II

Birič in Šimen sta se napotila k županu. Prav nič prijazno ni gledal župan, tudi ni prav nič prijazno pozdravil.

"Torej si pripeljal to nadlogo!" je rekel in je premeril Šimna s tako pazljivim in srepim očesom, kakor kupec vola.

"Pripeljal sem jo!" je potrdil birič in je tudi sam pogledal Šimna tako zlovoljno, kakor da bi mu v srcu očital: "Še meni delaš sitnost in zamero, nadloga!"

Šimen pa se ni zmenil za take oči in za take besede in je izpregovoril:

"Saj sem rekel, da bi rajši umrl kraj ceste, nego da bi v nadlego bil ljudem, ko jim nisem bil nikoli. Ampak kdo bi se prerekal, če je postava taka, da nalože človeka na voz, če mara ali če ne mara!"

Župan je malo pomislil.

"Iz Prisojnice, praviš, da si?" je vprašal.

"Pravijo, da sem!"

"Kakšna beseda pa je to: pravijo, da sem? Če si, ali če nisi, sem vprašal!"

"Kako bi odgovoril?" se je blagodušno nasmehnil Šimen. "Gosposka je zaukazala, da sem iz Prisojnice, pa tudi pismo tako izpričuje. Kdo bi se prerekal?"

Župan je strmel in je dolgo molčal.

"Kaj nikoli nisi bil v teh krajih?"

Mirno in prijazno je odgovarjal Šimen.

"Da sem bil rojen v teh krajih, pravi pismo. Jaz pa jih nisem spoznal z očmi in še spomin jih je komaj spoznal. Kako bi? Deset let mi je bilo morda, ali še ne deset let, ko sem šel, sirota, kakor me je vodila božja roka po tem samotnem svetu. Nekaj let kasneje, ko nisem vedel, kam da bi položil glavo, sem romal nekoč skozi to dolino, se mi zdi; nisem je spoznal natanko, noč je bila in dež je lil, moje oči pa so bile objokane ... Pa kaj bi tisto! Reč je taka, da nisem videl teh krajev, kar je dozorela moja pamet."

Župan je strmel zmerom bolj.

"Sam ne veš, če si rojen v teh krajih, ali če nisi rojen! Sam praviš, da ne poznaš ne krajev in ne ljudi. Pa prideš v to našo revščino kakor huda ura! – Kod si hodil doslej, komu si služil in kdo te je redil?"

"Ne srdi se, župan!" mu je prigovarjal Šimen. "Saj sem rekel, da nisem koprnel ne po tebi, ne po teh krajih, že zdavnaj ne! – Služil pa sem v mestu, dolgih trideset let sem služil enega samega gospodarja, sem stal do konca na enem prostoru, tako da so se mi noge za ped globoko udrle v tla. Zdaj pa moje roke ne vzdignejo več kladiva, tudi noge se mi že tresejo. In tako je ukazal gospodar: dodelal si, pojdi, kamor ti srce veleva! Kaj bi se prerekal s svetom, ki piše postave, da se človek ravna po njih? Šel sem, da bi umrl kraj ceste, pa so razsodili, da se tako ne spodobi. Naložili so me, kakor vrečo ovsa in so me poslali v te lepe kraje: tam je tvoja domovina, so rekli, tam umri! – Zdaj, župan, pa sam presodi, čegav je greh!"

Župan je udaril tako močno s pestjo po mizi, da sta vztrepetala obadva, birič in Šimen.

"Trideset let služil, pa si ne prislužil kruha za stare dni, ne kota za krščansko smrt! Ali si vse sproti zapil, razbojnik?"

Šimen se je nasmehnil.

"Ni treba delavcu, da bi hranil, pa ima vendarle postnih dni v izobilju! Svetnika postavi pred naklo, samega svetega Janeza Krstnika, ki je živel ob kobilicah; pa pride gospodar in mu poreče: Sveti Janez Krstnik, ki živiš ob kobilicah, kaj je treba tebi srebra in zlata? Delaj mi zastonj! – Nisem popival sproti, o župan, temveč sproti sem kri prelival – tam je zdaj, v tistem črnem prahu, tista razhojena tla so jo popila. Ko sem dal poslednjo kapljo, so rekli: Pojdi! – in so me naložili. Zakaj taka je pač postava na tem svetu."

