VI

V nedeljo, ko je Mana odpovedala službo, je bilo v hiši toliko vrišča in veka, da so gledali sosedje na dvorišče. Mana je molčala, Hanca pa je govorila hkrati z gospo in z vsemi in nič manj glasno, kakor gospa sama.

"Če te udari, koj vse poberi, kar imaš, pa pridi k meni!" je rekla Mani in je šla.

Ko je odslužila Mana svojih zadnjih štirinajst dni, je imela roke zatekle in razpokane od dela. Hude besede so lile nanjo kakor večna ploha, pa se ni več zmenila zanje in tudi do joka ji ni več bilo. Le dni je štela. Ob slovesu je dobila samo štiri goldinarje namesto petih, zato ker je bilo razbitih dvoje krožnikov.

"Kdo drugi bi jih razbil, nego nerodni kmet!" je rekla gospa.

Mana se ni prerekala, povezala je culo in se je napotila k Hanci. Tam je ostala sedem dni.

Ko sta prvi večer sedeli za mizo in pili čaj, je rekla Hanca:

"Morda ti bo hudo, tudi zamerila boš morda, ampak to-le ti bom povedala: ti si tako malo za mestno službo, kakor jaz za polje in senožet. Močna si, pripravna, ubogljiva – ali vse to ni poglavitno. Kdor hoče služiti drugim, ne sme imeti v očeh nobene solze več in njegovo srce mora biti zakrknjeno. Ti pa, kako si stala pred tisto debelo žensko! Tresla si se, povešala si glavo in solze so bile v tvojih očeh. Pa si natanko vedela, da je pravica na tvoji, ne na njeni strani in da bi se nji sami spodobile vse tiste besede, ki si jih ti preslišala. Nisi rojena za deklo, tvoje srce ni tako ustvarjeno."

Mana je odgovorila:

"Kakor si rekla tisti prvi večer, tako se je zgodilo: brž sem se privadila vsemu hudemu. Zdaj bi me ne bolela več žal beseda, še udarca, zdi se mi, da ne bi čutila. Dela se ne bojim, pusto bi mi bilo brez njega. Vsa druga je moja bridkost: te ne bo nikoli konec, nobene pomoči ni zanjo."

Hanca pa se je nasmehnila in je točila čaj v obe dve skodelici.

"Zoper vsako bolezen je zdravilo na svetu, le zoper smrt ga ni. Saj vem, kakšna je tvoja bolezen in bridkost. Tista je, ki smo jo občutili mi vsi, kolikor nas je šlo v svet. Sreče smo šli iskat, pa smo našli, kar smo imeli že od nekdaj: trud in skrb, le še v večji meri!"

"To ni vsa moja bridkost!" je rekla Mana. "Saj nisem mislila, da pridem v nebesa, truda in skrbi se nikoli nisem bala. Ali mislila nisem, da je vsako upanje prazno in nespametno; zdaj to vem in to je moja največja bridkost. Žalostna sem, ali do smeha mi je, kadar se spominjam, kako sva obadva upala, on in jaz. Prav tako nama je bilo, kakor da nama je paradiž že blizu, že napol odprt. Hitreje se je upanje razpuhtelo, nego jutranja megla, nikoli več ga ne bo v srce nazaj."

"Obadva sta bila otroka! Le otrok sanja o zlatih jabolkih in medenih potokih, le otrok se razjoka, kadar zvé, da takih reči ni na svetu. Šla sta v svet, kakor je šel Pavliha pravice iskat. Zdaj jokaš – on morda joka v Ameriki."

Mana se je hudo prestrašila in je sklenila roké.

"Ne on! Ne reci več take besede, da me ne bo strah! Saj je pisal, da se mu dobro godi in da me ima rad."

Hanca se je nasmehnila.

"Kaj mu nisi tudi ti pisala, da se ti dobro godi?"

Mani se je srce stisnilo v tihem strahu.

"Saj ne sme biti, še misliti ne maram, da trpi, kakor jaz trpim! Nalašč si me zastrašila; jaz pa verjamem njemu, ne tebi, in se nič ne bojim."

