V

Ko se je tajal sneg in je pihal od juga toplejši veter, se je Potnikov najmlajši napravljal v svet. Dolgo in težko se je napravljal; noga ni hotela prestopiti praga, oko se ni hotelo odvrniti od rodne hiše. Zakaj od nekdaj je bil mehak v svojem srcu, ves materin otrok.

Oziral se je po dolini, po lehah, ki so se mokre in črne, pluga željne, prikazovale izpod zadnjega snega. Oziral se je in od bridkosti so se mu oči zasolzile.

"Tam v razoru sem se igral, ko so naši orači orali; tam pod hrastom sem ležal v senci, ko so naši kosci kosili. Kdo bo zdaj oral na teh njivah; kdo bo kosil na tistih senožetih? Toliko zemlje je bilo naše, da bi je ne premeril z očmi, zdaj bi jo premeril z bolnim korakom in bi se ne upehal! Kam je izginila vsa ta lepota? Kam se je vzdignila, ali kam utopila? Kakor da jo je slana vzela čez noč! Jaz pa pojdem; čas je že in zadnja ura; da bi gledal še dalj, bi mi izkapale oči od same žalosti."

Ali gledal je in odlašal; težke so mu bile noge, na zemljo prirasle.

Mati mu je strahoma gledala v obraz, ki je bil zmerom bolj bled; in slišala je vse besede, kakor jih je govoril sam v svojem srcu.

Rekel je zvečer:

"Mati, nocoj še bom spal pod to streho, jutri pa pojdem!"

Mati ga je pogledala z žalostnimi očmi.

"Ostani še, ti moj poslednji! Potrpi še! Glej, stara sem, sivi so moji lasje in nikogar nimam na svetu."

Ostal je še ves dan, zvečer pa je rekel, kakor je rekel vsak večer:

"Jutri pojdem!"

In vsak večer je mati zajokala in je prosila:

"Potrpi še, ti moj poslednji!"

On pa je premišljeval v svojem plahem in žalostnem srcu:

"O, da sem vstal že prvi dan, da nisem vprašal nič in nikogar, da sem povezal culo ter šel, kamor kaže pot! Zdaj pa je moja misel že vsa malodušna in noge so mi tako trudne, kakor da sem priromal iz devete dežele. Le malo dni še, morda en sam večer, pa se napotim v Elijevo krčmo ..."

Nič ni rekel, tiho je šel pod streho in je povezal svojo culo. Nato je stopil pred hišo in tako hudo mu je bilo, da bi naglas zajokal.

Zvezde so sijale, topla spomladanja noč je bila. Vas je spala, le v Elijevi krčmi so bila okna še svetla.

Sedel je na kamen ob klancu in je oprl glavo ob dlan.

Strmel je v dolino pa se mu je zdelo, da je tam doli zakopana njegova mladost; sto klafter globoko zakopana, da je nobena sila več ne izgrebe na dan. In da je zakopana tam na vekomaj tudi mladost njegovih bratov in tovarišev in mladost vse fare. Kakor otroci so živeli nekoč iz dneva v dan; smejali so se pod svetlim soncem in nikoli niso pomislili, kaj da je bilo poprej in kaj da bo morda pozneje. Vesela svatba je bilo njih življenje. Pa glej, oči so se nenadoma vzdramile in so ugledale temno in trdo skrb.

"Čegava bo nekoč ta dolina, ta lepa zibka naša?" je vprašal v svojem žalostnem srcu. "Naše roke niso bile preslabe, da bi jo gojile in da bi ji stregle; ali naše srce je bilo preslabo. Malodušno in omahljivo je bilo, še pred vojsko premagano. – O bratje, ki ste šli v daljne kraje moči in poguma iskat, ali je vaše srce že trdno dovolj? Ali še ni ura, da se povrnete? Ali še ni tiste pomladi, ko bo vse to polje preorano za novo setev?"

Tako grenke so bile njegove misli. Zvezde na nebu so sijale zmerom svetlejše; krčmarjeva okna so ugasnila. Pred najmlajšim se je prikazal cigan, kakor da se je porodil iz noči.

"Ali še ne pojdeš?" ga je vprašal in je legel v mokro travo.

"Jutri rano se napotim!" je odgovoril najmlajši.

"Trava je rosna; ali boljše na travi ob poti, nego pod zarubljeno streho."

"Saj nočuješ v našem hlevu!" je rekel najmlajši in zazeblo ga je po vsem životu.