Temno je pogledal župan, čudna se mu je zdela postava. Navsezadnje pa je zavzdihnil in je rekel:

"Zares je nadvse čudna ta postava, ali kdo bi se prerekal s postavami? Gospôda jih je napravila, pa jih je napravila zase! Zapisano je, da umri človek tam, kjer ni živel in da uživaj miloščino tam, kjer je ni dajal! – Svet stoji na glavi, mi ga ne bomo na noge postavili. – Pokaži, kar imaš pisanja, da bomo vedeli, kako je s teboj!"

Šimen je položil na mizo rumen papir.

"To je, kar je!"

Le malo besed je bilo na papirju, župan pa je dolgo bral.

"Torej da si rojen na Prisojnici ... številka devetindevetdeseta ..."

Župan se je zamislil.

"Saj sem tudi sam rojen na Prisojnici, poznam vso faro kakor svojo dlan ... ali številke devetindevetdesete ne poznam!"

Premišljeval je dolgo, nato pa se je obrnil do biriča.

"Ali jo ti poznaš, Martinec, to številko devetindevetdeseto?"

Zamislil se je tudi birič, visoko je privzdignil obrvi in je majal z glavo.

"Kako bi jo poznal, ko ne vem, kje stoji in čegava da je? Nadloga bo pač sama vedela, kje se je rodila!"

Šimen, nadloga imenovan, ga je prijazno pogledal.

"Če kraja ne poznam, kako bi poznal številko?"

Spogledali so se vsi trije in niso vedeli, ne kod ne kam.

Takrat pa je prešinila župana misel, ki je bila tako prijetna, da se mu je takoj izjasnil zlovoljni obraz.

"Šimen, praviš, da ti je ime in za Sirotnika da se pišeš?"

"Je že res!"

Župan je pogledal biriča.

"Zdaj pa ti povej, Martinec, če živi v prisojniški fari še kakšen Sirotnik!"

"Sirot je veliko, Sirotnika nobenega!" je modro odgovoril birič.

Zmerom vedrejši je bil županov obraz.

"Vse se mi zdi, sirotni Šimen, da se tvoji pravici opletajo noge kakor tebi. – Odgovori, Martinec, čegava je številka osemindevetdeseta?"

"Mejačeva je."

"Mejačeva! – In čegava je številka stota?"

"Tista je Prunkova."

Takrat se je zasvetilo tudi biriču, in tudi njemu se je izjasnil obraz; župan pa se je veselo zasmejal.

"Bojim se, sirotni Šimen, da ne boš grizel prisojniškega kruha, ne tlačil prisojniške slame! Postave so narejene, da bi človeka ukanile, pa so ukanjene same, zahvaljen Bog! – Le z menoj, Šimen, in tudi ti, Martinec, pojdi z nama, da bo pravica po pravici razodeta!"

"Pa pojdimo," je rekel Šimen, ki je bil vajen vsega hudega in se nikoli ni prerekal. Še povedati se mu ni zdelo potrebno, da je truden od poti, od lakote in od starosti.

"Nekam že pridemo," si je mislil, "in zla beseda nikoli ne zaleže!"

Tako so se napotili vsi trije skozi vas: Šimen na sredi, župan na eni strani, birič na drugi. Pridružil se jim je kmet, da bi si ogledal občinsko nadlogo; pridružila se je kmetica, nato še kmet, pa še kmetica – in šli so, kakor rešnja procesija; največ pa je bilo otrok, ki so vreščaje spremljali nadlogo in njene biriče.

Župan se je ustavil pred Mejačevo hišo.

"Ta je številka osemindevetdeseta!" je rekel. Nato je pokazal s palico preko polja.

