| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] jaso 2 jastrebovih 1 jaz 4 je 561 jece 1 jecé 1 jecljaje 1 | Frequency [« »] ----- ----- ----- 561 je 406 in 264 se 220 v | Ivan Cankar Podobe iz sanj IntraText - Concordances je |
Chapter
1 Inc | teh zadnjih časih pa mi je vsak stavek, ki ga napišem, 2 Inc | tišče misel k tlom. Res je najbrž, da bi mi tekla beseda 3 Inc | globljega, silno bolestnejšega je, kar je storilo, da je moja 4 Inc | silno bolestnejšega je, kar je storilo, da je moja govorica 5 Inc | bolestnejšega je, kar je storilo, da je moja govorica podobna plahemu, 6 Inc | težave, kar samo ob sebi, ter je nazadnje čisto podobno pesmi. 7 Inc | ušesu -- odkod? Kakor spomin je na nekaj lepega, toplega, 8 Inc | nekaj lepega, toplega, ki je bilo -- kje, kedaj? Tiho 9 Inc | Nekaj pomenijo vsekakor; oko je rosno, srce mehko ob njih 10 Inc | bridkost... na tisoče jih je, brez števila, zmerom slajših 11 Inc | drugi, neznan človek, ki je morda že zdavnaj umrl. Njemu, 12 Inc | popisan zid, za katerim je življenje. ~Ali nekoč pride 13 Inc | in osramočen občuti, da je bil podoben otroku, ki se 14 Inc | bolj nagosto. Zdi se mu, da je bilo tisto spoznanje le 15 Inc | ko preboli ta préhlad, je ponosen na svoje rime in 16 Inc | in občutljiv zanje, kakor je za svojo čednost in brezmadežnost 17 Inc | drugače joj tebi!" V spotiko je svojemu bližnjemu, v napoto 18 Inc | napoto romarju, ali vendar je vreden sočutja, ker najbolj 19 Inc | vreden sočutja, ker najbolj je sebi v napoto in spotiko. ~ 20 Inc | prebere grmado verzov, ki jih je bil napisal, nasmehne se 21 Inc | rosnega mladeniča, ki jih je pisal. Ko je bil tako postrgal 22 Inc | mladeniča, ki jih je pisal. Ko je bil tako postrgal z zida 23 Inc | med vsemi zaznamenovan pa je tisti, ki zasliši, kako 24 Inc | papir kar same, druga se je prijazno vrstila k drugi 25 Inc | drugi in ponevedoma, nalepem je zaklenkala pesem, kakor 26 Inc | zaklenkala pesem, kakor da je bila že zdavnaj na papirju, 27 Inc | jezik, ne v pero. V srcu je; jasna je v njem, zrela, 28 Inc | v pero. V srcu je; jasna je v njem, zrela, vpije, da 29 Inc | jutranjo luč; ali prirastla je globoko v dnu, iztrgati 30 Inc | globoko v dnu, iztrgati jo je treba siloma, neusmiljeno, 31 Inc | razlije kri. Ker iztrgati jo je treba, ták mu je bil dán 32 Inc | iztrgati jo je treba, ták mu je bil dán ukaz, ki se mu ne 33 Inc | mu ne more upreti; dán mu je bil tisto uro, ko se je 34 Inc | je bil tisto uro, ko se je v njegovem mladem, prezgodaj 35 Inc | beseda; v tistem hipu, ko je prvikrat, napol še v sanjah, 36 Inc | vzkliknil iz globočin. Takrat je bila njegovemu življenju 37 Inc | enakega edinole sladkosti, ki je v njem, plamen v plamenu. ~ 38 Inc | roso in sonce: lahko jih je bilo razmajati, ne vzdiha 39 Inc | skoraj ne kaplje krvi, ko je vesela roka utrgala cvet, 40 Inc | naravnost v sredino; kjer je sanjalo poprej ponižno cvetje, 41 Inc | svoje trpljenje, ker taka je sodba in zapoved. ~Vsak 42 Inc | Mnogokdaj se zgodi človeku, da je že odprl duri v zadnji hram, 43 Inc | ni bilo očito; predrzna je ta misel in malodušna obenem, 44 Inc | te usmiljene roke. "Tukaj je konec odpočijem si!" pravi -- 45 Inc | pojdi, ne odlašaj! "Tukaj je dno," praviš, "zdaj bo vse 46 Inc | odrešilne besede ni, še nihče je ni slišal, ne izpregovoril; 47 Inc | slišal, ne izpregovoril; vse je zgolj blodnja in pot je 48 Inc | je zgolj blodnja in pot je brez, končno romanje po 49 Inc | zunaj pod glasnim soncem, je le medel odsvit, le motna 50 Inc | onega drugega življenja, ki je zaklenjeno v tebi in v meni. 51 Inc | v meni. Motna prispodoba je, ki bolj zastira in pači 52 Inc | nikoli srečal, človek, ki je podoben tebi, vsem in nikomur. 