III

Lilo je kakor iz vedra, ko je Pavle zadel svojo težko culo ter se napotil po blatni ulici do postaje. Noč je bila tako črna, da je videl komaj za ped pred seboj.

"Če izgrešim, pa naj izgrešim v božjem imenu in še hvala Bogu," je pomislil. Ali ko je tako pomislil, se je zasvetila postaja komaj sto korakov daleč.

"Je že tako sojeno, kakor je sojeno," je rekel Pavle. "Noga najde svojo pot brez kažipota, kadar gre žalost z njo."

Nabasali so v voz toliko popotnikov, da so se duri s težavo zaprle. Še preden se je vlak premaknil, je bil vzduh ob odprtih oknih težak in gost, da bi ga z britvijo rezal. Dobro jim, ki so stisnjeni in stlačeni sedeli na klopeh in dremali; ali gorjé tistim, ki so sloné in stojé pokimavali, vsi trudni in počitka željni. Kleli so, dokler so mogli, ali ker jih nihče poslušal ni, so umolknili.

Pozno je stopil Pavle v voz, zato je stal. Od obeh strani mu je pihalo iz oken v obraz, ali vendar ni bil vzduh nič hladnejši in nič čistejši. Kolena so se mu šibila in glava mu je klonila globoko.

"Vsega je konec nekoč, tudi te vožnje bo," je rekel in je stoje zaspal.

Vzdramil se je šele, ko je butil ob duri.

"Kje smo?" je vprašal.

"Ne daleč," mu je odgovoril popotnik. "Komaj na Štajerskem. En dan še in še eno noč, pa še en dan!"

Pavle je zagledal, da se je bilo mnogo popotnikov preselilo, Bog vedi kam; rob klopi je bil prazen. Takoj se je sključil v dve gubé, lica je naslonil ob dlani in je zaspal.

Dolgo je spal. Iz bridkosti, iz utrujenosti in iz vina so se vzdignile sanje in so begale na vse strani; nikjer se niso dolgo ustavile in nikjer niso bile vesele. Ugledal je Mano, tam je stala, komaj devet klafter od njega, in mu je klicala; iztegnil je roké, stopiti je hotel, noga pa se mu ni ganila, priraščena je bila v zemljo. "Pridi k meni, jaz ne morem," je zaklical. "Jaz ne morem," je odgovorila Mana. Tudi je ugledal Mano, ko je stala pred njim čisto blizu, komaj za tri klaftre. "Lačna sem in žejna," je prosila. "Daj mi kruha in vode." Obojega je imel v izobilju, vode in kruha, ali noge so mu bile priraščene v zemljo, močne korenine so jih držale. "Pridi Mana, da te napojim in nasitim," je klical. "Ne morem," je odgovorila Mana; in še je rekla: "Ti se usmili, zakaj ti si močan ... " Ugledal je Pavle svoj dom, svojo sirotno bajto; vabila ga je s samotnimi očmi, dvoje praznih oken je strmelo nanj: "Kod hodiš, kam si šel? Nate čakam, nate mislim; brez slovesa in brez pozdrava ne gre otrok od matere." Stopiti je hotel Pavle na klanec, prestopiti prag, in ni mogel. Tudi svojo leho je videl in svoj laz za hribom in nikamor ni mogel; priraščene so bile noge, niso se ganile. Ali navsezadnje je ugledal Pavle obraz, ki se je sklonil do njega kakor izpod oblakov; ves blag je bil obraz, oči pa so bile objokane. "Kam si se napotil, Pavle, sirotni sin moj?" Obedve roki je iztegnil Pavle in je poklical mater; njen obraz pa je ugasnil kakor sveča v vetru.

"Hudo sanjaš, tovariš," ga je vzdramil popotnik. Pavle se je ozrl; in ko je ugledal temni voz in dremajoče popotnike, mu je segla v srce grenka bolečina.

"Sanjalo se mi je, da sem nesrečen; kaj je bilo treba sanj?" je pomislil.

Nato je vprašal popotnika:

"Ali smo že daleč in kje smo?"

Popotnik ga je najprej natanko pogledal, nato pa je vprašal sam:

"Kam drži pot, prijatelj?"

"V Ameriko."

"Če drži pot v Ameriko, tedaj pa nikar ne povprašuj, kako daleč in kje! Naveličal se boš! Zdaj smo že blizu do nemške zemlje in kmalu, mislim, da se bova preselila! Nikar ne dremlji, da te ne zapeljejo v druge kraje!"

