| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] imenih 1 imenitne 1 imenu 4 in 406 ivja 1 ivje 2 iz 56 | Frequency [« »] ----- ----- 561 je 406 in 264 se 220 v 137 so | Ivan Cankar Podobe iz sanj IntraText - Concordances in |
Chapter
1 Inc | muka. Niso le neprijetne in žalostne zunanje stvari, 2 Inc | ki mi vežejo trudno roko in tišče misel k tlom. Res 3 Inc | bi mi tekla beseda glajše in veselejše, če bi... če bi 4 Inc | enkrat lahko pogledal prédse in náse brez strahu, z nezastrtim 5 Inc | vendar to ni poglavitno; in saj nisem edini med nami, 6 Inc | prhutá nestalno, ne vé kam in ne more nikamor. ~Mlad človek 7 Inc | verze, rimo stavi do rime; in vse teče prijetno po ravni 8 Inc | števila, zmerom slajših in zmerom lepših; besede so, 9 Inc | bitja s telesnim obrazom in vročo krvjo; drugim so brezglasna, 10 Inc | se neslišno plazi v dušo in ni jasna, dokler ne stoji 11 Inc | ne stoji tik pred licem; in ta mladi človek ugleda mrtvi, 12 Inc | pobeljeni zid pred seboj in svoje mrtve besede na njem. 13 Inc | besede na njem. Užaljen in osramočen občuti, da je 14 Inc | kamenčki, izposojenimi besedami in se trudi, da bi zgradil 15 Inc | ali morda celo tempelj. In ko ga obsenči to grenko 16 Inc | tega mrzlega spoznanja in piše dalje na zid, še več 17 Inc | piše dalje na zid, še več in še bolj nagosto. Zdi se 18 Inc | ponevedoma, kakor préhlad in náhod, in prav tako ponevedoma 19 Inc | kakor préhlad in náhod, in prav tako ponevedoma izgine. 20 Inc | je ponosen na svoje rime in občutljiv zanje, kakor je 21 Inc | kakor je za svojo čednost in brezmadežnost zadirčljivo 22 Inc | kje bi iztaknil nevero in posmeh ter zgrabi tujca 23 Inc | najbolj je sebi v napoto in spotiko. ~Zgodi pa se časih 24 Inc | ob uri te mračne slutnje in tega mrzlega spoznanja nekaj 25 Inc | skrbljivo med šolske zvezke in ljubezenska pisma, da jih 26 Inc | nekoč, ko bodo večeri dolgi in noči brez spanja, s tresočo 27 Inc | roko izvleče iz miznice in se ob tem orumenelem papirju, 28 Inc | svoje ime, se nameri vesel in vdan po svojih pravih potih, 29 Inc | zaslužene mere spoštovanja in sreče. In le malokdaj, komaj 30 Inc | mere spoštovanja in sreče. In le malokdaj, komaj še ob 31 Inc | tujim besedam odgovarjajo in odpevajo iz globočine srca 32 Inc | druge besede, čisto nove in čisto njegove, odpevajo 33 Inc | jecljajoč, pa zmerom bolj moško in zmerom bolj razločno zmerom 34 Inc | razločno zmerom svetleje in glasneje, dokler v njih 35 Inc | glasneje, dokler v njih zvoku in svetlobi ne utonejo za vselej 36 Inc | za vselej vse druge luči in vsi drugi glasovi. Pa glej 37 Inc | prijazno vrstila k drugi in ponevedoma, nalepem je zaklenkala 38 Inc | zdavnaj na papirju, v zraku in v ušesu; beseda nova, beseda 39 Inc | bila njegovemu življenju in nehanju izrečena sodba do 40 Inc | prsti, še v spominu na roso in sonce: lahko jih je bilo 41 Inc | mogočne skale, zaplele se in zagozdile z živim omrežjem 42 Inc | sekire bo vzbudil v bolest in grozo ves prostrani, mračni 43 Inc | zemlji sami. Srce se vije in stiska od bolečine, brani 44 Inc | trpljenje, ker taka je sodba in zapoved. ~Vsak hram v velikem 45 Inc | skrite duri v drugi hram... in ta v tretji... in še nadalje, 46 Inc | hram... in ta v tretji... in še nadalje, nadalje, brez 47 Inc | stopnice, še tako temne in strme, vodijo le do drugih 48 Inc | drugih stopnic, temnejših in strmejših, iz globočine 49 Inc | že vrhu zadnjih stopnic in gleda v samo dno, ki še 50 Inc | očito; predrzna