53 Inc | nikomur. Le tistemu, ki je bil neustrašen, zadnje resnice 54 Inc | podobe, ne imena; vesel je časih da bi hvalo zapel 55 Inc | pripovedoval o vsem, kar je videl, se mu jezik ne gane, 56 Inc | grla, ker molčati ne more, je komaj znamenje, komaj spomin 57 Inc | komaj spomin tistega, kar je gledal z lastnimi očmi. ~ 58 Inc | ga bilo strah? On vé, da je ob tistem času, ko je blodil 59 Inc | da je ob tistem času, ko je blodil po hramih in stopnicah 60 Inc | vsakega in vseh; kamor je stopil mu ni bilo treba 61 Inc | duri nastežaj; in kamor se je ozrl, je bil doma. On vé, 62 Inc | nastežaj; in kamor se je ozrl, je bil doma. On vé, da so si 63 Inc | spogledali iz dna. Pred hišo je semenj; tam so barantači, 64 Inc | pljuje sovraštvo; kadar pa je semenj pri kraju in se barantači, 65 Inc | bajto, v tisto pravo ki je sto klafter pod semanjo 66 Inc | jih ni več; en sam človek je; in ta človek je visok v 67 Inc | človek je; in ta človek je visok v svojih mislih, plemenit, 68 Inc | Ni ga strah, ali sram ga je. Človeka ni sram nagnusnih, 69 Inc | spolzkih grehov, ki jih je bil nagrmadil na semnju; 70 Inc | spotoma na cesti. Ali sram ga je čiste lepote, ki jo hrani 71 Inc | zaklenjeno v sebi in ki je ostala neoskrunjena sredi 72 Inc | in kletev. Te lepote ga je sram. Rajši bi očitno razgalil 73 Inc | kjer gori čista luč, ki jo je bil v samotni uri sam prižgal. 74 Inc | življenju... Vsega najlepšega ga je sram, najbolj sram pa ga 75 Inc | sram, najbolj sram pa ga je ljubezni. ~Tebe, romar, 76 Inc | biti sram! Tebi, romar, je ukazano od nebes, da gledaš, 77 Inc | ljudem to luč. Mnogokdaj ti je beseda okorna in težka, 78 Inc | tebe, naglas govorečega, je sram ljubezni. Ali vsaka 79 Inc | na svojo mater, nanjo, ki je v grobu! Povej, kaj bi ne 80 Inc | nisi hotel reči, dokler te je slišala? Eno samo besedo 81 Inc | na tvojo besedo, pa jim je nisi dal! Ne molči, da ne 82 Inc | gozd in polje!... ~Kako je nenadoma tako težka moja 83 Inc | videl velik grob, segal je od planin do morja. Mrtvec 84 Inc | planin do morja. Mrtvec je ležal v njem, tako svetel 85 Inc | nanj. Na obrazu njega, ki je ležal v grobu, je bilo okamenelo 86 Inc | njega, ki je ležal v grobu, je bilo okamenelo brezmejno 87 Inc | na ustnicah, teh ubogih, je trepetalo zadnje očitanje: " 88 Inc | prazne; lezi h meni, še je prostora dovolj!" -- ~O 89 Inc | so bile le sanje, -- saj je še čas, še čas! -- ~*** ~ 90 Ogled | toliko dolgih let? Kaj se mi je prej vse le sanjalo in sem 91 Ogled | po imenu in zdelo se mi je, da jih poznam dodobrega 92 Ogled | licu in srcu. Zdaj pa mi je očito, da sem blodil med 93 Ogled | poslušal, obtipal in občutil, je bila časih daljna prispodoba 94 Ogled | prispodoba resnice, ponavadi pa je bila potvora in laž. Tako 95 Ogled | bil. ~Ali roka božja se je prikazala iz nebes in je 96 Ogled | je prikazala iz nebes in je postavila na zemljo ogromno 97 Ogled | do večerne. In vse, kar je živega na zemlji, se je 98 Ogled | je živega na zemlji, se je kakor uróčeno ozrlo v to 99 Ogled | božje ogledalo, utelesilo se je v njem po svoji pravi podobi, 100 Ogled | in žameta. Grešni človek je stopil pred sodnika in pravični 101 Ogled | sodnika in pravični sodnik je sodil brez besed. ~Kaj si 102 Ogled | gromovniki, ne spoznam te! Nekoč je živel mlad fant, ki je nosil 103 Ogled | Nekoč je živel mlad fant, ki je nosil široko črno pentljo, 104 Ogled | umetniki in brivci. Navdušen je bil brez mere in kraja, 105 Ogled | gole navdušenosti. Ljubil je domovino, da se je razjokal 106 Ogled | Ljubil je domovino, da se je razjokal že ob samem imenu 107 Ogled | njenem; na očitni cesti ji je ponujal svojo srčno kri 108 Ogled | svojo srčno kri in trpel je hudo, ker ni bilo tistih 109 Ogled | brezdelja in mlačnosti, je stikal po skrivališčih za 110 Ogled | tiholazci in sebičneži in kogar je zalotil, ga je zgrabil za 111 Ogled | in kogar je zalotil, ga je zgrabil za ovratnik ter 112 Ogled | na kamen sramote. Kadar je stoPal med ljudmi z napetimi 113 Ogled | šepetali: "Glejte ga, to je tisti, to je on!" -- in 114 Ogled | Glejte ga, to je tisti, to je on!" -- in svet je spoštljivo 115 Ogled | tisti, to je on!" -- in svet je spoštljivo postajal, se 116 Ogled | spoštljivo postajal, se je razmikal, da mu napravi 117 Ogled | trepeče nag človek, ki mu je bil strah, ta nizki, telesni, 118 Ogled | sem suknjo svoje dni, ki je bila spoštljiva od vrha 119 Ogled | spoštljiva od vrha do tal. Imela je širok ovratnik od žlahtne 120 Ogled | bobrovine in lepo napeta je bila na trebuhu. Kamorkoli 121 Ogled | na trebuhu. Kamorkoli se je prikazala ta spoštljiva 122 Ogled | prisrčno; marsikatero oko se je orosilo od prečudne ginjenosti, 123 Ogled | zarjo nebeško. Ta suknja je že od daleč razodevala, 124 Ogled | že od daleč razodevala, je na vse štiri strani škropila 125 Ogled | žepov, toda smehljala se je ljubó in prijazno, božala 126 Ogled | ljubó