Resnično sta se kmalu preselila v drug voz, ki ni bil prav nič lepši in prijaznejši od prejšnjega.

"Prestal bom pot, kakor že je; da bi le drugo vse!" je rekel Pavle.

Zares jo je prestal, ker je bil mlad in močan; ali kosti so ga bolele in truden je bil, kakor da devet dni ni jedel in devet noči ne spal. Ko je poslednjikrat stopil iz črnega voza, se mu je zdelo, da so mu noge od železa in tudi roke od komolcev nizdol; prestopal se je kakor starec ob palici.

"Močan sem bil, ko sem stal na domači lehi in ko sem se bahal pred farno cerkvijo; komaj sem stopil na tujo cesto, sem slabič. Taki ne obogatijo, takim ne sije sonce!"

Tako je pomislil.

Tri dni in tri noči je čakal na barko. Vse polno je bilo bark ob bregu, prihajale so in odhajale, nekatere pa so stale v vodi tako mirno, kakor na suhi zemlji; le tiste še ni bilo, ki je nanjo čakal.

"Karto imam za Ameriko!" si je mislil. "Ta je kakor ime na poštnem pismu; izgubili me ne bodo."

Daleč v mesto si ni upal, preveč je bilo divje; zdelo se mu je, da nobeden človek ne hodi zložno, temveč da begajo in hlastajo, kakor od greha gnani, in da nobeden ne govori po človeško, temveč da kriče venomer in vsi hkrati, kakor legijon pijanih žganjarjev. Strah je bilo Pavleta, ni vedel, kam da bi med temi neznanimi ljudmi, zato se je vrnil v tisto žalostno hišo, kamor so bili spravili popotnike.

Kakor snopje so ležali tam na nečednih klopeh; komur se na klop ni hotelo, je legel na tla; oboje pa je bilo trdo. Jed, ki so jo dobili, je bila pač jed, ali sam Bog vedi, kaj je bila drugače; popotniki so bili lačni in so jedli, kar je že bilo.

"Pot je pot!" je rekel Pavle.

Žganje pa je bilo močno kakor ogenj in se je razpalilo v krvi.

"Nikoli ga nisem pil, čemu bi ga zdaj ne? Pot je pot!" je rekel Pavle.

Ko so jih poklicali, so bili pijani vsi in tudi Pavle je bil pijan. Opotekel se je na barko, ki se je narahlo zibala in obležal je tam, kamor so ga sunili; svojo culo je imel pod glavo.

Kedaj da se je vzdramil in kako, sam ni vedel. Zašumelo mu je v glavi in zaobrnilo se in občutil je, da je bolan; tako je bil truden, da še oči ni odprl.

"Kaj bi?" je rekel. "Strahoto bi videl, rajši je ne vidim!"

Ležal je dolgo, naposled pa ga je močno zažejalo.

Ko se je ozrl z motnimi očmi, se mu je najprej zazdelo, da je še z mnogimi drugimi zaklenjen v prostorno ječo. Strop je bil nizek, vzduh težak in vroč. Tik poleg Pavleta je ležal na svoji culi star človek, najbrž tudi bolan, ker je bil ves zasinel v obraz; ogovoril ga je, Pavle pa ni razumel njegove govorice. Vsenavzkriž so govorili, razumel pa ni Pavle nikogar in nič mu ni bilo žal. "Pozna se jim revščina in bridkost na obrazih!" je rekel. "Prav tako so se napotili sreče iskat, prav tako so stavili v to žalostno loterijo, kakor sem stavil jaz. Boljše, da me ne ogovarjajo; slišal bi morda še hujše besede, nego sem jih kdaj govoril sam! Bog se jih usmili in tudi mene z njimi!"

Okusil je vodo, topla je bila in kalna; samo usta si je izplaknil, nato pa jo je izpljunil.

"Saj večna ne bo ta vožnja!" se je tolažil. "Sedem dni, so rekli; in prvi dan, se mi zdi, da je že minil. Mlad sem in močan, v sedmih dneh me ne bo vzelo; saj pač to ni bolezen, le utrujenost je in slabost! Mislil bom na lepše kraje in na boljše čase, pa prejde ta teden, kakor mine huda ura."

Napol v sanjah, napol v omotici, tako se je vozil Pavle sedem dni in sedem noči. Ko je ob jutru osmega dne stopil na suho, se je opotekal in ves bled je bil v obraz. Lojze je čakal nanj, kakor sta si bila pisala in spoznal ga je v gneči med stotimi.

