II

Kakor sta se domenila, tako sta storila. Pavle je prodal svojo revščino in še vesel je bil, da je dobil kupca kar na cesti; za bajto in za tistih par izžetih leh se niso trgali.

Ali ko je Pavle prodal svojo bajto, se mu je čudno storilo. Komaj je imel v roki denar in komaj je vedel, da bajta ni več njegova, jo je pogledal s strmečimi očmi in je spoznal nenadoma, da jo ima od srca rad. Vse drugačna je bila bajta, ves drugačen svet okoli nje. Vsako veselje njegovo in vsaka njegova bridkost, vse je bilo napisano na tej bajti z razločnimi črkami, ki bi jih nobena roka ne izbrisala in nobena voda ne izprala. Bajta je imela spredaj samo dvoje majhnih in ozkih oken. Ko se je Pavle poslavljal, se mu je zdelo, da gledata okni za njim, kakor dvoje žalostnih, očitajočih oči; in da ga kličeta, se mu je zdelo, in da pravita:

"Ne očeta nimaš in ne matere, nikogar ni, da bi te v bridkosti tolažil in da bi se veselil s teboj. Kakor ti je dom siroten in ubog, zdaj ti je oče in mati, sestra in brat. Poslušaj njegovo besedo, kakor da bi mater poslušal!"

In res se je Pavletu zdelo, da sliši njegovo besedo.

"Če ti je popotniku sreča milostna, Bog ti jo blagoslovi. Ali kadar boš jokal, za kom boš jokal? Kadar bodo zaradi vsega hudega splašene tvoje misli, kam bodo bežale? Še enkrat se ozri, in nikoli ne boš pozabil ne mojih besed, ne mojih oči."

Pavletu pa je bilo, kakor da se poslavlja od matere – tam stoji na pragu, za njim gleda, za sinom popotnikom, in njene oči so vse solzne. Takrat je obšla Pavleta grenka misel:

"Kaj ne bi rajši ostal? Uboštvo in žalost je tukaj, ali oboje vidim pred seboj kakor svojo dlan, nič mi ni skritega; vidim, kako bom živel in kako bom nekoč umrl. Trda bo zemlja, ki jo bom obdelaval, ali moja bo; trd bo kruh, ki ga bom jedel, ali moj bo. Kaj je tam za morjem? Devet jih je obogatelo, devetkrat devetdeset pa jih je poginilo od gladu in vsega hudega. Ali potegnem rdečo karto, ali potegnem črno? Kdor je vesel in prešeren, kdor vriska brez skrbi, potegne rdečo; ali črno potegne tisti, ki trepeče in omahuje. Meni pa je srce malodušno, kakor otroku, ki kliče po materi!"

Že ob tisti grenki uri slovesa je Pavle občutil, da ni hrepenenja tako globokega, nego je hrepenenje po grudi; nobeno drugo ne živi v srcu do poslednje kaplje, ne gloje v glavi do poslednje misli. Kdor je bil tako blagoslovljen, da je mogel reči: "Ta kos zemlje, pa če je še tako majhen, da bi ga z dlanjo pokril, je moj; moje roke so ga napravile rodovitnega, pot od mojega čela ga je gnojil!" – kdor je tako rekel, ne pozabi na tisto ped zemlje nikoli več. Ukoreninil se je vanjo z vsem srcem in z vso mislijo, koprnenje po nji ga spremlja po vseh daljnih potih, čez dežele in čez morje; še ob poslednji uri jo pozdravljajo umirajoče oči. Vsem tistim, ki so šli grenkega kruha služit v Westfalijo in v Ameriko – kam jim hlepe oči v samotnih urah? Čez gore in doline in preko morja, tja na osameli dom, na kamenito grudo, na sirotno bajto pod klancem, na močvirno loko ob potoku. Srce zajoka od bolnega koprnenja in roka se zgane, da bi pobožala tisto kamenito grudo, kakor mati spečega otroka, kakor sin mrtvo mater.

Take misli so prešinile Pavletovo srce; povesil je glavo in do solz mu je bilo, ko se je poslovil brez besed. Hitro je šel po klancu nizdol in se ni več ozrl.

Mana se je poslavljala od očeta in matere, od bratov in od sestra. Mati je jokala, vsi drugi so v očeh zatajih solze.

"Veliko nas je, ali tudi zate bo še kos kruha; kar ostani," je rekla mati.

"Ostani!" so prosile sestre.

Oče se je ozrl na Mano, pokimal ji je v slovo, nato je šel za hišo in je sedel na klop. Pred hlevom je cvilil pes in je grizel ob verigi.

