Chapter

 1 Inc   |        in piše dalje na zid, še več in še bolj nagosto. Zdi
 2 Inc   |        jih nikoli ni slutil, še več vidi strahot, ki jim ni
 3 Inc   |        zemljo, takrat -- jih ni več; en sam človek je; in ta
 4 Inc   | mnogoštevilne, ki te ne slišijo več in te nikoli ne bodo slišali,
 5 Ogled |      kličejo po tovariših... Ne več! Ničesar več! ~O, ničesar
 6 Ogled |    tovariših... Ne več! Ničesar več! ~O, ničesar več! Toda oči
 7 Ogled |        Ničesar več! ~O, ničesar več! Toda oči so uróčene, da
 8 Ogled |      sem jih... Oči, kaj nimate več solz? ~Če jih imate še,
 9 Gospod|     novo prav posebno lice. Nič več niso puste blodnje, bežne
10 Gospod|   nazadnje razpuhté v nič. Niso več tiste sanje, ki jih človek
11 Gospod|         očeta doma?" ~"Nimam ga več!" ~"Pa koliko bratov in
12 Otroci|    streljajo s puškami. Kolikor več jih pokolješ in posekaš,
13 Strah |         razločiti nobenega lica več. ~Grbec in šepavec sta umolknila. -- ~*** ~
14 Maj   |         je visoko in ni ga bilo več. ~******* ~Dremavica me
15 PeterK|       je mlajših, je ne poznate več; zato vam jo povem, kakor
16 PeterK|    Petru nobene prijazne besede več. Kdorkoli si je izmislil,
17 PeterK|      srce, da ni za nobeno rano več prostora. Drugim sonce,
18 PeterK|        že, truden sem, ne morem več. Odreši me, o Bog pravični,
19 PeterK|    uresničile in bi jih ne bilo več. Pa če bi trdega dela ne
20 Obnem |       je, tako da ni bilo kraja več ne za ljubezen, ne za sovraštvo
21 Obnem |     lastnih; in ničesar ni bilo več. -- ~To se mi je sanjalo
22 Leda  |         vadilo tisoč vojakov in več. Mrzlo jutro je bilo; suha
23 Leda  |        sem čutil napol bdeč, da več ne bdim. ~Zazdelo se mi
24 Leda  |     Marijan sam in nikjer ga ni več. Poleg šape, ki se zmagovito