in prijazno, božala je toplo, zavzdihnila časih; 127 Ogled | časih; in ta njen smehljaj je bil siromaku zlata miloščina, 128 Ogled | siroti sladka tolažba. Beseda je šla pred njo, kakor gre 129 Ogled | In suknje ni nikjer, ni je spoštljive suknje s širokim 130 Ogled | od žlahtne bobrovine, ni je, ki je rosila blagomilje 131 Ogled | žlahtne bobrovine, ni je, ki je rosila blagomilje na vse 132 Ogled | Judežev in ta mošnjiček je nabasan, do vrha poln; tišči 133 Ogled | ne tja, ne tja, grozota je tam, da ji ni primere celó 134 Ogled | rosno sonce jutranje. Če je šla preko polja, so se ozirale 135 Ogled | pozdravljale. In kamor se je smehljaje ozrlo njeno oko, 136 Ogled | smehljaje ozrlo njeno oko, je senca ugasnila, je bil madež 137 Ogled | oko, je senca ugasnila, je bil madež izpran. Tako je 138 Ogled | je bil madež izpran. Tako je prepevala med nami mladost, 139 Ogled | prepevala med nami mladost, šla je mimo nas in njeni šolni 140 Ogled | gledajo verno tja, kamor jih je gledati strah in sram. Kolikor 141 Ogled | oškropljeno, čisto srce, ki je šlo skozi medeno goro greha 142 Ogled | okusilo. V božjem ogledalu je laž z zobmi šklepetaje slekla 143 Ogled | rekel sam: Grešni človek je stopil pred sodnika in pravični 144 Ogled | sodnika in pravični sodnik je sodil brez besed. -- ~*** ~ 145 Gospod| GOSPOD STOTNIK~Dokaj časa je že, da so zadobile moje 146 Gospod| Vrag vas vzemi, odkoder vas je dal!" -- in ki nato smešnogrozno 147 Gospod| spoznaš jo koj in srce ti je žalostno. ~Hladno jesensko 148 Gospod| Hladno jesensko jutro je bilo, megle so se vlačile 149 Gospod| rebrih gora, na vrhovih se je v žarkih zgodnje zarje belil 150 Gospod| zarje belil prvi sneg, ki je bil zapadel ponoči. Nebo 151 Gospod| bil zapadel ponoči. Nebo je bilo jasno; še se je spominjalo 152 Gospod| Nebo je bilo jasno; še se je spominjalo na polnočni sneg 153 Gospod| jutranje zvezde, ali že je čakalo sonca. ~Gledal sem 154 Gospod| sem natanko vse, kar se je godilo pred menoj; tudi 155 Gospod| razumel vsako besedo. Dvorišče je bilo za ped navisoko posuto 156 Gospod| črnikastim prahom, ki se je bil čez noč spremenil v 157 Gospod| in uvelo listje oreha, ki je stal samoten sredi dvorišča; 158 Gospod| dvorišča; pod tem orehom je držal vojak na uzdi osedlanega 159 Gospod| uzdi osedlanega konja, ki je pohrskaval in vztrepetaval 160 Gospod| nemira. ~V dolgi, ravni vrsti je stala kompanija, napravljena, 161 Gospod| zarji umiti; tudi v očeh je bila svetla rosa, gledale 162 Gospod| uprte v gospoda stotnika, ki je s počasnim, malobrižnim 163 Gospod| vrsto gori in doli. Stotnik je bil sila visokega života, 164 Gospod| visokega života, za glavo je bil višji od kompanije; 165 Gospod| višji od kompanije; ogrnjen je bil v ohlapen črn plašč, 166 Gospod| ohlapen črn plašč, izpod tega je gledalo dvoje zelo dolgih 167 Gospod| in tenkih nog; v roki, ki je bila še v rokavici koščena 168 Gospod| koščena in krempljasta, je držal palico, na katero 169 Gospod| držal palico, na katero se je gredoč opiral. V obraz mu 170 Gospod| obraz mu nisem videl; ker je bil ves čas obrnjen proti 171 Gospod| proti vrsti. Korak za njim je stopal mlad praporščak, 172 Gospod| stopal mlad praporščak, ki se je časih plaho ozrl, kakor 173 Gospod| pobegnil, pa občuti, da je priklenjen brez usmiljenja. ~ 174 Gospod| brez usmiljenja. ~Še enkrat je gospod stotnik začel od 175 Gospod| svoje ogledovanje. Postal je pred prvo številko v vrsti, 176 Gospod| visokim, vitkim fantom, ki je strmel nanj s črnimi, zamolklimi 177 Gospod| zamolklimi očmi. Stotnik je stopil tik prédenj. ~"Kako 178 Gospod| stopil tik prédenj. ~"Kako ti je ime?" ~Fant je povedal svoje 179 Gospod| Kako ti je ime?" ~Fant je povedal svoje ime in tedaj 180 Gospod| povedal svoje ime in tedaj mi je presunilo dušo: saj te poznam, 181 Gospod| ranjeno drevo samo! ~Stotnik je vprašal nadalje.: ~"Ali 182 Gospod| Mater še imam!" ~In luč se je vžgala v zamolklih očeh. ~ 183 Gospod| v zamolklih očeh. ~Tedaj je stotnik vzdignil palico, 184 Gospod| pomignil praporščaku, ki je stal za njim. Ta je potegnil 185 Gospod| ki je stal za njim. Ta je potegnil izza rokava zapisnik 186 Gospod| izza rokava zapisnik ter je s tresočo roko zapisal fantovo 187 Gospod| zapisal fantovo ime. In fant je prebledel. ~Stotnik je šel 188 Gospod| fant