je ta misel in malodušna obenem, znamenje 51 Inc | odpočijem si!" pravi -- in glej, še so tam stopnice, 52 Inc | bi slišali na svoja ušesa in videli na svoje oči -- ali 53 Inc | izpregovoril; vse je zgolj blodnja in pot je brez, končno romanje 54 Inc | ki je zaklenjeno v tebi in v meni. Motna prispodoba 55 Inc | prispodoba je, ki bolj zastira in pači pravo lice človeka, 56 Inc | bližnjega, videl si ga na svatbi in na sedmini; pa izbruhne 57 Inc | v čeznaturni radosti -- in pred teboj stoji vse nekdo 58 Inc | ki je podoben tebi, vsem in nikomur. Le tistemu, ki 59 Inc | mu noče beseda iz ust. In kar nazadnje siloma, jecljaje 60 Inc | nazadnje siloma, jecljaje in šepetaje iztisne iz grla, 61 Inc | ko je blodil po hramih in stopnicah svojega srca, 62 Inc | svojega bližnjega, vsakega in vseh; kamor je stopil mu 63 Inc | odpirale duri nastežaj; in kamor se je ozrl, je bil 64 Inc | tatovi; od vseh strani in na vse strani brizga pohlepnost, 65 Inc | kadar pa je semenj pri kraju in se barantači, mešetarji, 66 Inc | barantači, mešetarji, cigani in tatovi zaklenejo vsaki v 67 Inc | ni več; en sam človek je; in ta človek je visok v svojih 68 Inc | mislih, plemenit, brez zlega in hinavščine v svojih čustvih, 69 Inc | izpovedal v imenu svojem in svojega bližnjega. ~Ni ga 70 Inc | kar tako od suknje viseli in se jih lahko otrese že spotoma 71 Inc | hrani zaklenjeno v sebi in ki je ostala neoskrunjena 72 Inc | krčmi, neoškropljena od mlak in luž, od kvant in kletev. 73 Inc | od mlak in luž, od kvant in kletev. Te lepote ga je 74 Inc | vanjo brez obotavljanja in brez bojazni, da prineseš 75 Inc | Mnogokdaj ti je beseda okorna in težka, skriva se, boji se, 76 Inc | te vekomaj žgala na srcu; in ti, o romar, poznaš to bolečino!... 77 Inc | mnogoštevilne, ki te ne slišijo več in te nikoli ne bodo slišali, 78 Inc | razpihal tvoje besede v gozd in polje!... ~Kako je nenadoma 79 Inc | ležal v njem, tako svetel in lep, da so nebeške zvezde 80 Inc | besedo, ki si mi jo pravo in toplo dal, iz dna, dal mi 81 Ogled | mi je prej vse le sanjalo in sem šele zdaj prav izpregledal? 82 Ogled | sem jih spoznal po imenu in zdelo se mi je, da jih poznam 83 Ogled | poznam dodobrega tudi po licu in srcu. Zdaj pa mi je očito, 84 Ogled | so se motale brezoblične in nestalne pred menoj napol 85 Ogled | pred menoj napol spečim; in kar sem lahkoveren gledal 86 Ogled | kar sem lahkoveren gledal in poslušal, obtipal in občutil, 87 Ogled | gledal in poslušal, obtipal in občutil, je bila časih daljna 88 Ogled | ponavadi pa je bila potvora in laž. Tako bi bil predremal 89 Ogled | sirota sleporojena, gluha in nema, betežen starec, ki 90 Ogled | se je prikazala iz nebes in je postavila na zemljo ogromno 91 Ogled | jutranje zarje do večerne. In vse, kar je živega na zemlji, 92 Ogled | pravi podobi, brez lišpa in nakita, brez žide in žameta. 93 Ogled | lišpa in nakita, brez žide in žameta. Grešni človek je 94 Ogled | človek je stopil pred sodnika in pravični sodnik je sodil 95 Ogled | svojčas nosili umetniki in brivci. Navdušen je bil 96 Ogled | Navdušen je bil brez mere in kraja, navdušen takorekoč 97 Ogled | ponujal svojo srčno kri in trpel je hudo, ker ni bilo 98 Ogled | mogel očitati brezdelja in mlačnosti, je stikal po 99 Ogled | za strahopetci, tiholazci in sebičneži in kogar je zalotil, 100 Ogled | tiholazci in sebičneži in kogar je zalotil, ga je 101 Ogled | je tisti, to je on!" -- in svet je spoštljivo postajal, 102 Ogled | ovratnik od žlahtne bobrovine in lepo napeta je bila na trebuhu. 