je ves prestrašen.

"Pil sem nocoj, čemu si mi točil, cigan? Glej, vsa vroča je že cunja, izplakni jo!"

Jezik se mu je opletal od slabosti in od vina. Ko si je obvezal glavo, je vzdihovaje vstal.

"Zdaj pa me še podpri, cigan! Tako se mi noge šibe, kakor se mi še nikoli niso."

"O, kakšna bo ta noč, ta samotna, dolga noč," je vzdihoval. Ko sta stopila v izbo, je cigan prižgal svečo, krčmar pa je v suknji legel na posteljo.

"Daj, cigan, prinesi mi še vina, polno steklenico prinesi in kozarec, da bom lažje spal."

Cigan je prinesel vina.

"Zaklenil bom sam!" je rekel krčmar, cigan pa se je vrnil v spodnjo izbo.

Komaj je bil krčmar sam, se je trudoma vzdignil iz postelje in je stopil do okna.

Le malokdaj se je še zaiskrilo iz pogorišča. Krčmar je razločil temne sence kmetov, ki so čuvali, da bi veter ne vzdignil iskre izpod tramovja ter je ne zanesel na sosedovo streho.

Kakor je bil krčmar bolan in omamljen, so mu zaškripali zobje od srda.

"Kako sodite zdaj tam doli? Kaj ste mi privoščili in prisodili? Odrajtali boste bogato plačilo za vsako besedo in tudi za vsako hudo misel."

Tako je rekel v svojem srcu. Ali srd ga ni potolažil in ne ozdravil. Ko je legel vdrugič, je zatisnil oči, spanja pa ni bilo. Natočil si je vina; ali ko je pil, se mu je roka tresla in vino se je razlivalo po vzglavju in po rjuhi. Luč ga je skelela v oči, upihniti pa je ni maral.

"Da bi že noč minila, da bi se že zarja prikazala! – Glej, steklenica bo že prazna, pa nisem ne pijan in ne zaspan."

Ali noč je bila dolga, nebo je bilo temno, zarje od nikoder.

"Pravijo, da človek zaspi, če moli. Molil bom – kam, do katerega Boga?"

Vstal je, pot mu je lil od obraza, život pa mu je stresal mraz.

"Družbe je treba! V družbi se bo oko samo zatisnilo, bo glava sama klonila. Odprta je izba, cigan pije, kaj bi drugače?"

Omahnil je do okna in ga je odprl.

"Cigan! Pridi, cigan! Pridi in vina prinesi!"

Od zdolaj ni bilo odgovora. Veter je zapihal, iz doline je švignila iskra in je ugasnila visoko pod nebom, pred hišo pa se je zamajala črna tepka, tako da je dolga veja udarila skoraj do okna.

Krčmar je zaloputnil okno, ugasnil je svečo in se je skril pod odejo. Mraz ga je tresel do jutra in zadremal je šele, ko se je nad hribom zasvetila rumena zarja.

Spodaj v samotni izbi pa je sedel cigan, točil si je kozarec za kozarcem in je tiho popeval vesele pesmi. Šele ob zori je upihnil luč.