Chapter

501 Obnem |            je božja, pričakovanje pa je tisoč krivičnih smrti. Odprite
502 Obnem |         višji so bili valovi, ki jih je gnal vihar preko mračnega
503 Obnem |              za kazen in v zasmeh se je tedaj sodba sama zapisala
504 Obnem |              od groze; in strašnejša je bila od strahú. ~Zares,
505 Obnem |              to brezštevilno množico je prešinil trepet in šlo je
506 Obnem |            je prešinil trepet in šlo je od srca do srca: bodi zaklet
507 Obnem |          glasu, telo brez duše! Tako je bilo zapisano na okamenelih
508 Obnem |        neživa. ~Krik neznane bolesti je presunil tišino, krik iz
509 Obnem |            ni bilo več. -- ~To se mi je sanjalo zadnjič. Oj žalostne
510 Leda  |             nizkih, rdečih barak, se je vadilo tisoč vojakov in
511 Leda  |          vojakov in več. Mrzlo jutro je bilo; suha megla je rezala
512 Leda  |            jutro je bilo; suha megla je rezala v kožo, na razhojenih,
513 Leda  |            na razhojenih, trdih tleh je ležala slana, starim rekrutom
514 Leda  |        ležala slana, starim rekrutom je viselo ivje od brk. Sunkoma,
515 Leda  |         čudnem jeziku in v glasu, ki je bil morda zaradi goste megle
516 Leda  |           Med sivimi vrstami vojakov je begala, zaletavala se, plesala
517 Leda  |     nadporočnikova psica. Lepa žival je bila; katere pasme, ne vem,
518 Leda  |            stvareh nisem učen; imela je svetlorjavo, kodrasto, zelo
519 Leda  |          gobčkom snežnobelo; v život je bila vitka, noge so bile
520 Leda  |         uhlji dolgi in viseči; gobec je bil špičast, skoraj lisičji,
521 Leda  |            življenja; in iznad gobca je gledalo dvoje pametnih,
522 Leda  |              ni zmenil zanjo, čeprav je kazalo, da bi rada povedala
523 Leda  |            tisti trenotek. Vzpela se je s prednjima nogama na prsi
524 Leda  |            naravnost pod brke, da mu je ivje skopnelo v njeni vroči
525 Leda  |          ganil se ni; ker prav tedaj je bil udaril skozi meglo rezek
526 Leda  |         kakor okamenele; o življenju je pričal samo beli sopar,
527 Leda  |        pričal samo beli sopar, ki se je dvigal iz ust in nosov.
528 Leda  |        dvigal iz ust in nosov. Psica je zalajala zategnjeno in žalostno
529 Leda  |           zategnjeno in žalostno ter je s povešenim repom pobegnila
530 Leda  |           zmenil zanjo. ~Opoldne, ko je belo zimsko sonce trudno
531 Leda  |              Na ped zemlje za barako je sijalo sonce in je popilo
532 Leda  |            barako je sijalo sonce in je popilo slano; tam je ležala
533 Leda  |              in je popilo slano; tam je ležala psica. Sama je bila
534 Leda  |            tam je ležala psica. Sama je bila dremala je z napol
535 Leda  |          psica. Sama je bila dremala je z napol zaprtimi očmi. Sklonil
536 Leda  |           oči pa so bile mirne in tu je, so nejevoljno vprašale: "
537 Leda  |         vrnil v barako. Malo kasneje je hitel tam mimo neroden rekrut
538 Leda  |         psice ni videl, spotaknil se je obnjo, zvrnil se na kolena
539 Leda  |            zanj se ni zmenila, on pa je zakričal od jeze in bolečine
540 Leda  |              bolan in pusta praznota je bila v mojem srcu. Tudi
541 Leda  |              drugi so polegli in luč je ugasnila nad nami. Svetlo
542 Leda  |         ugasnila nad nami. Svetlo pa je bilo še toliko, da sem razločil
543 Leda  |        gledal v mrak, toliko bolj se je razmikal pred mojimi očmi;
544 Leda  |           mojimi očmi; ne vem, odkod je svetila ta luč, ker noč
545 Leda  |              svetila ta luč, ker noč je bila temna zunaj, okna pa
546 Leda  |         Dolgo nisem zaspal; zeblo me je v noge in v život; še hujši
547 Leda  |              život; še hujši mraz pa je bil v moji duši ogreti je
548 Leda  |            je bil v moji duši ogreti je ni mogla nobena misel. Slišal
549 Leda  |             in povzklikali. Časih se je kateri vzdignil ozrl se
550 Leda  |           sem jih še in videl, ko mi je bilo že topleje krog prsi
551 Leda  |              ne bdim. ~Zazdelo se mi je, da sem domá, da sedi za
552 Leda  |         vojake v vrsto. Njegova roka je zelo drobna, pa vendar je
553 Leda  |            je zelo drobna, pa vendar je mezinec večji od celega
554 Leda  |             šapama špičast gobec. To je Leda. ~Nikoli nisem občutil
555 Leda  |              v tistem trenotku: bila je groza, da sem nepripravljen,
556 Leda  |             mojih prsih, rosni gobec je bil tik pred mojimi ustmi.
557 Leda  |               teh mirno vprašujočih, je bilo neusmiljeno zaničevanje,
558 Leda  |             neusmiljeno zaničevanje, je bila tista premoč duhá,
559 Leda  |            špičasti gobec; v lica mi je iz duše segal mraz, geniti
560 Leda  |     trepalnico. -- ~Zunaj, od daleč, je zalajalo zategnjeno in žalostno,
561 Leda  |              žalostno, zvrnilo se mi je raz prsi, zavzdihnil sem,