je prebledel. ~Stotnik je šel mimo drugega in se ni 189 Gospod| se ni ozrl nanj; stopil je do tretjega in si ga je 190 Gospod| je do tretjega in si ga je ogledal natanko. Ta je bil 191 Gospod| ga je ogledal natanko. Ta je bil pač vesel, zgovoren 192 Gospod| ljubljenec deklet. Imel je zdrav, okrogel obraz, ob 193 Gospod| obraz, ob drobnih ušesih se je vilo par svetlopšeničnih 194 Gospod| Ali imaš nevesto doma?" je vprašal stotnik. ~"Imam 195 Gospod| sinje oči, v svetlo daljavo je segla pesem. ~Stotnik je 196 Gospod| je segla pesem. ~Stotnik je vzdignil palico praporščak 197 Gospod| vzdignil palico praporščak je pisal. In pesem je ugasnila 198 Gospod| praporščak je pisal. In pesem je ugasnila v sinjih očeh. ~ 199 Gospod| ugasnila v sinjih očeh. ~Tako je stopal gospod stotnik počasi 200 Gospod| dolgi vrsti; pregledoval je, izpraševal in izbiral. 201 Gospod| izpraševal in izbiral. Časih je izpustil po dva in tri, 202 Gospod| pogledal ni, časih pa jih je zaznamenoval kar po pet 203 Gospod| zapovrstjó. In zdelo se mi je, da nalašč in preudarno 204 Gospod| najmočnejše in najlepše. ~Prišel je do kraja, poslednjikrat 205 Gospod| do kraja, poslednjikrat je vzdignil palico, nato se 206 Gospod| vzdignil palico, nato se je okrenil. Takrat sem videl 207 Gospod| njegov obraz in srce mi je utihnilo. Ta obraz je bil 208 Gospod| mi je utihnilo. Ta obraz je bil brez kože in mesa, namesto 209 Gospod| kože in mesa, namesto oči je bilo izkopanih v lobanjo 210 Gospod| silno čeljustjo. Stotniku je bilo ime Smrt. ~"Naprej... 211 Gospod| marš!" ~Kompanija se je sunkoma zaokrenila ter se 212 Gospod| v meglo nizdol. Pred njo je jezdil gospod stotnik; visoko 213 Gospod| stotnik; visoko iznad megle se je dvigal njegov črni plašč. -- ~*** ~ 214 Otroci| si pripovedovali, kar jim je pač prišlo na misel. Skozi 215 Otroci| misel. Skozi motna okna je gledal v izbo večerni mrak 216 Otroci| Pripovedovali so, karkoli jim je prišlo na misel ali na misel 217 Otroci| spletene. Vsa prihodnost je bila en sam dolg in svetel 218 Otroci| za pisanim zagrinjalom se je vse življenje migljajoče 219 Otroci| prelepo luč nebeško, tam pa je bila zvonka in resnična 220 Otroci| in resnična vsaka beseda, je imela vsaka povest svoje 221 Otroci| zamišljene oči. ~Tisti večer je z nasilno roko poseglo v 222 Otroci| povesti in pravljice. Pošta je bila oznanila, da je oče " 223 Otroci| Pošta je bila oznanila, da je oče "padel" na Laškem. " 224 Otroci| padel" na Laškem. "Padel je." Nekaj neznanega, novega, 225 Otroci| tujega, čisto nerazumljivega je stopilo prednje, je stalo 226 Otroci| nerazumljivega je stopilo prednje, je stalo tam visoko in široko, 227 Otroci| posebno žalostnega; kajti bilo je mrtvo, saj ni imelo ne oči, 228 Otroci| z besedo povedalo. Misel je stala pred to ogromno prikaznijo 229 Otroci| mogla nikamor. Približala se je zidu, tam je obstrmela in 230 Otroci| Približala se je zidu, tam je obstrmela in je umolknila. ~" 231 Otroci| zidu, tam je obstrmela in je umolknila. ~"Kedaj pač se 232 Otroci| Kedaj pač se zdaj povrnejo?" je zamišljen vprašal Tonček. ~ 233 Otroci| vprašal Tonček. ~Lojzka ga je ošinila z jeznim pogledom: ~" 234 Otroci| jaz pojdem na vojsko!" se je nenadoma oglasil sedemletni 235 Otroci| sedemletni Matijče, kakor da je bil z urno roko zagrabil 236 Otroci| pravo misel in vse, kar je treba reči. ~"Si premajhen!" 237 Otroci| reči. ~"Si premajhen!" ga je z globokim glasom posvaril 238 Otroci| posvaril Tonček, štiriletni, ki je hodil še v krilu. ~Milka, 239 Otroci| preveliko materino ruto, da je bila podobna popotni culi, 240 Otroci| bila podobna popotni culi, je prosila s tihim, mehkim 241 Otroci| izpod sence: ~"Kakšna da je vojska, to povej, Matijče... 242 Otroci| povest pripoveduj!" ~Matijče je razložil: ~"Vojska je pač 243 Otroci| Matijče je razložil: ~"Vojska je pač taka, da se ljudje koljejo 244 Otroci| in posekaš, toliko boljše je, nobeden ti nič ne reče; 245 Otroci| ker tako mora biti. To je vojska." ~"Pa zakaj se koljejo 246 Otroci| zakaj se koljejo in sekajo?" je vprašala Milka, nebogljenka. ~" 247 Otroci| nebogljenka. ~"Za cesarja!" je rekel Matijče in obmolknili 248 Otroci| so. V daljni daljavi se je prikazalo pred njih zastrtimi 249 Otroci| Niso se genili, sapa si je komaj upala iz ust; kakor 250 Otroci| vélikem blagoslovu. ~Nato je Matijče vdrugič zamahnil 251 Otroci| strani razmaknil tišino, ki je mrko ležala nad njimi. ~" 252 Otroci| sovražnika pojdem!" "Kakšen pa je sovražnik... ali ima rogove?" 