"Zato pa sem rekel: pod zarubljeno streho. – Jutri rano se napravi na pot, napravi se brez slovesa, nič se ne múdi in nikar ne odlašaj! Če odložiš le za eno samo uro, boš pod večer Elijev gost. Slab si, ker so pesmi in sanje v tvojem srcu."

"Žalostne so zdaj moje pesmi in moje sanje so hude!" je vzdihnil najmlajši.

"Hiti, da ne zamudiš! Predzadnji si izmed tistih, ki so šli!"

"Kdo pa je zadnji? Kdo čaka še dalj?" se je čudil najmlajši.

"Zadnji sem jaz, cigan, popotnik brez ceste, brez doma in brez miru. Moja ura je, kadar se ploha že ulije. Tako je bilo zmerom z menoj, že od davnih stoletij!"

Najmlajši je osupnil, na to pa se je zasmejal.

"Kako da od zdavnih stoletij? Kaj si zakleti žid?"

Cigan je vzdihnil in je gledal proti svetlim zvezdam.

"Časih sem romal žejen in lačen in truden do smrti, pa vendarle nisem omagal, noge so šle in šle, sam Bog vedi kako. Takrat se mi je res zazdelo, da sem tisti zakleti žid in večni popotnik, ki sam ne vé, kdo da je in kakšna da mu je sodba."

"Čemu romaš brez miru? Zakletega žida goni božja sodba, ti pa nisi Krista žalil, da bi delal pokoro do sodnega dne."

Cigan je pokazal z roko proti nebu.

"Ali vidiš? Bistro glej!"

Najmlajši je srepo strmel v nebo in zdelo se mu je, da vstaja iznad hribov in holmov gosta senca; da vstaja polagoma, počasi, zmerom višje ter pije zvezde.

"Ali so oblaki, ali so črne ptice?" je vzkliknil prestrašen.

Cigan ga je prijel za roko.

"Glej, črna senca je bila v dolini, zdaj pa je še devetkrat bolj črna. – Čas je, da se napotiš, niti zore ne čakaj! – Mnogo sem že doživel takih noči, da bi jih ne bil toliko! Mnogo sem že videl ljudi, ki so omahovali, kakor ti omahuješ; kdor se ni streznil in vzdramil, je bil izgubljen na vekomaj."

"Kaj se je zgodilo, kadar je bilo nebo črno vse čez in čez?" je vprašal najmlajši.

Cigan je dolgo pomislil, nazadnje je rekel:

"Taka je že postava in zapoved v meni, da me nese korak tja, kjer je žalost in smrt. Skoraj vselej se je zgodilo, da sem se prikazal na fari tisti večer, ko so črne ptice švignile iznad hriba. Prišel sem med vas, ko vam je umrl stari župnik in niste več slišali njegovih pridig in očitanj. Tisto noč so se prikazale črne ptice nad to faro osojniško; prav dobro sem jih razločil. Ampak niso se prikazale zategadelj, ker je župnik umrl in ker ni bilo več njegovih pridig in očitanj; temveč prišle so, ker je bila njih ura. In jaz sem prišel z njimi, zakaj taka je v meni postava."

Najmlajši Potnikov se je sklonil nižje, da bi pogledal ciganu v obraz in da bi videl, če se norčuje, ali če je resnično žalosten; videl pa je le črno brado in črne oči.

"Kdo si?" je vprašal.

