Chapter

  1 Inc   |            motna, nema slutnja, ki se neslišno plazi v dušo in
  2 Inc   |          je bil podoben otroku, ki se igra s pisanimi kamenčki,
  3 Inc   |           izposojenimi besedami in se trudi, da bi zgradil novo
  4 Inc   |         spoznanje, tedaj -- ~Tedaj se ponavadi otrese te mračne
  5 Inc   |            in še bolj nagosto. Zdi se mu, da je bilo tisto spoznanje
  6 Inc   |         zadirčljivo občutljiv kdor se nekje v globočini zaveda
  7 Inc   |       napoto in spotiko. ~Zgodi pa se časih ob uri te mračne slutnje
  8 Inc   |           je bil napisal, nasmehne se jim napol ljubeznivo, napol
  9 Inc   |         roko izvleče iz miznice in se ob tem orumenelem papirju,
 10 Inc   |         postrgal z zida svoje ime, se nameri vesel in vdan po
 11 Inc   |         beli papir kar same, druga se je prijazno vrstila k drugi
 12 Inc   |      beseda nova, beseda lastna pa se brani papirja, noče na jezik,
 13 Inc   |        siloma, neusmiljeno, pa naj se razlije kri. Ker iztrgati
 14 Inc   |         ták mu je bil dán ukaz, ki se mu ne more upreti; dán mu
 15 Inc   |            mu je bil tisto uro, ko se je v njegovem mladem, prezgodaj
 16 Inc   |  razmeknile mogočne skale, zaplele se in zagozdile z živim omrežjem
 17 Inc   |        globoko v zemlji sami. Srce se vije in stiska od bolečine,
 18 Inc   |          stiska od bolečine, brani se, rajši bi molčalo,; ali
 19 Inc   |            mraka v mrak. Mnogokdaj se zgodi človeku, da je že
 20 Inc   |          še v skrivnost... vzdigni se, pojdi, ne odlašaj! "Tukaj
 21 Inc   |           stopnice, vstani, spusti se v globočino v noč! Iz dna,
 22 Inc   |             Iz dna, prav iz dna bi se rad izpovedal, iz dna zaklical
 23 Inc   |        resnici razodela. Do mozga, se ti zdi, da poznaš svojega
 24 Inc   |       lastne globočine, le tistemu se razgrnejo vse prispodobe,
 25 Inc   |          razgrnejo vse prispodobe, se odpro katakombe v srcu brata. ~
 26 Inc   |          mnogokdaj žalosten, da bi se razjokal na kolenih. Ali
 27 Inc   |        razjokal na kolenih. Ali ko se povrne z dolge poti ves
 28 Inc   | pripovedoval o vsem, kar je videl, se mu jezik ne gane, mu noče
 29 Inc   |     njegovemu željnemu, vročemu so se odpirale duri nastežaj;
 30 Inc   |            duri nastežaj; in kamor se je ozrl, je bil doma. On
 31 Inc   |            cerkvi ne. On vé, da bi se kakor od pepela zgrajene
 32 Inc   |      sesule stene med njimi, če bi se kdaj le za hip spogledali
 33 Inc   |          pa je semenj pri kraju in se barantači, mešetarji, cigani
 34 Inc   |            zato ga ni strah, da bi se očitno izpovedal v imenu
 35 Inc   |           tako od suknje viseli in se jih lahko otrese že spotoma
 36 Inc   |            iz brezdanje globočine, se moraš spustiti vanjo brez
 37 Inc   |            okorna in težka, skriva se, boji se, kakor plah otrok
 38 Inc   |          in težka, skriva se, boji se, kakor plah otrok tuje družbe;
 39 Inc   |      poznaš to bolečino!... Spomni se na svojo mater, nanjo, ki
 40 Inc   |     skoposti zatajeno? Še na druge se spomni, na mnogoštevilne,
 41 Inc   |      beseda, tako polna solz, kako se bolestno trga iz prestrašenega
 42 Ogled |       živel toliko dolgih let? Kaj se mi je prej vse le sanjalo
 43 Ogled |          spoznal po imenu in zdelo se mi je, da jih poznam dodobrega
 44 Ogled |       samimi sivimi sencami, ki so se motale brezoblične in nestalne