"Od zgodnjega jutra te čakam in bil bi te čakal do noči!" ga je pozdravil. "Ves dan sem zamudil zaradi tebe, sirota, ki te je morje tako razzibalo, da sem te le po kranjskem klobuku in po kranjski nerodnosti spoznal. Le zmerom nosi ta klobuk in zvesto hrani to nerodnost, pa te bom še v dolini Jozafat spoznal! Ali so ti naši colnarji delali kaj neprilike zaradi bogastva, ki ga nosiš s seboj?"

"Niso!" je rekel Pavle; tako je bil utrujen, da se mu še smejati ni hotelo.

"Čudež božji! – Zdaj brž na voz; v naši deželi ne hodimo peš!"

Nista se vozila dolgo. Lojze je skočil z vozá, Pavle za njim, nato sta šla še sto korakov ter sta stopila v krčmo, ki se je zdela Pavletu svetla in prijazna.

Prvi kozarec piva je izpraznil Pavle na dušek in vsa bolezen mu je mahoma odlegla.

"Dobro je pivo v tej hiši!" je rekel Lojze. "Nemška krčma je, zato ni tako umazana in kričava, kakor talijanske beznice! Prigrizni, Pavle, zdaj ti bo teknilo!"

Po kosilu se Lojze ni več smejal; resno je gledal, kakor da ga je bila nenadoma obšla grenka misel.

"Vesel sem, res, da si prišel; tudi zato, ker še ves dišiš po stari domovini – in to je kakor pozdrav od onkraj morja. Ampak, če prav pomislim, se mi le zdi, da nisi pametno ravnal!"

"Kako da ne pametno?" se je začudil Pavle.

"Saj sem ti pisal! Hude ure se bojé ljudje! Hudi uri se pravi pri vas toča in povodenj, pri nas pa se pravi: dela manj in revščine več. Tudi mene je zaskrbelo, ko se drugače ne brigam za skrb in bridkost!"

Pavletu je šlo do srca kakor zimski hlad.

"Torej praviš, da ne bo dela zame?" je vprašal počasi in skoraj strah ga je bilo teh besed, ki so bile kakor oznanilo: prišel si, da se pogubiš, potegnil si v loteriji črno številko!

"Kaj pravim? Nič ne pravim!" je zlovoljen odgovoril Lojze. "Le tako sem rekel, da v Ameriki zdaj več ne rodi jablan zlatih jabolk; in da se morda kmalu posuši, če se nas vseh skupaj Bog ne usmili."

"Z veseljem si me pozdravil, tako da sem bil sam vesel; zdaj pa mi kažeš grozo in žalost!" mu je očital Pavle.

"Seveda sem te pozdravil z veseljem, zato ker si iz naših krajev in ker si fant, kakor je treba. Kaj naj bi te že na pragu ozmerjal? Ker si pameten, poslušaj: kolikor imaš denarja, hrani ga zvesto in nič ne zapravljaj. Dela ti poiščem, če bo iskanje kaj izdalo; že jih je lepa vojska, ki se potepajo brez posla. To sva zdaj ustanovila, pa reciva zbogom vsem nevšečnostim in pijva!"

Lojze je bil takoj vesel in prešeren, Pavletu pa je ležalo na srcu, kakor težka senca.

"Nocoj boš spal pri meni!" je rekel Lojze. "Tudi zmerom lahko, dokler ne obogatiš! Prostorna je moja izba, zato ker časih tako čudežno prirogovilim domov, da mi je še vsa premajhna! Ne velikokrat; ampak takole enkrat na mesec se mi zazdi, pa napravim žegnanje kar na svojo roko. Dovolj bo za obadva prostora, ne bo se ti treba potepati med kvartači in tatovi. – Zakaj se tako tiho držiš?"

"Truden sem!" je rekel Pavle.

"Zares si ves čemeren in zanič! Pojdiva, posteljem ti in te odenem, sirota, da si odpočiješ!"

Stopila sta iz krčme, še svetel dan je bil.

"Pazi na pot!" je rekel Lojze. "Po hišah je ne boš spoznal, ker so vse enake, ampak štej, koliko je ovinkov in na katero stran. Najino domovanje ni več daleč!"

Lojzetova izba je bila prostorna, pohištva pa ni bilo veliko.

"Kaj bi mi ropotija," je rekel, "ko sem zdoma do noči; za molje in miši je ne bom kupaval!"

