VI

Težka in trda noč je legla na osojniško faro. Kakor da je bila kuga pograbila ljudi ter povodenj opustošila njive.

Ni se še dobro ohladilo črno tramovje na pogorišču, ko se je vlekla ob rebri žalostna procesija v hrib. Do pasú upognjeni, roke na hrbtu uklenjene so romali farani osojniški proti mestu. Posvetna pravica jih je sodila, in sodila jih je brez usmiljenja. Železna vrata so se zaprla za njimi; in Bog sam ve, če jim bo še kdaj sijalo sonce.

*

Krčmar Elija ni več premišljeval in izpraševal, kdo da ga je bil zastrupil; tudi glava ga ni več bolela in strahov se ni več bal. Ne v srce, ne v obraz ni bil več podoben tistemu Eliju, ki je prišel nekoč pohleven in siromašen v dolino osojniško; tudi tistemu ni bil podoben, ki je prijazno točil svojim gostom ter poslušal ciganove kvante in zabavljice.

Njegova lica niso bila več bleda; rdečica je gorela iz njih, posebno kadar je čez mero pil; njegov glas je bil rezek in ošaben, njegov smeh prešeren. Hujše je ravnal s svojimi podložniki, nego svoje dni valpet s tlačani. Hlapci in podložniki pa so mu bili vsi farani osojniški, nekdaj kmetje in gospodarji.

Na pogorišču je postavil Elija gosposko hišo; košata kakor grad se je razgledavala po dolini. Črna tepka je stala pred njo in se je z dolgimi vejami dotikala belega zidu. Elija je ni dal posekati in skrbno je pazil, da ji zidarji niso ranili korenin.

"Stoj na vse večne čase in v izbo mi glej!" je rekel. "Oznanjaj, da se jaz, krčmar Elija, nikogar ne bojim, ne ljudi in ne duhov!"

Prostran vrt je nasadil za hišo in ga je ogradil z visokim plotom. Smreke in hoje so hlapci izkopali s koreninami in s prstjó ter so jih presadili na vrt. Pod temnim zelenjem si je zgradil lopo, ki je bila kapelici podobna; ko je bila dozidana, je rekel:

"Tukaj bomo brali črne maše za uboge duše puntarjev!"

Kmalu so ljudje slišali in spoznali, kakšne sorte so bile tiste črne maše, ki jih je bral Elija. Ob toplih nočeh se je izza plota luč svetila in kvante so se razlegale v dolino; ubiti, hripavi glas Elijev je šel do zadnje hiše v hribu. Kadar je bila pesem pri kraju, pa je zažvenketalo kakor trkanje s kozarci. Ljudje so poslušali in so se križali.

"Z vragom samim pije in trka. Bog nas varuj vsega hudega!"

Komaj se je znočilo, se je krčmar Elija zaklenil v kapelico. Od stropa je visel srebrn lestenec, na njem pa je bilo do trideset sveč; vse je Elija prižgal.

Ko je bilo v izbi svetlo, kakor pod samim soncem, je legel Elija na mehki divan in si je točil in je pil, dokler mu roka ni omahnila. Dolenjska in štajerska vina so mu bila na jeziku in v grlu že kakor dežnica; točil si je drago špansko vino, ki je že ob prvem požirku planilo v kri in v glavo kakor ogenj.

Ko je izpraznil prvi kozarec, ni bilo nobene hude misli več v njegovem srcu; in če bi se bila oglasila, bi se ji zasmejal naglas. Ko je izpraznil drugi kozarec, je prepeval. Ko pa je tretji kozarec izpraznil in se mu je prelival ogenj po žilah, je rekel:

"Jaz sem krčmar Elija, ki se nikogar ne boji! Komur se hoče, naj pride v goste, ali iznad zemlje, ali izpod zemlje!"

Z rdečimi, pijanimi očmi je gledal in je videl pred seboj Grajžarja, tako zabreklega in bledega v obraz, kakor je bil tedaj, ko je z veje telebnil na tla.

Elija je postavil kozarec na mizo in ga je natočil do roba.