"Da bi le bilo, kakor misliš. Bog ti blagoslovi vero!" je vzdihnila Hanca. Nato pa je rekla: "Kaj vaju je zmotilo, da sta se poslovila in da sta šla vsak na svojo roko iskat nebes? Če sta se res imela rada, bi se bila držala trdno za roko, trdno za zmerom, pa bi nobene bridkosti ne občutila. Vsak zase sta otroka, plaha in slabotna; obadva skupaj pa bi bila močna, da bi vaju noben vihar ne podrl. Tako si zdaj mislim, kadar se spominjam na tiste čase, ko sem bila sama še otrok."

"Vse je, kakor si rekla," je odgovorila Mana, nato pa sta obedve molčali; zakaj obema so v daljne kraje romale misli, vse obremenjene in žalostne.

Ko je upihnila luč, je rekla Hanca:

"To ti povem, pa stori tako: vse po pravici mu razodeni, kakor je bilo in kakor je. Če te res ima rad, ne bo odlašal, pa bodi bahač, ali bodi berač! Ne bo vama težko obema: imejta eno samo leseno bajto in eno samo kamenito leho – četvero močnih rok imata skupaj in dvoje veselih src, kaj bi vama vse drugo bogastvo? Tako mu piši, pa se bodo kmalu posušile tvoje solze in njegove."

"Ne morem!" je rekla Mana. "Še v oči bi mu ne mogla pogledati, če bi stala beračica pred njim, ko sem obljubila, da si prislužim doto in balo."

"Veliko si obljubila!" se je zasmejala Hanca. "Ali sta se poslovila za petnajst let?"

"Bog se usmili!" se je prestrašila Mana.

"Če se nista poslovila za petnajst let, se prisluženi doti že kar nocoj odpovej! Malo jih je, ki so zbirale in hranile za doto; in ko so prihranile, so imele sive lasé in suho srcé, ženina pa od nikoder. – Piši in razodeni, kakor sem rekla!"

"Ne morem!" je vzdihnila Mana; Hanca pa je pomislila in je rekla:

"Zdaj pa mi naravnost povej, kako bi ga sprejela in pozdravila, če bi se povrnil ves siroten in beraški! Ali bi ga zapodila čez prag in zaloputnila duri za njim?"

Mana se je vzdignila v postelji.

"Zakaj me žališ?" je vzkliknila. "Lepše bi ga sprejela in pozdravila, kakor da se je vrnil vesel in bogat! Ne bila bi mu le dekle, še sestra in mati bi mu bila!"

"Če te ima rad, kakor ga ti imaš, ne bo govoril nič drugače, kakor si ti zdaj govorila!"

"Ne bom mu pisala!" je rekla Mana. "Že mojemu srcu je dovolj te bridkosti; ni treba, da bi je še on bil deležen!"

Hanca je zaspala, Mani pa so težke misli branile do spanja. Ker je ležala na tuji postelji in ker je bila pozna noč, so bile vse misli toliko težje in grenkejše. Zdelo se ji je, kakor da je bila ogoljufala njegovo ljubezen in zaupanje.

"On dela zame tam onstran morja, skrbi zame in misli name. Vsak vinar, ki ga zasluži, obrne desetkrat, preden si kupi suhega kruha; za svatbo in za balo hrani in za hude dni, pa si misli zraven: tudi ona hrani in ne zapravlja, prihranila bo vsaj za židano ruto in pražnjo obleko in še par srebrnikov povrhu! Pa se povrne nekoč in bo spoznal mojo hinavščino – na tla bo pljunil predme ter pojde!"

Tako je mislila Mana in je ihteč zaspala.

V tem nemirnem spanju pa se ji je sanjalo, da nekdo pritajeno trka na duri.

"Kdo je?" je vprašala strahoma.

Prav počasi so se odprle duri in berač se je prikazal na pragu. Bos je bil, ves razcapan in blaten, kakor da je bil prišel z dolge poti. Kuštravi lasje so mu viseli na čelo, od očesa dol pa se je vlekel preko lica tenek krvav curek. Tisli berač je imel Pavletov obraz, le suh je bil in upal.