103 Ogled | suknja so se ji odkrivali in priklanjali, pozdravljali 104 Ogled | ter po dolgih dneh puščobe in mraka ugleda nad vzhodnimi 105 Ogled | strani škropila dobrotljivost in blagomilje. Ni trosila cekinov 106 Ogled | toda smehljala se je ljubó in prijazno, božala je toplo, 107 Ogled | toplo, zavzdihnila časih; in ta njen smehljaj je bil 108 Ogled | siromaku zlata miloščina, vdovi in siroti sladka tolažba. Beseda 109 Ogled | zlata, ki so ga bili grizli in glodali. In suknje ni nikjer, 110 Ogled | bili grizli in glodali. In suknje ni nikjer, ni je 111 Ogled | tišči mošnjiček Judežev in ta mošnjiček je nabasan, 112 Ogled | se ozirale za njo cvetice in so jo pozdravljale. In kamor 113 Ogled | cvetice in so jo pozdravljale. In kamor se je smehljaje ozrlo 114 Ogled | mladost, šla je mimo nas in njeni šolni se niso doteknili 115 Ogled | zajedli polnočni poljubi in kličejo po tovariših... 116 Ogled | kamor jih je gledati strah in sram. Kolikor sem jih kdaj 117 Ogled | kdaj poznal obrazov, milih in nemilih, so vsi nezaslišano, 118 Ogled | pretvorjeni v svoje spake; in komaj časih, kakor samotna 119 Ogled | skozi medeno goro greha in ga ni okusilo. V božjem 120 Ogled | ukradeno oblačilo resnice in gleda sama svojo nagoto. 121 Ogled | hriba do hriba, češčene prej in imenitne, svetu vodnice 122 Ogled | imenitne, svetu vodnice in vzglednice, zdaj kup smeti 123 Ogled | smeti poleg kupa gnoja. In videl sem dolge procesije 124 Ogled | Kurentovi romarji brez cunj in trakov, brez krink in zvončkov, 125 Ogled | cunj in trakov, brez krink in zvončkov, vsi goli, našemljeni 126 Ogled | bili pljunki namesto krvi. In videl sem narode, silne, 127 Ogled | sijajne, človeštvu duh in pest v izobilju, modrosti 128 Ogled | izobilju, modrosti slavi in mogočnosti Bogu kljubujoče; 129 Ogled | človek je stopil pred sodnika in pravični sodnik je sodil 130 Gospod| da so zadobile moje sanje in pač sanje vsakega človeka 131 Gospod| megle, ki se brez smisla in vzroka prelivajo druga v 132 Gospod| odkoder vas je dal!" -- in ki nato smešnogrozno odkobalijo 133 Gospod| ki jih sanjam zdaj jaz in ki jih sanjaš ti, so senca 134 Gospod| nadvse čudno pokvečene in skrivenčene, toda resnica 135 Gospod| le ostane, spoznaš jo koj in srce ti je žalostno. ~Hladno 136 Gospod| so se vlačile po dolini in se plazile ob strmih rebrih 137 Gospod| spominjalo na polnočni sneg in na mrzle jutranje zvezde, 138 Gospod| tako jasni, da sem slišal in razumel vsako besedo. Dvorišče 139 Gospod| tudi nizke strehe barak in uvelo listje oreha, ki je 140 Gospod| konja, ki je pohrskaval in vztrepetaval od hlada in 141 Gospod| in vztrepetaval od hlada in nemira. ~V dolgi, ravni 142 Gospod| mladostni, skoraj otroški in vsi so bili sveži, kakor 143 Gospod| bili sveži, kakor v rosi in zarji umiti; tudi v očeh 144 Gospod| stopal pred nemo vrsto gori in doli. Stotnik je bil sila 145 Gospod| gledalo dvoje zelo dolgih in tenkih nog; v roki, ki je 146 Gospod| bila še v rokavici koščena in krempljasta, je držal palico, 147 Gospod| Fant je povedal svoje ime in tedaj mi je presunilo dušo: 148 Gospod| več!" ~"Pa koliko bratov in sestrá?" ~"Nimam jih!" ~" 149 Gospod| živi?" ~"Mater še imam!" ~In luč se je vžgala v zamolklih 150 Gospod| roko zapisal fantovo ime. In fant je prebledel. ~Stotnik 151 Gospod| Stotnik je šel mimo drugega in se ni ozrl nanj; stopil 152 Gospod| nanj; stopil je do tretjega in si ga je ogledal natanko. 