"O, da bi jaz sam vedel!" je vzdihnil cigan. "Na cesti sem se pač rodil, na cesti sem bil vzgojen in na cesti bom umrl. – Prvo spoznanje, ki so mi ga vtepli, je bilo: da sem manjši od drugih, slabejši od drugih, neumnejši od drugih. Vtepli so mi to črno vero s tako silo in tako zgodaj, da sem časih v mraku upognil glavo ter snel klobuk pred črnim drevesom ob poti, zato ker sem mislil, da je človek. Tolika je bila moja ponižnost in plašljivost. Klatil sem se po vsem prostranem svetu; ni ga pač kraja, kjer še ni stala moja noga. In koder sem hodil in kjer sem bil, zmerom sem mislil le eno: manjši si od drugih, slabejši od drugih, neumnejši od drugih – kaj bi se pehal in gonil, počemu bi delal, ko se ti nikoli in nič ne more posrečiti! Pa sem se potikal tod in ondod, brez cilja in brez misli, kakor megla ob hribu, kadar vetra ni. – O fant, kako grdo so me nalagali, kako nemarno so me osleparili! Zdaj vem, da nisem bil slabejši od drugih, ne manjši in tudi neumnejši ne. Tam doli je krčmar Elija; zdaj ima troje hiš, pa bo kmalu imel vso faro. Ali je njegova pamet bistrejša od moje? Mislim da ni, le večji slepar je. Ampak on nikoli ni rekel in ne mislil: majhen sem, slab in neumen – temveč je šel in je pograbil, kar so dosegli dolgi prsti. – Kaj bi mi, siromaku, to pozno spoznanje? Star sem in privadil sem se romanju; nazadnje bo smrt prijetnejša pod zvezdami, nego pod črnim stropom. – Kmalu pojdem dalje, na tisto stran se namerim, odkoder bo dišalo po trohnobi. Vran duha mrhovino čez hribe in doline in peroti ga nesejo, ne da bi ugibal. Moje noge so kakor vranje peroti – tja mi velevajo, kjer je malodušnost in trohnoba. Tam šele si odpočijem, tam sem kakor svoj med svojimi ..."

Najmlajšemu je bilo mraz ob tej čudni zgodbi.

"Zato si prišel k nam in si ostal med nami! Joj domovini!"

"Predolgo sva vedrila. Še tri ure morda, pa bo zarja nad hribom. Zadremaj in počivaj, da boš imel lahke noge na poti."

"Kako bi imel lahke noge in veselo srce!" je vzkliknil najmlajši. "Sam si rekel, da si prišel v deželo trohnobe in smrti, kakor da si pokazal na posteljo: Glej, sin, tvoja mati umira! Jaz pa bi se ne razjokal?"

"Počivaj in Bog ti daj dobre sanje! Zakaj premisli: trohnobe je treba, da bo imelo zdravje prostora; smrti je treba, da se življenje razmahne. – Zapiši si in dobro hrani, kar sem rekel starejšemu: ne vzdihuj in ne vriskaj! Zdaj bom zadremal; lahko noč!"

Cigan si je potisnil klobuk na oči in je molčal.

Najmlajši je šel, legel je na seno in je takoj zaspal. Vzdramil pa se je, še preden je zasijala zarja nad hribom. Omočil si je obraz in oči z mrzlo vodo; nato je stopil v izbo, kjer je spala mati. V kotu pod razpelom je gorela lučka v olju.

Tiho se je najmlajši približal postelji in se je sklonil nad materin obraz. V spanju so bila njena lica bela in mlada, na čelo pa so viseli sivi lasje.

Ko se je sklonil, je narahlo zavzdihnila; vzdramila se ni.

"Zbogom, mati!" je rekel tako tiho, da bi ga bdeče uho ne slišalo.

Ali ona ga je slišala v svojem srcu in njena ustna so odgovorila v spanju.

"Zbogom, ti moj zadnji, najljubši!"

Šel je narahlo, kakor je bil prišel. Zunaj je bila še noč, ni se še belilo na vzhodu; ali pihal je že hladni jutranji veter in na licih je čutil roso.

Z urnim korakom je hitel v dolino in na oni strani v klanec. Lahke so bile njegove noge in njegovo srce je bilo veselo. Ko je hitel mimo krčmarjeve hiše, se mu je zdelo, da strmi za oknom bled obraz, mrtvaški lobanji podoben. Črna tepka se je zamajala v vetru in dolga veja je udarila ob zid.

Najmlajši je stopil na hrib, tam se je še ozrl v dolino in je zaukal.

Krčmar Elija je videl človeka, ki je z dolgim korakom in s culo na hrbtu stopal mimo krčme; tudi je slišal prešerno ukanje s hriba. Omahovaje je stopil od okna in se je prijel za glavo.

"Da bi le spati mogel, le spati! Kdo mi je dal strupa, da je glava kakor lonec, do vrha poln žerjavice? Ti si mi dal strupa, cigan! Ali čuvaj se me – nisi prvi in ne boš zadnji, ki bo izkusil, kdo je Elija!"

Stopil je k mizi in si je točil s tresočo roko.

"Pijem, ko bi piti ne smel. Še ta kozarec, pa bom na kolenih. Ali hujše bi bilo, da ga ne izpijem. Tisto vejo bom odžagal, sam s temi rokami jo bom odžagal – nato pa bíj, Grajžar, s svojo dolgo roko!"