"Pozdravljena!" je rekel. "Tole, glej, sem ti prinesel za spomin z amerikanskega sejma!"

lztegnil je roko, odprl je pest in na dlani se je krčilo živo srce, tako hudo ranjeno, da mu je kapala kri izza prstov na tla.

Mana je vzkriknila od groze in se je prebudila; tudi Hanca se je vzdramila.

"Kaj se ti je sanjalo, Mana, da te je strah?"

"Videla sem ga, vsega krvavega!"

"Nič se ne boj! Bog ne tepe takih otrok, kakor sta vidva! Pošlji svoje misli na lepšo pot, pa bodo še sanje lepše!"

Mana je zavzdihnila globoko, trepetala je in mraz ji je bilo pod odejo. Zaspala je pozno in je ihtela v spanju. –

Čez teden dni je dobila drugo službo. Brez veselja in brez plahosti je šla po stopnicah tuje hiše in dolgo je stala pred durmi, preden je pozvonila.

"Kakšni ljudje so pač tukaj? Naj bodo blagi ali neblagi, nebesa mi niso odprta pri njih!"

Ko je pozvonila, ji je odprl postaren, bradat gospod, ki jo je ogovoril po nemško. Mana mu je pokazala knjižico in listek. Nato je odprl druge duri in je zaklical v izbo.

Prišla je gospa, dolga, upognjena, suha ženska, zavita v haljo, ki je bila šita kakor iz enega kosa in je segala od vratu do nog. Tudi njena govorica je bila nerodna in tuja, tako da jo je Mana komaj razumela; njen obraz pa je bil bolehen, pust in neprijazen.

Za pozdrav je pokimala z glavo, nato je razkazala Mani stanovanje; troje izb je bilo, napol bahato, napol siromašno opravljenih, kakor da je bil kupljen vsak stol ob drugem času in v drugem kraju.

"Nista bogata!" je pomislila Mana. "Tudi tukaj si dote ne bom prislužila!"

"Ali znaš kuhati čaj?" je vprašala gospa.

"Znam!"

"Da le to znaš; drugega ne bo veliko potreba."

In res ni bilo.

"Od čaja in od kave živita, zato sta obadva tako mrtvaška!" je pomislila Mana in tudi sama je bila lačna.

Legla je v kuhinji na trdo posteljo, upihnila je svečo in je zadremala. Ali komaj so se napravile sanje na svojo pot, se je vzdramila; iz izbe se je glasilo bolno vzdihovanje.

"Mana!"

Urno je vstala, prižgala je svečo ter si ogrnila ruto; nato je stopila v izbo.

"Napravi mi čaja, pa hitro! Ponoči ne morem spati, do jutra ne! Če te pokličem, le pridi, pa mi poravnaj odejo in vzglavje. Hôdi tiho in se ne zadevaj nikamor, da ne vzbudiš gospoda, ki spi v oni izbi!"

Mana je kuhala čaj, od dremavice se ji je ognjišče zibalo pred očmi. Tako je trikrat vstala tisto prvo noč in zjutraj so bile njene oči vse rdeče. In Mana si je mislila: "Če bi si doto le s samim trudom služila, prislužila bi si jo kmalu!"

Ko je čedila zjutraj obleko v veži, je prišel po stopnicah gosposko oblečen, starikav človek z rdečo brado in smehljajočim obrazom. Pobožal jo je po licu, pomežiknil je in je šel dalje. Mana se je prestrašila in je zardela.

Zvečer, ko si je bila napravila posteljo, je rahlo potrkalo na duri. Mana je odprla in tisti človek je stal na pragu.

"Kaj bi?" je vprašala vsa plaha.

"Nič ne bi!" je rekel in je stopil v kuhinjo. Mana se mu je umeknila in je vsa osupla strmela nanj.

"Kaj bi govoril na dolgo in na široko!" se je smehljal. "Prestar sem za tako besedovanje! Ampak če bi me nekoliko rada imela, bi ti ne bilo hudega. Natanko nad vami stanujem, soseda sva."