 45 Ogled |            ni bil. ~Ali roka božja se je prikazala iz nebes in
 46 Ogled |        zemljo ogromno ogledalo, ki se z gorenjim robom opira samih
 47 Ogled |           kar je živega na zemlji, se je kakor uróčeno ozrlo v
 48 Ogled |          božje ogledalo, utelesilo se je v njem po svoji pravi
 49 Ogled |             Ljubil je domovino, da se je razjokal že ob samem
 50 Ogled |            je spoštljivo postajal, se je razmikal, da mu napravi
 51 Ogled |   plahorepi strah nagrbil kožo, da se osramočena opleta stokajočih
 52 Ogled |          stokajočih kosti... Stran se obrnite, oči, v lepši kraj
 53 Ogled |         bila na trebuhu. Kamorkoli se je prikazala ta spoštljiva
 54 Ogled |            ta spoštljiva suknja so se ji odkrivali in priklanjali,
 55 Ogled |          prisrčno; marsikatero oko se je orosilo od prečudne ginjenosti,
 56 Ogled |         prečudne ginjenosti, kakor se orosi oko človeku, kadar
 57 Ogled |    gosposkih žepov, toda smehljala se je ljubó in prijazno, božala
 58 Ogled |             kamor pogleda!..." Kaj se ni ta široki obraz košatil
 59 Ogled |           Uboge oči ve moje, stran se obrnite! ~Stran se obrnite,
 60 Ogled |           stran se obrnite! ~Stran se obrnite, uboge oči ve moje,
 61 Ogled |        spomladi, v maju. Takrat bi se njeni čisti lepoti ne bilo
 62 Ogled |          Če je šla preko polja, so se ozirale za njo cvetice in
 63 Ogled |          jo pozdravljale. In kamor se je smehljaje ozrlo njeno
 64 Ogled |            mimo nas in njeni šolni se niso doteknili tal... Ena
 65 Ogled |           sama ostudna, gnila rana se razkazuje tam, išče kraja,
 66 Ogled |       venca, v nabrekle ustnice so se bili zajedli polnočni poljubi
 67 Ogled |       samotna vešča nad močvirjem, se zasveti tiha lučka, trepetajoča,
 68 Ogled |               Kaj bi tožil? Spomni se, da si rekel sam: Grešni
 69 Gospod|           blodnje, bežne megle, ki se brez smisla in vzroka prelivajo
 70 Gospod|        prelivajo druga v drugo ter se nazadnje razpuhté v nič.
 71 Gospod|         odkobalijo v brezno, kakor se ob rani zarji škratje poskrijejo
 72 Gospod|            jutro je bilo, megle so se vlačile po dolini in se
 73 Gospod|            se vlačile po dolini in se plazile ob strmih rebrih
 74 Gospod|            rebrih gora, na vrhovih se je v žarkih zgodnje zarje
 75 Gospod|             Nebo je bilo jasno; še se je spominjalo na polnočni
 76 Gospod|            pa sem natanko vse, kar se je godilo pred menoj; tudi
 77 Gospod|            s črnikastim prahom, ki se je bil čez noč spremenil
 78 Gospod|         kompanija, napravljena, da se še tisto uro napoti na bojišče.
 79 Gospod|            držal palico, na katero se je gredoč opiral. V obraz
 80 Gospod|         stopal mlad praporščak, ki se je časih plaho ozrl, kakor
 81 Gospod|            časih plaho ozrl, kakor se morda ozre človek, ki bi
 82 Gospod|            Mater še imam!" ~In luč se je vžgala v zamolklih očeh. ~
 83 Gospod|          vzdignil palico, dotaknil se z okovanim koncem fantovih
 84 Gospod|     Stotnik je šel mimo drugega in se ni ozrl nanj; stopil je
 85 Gospod|           obraz, ob drobnih ušesih se je vilo par svetlopšeničnih
 86 Gospod|   prepevale, temnordeče ustnice so se krožile v prijetnem smehljaju. ~"
 87 Gospod|          šest zapovrstjó. In zdelo se mi je, da nalašč in preudarno
 88 Gospod|           je vzdignil palico, nato se je okrenil. Takrat sem videl
