Chapter

 1 Gospod|         novo prav posebno lice. Nič več niso puste blodnje,
 2 Gospod|      ter se nazadnje razpuhté v nič. Niso več tiste sanje, ki
 3 Otroci|    seboj, da se v mraku ni prav nič razločil obraz najmlajšega,
 4 Otroci|         ne v pravljice. Ni bilo nič veselega pa tudi nič posebno
 5 Otroci|       bilo nič veselega pa tudi nič posebno žalostnega; kajti
 6 Otroci|    toliko boljše je, nobeden ti nič ne reče; ker tako mora biti.
 7 Strah |       smehljajem ki ni bil prav nič vesel, se je ozrl šepavec
 8 Strah |       mali moj Mihec, kaj ti se nič ne bojiš, se ne bojiš, da
 9 Strah |       zapel z zvonkim glasom: ~"Nič nam ne morejo -- morejo --
10 Maj   | potočnico in sem ji rekel: "Kaj nič ne vidiš, ti mala, nedolžna?
11 Maj   |          ti mala, nedolžna? Kaj nič ne veš? Saj je to čisto
12 Maj   |        cvet, ti nebogljeni, kaj nič ne veš? Kaj ne veš, kako
13 PeterK|         tovarišem, ki niso bili nič močnejši od njega. Nazadnje
14 PeterK|    Zares -- in potem? ~Potem -- nič! -- ~Zgodba o Petru Klepcu
15 PeterK|      meglo brez sledu in glasu. Nič ne vemo, kako se je še nadalje
16 PeterK|    kakor sam Kralj Matjaž. Prav nič takega ne vemo. Vse kaže,