Izpil je, stal je ob mizi in je gledal v tla s topim očesom.

"Kar precej, kar precej jo grem odžagat, to dolgo vejo!"

Rekel je, ali stopil ni, temveč je omahnil z životom na vzglavje.

"Kdo mi je dal strupa, kdo me je ukanil?"

Trudoma je splezal na posteljo, obrnil se je k steni in je pritisnil pesti na oči.

"Da bi spati mogel in da bi sanj ne bilo! Ti, cigan, ti si mi prvi točil, sedel si tukaj, dobro te še vidim, in si točil! Tudi vidim tvoj obraz, slišim tvoj smeh. Kaj si rekel takrat v svojem srcu? Rekel si: S tistim bičem ga bom tepel, s katerim jih tepe sam. Nalijem mu strupa, zapojem mu kvanto in sad bo vzrastel iz semena ... Ampak, cigan, vprašal nisi, kdo da je krčmar Elija!"

Belo se je zasvetilo na steni; okrenil je glavo in se je prestrašen ozrl proti oknu.

"Nazaj, odkoder si! Kdo te je klical?"

Ob oknu ni bilo belega obraza, ki ga je videl Elija; zarja se je bila zasvetila nad hribom. –

Ponoči ni spal Elija in bal se je noči; podnevi je dremal; upala in siva so bila njegova lica, njegova ustna se niso nikoli več nasmehnila, vesele besede ni bilo več iz njegovih ust. Njegovo srce je gledalo, koga bi ranilo, kam bi izlilo strup; ali komaj je ranilo, je bilo strupa v njem še več in še grenkejšega. Kar je bilo prej skrito za prijazno besedo, se je razodevalo očitno in brez strahu. Rekel je staremu Potniku naglas, da ga je slišala vsa fara:

"Za hlapca sem te hotel napraviti, pa sem te res napravil za hlapca! Zdaj glej sam!"

Stari Potnik je stal na pragu, odprl je usta nastežaj in ni vedel, kaj bi odgovoril.

"Če si žejen, stopi v krčmo in položi srebrnik na mizo. Drugače ti ne točim."

Potnik je dolgo stal, nazadnje se je počasi okrenil in je šel.

Elija pa se je ozrl po svojih gostih in vsi, kakor so bili pijani, so vedeli, kaj so rekle njegove bele oči.

"Vi vsi ste za hlapce rojeni in napravil vas bom za hlapce, kolikor vas še nisem!"

Cigan se mu je hudobno nasmehnil.

"Ali se ti ne zdi, Elija, da prezgodaj gospodariš?"

Elija je bil kakor v omotici; ni več štel in meril besed – bušile so iz ust, kakor so prišle iz zastrupljenega srca; cigan edini je bil deležen prijazne besede.

Razšli so se gostje že ob zgodnjem mraku, krčmar pa je prisedel k ciganu.

"Zapoj mi, cigan, ali pripoveduj vesele kvante; spati ne morem, ogenj je v moji glavi!"

Cigan se mu je v lica smejal.

"Neče se mi več pesmi, ne kvant! Obojega bo kmalu konec, Elija! Že predolgo, se mi zdi, da sem počival; treba bo spet na pot, že štejem dni."

Dolgo mu je gledal Elija v obraz in je molčal; njegove oči so bile ob robu zakrvavele. Nazadnje pa je rekel počasi in tiho:

"Zadnje čase sem mnogokrat pijan, posebno ponoči, ko spanja ni. Kadar sem pijan, pomislim: Kdo mi je strupa dal? In pravim: Cigan mi ga je dal."

Cigan je bil ob teh besedah tako vesel, da se je ves tresel od smeha.

"Tako, da si uganil? Zmerom sem rekel, da si bister človek, in glej – resnično si bister! – Kaj praviš, ali bi izpraznila steklenico najboljšega, takorekoč za likof?"

Elija ga je pogledal, zategnil je ustna, ali smejal se ni.

"Pa pijva!"

Prinesel je steklenico, točil je najprej njemu, nato sebi in je vzdignil kozarec.

"Pij, cigan! Na tvoje zdravje najpoprej!"

Cigan je nesel kozarec do usten, pa je čakal; videl je, da je vino motno.

"Zakaj ne piješ, Elija? Pij!"

Krčmar je postavil kozarec na mizo, cigan pa se je zakrohotal, da je okno zaklenketalo.