 89 Gospod|         jam, dolgi, ostri zobje so se režali nad golo, silno čeljustjo.
 90 Gospod|        Naprej... marš!" ~Kompanija se je sunkoma zaokrenila ter
 91 Gospod|          je sunkoma zaokrenila ter se napotila s čvrstimi koraki
 92 Gospod|        stotnik; visoko iznad megle se je dvigal njegov črni plašč. -- ~*** ~
 93 Otroci|      Otroci so imeli navado, da so se pogovarjali, preden so šli
 94 Otroci|     polnimi sanj, iz vseh kotov so se vile kvišku tihe sence in
 95 Otroci|       nekje za pisanim zagrinjalom se je vse življenje migljajoče
 96 Otroci|         tako podobni med seboj, da se v mraku ni prav nič razločil
 97 Otroci|          mogla nikamor. Približala se je zidu, tam je obstrmela
 98 Otroci|          je umolknila. ~"Kedaj pač se zdaj povrnejo?" je zamišljen
 99 Otroci|         jeznim pogledom: ~"Kako bi se povrnili, če so padli?" ~
100 Otroci|        Tudi jaz pojdem na vojsko!" se je nenadoma oglasil sedemletni
101 Otroci|             Vojska je pač taka, da se ljudje koljejo z noži, sekajo
102 Otroci|          To je vojska." ~"Pa zakaj se koljejo in sekajo?" je vprašala
103 Otroci|    obmolknili so. V daljni daljavi se je prikazalo pred njih zastrtimi
104 Otroci|          glorije obžarjenega. Niso se genili, sapa si je komaj
105 Otroci|          rekel počasi, toda beseda se mu je gredoč ustavila. ~"
106 Otroci|              človek je, kakor mi!" se je oglasila nejevoljno Lojzka;
107 Otroci|         nejevoljno Lojzka; nato pa se je zamislila in je še rekla: "
108 Otroci|          klopi. Zadnja rdeča zarja se je svetila izza temnega
109 Otroci|          je bil; samo od hleva sem se je pridušeno glasil zategnjen,
110 Otroci|        tesno drug ob drugem in sta se držala za roko, kakor že
111 Strah |           je rekel šepavcu: ~"Tako se mi zdi, ko točim, kakor
112 Strah |       pravici naša miza!" ~Šepavec se je ozrl po izbi, ki je bila
113 Strah |       četudi ob belem dnevu. Zdelo se mi je: zdajle se odpro duri,
114 Strah |             Zdelo se mi je: zdajle se odpro duri, prav počasi,
115 Strah |           čela vprašal šepavec ter se je ponevedoma ozrl proti
116 Strah |            durmi, da nagne kljuko, se priplazi v izbo. Strah je
117 Strah |            ono stran! Ali veš, kaj se mu je pripetilo, ko je bil
118 Strah |      svatbo zijala prodajat. Otrok se je stisnil v kot in je gledal,
119 Strah |           v kot in je gledal, kako se plazi noč po prstih zmerom
120 Strah |           bliže proti njemu. Tedaj se spomni nanj sosed, stric
121 Strah |            dolgo belo rjuho in ták se napoti v vežo. Prav tiho,
122 Strah |            bučo in rjuho stran ter se povrne v izbo ves vesel
123 Strah |           si tako sam in tih in da se skrivaš v kot? Ali te je
124 Strah |       strah?' Otrok ne zine, tiščí se k zidu, se trese po vsem
125 Strah |          ne zine, tiščí se k zidu, se trese po vsem telesu in
126 Strah |          zobmi. 'No, Mihec, kaj bi se tresel -- saj sem jaz, stric
127 Strah |         Šimen!' Otrok molči. Jezik se mu je pač še razvezal, pamet
128 Strah |        bučo, vrgel rjuho stran ter se mu zasmejal naglas, bi otrok
129 Strah |           bila prikazen, temveč da se je bil našemil stric Šimen.
130 Strah |           Šimen. Ker v hipu, ko so se odprle duri nastežaj in
131 Strah |            odprle duri nastežaj in se je visoko pred njim zasvetilo