Pavle se je zgrudil na posteljo in je v tistem trenotku zaspal; trdno in sladko je spal, kakor že ne od tistega dne, ko se je poslovil od svoje bajte.

Ko se je vzdramil, je bilo jutro. Lačen je bil in žejen in kosti so ga bolele. Lojzeta ni bilo.

"Delaven dan ima!" je pomislil Pavle. "Da bi ga tudi že jaz imel!"

Umil se je do dobrega, ker je bil ves blaten in sajast, nato pa se je napotil v nemško krčmo. Kolikor je videl mesta, se mu je zdelo pusto in neprijazno, kakor bahat lakomnež.

"Če bi bogat bil tukaj, doma bi tukaj ne bil!" ga je spreletelo.

V krčmi je Pavle kosil in tudi večerjal; šele pozno pod noč se je prikazal Lojze.

"Dolgo te ni bilo!" ga je pozdravil Pavle.

"Kaj misliš, da z lenobo služim svoje tolarje?" mu je odgovoril trudni in lačni Lojze.

Pavleta je zabolelo, kakor da ga je tuja roka udarila na lice.

"Čemu me žališ?" je vprašal.

"Nikar se ob vsaki besedi ne zmrduj in ne cmeri; saj si fant, pa ne prisiljena nevesta. Zakaj da sem slabe volje, ti bom precej povedal: lačen sem!"

Ko je Lojze povečerjal, si je obrisal ustna in je pil, nato pa je rekel:

"Že sem vprašal zaradi tebe, ali kakor zakleto je! Zdi se mi prav zares, da je huda ura blizu! Vprašaj tukaj, vprašaj tam, smejo se ti! Ali danes je šele prvi dan, potrpel boš pač še teden dni in če bo treba, tudi še tri tedne. Nikomur še niso nosili tolarjev na barko."

Pavle je povesil glavo in pivo mu ni več teknilo.

"Vedel sem, že ob slovesu vedel!" je rekel tiho.

"Zaradi tega ni potreba, da bi jokal in da bi se obešal! Poznam jih, ki so čakali pol leta in dalj, pa so dočakali!"

Pavletu pa je bilo, kakor da mu je črna senca pošepnila na uhó:

"Nikoli ne boš dočakal!"

Zares je čakal Pavle teden dni, in tudi je čakal tri tedne; Lojze pa je govoril:

"Ne misli, da je svetá konec, ker tvoje roke počivajo. Zdaj ti ni še hudega, da bi ti hujšega ne bilo. Ali veš, koliko jih je včerajšnji dan v tem bogatem mestu od gladu umrlo, od gladu, kakor še pes ne pogine, ki najde navsezadnje le še suho kost na cesti? Umrlo jih je petdeset!"

"To je greh, to je bogokletstvo!" je vzkliknil Pavle.

"Seveda je! – Midva pa imava svoje domovanje, imava kosilo in večerjo – in ti, nehvaležnež, se jokaš ter se prepiraš z Bogom!"

Pavle je slišal te besede in jih je razumel, zato je bilo njegovo srce še bolj žalostno in brez upanja. Pomislil je: "Koliko pa je še dotlej, Pavle, da boš ti med tistimi petdeseterimi, ki poginejo, kakor še pes ne pogine?" Tisti večer je pisal Mani in je rekel v tem pismu:

"Srečno sem prišel v Ameriko, zdrav in vesel. Lojze je čakal name in me je spoznal. Mesto je veliko, da nikoli takega; komaj ve človek, kam da bi se obrnil. Dela imam in lepo zaslužim, pa ti kmalu kaj pošljem, da bova imela za balo. Le tako me rada imej, Manca, kakor te jaz imam rad, pa bo vse dobro. Mesec dni te nisem videl, ali dozdeva se mi, da je leto in dan. Zame nič ne skrbi, ne bo mi hudega, in kmalu ti kaj pošljem. Znanega človeka ni tukaj, sama sva z Lojzetom. Kadar se povrnem, pojdeva najprej domov, v nedeljo, kadar gredó k maši in zvoni od svetega Lenarta; ti pa boš imela židano ruto. Le pridna bodi, Manca, in kmalu ti kaj pošljem za balo."

Ko je napisal Pavle to pismo, je naslonil lica v dlani in solze so mu tekle izza prstov; razjokal se je, zakaj sam je bil s svojim srcem in s svojo žalostjo.