"O krčmar, o Elija, kam si razsul svojo pamet? Po pravici ti povem, da se mi smiliš! Prišel si, kakor zmagoslaven vojskovodja, pogledal si v dolino pa si rekel: To vse bo moje, še preden bo petelin trikrat zapel. Zakaj vedel si, da si prišel med slabiče in cágavce! Zdaj imaš na dlani že vse, kar si hotel; le pest stisni, pa bo tvoje! – Ampak glej, nazadnje si se ustrašil in si omahnil. Južina je bila že pred teboj, pa ti je padla žlica na mizo. Koga si se ustrašil, ti, ki se nikoli nisi bal ne Boga, ne greha? Ubogega popotnika te je strah, cigana, ki se je bil priklatil pod tvojo streho lačen, žejen in razcapan in ki pije tvoje vino vbogajme! – Daleč si jo zavozil, krčmar Elija: smejal si se malodušnim, zdaj si sam malodušen; rubil si razsipnike, zdaj si sam razsipnik in goniš goste od praga; pljuval si pred pijance, zdaj si sam pijanec! In še dalj si zabredel: prej si ubijal močne ljudi, zdaj pa si se spravil na popotnega berača! Ali te nič ni sram?"

Elija je poslušal vso dolgo pridigo z mirnim licem; le siva, koščena roka, ki je ležala na mizi, se mu je tresla.

"Bistre si pameti, cigan! Izkusiti sem te mislil, pa si izkušnjo dobro napravil!"

Šel je, pa je prinesel drugo steklenico in drug kozarec. Cigan si je točil sam in je takoj pil; zadovoljen je pokimal.

"Hudo je močno to vino, ampak vino je! Še sebi nalij, drugače ne pijem več! Če je pijanosti treba, bodiva obadva pijana."

Krčmar si je natočil; komaj je pil, so mu lica zardela.

"Praviš torej, da sem malodušen in da sem slab?"

"Kakor sem rekel. Glej, še kozarca nisi izpraznil, pa se ti že na licih pozna!"

"Kaj da se mi pozna?" je vzrojil krčmar. "Ali veš, koliko pijem ponoči? – Cigan, povej: ali si imel že kdaj hude sanje?"

"Imel sem jih."

"Povej, kako da si jih pregnal! Kadar me ozdraviš, ti nasujem cekinov polno perišče; kakor pravim: nastavi obedve dlani, pa nasujem do vrha!"

Cigan je odmaknil zagrinjalo in je pogledal skozi okno. Zazéhalo se mu je in vstal je počasi.

"Kam se ti mudi?" se je prestrašil krčmar.

"K drugim ljudem, k bolj veselim!" je odgovoril cigan. "Dokler si bil še harambaša brez usmiljenja in oderuh brez solzâ, je človek za silo živel v tvoji družbi; ampak odkar si sanjava in jokava cunja, je dolgčas pod tvojo streho."

Elija mu je položil roko na ramo.

"Le malo še ostani. Izprazniva to steklenico – in še drugo, če bo treba. Tako si vstal, kakor da bi se poslavljal za zmerom! Čemu bi si prijazno ne segla v roko, če je ura slovesa?"

Sedela sta obadva, ali obadva sta sedela na robu stola.

"Pij!" je rekel krčmar, sam pa si je komaj omočil ustnice.

Cigan je krepko pil, nato pa se je smejal.

"Predpust je že pri kraju, krčmar Elija, ne uganjaj burk! Prinesi še drugo in še tretjo steklenico, pa ti bom še zapel veselo pesem, ko boš ti že pod mizo smrčal. Mnogo in premnogo je bilo dni, ko bi se ti bil zahvalil za pijačo in za smrt; ampak nocoj, glej, nocoj imam še opravila in zategadelj nečem, da bi bil pokopan v mlaki pod tvojim hlevom. Lahko noč, krčmar Elija!"

Tudi krčmar je vstal; smehljal se je in ves bled je bil.

"Ali se ti je sanjalo, cigan? Kako da v mlaki pod hlevom? Nisem razumel tvojih besed!"

"Ne misli, da sem Grajžar, ali Martinov, ali Potnik! Bojiš se me, ker te poznam; od tedaj se me bojiš, ko sem ti povedal zgodbo o vrvi in o cekinih. Zato si mi v svojem srcu namenil prezgodnji paradiž. Upijanim ga, si rekel, zaspal bo pod mizo in bo spal vse večne čase. – Lahko noč, Elija, pozdravi Grajžarja!"