132 Strah |       splašeno srce sámo... Blagor se mu! On poje... nama se noče,
133 Strah |      Blagor se mu! On poje... nama se noče, ker nisva še ugledala
134 Strah |          ki ni bil prav nič vesel, se je ozrl šepavec proti oknu;
135 Strah |        šepavec proti oknu; mračilo se je. ~"Zdi se mi, da je že
136 Strah |         oknu; mračilo se je. ~"Zdi se mi, da je že blizu!" ~"Tudi
137 Strah |          je že blizu!" ~"Tudi meni se zdi!" je zavzdihnil grbec. "
138 Strah |      mojega srca ga oznanja. Ko bi se le dalo pobegniti kam iz
139 Strah |       samote, iz tišine; ali ne dá se; človek nosi to samoto s
140 Strah |            Ali jih slišiš?" ~Zunaj se je oglasilo prešerno vriskanje
141 Strah |           bliže, šlo mimo hiše ter se razleglo v klanec nizdol.
142 Strah |            ni neznana prikazen, ki se potuhnjeno priplazi skozi
143 Strah |            tam zunaj... priplazila se bo nekoč tiha in grda izpod
144 Strah |        proklet, da sediš v samoti, se oziraš proti durim, čakaš
145 Strah |         čakaš in trepečeš. kdaj da se prikaže tisto, kar se mora
146 Strah |           da se prikaže tisto, kar se mora prikazati! Že je v
147 Strah |        niso duri samo priprte? Zdi se mi, da je zapihal hlad iz
148 Strah |             pravim, že je v veži!" se je stresel šepavec. "Kaj
149 Strah |             mali moj Mihec, kaj ti se nič ne bojiš, se ne bojiš,
150 Strah |            kaj ti se nič ne bojiš, se ne bojiš, da bi zdajle prišlo
151 Strah |        svetlimi očmi in..." ~Bebec se je široko zasmejal ter je
152 Strah |              Iz daljave, iz doline se je glasila ubrana pesem: ~"
153 Strah |         soldaški boben..." ~V izbi se je strnila gosta noč, da
154 Maj   |            rahel rožnat dih, kakor se prikaže zjutraj na otroških
155 Maj   |      otroških licih. Pod jablanami se je razprostirala bleščeča
156 Maj   |           je trava komaj dihala in se poganjala trudoma k luči.
157 Maj   |      trudoma k luči. Po tej lepoti se je znad gozda, še v meglenem
158 Maj   |           jo videl mrtvo in ko sem se spomnil na vse tiste, ki
159 Maj   |         tvoj spomin!" ~Napotil sem se v gozd. Vse je bilo tam,
160 Maj   |         Izza visokih, temnih smrek se je lesketalo sočno listje
161 Maj   |       njivami borovnic,; kraj poti se je prikazala, me je tiho
162 Maj   |            zakasnela vijolica, tam se je zasvetila vrsta belih
163 Maj   |       marjetic, v globokem zatišju se je skrivala plaho stisnjena
164 Maj   |           nam je na svetu? Veseliš se luči, kakor da je še zmerom
165 Maj   |         šel človek mimo. ~Nenadoma se je gozd razmaknil na obe
166 Maj   |            štori, siromašni; zdelo se mi je, kakor da bi ranjenci
167 Maj   |          ki ji ne vem imena; vanjo se je bil vsesal velik čmrlj;
168 Maj   |          spodnjim životom; cvetica se je zibala. Oprezno sem vzdignil
169 Maj   |            odletel daleč, prevalil se v praproti, pobral se brž,
170 Maj   |     prevalil se v praproti, pobral se brž, nato je pobrenčal krog
171 Maj   |      izginil v sončno luč. Cvetici se je bilo zlomilo stebelce
172 Maj   |       stebelce pod vratom in glava se je nagnila nizdol. Takrat
173 Maj   |      stremil hlastaje in opotekaje se proti nogavici. Tudi nanj
174 Maj   |            kmalu tako prevzela, da se je visoko drevje krog jase
175 Maj   |            ogromnimi nogami, ki so se le mukoma trgale iz tal.
176 Maj   |         sem vse naokoli, ali ganil se nisem; sladka, lenobna omotica