"Kaj si že tukaj, bratec? Pozdravljen! Ná, pij! Nočeš? Zakaj ne zgrabiš? Ali te je strah? Zmerom si bil mevža in še po smrti si mevža! Na tepki si me iskal, pa si me tukaj našel; tako se časi spreminjajo! Lansko leto si pogledal časih skozi okno, pa sem se od groze skril pod odejo! Zdaj pa lepo pijančujeva in se pogovarjava, kakor stara znanca! Vzdigni kozarec in trči, nevšečnost!"

Trčil je ob kozarec, ki je stal na mizi in vino se je v črnem curku izlilo na tla.

Elija se je pogladil z roko preko čela in se je ozrl po izbi. Grajžarja ni bilo nikjer, duri so bile zaklenjene, sveče so žarko sijale od stropa.

"Pijan sem – ali čemu bi ne bil pijan? Če bi zdajle mrzel in trezen ležal v pusti izbi, bi ne bilo spanja na oči, v srcu pa bi bila groza in malodušnost. Ali tako imam goste, čeprav molčé, kakor lipovi svetniki!"

Ni mu sedel več Grajžar nasproti, temveč moški in plečati Kovač. Z velikim veseljem ga je pozdravil Elija.

"Ti vsaj mevža nisi! Ti vsaj veš, kam da je treba udariti, čeprav si preslabo udaril. Kako se ti godi? Ali boš kmalu dopolnil svoja leta, ali pa si prezgodaj izdihnil od sramu in žalosti? Tako ali tako – potolaži se in pij!"

Tudi Kovač ni pil; Elija pa je trčil in drugi kozarec se je žvenketaje zvrnil na tla.

Elija je pil sam ter je izlival vino po bradi in za vrat; zakaj pil je ležé in prelen je bil, da bi vzdignil glavo.

Ko si je oddahnil ter se ozrl, je ugledal za mizo Martinovega. Ves blaten, kuštrav in ciganski je bil Martinov, kakor da je bil peš prehodil pol sveta.

"Nate sem čakal!" se je razveselil Elija. "Ti si me ukanil, edini izmed vseh si me ukanil! Kod se klatiš, da te je izgrešila posvetna pravica? Ali si šel med razbojnike in rokovnjače, da odiraš kristjane očitno, ko jih mi drugi le naskrivaj in takorekoč po postavi? Kakor si že bodi, odpočij si pod mojo streho ter oplakni si žejno grlo!"

Ali tudi Martinov ni pil; strmel je dolgo na krčmarja z belimi očmi ter je molče izginil.

Tako so prihajali vsi po vrsti, noč za nočjo; Elija jim je nazdravljal in napijal, pripovedoval jim je kvante ter jim prepeval fantovske pesmi. Tudi Potnik je prihajal in z njim se je Elija najrajši pošalil.

"Kako ti je za železnimi durmi, puntar moj? Ali boš še kdaj videl beli dan? Nikoli, o, nikoli več ga ne boš gledal! Deset let – trenotek fantu, smrt in večnost starcu! Kakšen je kruh in kakšna je pijača? Ne pitajo te, siromak, in tudi vina že dolgo nisi okusil! Ná, pij, špansko vino je, žlahtni heres! Trči z mano, dobrotnikom, ki ti je dodelil kot in žlico do smrti! Na tvoje zdravje in na zdravje tvojih sinov!"

Potnik ni trčil; kakor vešča v grmu je izginil v noč njegov sivi obraz ...

Ko so sveče dogorevale in se je belilo jutro skozi okno, je Elija zaspal ter je spal do svetlega poldneva.

Nazadnje pa se je privadil ponočnih gostov in kmalu mu je bilo dolgčas.

"Preveč sem sam!" je pomislil. "Sit sem teh klavrnih gostov; duh je duh, zijá in molči, še ne pije ne! Kje si, cigan, grešna duša? Zdaj pridi in prinesi harmoniko s seboj! Pobotala se bova! Kaj se mi je bledlo, da si me zastrupil? Ti šele si mi povedal in pokazal, kako je treba živeti: pij, človek, dokler je vino v kozarcu; veseli se in razsiplji na vse štiri strani, dokler je čas!"

Ali cigana ni bilo; ob puntarski noči je izginil in se ni več prikazal.