Cigan je stopil proti durim; tedaj pa je nenadoma omahnil, okoli vratu so se ga oklenili Elijevi prsti kakor železni kremplji. Cigan je sunil z glavo nazaj, objel je krčmarja z obema rokama in ga je pritisnil na prsi s toliko silo, da je krčmar izbuljil oči, izpustil ciganov vrat ter telebnil na tla.

Težko je zasopel cigan in kri mu je bušila v lica.

Sunil je krčmarja z nogo in je rekel:

"V mojih pestéh si, ali umrl ne boš! Trpi in kolni se sam!"

Elija je vstal; siv in ves zabrekel je bil v obraz. Sédel je za mizo in je globoko povesil glavo.

"Ali so bile le sanje, ali sem res tako storil? Razgalil sem se, pljuval sem si v lice, jokal sem kakor pijanec in nazadnje – joj meni, kaj sem storil nazadnje! Zakaj sem storil?"

Obedve pesti je tiščal na senca in je premišljeval.

"Kdo me je zastrupil? Saj nisem babjeveren. Na uroke ne verujem in ne na coprnice. Cigan je le spoznal, da sem zastrupljen in slab. Ali me je zastrupil Grajžar, ko sem udaril ob njegov obraz? Grajžar je bil mrtev ... O, prišel sem, da bi svetle cekine koval iz te gnilobe in trohnobe, pa je gniloba segla še v moje srce in v mojo kri. Med slabiče, sanjače, razsipnike in pijance sem prišel, da bi jih zasužnjil, pa so me samega zasužnjili."

Udaril je s pestmi ob mizo.

"Ali če vam je cigan zapel veselo pesem, ste jo zapeli prezgodaj. Kdor sam pravi, da je zastrupljen, ni še zastrupljen do konca in ozdravel bo."

Tako je rekel in je posegel po kozarcu. –

Cigan se je napotil v dolino, tja, odkoder je svetila luč.

Pri Mlinarju so bili zbrani farani.

"Dolgo ste čakali!" jim je očital stari Mlinar. "Tri dolga leta sem sam pil svoje vino. Da bi me polje ne redilo, krčma bi me ne!"

Farani niso nič več premišljevali, odkod da je prišla v dolino nesreča, kedaj in čemu.

Rekli so drug za drugim:

"Pred tremi leti sem bil bogat, danes sem berač in pojdem za hlapca."

"Pred tremi leti sem imel hišo in hlev in deset oralov zemlje; letos še krompirja ne bom sadil."

"Pred tremi leti sem gostil popotnike, letos bom prosil vbogajme!"

In vsi so rekli

"Kdo nam je pamet zmešal? Kdo nas je gonil, da smo lenarili in razsipali ter zaupali v božjo milost in v Matjaževo kraljevanje?"

Prišel je v izbo cigan.

"Kaj iščete zapeljivca!" je rekel. "Kaj povprašujete po njem, ko ga nosi s seboj vsaki izmed vas! Ob nedeljah ste vriskali, ko ni bilo potrebe, ob ponedeljkih ste vzdihovali, ko je bilo potrebe še manj! Ampak vriskanje in vzdihovanje se je porodilo iz hlapčevske malodušnosti. V svojem srcu ste bili hlapci in zdaj ste resnično hlapci!"

"Kaj je župnik vstal od mrtvih?" je vzkliknil kmet.

Stari Potnik pa se je zamajal do cigana.

"Ni vstal župnik; tovariš in hlapec satanov je. Naj prejme plačilo še pred svojim gospodarjem!"

Zamahnil je z okovano palico, ali cigan je zgrabil zanjo in Potnik se je opotekel preko izbe.

"Kaj se ti je zbledlo, siromak nebogljeni!" je vzkliknil cigan. "Ne puntaj se, ko nimaš puntarske krvi!"

Kmetje so planili.

"Bog se vas usmili!" je rekel cigan in ni ga več bilo; vzela ga je noč.

"Do gospodarja, do antikrista!" je vzkriknil Potnik.

In vsi so vzkriknili za njim:

"Do antikrista!"

"Grajžarju v spomin!"

"Kovaču v spomin!"

"Martinovemu v spomin!"

"Otrokom našim za dediščino!"

Še preden se je Mlinar ozrl, je bila izba prazna. Zaklenil je vrata, zadelal je okna, trepetal je od strahu in šklepetal z zobmi.