177 Maj   |          sem, kako so prepevali in se pogovarjali ptiči v vejevju,
178 Maj   |         kukavica samotarka in kako se je med seboj pomenkovalo
179 Maj   |         opoldanskim soncem. ~Tedaj se je na odeji prikazalo nekaj
180 Maj   |           zavaljenega; prekopicalo se je, opotekalo se, plezalo
181 Maj   |       prekopicalo se je, opotekalo se, plezalo zmerom više; bil
182 Maj   |           očmi, kazala sta name in se razgovarjala natihoma. Tesno
183 Maj   |             Ali prav v tistem hipu se je oglasilo nad menoj dvoje
184 Maj   |          tenko in razločno. "Bojim se kragulja, ali bolj se bojim
185 Maj   |        Bojim se kragulja, ali bolj se bojim človeka!" je rekla
186 Maj   |       vrgel sem jo raz sebe in sem se vzdramil. ~Šel sem iz gozda
187 PeterK|       život in belo kožo; nekoč so se mu usule po licih solze
188 PeterK|          srčnega veselja. Naredilo se je samo ob sebi, da je bil
189 PeterK|            še samosrajčniki. Peter se ni upiral nikomur, nikoli
190 PeterK|        planili nanj, na sužnja, ki se je spuntal zoper gospoda.
191 PeterK|             temveč tudi radovoljno se je ponižal kadarkoli je
192 PeterK| zakrknjenost; ali ni je ganil, ker se kaj takega še nikoli ni
193 PeterK|           trpljenja polna do roba, se je spomnil Peter Klepec,
194 PeterK|       toplo gledalo nanj, razjokal se je iz dna svojih bolečin,
195 PeterK|        moči!" ~Tako je molil; nebo se ga je usmililo ter se je
196 PeterK|         nebo se ga je usmililo ter se je odprlo. Angel božji se
197 PeterK|          se je odprlo. Angel božji se je spustil na zemljo in
198 PeterK|            tega angela božjega. Ko se je vzdramil, je skočil bistro
199 PeterK|          bistro na noge, razklenil se in razmahnil, nato zavriskal
200 PeterK|          Klepcu nima konca; izgubi se v meglo brez sledu in glasu.
201 PeterK|           glasu. Nič ne vemo, kako se je še nadalje godilo močnemu
202 PeterK|         deželam naokoli, vojskoval se in premagal ošabne sovražnike
203 PeterK|            bi ga bilo strah, če bi se te sanje nenadoma uresničile
204 PeterK|           ga je videl do dna, zato se mu je v svoji modrosti in
205 PeterK|            svojega angela. -- ~Zdi se mi, da sem ga zadnjič srečal,
206 PeterK|         sem ga in sam ne vem, kako se mi je storilo: razjokal
207 PeterK|           je storilo: razjokal sem se od žalosti in sramu. -- ~*** ~
208 Obnem |       jutra puste blodnje. Zadnjič se mi je tóle sanjalo: ~Zagozden
209 Obnem |           sem bil med ljudi, ki so se gnetli na velikem, ograjenem
210 Obnem |         moški in ženske; gnetli so se in prerivali vsekrižem in
211 Obnem |     bližnjih pokrajin in krajev so se bili zbrali na tem tihem
212 Obnem |            sejmar od Krke, nemarno se je smehljal Ljubljančan.
213 Obnem |         teh tisočerih teles, ki so se prerivala, gnetla in dušila
214 Obnem |            tako strašen. ~Spočetka se mi je zdelo, da molči ta
215 Obnem |            trde čeljusti; malokdaj se je drug ozrl na drugega
216 Obnem |           pod kožo je koprnela, da se takoj, nemudoma, še ta hip
217 Obnem |       stvar in misel ne; polastilo se jih je popolnoma, čisto
218 Obnem |          ki so gledale nemirno, so se širile čeznaturno, so kazale
219 Obnem |        zibal žito na polju, klasje se je priklanjalo in dvigalo
220 Obnem |            Ali niti eden med vsemi se ni ganil s svojega mesta,