"Povrnem se kmalu," je rekla Mana in jim je dala roko vsem po vrsti; mati pa jo je pokrižala na čelo, ustna in prsi.

"Saj ne grem za zmerom; bodite veseli, kakor sem jaz vesela."

Ali Mana ni bila prav nič vesela. Ves lepši je bil ob tej uri dom pred njenimi očmi, nikoli poprej ga ni videla tako prazniškega in bogatega. Tudi je občutila nenadoma, da jih ima vse od srca rada: mater in očeta, brate in sestre. Tako se ji je zazdelo, kakor da jih prej ni videla in ne poznala; čisto spremenjeni so stali pred njo, blagi in ljubeznivi, vsi boljši od nje same.

"Velikokrat sem jih žalila, nevrednica," je spreletelo njeno srce.

Ko se je poslovila na pragu in je stopila na cesto, so ji bile noge težke, kakor da je romala že dolge ure. Cula v roki ni bila velika, ali vlekla jo je k tlom, kakor da je bilo kamenje v nji.

"Manca, vrni se," je vzkliknila mati.

"Kmalu!" je odgovorila Mana in se ni ozrla, da bi ne videli solza, ki so pritekle samovoljno iz oči. –

Tako sta se napotila obadva ob zgodnjem jutru. Nebo je bilo oblačno, hladen veter je pihal.

"Da bi vsaj ne deževalo," sta pomislila obadva, Pavle pod hribom, Mana na cesti.

"On je vesel, ves prazniški čaka name; kaj poreče, kadar ugleda te moje solze?" je pomislila Mana in si je z robcem otrla lica.

"Ona je vesela, kakor na svatbo prihaja; kaj poreče, kadar me ugleda vsega malodušnega?" je pomislil Pavle; hotel je zavriskati, da bi odplašil bridkost, glasu pa ni bilo iz grla in oči so bile kalne kakor poprej.

Sešla sta se pod vasjo, kakor sta se bila domenila. Pavle je sedel na kamen ob cesti in je čakal. Ko je prišla Mana, sta se pozdravila brez besede. Pogledala sta si iz oči v oči, vedela sta vse takoj in sta molčala, zato da bi žalostne besede še bolj ne obtežile srcá.

Dobro uro hoda sta imela do železnice. Med visokimi hribi, skozi hladno samoto se je vila cesta. Šla sta počasi, obadva upognjena. Gozd nad njima je pošumeval v vetru; prva težka kaplja iz oblakov, kakor solza od neba, je padla Mani na lice; Mana jo je otrla z rokavom in se je nasmehnila.

"Še nebo se joka, se mi zdi!"

Pavleta je stresel mraz; kakor žalostna misel je šinilo mimo njegovega srca.

"Naj se razlije, da se prej zvedri!" je vzkliknil. "Ali nisva ukala, ko sva se napravljala na pot? Čemu zdaj ta bridkost, čemu ta voda v očeh? Stopila sva na to cesto, zdaj pojdiva, kamor drži! Dokler se bova imela rada, ti povem, da se nama nič hudega ne bo zgodilo."

V besedi je bilo zaupanje, v srcu ga ni bilo.

"Če ti ne bo hudega, dokler te bom imela rada, Pavle, ti nikoli ne bo hudo na svetu."

"Če bi moja ljubezen bila tvoj kruh, Mana, nikoli ne boš lačna."

Kanila je prva kaplja, sto drugih je kanilo za njo, namah so razrile prašno cesto; veter je potegnil krepkeje, Mani se je odvezala ruta, Pavle je zgrabil za klobuk; črni oblak nad njima se je spustil jadrno k zemlji, gozdovi so zabučali in ulila se je ploha tako gosta in iznenada, kakor da se je nebeško vedro prevrnilo.

Pavle in Mana sta skočila čez jarek in sta se stisnila pod košato bukev. Mogočne veje so šumele in so se razmikale; kadar se je prikazal oblak, jima je pljusnilo v obraz.

"Ali še veš?" je rekel Pavle. "Tudi spomladi sva nekoč tako stala pod bukvo."

"Takrat sva se smejala, še v usta sva lovila kaplje," je rekla Mana.

Res je bilo obema tako pri srcu, kakor da se je nebo razjokalo; srce žalostno vidi žalost, kamor se ozre.

"Ne smelo bi liti ob tej uri, na ta najin dan," je tiho rekel Pavle.

"Če bi sonce sijalo, bi bilo vse drugače," je odgovorila Mana.