"Vsega sem si kupil v izobilju, zakaj bi si še prijetne družbe ne kupil?" je rekel Elija. "Hlapci delajo; če so mi pridelali vse drugo, naj mi nazadnje še veselje pridelajo!"

Dal je napreči in se je peljal v mesto. Tam si je izbral žensko ter jo je vso našarjeno pripeljal na svoj dom.

Nedelja je bila, kmetje-tlačani so stali na cesti in so se izgledovali.

"Kralja imate, zdaj pa pozdravite še kraljico!" se jim je smejal Elija.

In kjer se je prikazala in kamor je šla, so jo tlačani ponižno pozdravljali; še za njenim hrbtom nihče ni pljunil. Tudi njeno ime ni bilo krščansko; Elija jo je bil krstil za Izis.

Odkar je imel Elija živo človeško družbo, ni bilo več duhov in prikazni, niti Grajžarja ne. Do polnoči in časih celo do belega jutra sta popivala in prepevala Elija in Izis.

Ko se mu je že opletal jezik, je izpraševal Elija:

"Kaj bi rada, Izis?"

"Židano obleko in plašč od hermelina!"

"Pa kaj še?"

"Ovratnico od samih biserov!"

"Kaj še?"

"Zlatih zapestnic imam preveč; za noge mi kupi zlate zagležnjice!"

Elija je pijan zaspal, drugi dan pa se je domislil svojih obljub in se je peljal v mesto.

Ni še minilo pol leta, ko je Elija čudoma in strahoma opazil, da je vreča cekinov tako prazna, kakor beraška malha. Streznil se je, kakor da se mu je mrzel curek izlil za vrat.

"Kam je šlo? Kedaj je šlo?"

Pa je stopil k ženski.

"Izis, glej, jaz nisem več bogat! Kakor nespametna otroka sva živela in trosila, zdaj pa sem izpregledal; da bi bil prej! Hraniti bo treba, da se nama ne podere streha nad glavo!"

"Čemu pa mi take reči pripoveduješ?" je vprašala Izis. "Rekel si, da si bogat; rekel si, da boš storil vse po vrsti, kakor bom ukazala; rekel si, da bom živela kakor kraljica. Zdaj izpolni in stori vse tako, kakor si rekel, drugače pojdem še ta večer!"

Elija je obstrmel in prebledel.

"Izis, kaj o ljubezni in o zvestobi še besede ni?"

Izis se mu je v lice zasmejala.

"Saj o ljubezni in o zvestobi nikoli nisva govorila!"

Takrat je stisnil Elija obedve pesti in je planil; mirno je stala Izis pred njim in se je smehljala.

"Ali bi udaril? Udari! Ná, tukaj je lice!"

Elija ni udaril.

Še tisti večer je pospravila in povezala Izis vso svojo dragoceno balo in se je odpeljala v mesto. Elija je pil tako neznansko, da so se do zgodnjega jutra razlegale po dolini njegove hripave kvante.

Kakor je bil sam, so se vrnili njegovi ponočni gostje. Ali Elija jih ni vabil, tudi jih ni prijazno pozdravljal, temveč obmetaval jih je s steklenicami in kozarci.

"Stran, kanalje! Kdo vas je klical?"

Gostje so se mu smehljali in so ga obgovarjali.

"Kako je, krčmar Elija?" ga je vprašal Grajžar. "Dolgčas mi je bilo na tepki, pa sem prišel na vrt pogledat. Toči mi!"

"Vrag ti bo točil!" je vzrojil Elija in je zalučil kozarec proti njemu; Grajžar se niti umaknil ni in kozarec je padel na tla, kakor da je bil v zraku zadel ob trdo steno.

Po vrsti so prihajali vsi in so ga pozdravljali: Kovač, Martinov, Potnik in puntarji od prvega do zadnjega; vsa izba jih je bila polna. Elija je metal steklenice in kozarce ter je kričal, da so ga slišali onkraj hriba.

"Obseden je!" so rekli in so se križali.

Takrat je šlo po dolini kakor spomladanski veter. Farani, kolikor jih je bilo, so se spogledali in v njih očeh je bilo tiho upanje.