153 Gospod| bil pač vesel, zgovoren in glasen mladič, slovit pevec 154 Gospod| glasen mladič, slovit pevec in ljubljenec deklet. Imel 155 Gospod| palico praporščak je pisal. In pesem je ugasnila v sinjih 156 Gospod| pregledoval je, izpraševal in izbiral. Časih je izpustil 157 Gospod| Časih je izpustil po dva in tri, nekaterega niti pogledal 158 Gospod| zaznamenoval kar po pet in šest zapovrstjó. In zdelo 159 Gospod| pet in šest zapovrstjó. In zdelo se mi je, da nalašč 160 Gospod| zdelo se mi je, da nalašč in preudarno izbira najmočnejše 161 Gospod| preudarno izbira najmočnejše in najlepše. ~Prišel je do 162 Gospod| Takrat sem videl njegov obraz in srce mi je utihnilo. Ta 163 Gospod| Ta obraz je bil brez kože in mesa, namesto oči je bilo 164 Otroci| OTROCI IN STARCI~Otroci so imeli navado, 165 Otroci| Posedli so po široki peči in so si pripovedovali, kar 166 Otroci| se vile kvišku tihe sence in so nosile prečudne bajke 167 Otroci| samo lepe zgodbe, iz sonca in toplote, iz ljubezni in 168 Otroci| in toplote, iz ljubezni in upanja spletene. Vsa prihodnost 169 Otroci| prihodnost je bila en sam dolg in svetel praznik; med Božičem 170 Otroci| svetel praznik; med Božičem in Veliko nočjo ni bilo pepelnice. 171 Otroci| vse življenje migljajoče in utrinkujoče prelivalo tiho 172 Otroci| vsi štirje otroci hkrati in nihče ni motil drugega; 173 Otroci| nebeško, tam pa je bila zvonka in resnična vsaka beseda, je 174 Otroci| povest svoje čisto živo in jasno lice, vsaka pravljica 175 Otroci| Vsi so bili v lica ozki in drobni in vsi so imeli velike, 176 Otroci| bili v lica ozki in drobni in vsi so imeli velike, nastežaj 177 Otroci| velike, nastežaj odprte, váse in v daljavo zamišljene oči. ~ 178 Otroci| neusmiljeno med praznike, povesti in pravljice. Pošta je bila 179 Otroci| prednje, je stalo tam visoko in široko, pa ni imelo ne obraza, 180 Otroci| življenje pred cerkvijo in na cesti, ne v ta topli 181 Otroci| pogledom razodelo, čemu in odkod, in ne ust, da bi 182 Otroci| razodelo, čemu in odkod, in ne ust, da bi z besedo povedalo. 183 Otroci| ogromno prikaznijo uboga in plaha, kakor pred silnim 184 Otroci| pred silnim črnim zidom, in ni mogla nikamor. Približala 185 Otroci| je zidu, tam je obstrmela in je umolknila. ~"Kedaj pač 186 Otroci| pred silnim črnim zidom in niso videli čez. ~"Tudi 187 Otroci| roko zagrabil pravo misel in vse, kar je treba reči. ~" 188 Otroci| krilu. ~Milka, najdrobnejša in najbolehnejša med vsemi, 189 Otroci| noži, sekajo s sabljami in streljajo s puškami. Kolikor 190 Otroci| Kolikor več jih pokolješ in posekaš, toliko boljše je, 191 Otroci| Pa zakaj se koljejo in sekajo?" je vprašala Milka, 192 Otroci| cesarja!" je rekel Matijče in obmolknili so. V daljni 193 Otroci| bil sovražnik?" je resno in skoraj jezno zatrdil Tonček. ~ 194 Otroci| nato pa se je zamislila in je še rekla: "Samo duše 195 Otroci| odprtih oči je zamolklo in plaho strmelo v mrak... 196 Otroci| v nekaj neznanega, srcu in pameti nerazumljivega. ~ 197 Otroci| času sta sedela stari oče in stara mati pred hišo na 198 Otroci| sključena, tesno drug ob drugem in sta se držala za roko, kakor 199 Otroci| večerno z očmi brez solz in nista rekla nobene besede. -- ~**** ~ 200 Strah | Bebec je zapel z lepim in čistim glasom: ~"Kaj nam 201 Strah | Grbec je natočil vina sebi in obema onima ter je rekel 202 Strah | mizo. Še v kotu ne. V veži in na tleh je po pravici naša 203 Strah | po izbi, ki je bila gluha