Ploha se je polegla, škropilo je še narahlo v ravnih curkih; Pavle in Mana sta se vrnila na razmočeno, blatno cesto.

"Stopiva," je rekel Pavle, "da železnice ne zamudiva. Če težko nosiš to culo, daj meni!"

"Lahko nosim te cunje, ali ti nosiš težje. Menjajva!"

Spet sta molčala dolgo; veliko prijaznih in žalostnih besed je bilo v srcu, ali na jezik niso hotele. Premočena, blatna in trudna sta prišla do železnice.

Sama sta bila v vozu do druge postaje; obrisala sta zameglelo okno in sta gledala z motnimi očmi na pusto deževno pokrajino. Mani so vztrepetale ustnice, v njenem srcu se je nenadoma vse razmeknilo in solze so planile iz njenih oči.

"Drugače, sem mislila, o vse drugače, da bo najino slovo!"

Pavleta je zgrabilo v grlu kakor s pestjo in molčal je.

Na drugi postaji so se odprle duri in v voz je stopila vesela družba; vsevprek so govorili in smejali so se; steklenica žganja je romala iz rok v roké. Postaren kmet se je ozrl na Pavleta in na Mano in je pomežiknil.

"Vidva, kakor oči kažejo, se pač ne peljeta na svatbo?"

"Ne peljeva se," je odgovoril Pavle.

Vsi so se ozrli na ta dva mlada romarja.

"Kam pa drugače?" je vprašal kmet Pavleta.

"V Ameriko!"

"Kam pa ti, dekle?" je vprašala kmetica Mano.

"Služit!"

Zgodilo se je, kakor da je mrzla sapa pihnila v veselo družbo; smeh je utihnil.

"Ni prijetno življenje dandanašnji!" je rekel kmet. "Danes še na svojem svetu svoj gospod – kje pa boš jutri?"

"Dan za dnem jih gre na stotine, tako sem bral," je rekel drugi kmet. "Kakor pred kugo bežé in koliko se jih vrne? Morda se vrnejo, kadar so betežni starci, od življenja tepeni!"

"Drugače je bilo nekoč," je rekel tretji kmet. "Pred leti se je še zgodilo, da se je vrnil človek iz Amerike s polno mošnjo in z zlato uro. Zdaj pa stopi siromak v eno barko, v drugi barki pa se že pelje njegovo siromaštvo za njim."

Tako so govorili kmetje; kmetice pa so rekle:

"Hudo je dekletu dandanašnji, ki mora v službo. Slajši ovsenjak doma, nego maslen kruh na tujem."

"Da bi vsaj maslen bil! Ali poznam jih, ki jim je prežganka vsakdanji kruh. Če strada in hrani, si ne prihrani za miren kot na stare dni."

"Koliko jih je, ki se izgubé brez spomina, se ne prikažejo med svoje, ker jih je sram. Da bi se tebi tako ne zgodilo," je rekla tretja kmetica.

"Bog vama daj srečo v tej hudi loteriji," so rekli vsi.

Pavle in Mana pa sta bila žalostna.

"Kakor da bi nama bilje prepevali," se je zazdelo Pavletu.

"Še svečo naj nama prižgo," je pomislila Mana.

Obadva pa sta rekla v svojem srcu:

"Ker gledajo najino žalost, so veseli svojega veselja, zato so neprijazne njih besede. Bog pa bo drugače gledal!"

Nista več poslušala, tudi sama nista govorila; srce pa se je pogovarjalo s srcem, ni bilo potreba besed.

Od daleč se je prikazalo mesto, vse pusto in sivo v dežju; kakor razmočena, umazana plahta je viselo nebo nad njim.

Stopila sta iz voza, prijela sta se za roko in sta šla, kamor so šli drugi. Skoraj vsi so se napotili od postaje po ozki, zelo blatni in obljudeni ulici; na obeh straneh so bile trgovine in krčme druga tik druge.

"Nikamor se nama ne mudi," je rekel Pavle. "Pojdiva, kakor gredo drugi in če ugledava priljudno krčmo, stopiva vanjo. Trudna si pač in lačna."

Res sta kmalu ugledala krčmo, ki se jima je zdela prijaznejša, zato, ker je bila zunaj pobeljena in ker je stala na pragu debela krčmarica.

"Tja stopiva," je rekel Pavle.