253 Otroci| sovražnik... ali ima rogove?" je iznenada vprašal tanki Milkin 254 Otroci| drugače bil sovražnik?" je resno in skoraj jezno zatrdil 255 Otroci| Mislim, da jih nima!" je rekel počasi, toda beseda 256 Otroci| počasi, toda beseda se mu je gredoč ustavila. ~"Kako 257 Otroci| bi imel rogove... človek je, kakor mi!" se je oglasila 258 Otroci| človek je, kakor mi!" se je oglasila nejevoljno Lojzka; 259 Otroci| nejevoljno Lojzka; nato pa se je zamislila in je še rekla: " 260 Otroci| nato pa se je zamislila in je še rekla: "Samo duše nima!" ~ 261 Otroci| nima!" ~Po dolgem preudarku je vprašal Tonček: ~"Kako pa 262 Otroci| vprašal Tonček: ~"Kako pa je, če človek pade v vojski... 263 Otroci| takole vznak?" Pokazal je, kako človek pade vznak. ~" 264 Otroci| Pobijejo ga... do mrtvega!" je mirno razložil Matijče. " 265 Otroci| prinesli, če so padli!" ga je osorno zavrnila Lojzka. ~" 266 Otroci| mladih, nastežaj odprtih oči je zamolklo in plaho strmelo 267 Otroci| klopi. Zadnja rdeča zarja se je svetila izza temnega listja 268 Otroci| listja na vrtu. Tih večer je bil; samo od hleva sem se 269 Otroci| bil; samo od hleva sem se je pridušeno glasil zategnjen, 270 Otroci| zategnjen, že hripav jok; najbrž je bila tam mlada mati, ki 271 Otroci| bila tam mlada mati, ki je bila šla krmit živino. ~ 272 Strah | STRAH~Troje jih je sedelo za mizo; eden je 273 Strah | je sedelo za mizo; eden je imel grbo drugi je šepal, 274 Strah | eden je imel grbo drugi je šepal, tretji je bil bebec. ~ 275 Strah | grbo drugi je šepal, tretji je bil bebec. ~Bebec je zapel 276 Strah | tretji je bil bebec. ~Bebec je zapel z lepim in čistim 277 Strah | morejo -- morejo --" ~Grbec je natočil vina sebi in obema 278 Strah | sebi in obema onima ter je rekel šepavcu: ~"Tako se 279 Strah | kotu ne. V veži in na tleh je po pravici naša miza!" ~ 280 Strah | naša miza!" ~Šepavec se je ozrl po izbi, ki je bila 281 Strah | Šepavec se je ozrl po izbi, ki je bila gluha in nema. ~"Kar 282 Strah | Kar ostanimo, dokler je vse prazno!" ~Tedaj je grbec 283 Strah | dokler je vse prazno!" ~Tedaj je grbec povesil glavo. ~"Preveč 284 Strah | povesil glavo. ~"Preveč je prazno! Nikoli nisem maral 285 Strah | lastno besedo. Že otroka me je bilo strah, kadar sem bil 286 Strah | belem dnevu. Zdelo se mi je: zdajle se odpro duri, prav 287 Strah | v izbo -- kdo?" ~"Kdo?" je mrko izpod čela vprašal 288 Strah | čela vprašal šepavec ter se je ponevedoma ozrl proti durim. ~" 289 Strah | ozrl proti durim. ~"Saj to je najhujše -- kdo? Ne bilo 290 Strah | človek vedel, kdo in kakšno je strašilo, tista prikazen 291 Strah | se priplazi v izbo. Strah je bolezen, ki snuje v samotnem 292 Strah | nekoč ne utelesi. Le slutnja je neznanega, izvenčloveškega; 293 Strah | med glasnimi ljudmi, ko je bil že pogledal na ono stran?" ~ 294 Strah | pogledal na ono stran?" ~Bebec je buljil prédse s praznimi 295 Strah | prédse s praznimi očmi in je pel brez nehanja: ~"Kaj 296 Strah | morejo -- morejo --" ~Šepavec je smehljaje pokazal nanj. ~" 297 Strah | smehljaje pokazal nanj. ~"Ta je tudi pač že pogledal na 298 Strah | stran! Ali veš, kaj se mu je pripetilo, ko je bil še 299 Strah | kaj se mu je pripetilo, ko je bil še otrok? Bil je nekoč 300 Strah | ko je bil še otrok? Bil je nekoč sam doma, v veliki 301 Strah | veliki izbi, in pozen mrak je že bil; domači so bili šli 302 Strah | zijala prodajat. Otrok se je stisnil v kot in je gledal, 303 Strah | Otrok se je stisnil v kot in je gledal, kako se plazi noč 304 Strah | reče nobene besede. Kakor je bil prišel, tako odide, 305 Strah | se skrivaš v kot? Ali te je morda strah?' Otrok ne zine, 306 Strah | Otrok molči. Jezik se mu je pač še razvezal, pamet pa 307 Strah | shodila nikoli... Kaj, ali je ta tudi pogledal na ono 308 Strah | pogledal na ono stran, ko je videl strica Šimna z bučo 309 Strah | bučo in rjuho?" ~"Tudi ta je pogledal na ono stran... 310 Strah | ono stran... blagor mu, da je pogledal tako zgodaj!" je 311 Strah | je pogledal tako zgodaj!" je zamišljen in žalosten odvrnil 312 Strah | bila prikazen, temveč da se je bil našemil stric Šimen. 