in nema. ~"Kar ostanimo, dokler 204 Strah | kljuka ne bo klenknila; in ko bodo odprte nastežaj, 205 Strah | da bi človek vedel, kdo in kakšno je strašilo, tista 206 Strah | buljil prédse s praznimi očmi in je pel brez nehanja: ~"Kaj 207 Strah | sam doma, v veliki izbi, in pozen mrak je že bil; domači 208 Strah | Otrok se je stisnil v kot in je gledal, kako se plazi 209 Strah | votlo bučo ji napravi oči in usta ter pritrdi vanjo prižgano 210 Strah | ogrne še dolgo belo rjuho in ták se napoti v vežo. Prav 211 Strah | nastežaj, stoji na pragu visok in strašen in ne reče nobene 212 Strah | na pragu visok in strašen in ne reče nobene besede. Kakor 213 Strah | prišel, tako odide, prav tiho in počasi zapre duri za seboj. 214 Strah | ugasne zunaj svečo, vrže bučo in rjuho stran ter se povrne 215 Strah | povrne v izbo ves vesel in glasen. 'No, Mihec, kaj 216 Strah | kaj pa ti, da si tako sam in tih in da se skrivaš v kot? 217 Strah | ti, da si tako sam in tih in da se skrivaš v kot? Ali 218 Strah | se trese po vsem telesu in šklepeče z zobmi. 'No, Mihec, 219 Strah | videl strica Šimna z bučo in rjuho?" ~"Tudi ta je pogledal 220 Strah | tako zgodaj!" je zamišljen in žalosten odvrnil grbec. " 221 Strah | se odprle duri nastežaj in se je visoko pred njim zasvetilo 222 Strah | oglasilo prešerno vriskanje in petje, prišlo je bliže, 223 Strah | nizdol. Bebec je zavrisnil in skočil proti oknu, šepavec 224 Strah | vežo; nezastrta, velika in jasna stopi pred človeka 225 Strah | jasna stopi pred človeka in ga vzdigne v naročje... 226 Strah | Šimen z votlo bučo na glavi in z rjuho na plečih!" je rekel 227 Strah | priplazila se bo nekoč tiha in grda izpod postelje, strašilu 228 Strah | oziraš proti durim, čakaš in trepečeš. kdaj da se prikaže 229 Strah | srcu to neznano strašilo in kmalu bo utelešeno... Ali 230 Strah | pogledalo te s svetlimi očmi in..." ~Bebec se je široko 231 Strah | nobenega lica več. ~Grbec in šepavec sta umolknila. -- ~*** ~ 232 Maj | da je trava komaj dihala in se poganjala trudoma k luči. 233 Maj | razgledavalo jutranje sonce, neba in zemlje svetlooki gospodar. ~ 234 Maj | gospodar. ~Utrgal sem potočnico in sem ji rekel: "Kaj nič ne 235 Maj | strah, ko sem jo videl mrtvo in ko sem se spomnil na vse 236 Maj | jih bil pohodil brez misli in brez kesanja: "Človek si; 237 Maj | brez kesanja: "Človek si; in smrt je tvoj spomin!" ~Napotil 238 Maj | preprežena s svežim praprotjem in širokimi njivami borovnic,; 239 Maj | zlatozeleno cvetje mladih smrek in borovcev je z žarkimi venci 240 Maj | sem utrgal, sem ga pobožal in sem mu rekel: "Ti zlatozeleni, 241 Maj | gorka luč! Piješ življenje in ga ljubiš, kakor da je še 242 Maj | minut je ta cvet usahnil in obledel; zasegla ga je smrt, 243 Maj | razmaknil na obe strani in ugledal sem prostrano jaso, 244 Maj | nekoč kostanji, ponosna in vesela bratovščina zdaj 245 Maj | so stali med grmičevjem in praprotjem nizki štori, 246 Maj | ostanke gladko odžaganih rok in nog. Izpod mrtvih štorov 247 Maj | da bi zadobile prostora in zraka; toda nekaj temnega, 248 Maj | Majsko sonce to milo in mehko, še ni bilo dospelo 249 Maj | močjo. Legel sem v praprot in koj mi je dremavica rahlo 250 Maj | dremavica rahlo segla preko čela in oči. Tik ob moji desnici 251 Maj | zlomilo stebelce pod vratom in glava se je nagnila nizdol. 252 Maj | nizdol. Takrat je naglo in nemirno, kakor da je bil 253 Maj | mravljinec ter stremil hlastaje in opotekaje se proti nogavici. 