"Tam je kolovoz, meja med Prisojnico in Osojnico. Kaj pa je onstran kolovoza, ljudje božji?"

Vsi so pogledali na ono stran.

"Na oni strani, na osojniški zemlji, je kup kamenja; béli se v soncu, vsi ga vidite. Tam, kjer leži tisto kamenje, je bila nekoč prisojniška številka devetindevetdeseta!"

"Še prav zares!" je podkrižal star kmet, ki je stal za biričem.

Župan pa je govoril še nadalje.

"Tista številka devetindevetdeseta ni bila na svetu božjem drugega nič, nego lesena bajta, na kamen postavljena. Čegava je bila, to naj dandanašnji sam Bog razsodi. Tam so gostovali vsi tisti, ki niso imeli svoje strehe, pa tudi ne lehe za krompir in fižol. In gostovali so tam tudi Sirotnikovi; če so pomrli tam od vsega hudega, jim Bog daj večni mir in pokoj! Poslednji od tistih Sirotnikovih pa je zdajle med nami, ime mu je Šimen, oblastnija nam ga je poslala za občinsko nadlogo!"

Vsi, kolikor jih je bilo, so se temno ozrli na Šimna. Šimen se je blagodušno smehljal in je rekel:

"Taka je postava, kdo bi se prerekal?"

Župan pa je govoril še do konca.

"Zdaj pa premislimo in preudarimo, občani prisojniški! Kje leži tisto kamenje: ali leži na prisojniški, ali na osojniški zemlji? Ni razmaknjeno, ne premaknjeno; kakor je ležalo, tako leži. Kolibo je ogenj pobral, ožgano kamenje je ostalo; ni se ga človek dotaknil: osat in trnje pričata!"

Vse je župan po pravici povedal in razložil. Ko so pred zdavnimi leti po dolgih tožbah in zmotnjavah ustanavljali mejo med osojniško in prisojniško občino, se je naredilo, da je pogorišče, ta nekdanja številka devetindevetdeseta, pripadlo Osojnici. Nihče se ni zmenil za tisto kamenje in nihče bi ne bil mogel povedati, čegavo da je, zato ker ni bilo vredno prepira. Le najstarejši občani so se še od daleč spominjali Sirotnikov, poslednjih gostačev; nikomur pa ni bilo več v spominu, če so pomrli, ali če so se bili pogubili v svet. Nekoč, ob hudem vetru, je priletela iskra od Mejačeve strehe in je zapalila bajto, ki je pogorela do tal kakor slama. Nihče ni gasil; počemú? Pepel je odnesel veter, ožgane hlode so pokurili kajžarji, kamenje pa je ostalo tam na vse večne čase in se je prepreglo s trnjem in osatom.

Župan je pokazal na Šimna.

"Glejte, občani," je rekel, "tega človeka, ki tukaj med nami stoji, kakor grešnik za cerkvenimi vratmi, so nam poslale oblastnije, da bi ga redili! Ta človek pa je Sirotnikov, poslednji izmed tistih, ki so gostačili v številki devetindevetdeseti. Kam sodi v rejo in ámožno, vas vprašam, ali v občino prisojniško ali v osojniško?"

"V osojniško!" so vzkliknili vsi, kolikor jih je bilo.

"Pa v osojniško!" se je dobrovoljno nasmehnil Šimen in si je mislil: "Saj v Osojnici pač ne pečejo drugačnega kruha nego v Prisojnici!" Zakaj lačen je bil.

Župan pa je tedaj ukazal biriču:

"Ženi ga v Osojnico, k županu ga ženi in tam razloži, kakor je! Kar je rodila Osojnica, naj še Osojnica pokoplje! Kruha zase ima dovolj prisojniška fara, ampak nima ga preveč, da bi ga metala še sosedom in njih nadlogam!"

Tako je razsodil župan in vsi so hvalili njegovo modrost.

Župan je ostal s svojo dolgo procesijo ob meji, da bi počakal oznanila biričevega. Birič in Šimen pa sta se napotila v Osojnico.