221 Obnem |         črno zatekale oči, kako so se nabirale rdeče pene kraj
222 Obnem |         sama: da bi že bilo, da bi se zgodilo, pa bodi in se zgodi
223 Obnem |          bi se zgodilo, pa bodi in se zgodi karkoli! Če je kakšna
224 Obnem |           krivičnih smrti. Odprite se, vrata, prikaži se, sodba;
225 Obnem |         Odprite se, vrata, prikaži se, sodba; strašnejša nisi
226 Obnem |         Kakor za kazen in v zasmeh se je tedaj sodba sama zapisala
227 Obnem |          plezale so kvišku, lovile se, grabile z dolgimi rokami,
228 Obnem |        ničesar ni bilo več. -- ~To se mi je sanjalo zadnjič. Oj
229 Leda  |     obličjem nizkih, rdečih barak, se je vadilo tisoč vojakov
230 Leda  |      Sunkoma, z lesenimi koraki so se premikale vrste naprej in
231 Leda  |           in na levo, strinjale so se in razmikale, mahoma so
232 Leda  |       kakor pokošene, vzdignile so se prav tako naglo, korakale
233 Leda  |          smer, v ono smer spustile se v tek ter se ustavile vkovane
234 Leda  |         smer spustile se v tek ter se ustavile vkovane pred plotom.
235 Leda  |       plotom. Po vsem taborišču so se razlegali rezki, presekani
236 Leda  |      vojakov je begala, zaletavala se, plesala v kolobarju, vzpenjala
237 Leda  |     plesala v kolobarju, vzpenjala se kvišku in presunljivo lajala
238 Leda  |       rumenkasto rjavih oči, ki so se vžigale in so ugašale kakor
239 Leda  |       kakor plamen v vetru. ~Nihče se ni zmenil zanjo, čeprav
240 Leda  |          še tisti trenotek. Vzpela se je s prednjima nogama na
241 Leda  |          trenil z očesom, ne ganil se ni; ker prav tedaj je bil
242 Leda  |         pričal samo beli sopar, ki se je dvigal iz ust in nosov.
243 Leda  |      pobegnila za barako; in nihče se ni zmenil zanjo. ~Opoldne,
244 Leda  |         zaprtimi očmi. Sklonil sem se k nji, pobožal jo po mehki
245 Leda  |           osramočen in ponižan sem se vrnil v barako. Malo kasneje
246 Leda  |          psice ni videl, spotaknil se je obnjo, zvrnil se na kolena
247 Leda  |      spotaknil se je obnjo, zvrnil se na kolena ter si razlil
248 Leda  |          obrazu in jopi; tudi zanj se ni zmenila, on pa je zakričal
249 Leda  |         gledal v mrak, toliko bolj se je razmikal pred mojimi
250 Leda  |         misel. Slišal sem, kako so se izmučeni in nemirni premetavali
251 Leda  |   vzdihovali in povzklikali. Časih se je kateri vzdignil ozrl
252 Leda  |            je kateri vzdignil ozrl se z belimi očmi začuden po
253 Leda  |         očmi začuden po baraki ter se nato zagrnil preko glave.
254 Leda  |           da več ne bdim. ~Zazdelo se mi je, da sem domá, da sedi
255 Leda  |             Ha-a-tá!" -- in možici se res ne ganejo. Nenadoma
256 Leda  |          neznanega strahú. Prikaže se kocinasta šapa in pomete
257 Leda  |         vso pisano četo z mize, da se ropotoma razkotali po tleh.
258 Leda  |           molé kvišku lesene noge, se zvrne Marijan sam in nikjer
259 Leda  |          ga ni več. Poleg šape, ki se zmagovito opira ob mizo,
260 Leda  |           zmagovito opira ob mizo, se prikaže druga in nad šapama
261 Leda  |          pred sodnika. Zavedel sem se, da nisem doma in da ne
262 Leda  |      oznani sodnik naglas. Bal sem se in tresel, da se odpre ta
263 Leda  |           Bal sem se in tresel, da se odpre ta špičasti gobec;
264 Leda  |    zategnjeno in žalostno, zvrnilo se mi je raz prsi, zavzdihnil