313 Strah | odprle duri nastežaj in se je visoko pred njim zasvetilo 314 Strah | zasvetilo dvoje rdečih oči, je ugledal tisto, kar je bilo 315 Strah | oči, je ugledal tisto, kar je bilo v samoti zasnovalo 316 Strah | ni bil prav nič vesel, se je ozrl šepavec proti oknu; 317 Strah | šepavec proti oknu; mračilo se je. ~"Zdi se mi, da je že blizu!" ~" 318 Strah | mračilo se je. ~"Zdi se mi, da je že blizu!" ~"Tudi meni se 319 Strah | blizu!" ~"Tudi meni se zdi!" je zavzdihnil grbec. "Strah 320 Strah | Ali jih slišiš?" ~Zunaj se je oglasilo prešerno vriskanje 321 Strah | vriskanje in petje, prišlo je bliže, šlo mimo hiše ter 322 Strah | razleglo v klanec nizdol. Bebec je zavrisnil in skočil proti 323 Strah | skočil proti oknu, šepavec ga je surovo potegnil za rokav 324 Strah | ali te ni sram?" ~Grbec je globoko povesil glavo ter 325 Strah | glavi in z rjuho na plečih!" je rekel šepavec. ~"Ti, nesrečnež, 326 Strah | kar se mora prikazati! Že je v tvojem srcu to neznano 327 Strah | samo priprte? Zdi se mi, da je zapihal hlad iz noči." ~" 328 Strah | zapihal hlad iz noči." ~"Že je blizu, pravim, že je v veži!" 329 Strah | Že je blizu, pravim, že je v veži!" se je stresel šepavec. " 330 Strah | pravim, že je v veži!" se je stresel šepavec. "Kaj pa 331 Strah | svetlimi očmi in..." ~Bebec se je široko zasmejal ter je zapel 332 Strah | se je široko zasmejal ter je zapel z zvonkim glasom: ~" 333 Strah | Iz daljave, iz doline se je glasila ubrana pesem: ~" 334 Strah | soldaški boben..." ~V izbi se je strnila gosta noč, da ni 335 Maj | licih. Pod jablanami se je razprostirala bleščeča sinja 336 Maj | tako nagosto tkana, da je trava komaj dihala in se 337 Maj | k luči. Po tej lepoti se je znad gozda, še v meglenem 338 Maj | nedolžna? Kaj nič ne veš? Saj je to čisto drugo sonce, saj 339 Maj | to čisto drugo sonce, saj je čisto druga pomlad! Ti pa 340 Maj | si bila!" Čez pet minut je potočnica v moji roki ovenela, 341 Maj | izdihnila. Presunil me je strah, ko sem jo videl mrtvo 342 Maj | kesanja: "Človek si; in smrt je tvoj spomin!" ~Napotil sem 343 Maj | Napotil sem se v gozd. Vse je bilo tam, kakor prejšnje 344 Maj | visokih, temnih smrek se je lesketalo sočno listje mladih 345 Maj | borovnic,; kraj poti se je prikazala, me je tiho izpod 346 Maj | poti se je prikazala, me je tiho izpod listja pozdravila 347 Maj | zakasnela vijolica, tam se je zasvetila vrsta belih marjetic, 348 Maj | marjetic, v globokem zatišju se je skrivala plaho stisnjena 349 Maj | mladih smrek in borovcev je z žarkimi venci ovijalo 350 Maj | zamolklo vejevje. Tak cvet, ki je imel natanko podobo grškega 351 Maj | Kaj ne veš, kako hudo nam je na svetu? Veseliš se luči, 352 Maj | Veseliš se luči, kakor da je še zmerom tista gorka luč! 353 Maj | življenje in ga ljubiš, kakor da je še zmerom tisto mlado življenje! 354 Maj | nespametni cvet!" Čez pet minut je ta cvet usahnil in obledel; 355 Maj | usahnil in obledel; zasegla ga je smrt, ko je šel človek mimo. ~ 356 Maj | zasegla ga je smrt, ko je šel človek mimo. ~Nenadoma 357 Maj | človek mimo. ~Nenadoma se je gozd razmaknil na obe strani 358 Maj | ugledal sem prostrano jaso, ki je poprej ni bilo. Tam so rasli 359 Maj | siromašni; zdelo se mi je, kakor da bi ranjenci kazali 360 Maj | temnega, ne¸usmiljenega jih je tiščalo k tlom, jim ni dalo 361 Maj | življenja. Prav pod menoj je poslednjikrat zaječala mladika, 362 Maj | poslednjikrat zaječala mladika, je za vzdihnila trepetaje: " 363 Maj | vzdihnila trepetaje: "Človek je hodil tod; njegov spomin 364 Maj | hodil tod; njegov spomin je smrt!" ~Majsko sonce to 365 Maj | poldneva, na golo jaso pa je pripekalo s trdo poletno 366 Maj | sem v praprot in koj mi je dremavica rahlo segla preko 367 Maj | oči. Tik ob moji desnici je rasla drobna modri kasta 368 Maj | ji ne vem imena; vanjo se je bil vsesal velik čmrlj; 369 Maj | vsesal velik čmrlj; požiral je tako pohlepno, da je potresaval 370 Maj | požiral je tako pohlepno, da je potresaval z debelim spodnjim 371 Maj | spodnjim životom; cvetica se je zibala. Oprezno sem vzdignil 372 Maj | kazalec ob palcu. Čmrlj je odletel daleč, prevalil 373 Maj | praproti, pobral se brž, nato je pobrenčal krog mene v hitrih 374 Maj | v sončno luč. Cvetici se je bilo zlomilo stebelce pod 375 Maj | stebelce pod