Mana je strmela nanj in je molčala. On pa je govoril gladko in mirno, kakor da je sedel doma za pečjo.

"Res, ne bo ti hudega! Bogat nisem, ampak za silo bo že. Kaj pa imaš tukaj? Šest goldinarjev, se mi zdi, nobena še ni imela več. Še deset ti jih dam povrhu, pa boš kmalu imela svojo doto. Saj za doto služiš, ali ne? Še vsaka je služila za doto!"

Iz izbe je poklicala gospa. Besedavi gost se je nasmehnil: "Še pridem! Saj sva soseda!" in je šel.

Mana je zaklenila duri. Pozno v noč je rahlo trkalo, Mana je zatisnila oči in je trepetala od strahu. V nedeljo se je napotila k Hanci.

"Tako si molčljiva," je rekla Hanca, "in nič ne prespana! Kako se ti godi?"

Mana se je tiho nasmehnila.

"Zdaj bi si lahko prislužila doto!" je rekla.

Hanca ji je s srepim očesom pogledala v obraz in je vse spoznala. Hitro je stopila k nji in je stisnila njena lica med dlani.

"Ti pa ostani otrok, Manca, tako lep in bel, kakor si!" je vzkliknila.

Mana pa je rekla:

"Tja bi se vrnila, k tistim krojačem. Če mi žalijo uho in obraz, kdo bi jim zameril! Ne žalijo mi srca."

Hanca ji je prinesla vina in kruha.

"Vedela sem, da se ti bo hudo godilo!" je rekla. "Ali mislila nisem, da ti bo tako kmalu sojeno!"

Mana je molčala; počasi je pila vino, in ko je popila ves kozarec, so ji lica zardela. Pogledala je Hanco z velikimi očmi in je rekla tiho, kakor da bi šepetala v cerkvi:

"Saj ni zame več poti ne na to in ne na ono stran. Umrla bi rada; tako bi ne bilo ne bridkosti in ne sramote!"

Vdrugič ji je stisnila Hanca lica med dlani, tesno jo je držala in je rekla:

"Če mu ti sama ne pišeš, pa mu pišem jaz. Povedala mu bom, da naj pride, preden bo to srce tako ranjeno, da se nikoli ne bo zacelilo."

Mana je planila.

"Ne piši; sama bom pisala. Vse bom po pravici pisala. Papirja mi daj, ali ne glej mi pod roko. Tako bom pisala, kakor ga imam rada; ali ne glej mi pod roko, sram bi me bilo."

Mana je pisala ob sveči in je rekla v tistem pismu:

"Le tako misli name, kakor jaz nate mislim, pa nama bo obema dobro pri srcu. Službo sem premenila, ker je boljše kazalo. Pravim, da bom kmalu prislužila tako balo, ki bo za naju zadosti. Veliko se mi sanja o tebi, ali tako se mi sanja, da me je strah. Rada bi že bila doma, tam pod svetim Lenartom, ali pa v Ameriki. Pa nikar nič ne misli, da sem žalostna in da jokam. Rada te imam in čakala bom verno, da se povrneš. Le ti me tako rad imej, kakor te jaz imam rada, pa nama nikoli ne bo hudega. Pridi kmalu, ali če se ti zdi, pa me tja pokliči. Dobro se mi godi, stotisočkrat bodi pozdravljen!"

"Kaj si pisala?" je vprašala Hanca.

"Tako sem pisala, kakor ga imam rada," je rekla in Mana je zgenila pismo.

Ko se je vračala na svoj žalostni dom, je šla po skritih ulicah in je ihtela vso pot.

Komaj je odprla duri, je poklicala gospa.

"Mana!"

Pogledala ji je v obraz in je namršila obrvi.

"Zakaj imaš objokane oči, Mana? Ne maram gledati objokanih oči."

Mana je šla v kuhinjo in si je izprala oči in lica. Nato pa je legla, mislila je nase in nanj in še v spanju so ji tekle solze čez lica do usten.