254 Maj | času, odletel je visoko in ni ga bilo več. ~******* ~ 255 Maj | krog jase pričelo polagoma in v vrstah zibati in zadobilo 256 Maj | polagoma in v vrstah zibati in zadobilo je čudne, pošastne 257 Maj | ki so segale do trebuha, in s štorastimi, ogromnimi 258 Maj | v dušo kakor vino. Videl in slišal sem vse naokoli, 259 Maj | mehko odejo pogrnila telo in nisem je maral premakniti, 260 Maj | Slišal sem, kako so prepevali in se pogovarjali ptiči v vejevju, 261 Maj | klicala kukavica samotarka in kako se je med seboj pomenkovalo 262 Maj | samo, z zamolklim glasom in modro besedo. V teh pogovorih 263 Maj | bila je radost, globoka in tiha, kakor jezero, ki počiva 264 Maj | je od drugega konca ročno in urno prihitel mravljinec; 265 Maj | izbuljenimi očmi, kazala sta name in se razgovarjala natihoma. 266 Maj | srcu, rad bi bil slišal in razumel vsaj besedo. Ali 267 Maj | menoj dvoje senic, tenko in razločno. "Bojim se kragulja, 268 Maj | odgovorila druga. Čmrlj in mravljinec sta bila zmerom 269 Maj | mravljinec sta bila zmerom večja in zmerom težja, tiščala sta 270 Maj | odejo, vrgel sem jo raz sebe in sem se vzdramil. ~Šel sem 271 Maj | s povešeno glavo, potrt in sila truden. Na srce mi 272 Maj | to majsko sonce, čmrlju in mravljincu, senicam in ščinkovcem, 273 Maj | čmrlju in mravljincu, senicam in ščinkovcem, praproti in 274 Maj | in ščinkovcem, praproti in šmarnicam, hrastom, smrekam 275 Maj | šmarnicam, hrastom, smrekam in borovcem, vsem božjim stvarem, 276 Maj | človeku, ki ima dušo, razum in voljo, le srca ne. -- ~*** ~ 277 PeterK| je živel v miru z Bogom in z ljudmi, dokler niso tovariši 278 PeterK| tenke kosti, droben život in belo kožo; nekoč so se mu 279 PeterK| mu usule po licih solze in to je bil njegov poglavitni 280 PeterK| je izmislil, ga je suval in pretepal, kar tako nalepem 281 PeterK| bil hlapec prav vsakemu in vsem, še takim tovarišem, 282 PeterK| Nazadnje so ga dražili in zasmehovali na cesti že 283 PeterK| gospoda. Služil je vdano in potrpežljivo; ni le ubogal, 284 PeterK| nebo nad seboj, ki je milo in toplo gledalo nanj, razjokal 285 PeterK| se je spustil na zemljo in je poljubil Petra Klepca, 286 PeterK| bistro na noge, razklenil se in razmahnil, nato zavriskal 287 PeterK| travi. Tako je preizkusil in spoznal svojo silo. Prišli 288 PeterK| tla. Tovariši so obnemeli in popadali ob tolikem čudežu. 289 PeterK| popadali ob tolikem čudežu. In potem -- ~Zares -- in potem? ~ 290 PeterK| čudežu. In potem -- ~Zares -- in potem? ~Potem -- nič! -- ~ 291 PeterK| izgubi se v meglo brez sledu in glasu. Nič ne vemo, kako 292 PeterK| močjo: ali je strahoval in pestil svoje neusmiljene 293 PeterK| deželam naokoli, vojskoval se in premagal ošabne sovražnike 294 PeterK| živel nadalje miren, tih in vdan, kakor je bil pač vajen; 295 PeterK| culi, ter služil tovarišem in vsem ljudem s svojo močjo 296 PeterK| vsem ljudem s svojo močjo in po njih ukazih. Pa da mu 297 PeterK| tisto staro tepko; tako lepe in sladke so bile podobe ki 298 PeterK| sanje nenadoma uresničile in bi jih ne bilo več. Pa če 299 PeterK| se mu je v svoji modrosti in pravičnosti nasmehnil tisto 300 PeterK| vlekel dalje. Pogledal sem ga in sam ne vem, kako se mi je 301 PeterK| razjokal sem se od žalosti in sramu. -- ~*** ~ 302 Obnem | OBNEMELOST~Žalostne in dolge so zdaj noči meni 303 Obnem | dolge so zdaj noči meni in tebi; od večera do polnoči 304 Obnem | jekla; vzduh je bil gost in strupen, kakor mlaka. ~Brez 305 Obnem | Bili so otroci, mladeniči in starci, moški in ženske; 306 Obnem | mladeniči in starci, moški in ženske; gnetli so se in 307 Obnem | in ženske; gnetli so se in prerivali vsekrižem in vsevprek 308 Obnem | se in prerivali vsekrižem in vsevprek kakor raki v jerbasu. 