vratom in glava se je nagnila nizdol. Takrat je 376 Maj | je nagnila nizdol. Takrat je naglo in nemirno, kakor 377 Maj | naglo in nemirno, kakor da je bil zgrešil pot, priplezal 378 Maj | naskrivaj, toda videl me je, begal je na to, na ono 379 Maj | toda videl me je, begal je na to, na ono stran, pobegniti 380 Maj | ob pravem času, odletel je visoko in ni ga bilo več. ~******* ~ 381 Maj | Dremavica me je kmalu tako prevzela, da 382 Maj | kmalu tako prevzela, da se je visoko drevje krog jase 383 Maj | vrstah zibati in zadobilo je čudne, pošastne oblike; 384 Maj | iz tal. Svetloba na jasi je bila milejša, lila mi je 385 Maj | je bila milejša, lila mi je v dušo kakor vino. Videl 386 Maj | sladka, lenobna omotica mi je bila z mehko odejo pogrnila 387 Maj | odejo pogrnila telo in nisem je maral premakniti, da bi 388 Maj | pogovarjali ptiči v vejevju, kako je od daleč klicala kukavica 389 Maj | kukavica samotarka in kako se je med seboj pomenkovalo drevje 390 Maj | besedo. V teh pogovorih je bil velik mir, nekaljen, 391 Maj | velik mir, nekaljen, bila je radost, globoka in tiha, 392 Maj | opoldanskim soncem. ~Tedaj se je na odeji prikazalo nekaj 393 Maj | zavaljenega; prekopicalo se je, opotekalo se, plezalo zmerom 394 Maj | plezalo zmerom više; bil je debeli čmrlj, sila velik, 395 Maj | večji kot prej. Koj za njim je od drugega konca ročno in 396 Maj | prihitel mravljinec; tudi ta je bil prečudno dolg, da takega 397 Maj | razgovarjala natihoma. Tesno mi je bilo pri srcu, rad bi bil 398 Maj | Ali prav v tistem hipu se je oglasilo nad menoj dvoje 399 Maj | bolj se bojim človeka!" je rekla ena. "Kragulj je lačen, 400 Maj | je rekla ena. "Kragulj je lačen, človek pa je hudoben!" 401 Maj | Kragulj je lačen, človek pa je hudoben!" je odgovorila 402 Maj | človek pa je hudoben!" je odgovorila druga. Čmrlj 403 Maj | sila truden. Na srce mi je tolkla kakor z razbeljenim 404 PeterK| o Petru Klepcu? Kar vas je mlajših, je ne poznate več; 405 PeterK| Klepcu? Kar vas je mlajših, je ne poznate več; zato vam 406 PeterK| zato vam jo povem, kakor mi je ostala v spominu. ~Peter 407 PeterK| v spominu. ~Peter Klepec je bil bajtarjev sin; dali 408 PeterK| gospodarju za pastirja; zjutraj je gnal govedo na pašo, zvečer 409 PeterK| pašo, zvečer s paše; tako je živel v miru z Bogom in 410 PeterK| tovariši pastirji spoznali, da je slabič. Imel je namreč Peter 411 PeterK| spoznali, da je slabič. Imel je namreč Peter tenke kosti, 412 PeterK| usule po licih solze in to je bil njegov poglavitni greh. 413 PeterK| poglavitni greh. Človek je po svoji naturi k hudemu 414 PeterK| besede več. Kdorkoli si je izmislil, ga je suval in 415 PeterK| Kdorkoli si je izmislil, ga je suval in pretepal, kar tako 416 PeterK| srčnega veselja. Naredilo se je samo ob sebi, da je bil 417 PeterK| Naredilo se je samo ob sebi, da je bil hlapec prav vsakemu 418 PeterK| nikoli ni zamahnil; ker vedel je, da bi tedaj vsi hkrati 419 PeterK| planili nanj, na sužnja, ki se je spuntal zoper gospoda. Služil 420 PeterK| spuntal zoper gospoda. Služil je vdano in potrpežljivo; ni 421 PeterK| temveč tudi radovoljno se je ponižal kadarkoli je dala 422 PeterK| se je ponižal kadarkoli je dala prilika; mislil je 423 PeterK| je dala prilika; mislil je v svojem čistem srcu, da 424 PeterK| njih zakrknjenost; ali ni je ganil, ker se kaj takega 425 PeterK| primerilo. Kolikor svetejša je bila njegova pohlevnost, 426 PeterK| okrutnejši so bili gospodarji; ni je slajše pijače, kot je solza 427 PeterK| ni je slajše pijače, kot je solza nebogljencev, kvečjemu 428 PeterK| kvečjemu še kri sirot. ~Ko je bila mera njegovega trpljenja 429 PeterK| trpljenja polna do roba, se je spomnil Peter Klepec, da 430 PeterK| spomnil Peter Klepec, da je v nebesih Bog, ki je pravičen. 431 PeterK| da je v nebesih Bog, ki je pravičen. Bil je čisto sam, 432 PeterK| Bog, ki je pravičen. Bil je čisto sam, videl je visoko 433 PeterK| Bil je čisto sam, videl je visoko nebo nad seboj, ki 434 PeterK| visoko nebo nad seboj, ki je milo in toplo gledalo nanj, 435 PeterK| gledalo nanj, razjokal se je iz dna svojih bolečin, pokleknil 436 PeterK| svojih bolečin, pokleknil je ter molil: ~"Bog nebeški, 437 PeterK| hudega, če me ne uslišiš. Saj je razbičano to moje ubogo 438 PeterK| bridkost brez kraja. Dolgo je že, truden sem, ne morem 439 PeterK| pravični, daj mi moči!" ~Tako je molil; nebo se ga je usmililo 440 PeterK| Tako je molil; nebo se ga je usmililo ter se je odprlo. 