"Bog ne daj hudega tej fari!"

Črna procesija se je valila v klanec jadrno kakor povodenj.

"Ognja! Prižgimo trske!"

Na klancu se je zasvetilo deset in dvajset tenkih, visokih belih plamenov, ki so omahovaje in plapolaje hiteli v hrib, zmerom višje. –

Krčmar Elija se je ozrl skozi okno in šel mu je mraz od lic do nog.

"Take procesije nisem še videl – kam ta procesija?"

Ni še dobro premislil, ni se še dobro vzdramil iz strahu, pa je planil v hrib že prvi beli plamen in je obžaril okno. Takrat je krčmar Elija vedel, odkod ta svetla procesija in kam. Odprl je usta in nagnil glavo, kakor da ga je težka pest zgrabila za vrat.

"Kaj? Kam?" je klical in je begal po izbi. V omotici ga je spreletelo: upihni luč! – Upihnil je luč in je pobegnil v vežo ter mimo gnojnice za hišo natanko v tistem hipu, ko je prvi plamen skočil na streho.

"Ne žgite!" so kričali zunaj.

"Poiščimo ga najprej, antikrista!"

"Do antikrista!"

Udrli so v hišo, prebredli so vse izbe, izbice in hrame, potolkli, pobili in razdejali so vse, kar ni držalo; razsuli so denar po tleh, ali nihče se ga ni dotaknil. Vse kote so prebrskali, vsako mizo in vsako posteljo preobrnili; svetili so v hlev in v shrambo in v kaščo, ali antikrista ni bilo.

Potnik je stal pred hišo.

"Kdor je še v antikristovi hiši, naj se prikaže, da zažgemo!"

Prišli so poslednji raziskovalci, pod črno tepko so stopili, ki se je narahlo stresala v vetru, kakor da bi jo zibala človeška roka.

Gledali so in so rekli:

"Kako bi ga našli, ko je satan, ne človek!"

Nato je vrgel prvi svojo gorečo tresko v izbo, drugi jo je zalučil v podstrešno izbo, tretji na streho. Šli so in so tako storili tudi na hlevu, na kašči in na skednju.

Nebo je bilo rdeče, goreče in tako nizko, da se je skoraj za troje klafter približalo zemlji; kakor da bi rado videlo, če je greh, ali ne greh ...

Farani so stali, temni in črni, in so gledali v plamen.

Pa je rekel eden izmed njih:

"Zgorel ni, zdaj je razodeto. Če bi gorel, bi bil plamen bolj črn od noči."

"Tudi glasu ni bilo," je rekel drugi.

Potnik pa je vzkriknil:

"Pobegnil nam je! Od daleč nas je videla njegova huda vest, pa je pobegnil, kakor je bil!"

"Za njim!" so vzkliknili.

Elijeva krčma je gorela svetlo, široko in visoko, kakor večna bakla. Vsenaokoli do pol ure hoda pa so švigale goreče treske in so iskale; našle niso.

"V zemljo se je udrl, saj ni bil človek!" je rekel eden izmed njih.

"Ostal je v ognju, pa ni zgorel, saj je zlodej sam," je rekel drugi.

"Joj se nam, če je živ!" je vzdihnil tretji.

Blizu jutra se je ogenj vdal; švignilo je še iz črnega tramovja, črn dim se je mešal z jutranjo meglo.

Pod grmom je ležal Elija, v tri gube zvit. Hodili so mimo njega, goreče treske je videl, črne besede je slišal; ni se ganil, zobje pa so mu šklepetali od strahu in od zlobe.

"To si ti, Potnik! To si ti, Pankračev! To si ti, Andrejčev ... Vsi ste zapisani in priporočeni!"

Puntarji so se razšli, bakle so ugasnile in ugasnile so že tudi zvezde na nebu.

Tiho se je vzdignil krčmar Elija. Silen črn dim se je vil iz pogorišča in je šel z vetrom proti severu. Pod hišo pa se je zibala črna tepka; kakor je bil ogenj vroč in velik, ni se je bil dotaknil.

Ob tisti uri, ko je krčmar Elija ogledaval pogorišče, je stal cigan na hribu in je gledal v dolino z žalostnimi očmi.

"Boljših ljudi si vredna in Bog daj, da boš boljših deležna!"

Zatonil je za hribom, ugasnil, kakor da ga je bila popila jutranja zarja; človeško oko ga ni videlo več ...