309 Obnem | raki v jerbasu. Iz daljnih in bližnjih pokrajin in krajev 310 Obnem | daljnih in bližnjih pokrajin in krajev so se bili zbrali 311 Obnem | brez kramarjev, mešetarjev in kupcev; videl sem kmete 312 Obnem | sem kmete izpod Grintovca in izpod Nanosa, od Zilje, 313 Obnem | Nanosa, od Zilje, od Savinje in od Krke, iz Prekmurja in 314 Obnem | in od Krke, iz Prekmurja in iz Vipavščine, s Posavja 315 Obnem | iz Vipavščine, s Posavja in z blagoslovljene ljubljanske 316 Obnem | jih po nošnji, po laséh in čeljustih in posebno po 317 Obnem | nošnji, po laséh in čeljustih in posebno po očéh. Mrzlo in 318 Obnem | in posebno po očéh. Mrzlo in mrko je gledal rjavi človek 319 Obnem | smehljal Ljubljančan. Med kmeti in kmeticami hlapci in deklami, 320 Obnem | kmeti in kmeticami hlapci in deklami, trškimi branjevci, 321 Obnem | potepuhi, berači, tatovi in drugim ljudstvom je bila 322 Obnem | je bila posejana duhovna in posvetna gospoda: rejeni 323 Obnem | tenki kaplani, cesarski in deželni pisarji, davkarji 324 Obnem | deželni pisarji, davkarji in dacarji, čemerni učitelji 325 Obnem | dacarji, čemerni učitelji in veliko število zakrknjenih 326 Obnem | biričev. ~Vsa ta pisana in črna množica je molčala. 327 Obnem | so se prerivala, gnetla in dušila brez glasu. Tišina 328 Obnem | skrbljivem, nemirnem pričakovanju in da ne občuti posebnega strahu, 329 Obnem | ne utrujenosti, ne lakote in ne žeje. Oči so srepele 330 Obnem | napeto ustnice so bile tenke in stisnjene, izpod njih so 331 Obnem | je drug ozrl na drugega in še takrat je bil pogled 332 Obnem | takrat je bil pogled nagel in nezaupljiv. Treba je bilo, 333 Obnem | čeprav neznana strahota, smrt in vesoljni konec. ~Živeli 334 Obnem | pričakovanju, za nobeno drugo stvar in misel ne; polastilo se jih 335 Obnem | sovraštvo ne za čednost in ne za greh, kakor da so 336 Obnem | sin. Gibanje, razmikanje in druženje ni ponehalo ne 337 Obnem | klasje se je priklanjalo in dvigalo v dolgih valovih. 338 Obnem | na drugega priklenjeni, in vendar so hodili zasopljeni, 339 Obnem | strmi brez besed, brez misli in duše; in ne vé, kam strmi. ~ 340 Obnem | besed, brez misli in duše; in ne vé, kam strmi. ~Če je 341 Obnem | strmi. ~Če je v pričakovanju in v grozi kakšna misel, je 342 Obnem | da bi se zgodilo, pa bodi in se zgodi karkoli! Če je 343 Obnem | čeljust! Saj smrt je le ena in je božja, pričakovanje pa 344 Obnem | nisi od strahú! ~Daljši in višji so bili valovi, ki 345 Obnem | mračnega polja. ~Kakor za kazen in v zasmeh se je tedaj sodba 346 Obnem | lica, spačena od groze; in strašnejša je bila od strahú. ~ 347 Obnem | množico je prešinil trepet in šlo je od srca do srca: 348 Obnem | pričakovanju, v strahu zaklet in večni obnemelosti! Uteči 349 Obnem | pa ti bo grlo zadrgnjeno; in če bi zavpil, bi te nihče 350 Obnem | ponižanju, pa ne boš vedel kóga; in če bi prosil, bi te nihče 351 Obnem | uslišal; umrl bi rad, lačnemu in žejnemu ti bo smrt bolj 352 Obnem | smrt bolj zaželjena od jedi in pijače; toda ne boš umrl, 353 Obnem | umiral boš vsak trenotek in brez konca; živel boš neživ, 354 Obnem | neživ, sam sebi v sramoto in gnus, plamen brez gorkote, 355 Obnem | nobena ni prišla do vrha; in