441 PeterK| se ga je usmililo ter se je odprlo. Angel božji se je 442 PeterK| je odprlo. Angel božji se je spustil na zemljo in je 443 PeterK| je spustil na zemljo in je poljubil Petra Klepca, ko 444 PeterK| poljubil Petra Klepca, ko je spal. V tistem trenotku 445 PeterK| spal. V tistem trenotku je zadobil Peter čeznaturno 446 PeterK| tega angela božjega. Ko se je vzdramil, je skočil bistro 447 PeterK| božjega. Ko se je vzdramil, je skočil bistro na noge, razklenil 448 PeterK| zašumeli vrhovi. Ugledal je staro tepko, mogočno drevo; 449 PeterK| mogočno drevo; objel jo je narahlo z obema rokama ter 450 PeterK| temveč bilka v travi. Tako je preizkusil in spoznal svojo 451 PeterK| zato da bi ga pretepli, ker je bil noč prespal na paši. 452 PeterK| noč prespal na paši. Peter je zgrabil enega z desnico, 453 PeterK| glasu. Nič ne vemo, kako se je še nadalje godilo močnemu 454 PeterK| pisanja ni, ne sporočila, kako je ravnal s svojo močjo: ali 455 PeterK| ravnal s svojo močjo: ali je strahoval in pestil svoje 456 PeterK| so mu bili dajali,; ali je morda zakraljeval deželam 457 PeterK| takega ne vemo. Vse kaže, da je izrval tisto staro tepko 458 PeterK| miren, tih in vdan, kakor je bil pač vajen; zvesto je 459 PeterK| je bil pač vajen; zvesto je ubogal gospodarja, gonil 460 PeterK| mu bila moč, ne mogel bi je prenašati, žalosten bi bil 461 PeterK| zaradi nje. Ker peter Klepec je sanjal, sanjal o moči, milo 462 PeterK| sladke so bile podobe ki jih je gledal s svojim srcem, da 463 PeterK| odkod bi bile sanje? Bog ga je videl do dna, zato se mu 464 PeterK| videl do dna, zato se mu je v svoji modrosti in pravičnosti 465 PeterK| srečal, Petra Klepca, ko je po strmem ilovnatem klancu 466 PeterK| gospodarja; oddahnil si je, pogledal proti nebu, otrl 467 PeterK| in sam ne vem, kako se mi je storilo: razjokal sem se 468 Obnem | puste blodnje. Zadnjič se mi je tóle sanjalo: ~Zagozden 469 Obnem | staji; nisem razločil, ali je bilo nad nami nizko sivo 470 Obnem | nami nizko sivo nebo, ali je bila streha od rosnega jekla; 471 Obnem | od rosnega jekla; vzduh je bil gost in strupen, kakor 472 Obnem | mlaka. ~Brez števila ljudi je bilo, glava ob glavi, lice 473 Obnem | posebno po očéh. Mrzlo in mrko je gledal rjavi človek izpod 474 Obnem | izpod Nanosa, zamišljen je bil oni od Zilje, kakor 475 Obnem | da nikjer ni domač, živo je pomežikaval sejmar od Krke, 476 Obnem | sejmar od Krke, nemarno se je smehljal Ljubljančan. Med 477 Obnem | tatovi in drugim ljudstvom je bila posejana duhovna in 478 Obnem | ta pisana in črna množica je molčala. Zares, še drsajočega 479 Obnem | dušila brez glasu. Tišina je bila tolika, da je sama 480 Obnem | Tišina je bila tolika, da je sama sebe slišala; še glas 481 Obnem | strašen. ~Spočetka se mi je zdelo, da molči ta semanja 482 Obnem | trde čeljusti; malokdaj se je drug ozrl na drugega in 483 Obnem | na drugega in še takrat je bil pogled nagel in nezaupljiv. 484 Obnem | nagel in nezaupljiv. Treba je bilo, vsa znamenja so pričala, 485 Obnem | pričala, vsaka žila pod kožo je koprnela, da se takoj, nemudoma, 486 Obnem | vedel nihče med njimi. Priti je moralo, na vsak način, karkoli, 487 Obnem | misel ne; polastilo se jih je popolnoma, čisto popilo 488 Obnem | popolnoma, čisto popilo jih je, tako da ni bilo kraja več 489 Obnem | edino uro, za dogodek, ki je blizu. ~Oči, ki so gledale 490 Obnem | tenke ustnice so bledele; to je bil strah, pričakovanja 491 Obnem | ponehalo ne za trenotek; veter je zibal žito na polju, klasje 492 Obnem | žito na polju, klasje se je priklanjalo in dvigalo v 493 Obnem | mesta, še za ped ne. Bilo je beganje brez korakov prerekanje 494 Obnem | rdeče pene kraj usten; to je bila groza, ki strmi brez 495 Obnem | in ne vé, kam strmi. ~Če je v pričakovanju in v grozi 496 Obnem | in v grozi kakšna misel, je ena sama: da bi že bilo, 497 Obnem | in se zgodi karkoli! Če je kakšna želja, je le ena: 498 Obnem | karkoli! Če je kakšna želja, je le ena: storiti stopiti, 499 Obnem | za golo čeljust! Saj smrt je le ena in je božja, pričakovanje 500 Obnem | čeljust! Saj smrt je le ena in je božja, pričakovanje pa je