Izba je bila nizka, zatohla in močno zakajena. Pavle in Mana sta sedla za mizo ob durih; tam ni bilo nikogar, oná pa nista marala družbe. Ob drugih mizah je bilo mnogo pivcev; nekateri so bili že pijani, vsi pa so bili razgreti od težkega vzduha in od vina. Sami popotniki so bili; na besedah se jim je poznalo in na oblačilu. Ni jih bilo troje, da bi govorili enako govorico in nosili enako nošnjo. Iz vseh krajev dežele, Bog vedi odkod, jih je bilo prignalo v to nepriljudno izbo, ki je niso videli prej nikoli. Kam jim drži pot nadalje? Mraz je spreletel Pavleta ob taki misli in rekel je v svojem srcu: "Če je upanja tako malo v njih, kakor ga je v meni, ne povrne se ni eden." –

Jedla sta in pila, nato pa je rekel Pavle:

"Najin zadnji dan je, Bog vedi, če bo še kateri. Bodiva sama do večera. Jutri zgodaj že, mislim, da moram na pot, če ne že opolnoči. Pijva ta dan in vesela bodiva; ni treba solzá, hraniva jih za kasneje, ko bo morje med nama."

Le tisti čas je bila Mana sama, ko je Pavle šel, da kupi in plača karto za Ameriko. In ko je bila sama, se je vsa velika žalost razlila čez njene misli: "Saj so bile same pametne in resnične besede, kakor so govorili. Ne kruh maslen, prežganka bo moja dota; za balo mu bom pripeljala vrhan koš bridkosti. In on, ta sirotnik, ne gre iskat bogastva; trpljenja in uboštva gre iskat in v izobilju ga bo našel."

Prijela je kozarec, pa je solza kanila v vino.

Pavle se je vrnil in je takoj spoznal njene misli.

"Jokala si, Mana, ker si bila sama. Ne jokaj, Mana. Z vodo je zadežilo najino slovo, ni treba, da bi ga še s solzami. Pij, Mana, da stopi v lica kri in v srce pogum."

Pila sta in res so krenile misli na veselejša pota.

"Nikar ne poslušaj, kar kvasijo hudobni ljudje," je rekel Pavle. "Midva poslušajva le tisto, kar najino srce govori. Ali več ne veš, kako sva rekla? Dokler se bova imela rada, nama ne bo hudega na svetu. Zato, da bo za zmerom potrjeno, mi povej še na ta zadnji dan po pravici, če me imaš rada."

"Rada te imam, Bog mi je priča," je rekla Mana.

"Tudi jaz te imam rad, Bog mi je priča. – Zdaj, Mana, ko je to ustanovljeno, pa se ne bojva nikogar ter izlijva iz srca to žalost, ki je več ni treba! Tudi drugi so šli in se niso jokali, zato jim je sonce svetilo!"

Vesela sta bila in glasna, lica so jima rdela in oči so bile svetlejše. Ali ko se je nagnil dan, sta obadva utihnila; le zadremala je bridkost, vzbudila se je ob mraku. "Čas je, mislim," je tiho rekla Mana in mu ni pogledala v obraz.

"Če je čas, pa pojdiva," je rekel Pavle prav tiho in ni izpraznil kozarca, ki je stal še poln pred njim.

Vstala sta in takrat sta obadva občutila hudo utrujenost; skoraj da jima niso noge odpovedale.

"Kaj je res že treba?" je vprašal Pavle malodušen.

"Pozno je že," je odvrnila Mana. "Lepo bi ne bilo, da bi prihajala k Hanci ponoči; tudi duri bi bile morda zaklenjene."

"Pa bodi v božjem imenu," je vzdihnil Pavle.

Šla sta skozi mesto in vso pot nista govorila besede. Ko sta bila že daleč, sta vprašala za cesto in hišo, kakor je imela Mana na papirju zapisano. Hiša je bila čisto blizu, kakor da sta bila šla ponevedoma naravnost do nje.

"Ni še noč," je rekel Pavle. "V veži postojva, mestni ljudje ne zapirajo zgodaj."

Stala sta v veži, za roko sta se držala in sta molčala. Mračilo se je hitro kakor nikoli; okna na drugi strani ulice so bila že svetla; v veži pa je bila noč, da sta si komaj videla v obraz.

"Zdaj pa Bog s teboj, Manca."

"Bog s teboj, Pavle."

"Pa če za zmerom, Bog s teboj, nikoli ne bodi huda name."

"Tudi ti ne zameri, če sem te žalila."

"Da se še kdaj vidiva bolj vesela."

"Bog bo dal."

Ko sta se poljubila, so se tudi solze poljubile s solzami, vroče so tekle obema po licih. Tako sta se poslovila Pavle in Mana.