telesa so bila vkovana k 356 Obnem | krik iz prsi mojih lastnih; in ničesar ni bilo več. -- ~ 357 Obnem | sanjalo zadnjič. Oj žalostne in dolge so zdaj noči, meni 358 Obnem | dolge so zdaj noči, meni in tebi! -- ~*** ~ 359 Leda | je vadilo tisoč vojakov in več. Mrzlo jutro je bilo; 360 Leda | se premikale vrste naprej in nazaj, na desno in na levo, 361 Leda | naprej in nazaj, na desno in na levo, strinjale so se 362 Leda | na levo, strinjale so se in razmikale, mahoma so padle 363 Leda | presekani klici v čudnem jeziku in v glasu, ki je bil morda 364 Leda | zaradi goste megle nenaraven in tuj, kakor zasenčen. ~Med 365 Leda | kolobarju, vzpenjala se kvišku in presunljivo lajala Leda, 366 Leda | zelo fino dlako, na trebuhu in pod gobčkom snežnobelo; 367 Leda | vitka, noge so bile močne in lepo raščene, rep košat, 368 Leda | rep košat, uhlji dolgi in viseči; gobec je bil špičast, 369 Leda | skoraj lisičji, nadvse nežen in poln življenja; in iznad 370 Leda | nežen in poln življenja; in iznad gobca je gledalo dvoje 371 Leda | rjavih oči, ki so se vžigale in so ugašale kakor plamen 372 Leda | bi bilo potreba slišati in zvedeti brez odlašanja, 373 Leda | ki se je dvigal iz ust in nosov. Psica je zalajala 374 Leda | Psica je zalajala zategnjeno in žalostno ter je s povešenim 375 Leda | repom pobegnila za barako; in nihče se ni zmenil zanjo. ~ 376 Leda | trudno pomežiknilo izza megle in ivja, sem šel preko dvorišča. 377 Leda | za barako je sijalo sonce in je popilo slano; tam je 378 Leda | zgenila oči pa so bile mirne in tu je, so nejevoljno vprašale: " 379 Leda | prišel?" Kakor osramočen in ponižan sem se vrnil v barako. 380 Leda | razlil vročo juho po obrazu in jopi; tudi zanj se ni zmenila, 381 Leda | on pa je zakričal od jeze in bolečine ter hitel dalje. ~ 382 Leda | slamnico; premražen sem bil in bolan in pusta praznota 383 Leda | premražen sem bil in bolan in pusta praznota je bila v 384 Leda | srcu. Tudi drugi so polegli in luč je ugasnila nad nami. 385 Leda | vzglavji tovarišev plašče in puške v dolgi vrsti, na 386 Leda | policah skodelice, žlice in ostanke črnega kruha; razločil 387 Leda | okna pa so bila skrita in z navlako zastrta. ~Dolgo 388 Leda | zaspal; zeblo me je v noge in v život; še hujši mraz pa 389 Leda | sem, kako so se izmučeni in nemirni premetavali tovariši 390 Leda | polspanju so hropeli, vzdihovali in povzklikali. Časih se je 391 Leda | glave. Slišal sem jih še in videl, ko mi je bilo že 392 Leda | bilo že topleje krog prsi in sem čutil napol bdeč, da 393 Leda | od celega vojaka s puško in bajonetom. Z dvema prstoma 394 Leda | tenkim glasom: "Ha-a-tá!" -- in možici se res ne ganejo. 395 Leda | odpre Marijan usta nastežaj in ne more zavpiti od neznanega 396 Leda | Prikaže se kocinasta šapa in pomete z enim mahom vso 397 Leda | zavržene vojake, ki ležé križem in molé kvišku lesene noge, 398 Leda | noge, se zvrne Marijan sam in nikjer ga ni več. Poleg 399 Leda | ob mizo, se prikaže druga in nad šapama špičast gobec. 400 Leda | Nikoli nisem občutil tolike in tako čudne groze kakor v 401 Leda | v vsej svoji ničevosti in sramoti stopil pred sodnika. 402 Leda | Zavedel sem se, da nisem doma in da ne sedim za mizo, temveč 403 Leda | tista premoč duhá, pameti in dobrote, ki z enim samim 404 Leda | pa v strahopetnem upanju in v strahopetni grozi čaka, 405 Leda | sodnik naglas. Bal sem se in tresel, da se odpre ta špičasti 406 Leda | je zalajalo zategnjeno in žalostno, zvrnilo se mi