Tam, kjer je bila nekoč Potnikova domačija, je stala mati, sivolasa, upognjena, in si je senčila z dlanjo stare oči.

"Kod se mudite tako dolgo, otroci moji? S težkim srcem vas čaka dolina!"

Tam, kjer je bila nekoč domačija Kovačevih, je stala Mana na pragu.

"Kje si, moj dragi? Rekel si, da se povrneš. Vrni se, zakaj moje srce je do vrha polno bridkosti!"

Tam, kjer je bila nekoč domačija Martinovih, je stalo dekle pred vrtom.

"Pridi, če si mi zvest! Vse rdeče in bolne so že moje oči od samih solzâ, moje srce vse grenko od koprnenja!"

Na vrtu je ležal krčmar Elija, ko so ga prvikrat pozdravili rubežniki.

V izbi je ležal, ko so ga pozdravili drugikrat.

Ali ko so ga pozdravili tretjikrat, je ležal v kleti, ni izpregovoril besede in ni spoznal nikogar.

Popil je vse špansko vino in se je vzdramil šele čez teden dni.

"Kdo sem in kje sem?" je vprašal hlapca.

"Klada pijana! Krčmar Elija si, ubog popotnik, in v kleti ležiš, ki ni več tvoja!"

"Nalij mi!"

"Kdo plača?"

Počasi in mukoma se je dramil Elija.

"Ali se mi je le sanjalo? Ali ni bila to le predpustna burka?"

"Ni predpustna burka! Tri leta si kradel in ubijal, v četrtem letu pa si znorel, hvala Bogu! – Poglej mi v obraz! Ali me ne poznaš?"

Elija je vztrepetal.

"Saj nisi Grajžar! Mrtev je!"

"Njegov sin pa živi! – Pojdi zdaj, poberi se, prostran je svet!"

"Le kozarec vina mi še daj!" je prosil Elija.

Hlapec je nalil do vrha.

"Pij, zato ker si prosil!"

Elija je bil že pristavil k ustnicam, pa je zalučil kozarec na tla.

"Nikoli nisem prosil, nikoli ne bom!"

Opotekel se je po stopnicah, stopil je na cesto. Dolgo že ni videl svetlega dne in pred očmi se mu je bleščalo; noge so mu bile okorne in slabotne, kakor od testa.

"Kam bi?" je premišljeval v pijani glavi. "Na tepko ne pojdem, nisem Grajžar! ... Dalje pojdem, kamor bo noga ukazala; saj ni na svetu le ena dolina osojniška – še bom stal na hribu!"

Premišljeval je, pa ni ne videl in ne slišal. Prah se je vzdigal na cesti pod hribom in se je jadrno bližal; voz je planil s hriba v dolino kakor ptica od neba; uho ni slišalo ne kopit in ne vriskanja.

Elija je omahnil na desno in na levo, pa se je zgrudil in je obležal v prahu. Vsa kopita in vsa kolesa so šla preko njega, črna kri je lila v prah. –

"Sinovi!" je vzkliknila mati. "Čakala sem vas in sem vedela, da se povrnete. Pozdravljeni, sinovi!"

"Kakor smo rekli, tako smo storili. Prišli smo, da si vzamemo domovino, ki je naša od vekomaj!"

Tako so rekli Potnikovi fantje.

"Dragi moj!" je rekla Mana. "Vedela sem, da se povrneš; štiri leta sem čakala in čakala bi še deset let!"

Starejši je bil zagorel v obraz, njegove roke so bile težke, resne njegove oči.

"Jeseni bo stala na hribu najina domačija!"

"Vedela sem, da prideš!" je rekla Martinova. "Na tem golem pragu sem čakala nate in bi čakala še leto in dan!"

"Jeseni bo zraven farovža najina domačija!" je rekel srednji.

Najmlajši pa je šel in se je sklonil na cesti nad črno truplo Elijevo. Objel ga je okoli pasú in ga je nesel v hišo. Tam mu je umil krvavi obraz in tudi suknjo mu je očistil. Gledal je na tista bleda, upala, ranjena lica in oči so se mu zasolzile.

"Milostna ti bodi sodba! Ne birič in ne sodnik: odrešenik si nam bil!"