Chapter

  1 Inc   |              nisem prav lahko pisal; v teh zadnjih časih pa mi
  2 Inc   |           Sladko cingljanje mu zveni v ušesu -- odkod? Kakor spomin
  3 Inc   |        slutnja, ki se neslišno plazi v dušo in ni jasna, dokler
  4 Inc   |              občutljiv kdor se nekje v globočini zaveda krivde.
  5 Inc   |             váme, drugače joj tebi!" V spotiko je svojemu bližnjemu,
  6 Inc   |        spotiko je svojemu bližnjemu, v napoto romarju, ali vendar
  7 Inc   |         sočutja, ker najbolj je sebi v napoto in spotiko. ~Zgodi
  8 Inc   |         rahlim vzdihom zamisli... ne v rime temveč v rosnega mladeniča,
  9 Inc   |          zamisli... ne v rime temveč v rosnega mladeniča, ki jih
 10 Inc   |             bila od začetka ukazana: v to ali ono pisarno, v takšno
 11 Inc   |       ukazana: v to ali ono pisarno, v takšno ali drugačno delavnico,
 12 Inc   |             prižnico, ali sploh samo v krčmo, vselej pa do spodobne,
 13 Inc   |         svetleje in glasneje, dokler v njih zvoku in svetlobi ne
 14 Inc   |          bila že zdavnaj na papirju, v zraku in v ušesu; beseda
 15 Inc   |       zdavnaj na papirju, v zraku in v ušesu; beseda nova, beseda
 16 Inc   |           papirja, noče na jezik, ne v pero. V srcu je; jasna je
 17 Inc   |            noče na jezik, ne v pero. V srcu je; jasna je v njem,
 18 Inc   |            pero. V srcu je; jasna je v njem, zrela, vpije, da bi
 19 Inc   |             ali prirastla je globoko v dnu, iztrgati jo je treba
 20 Inc   |              bil tisto uro, ko se je v njegovem mladem, prezgodaj
 21 Inc   |         zavedno zgenila nova beseda; v tistem hipu, ko je prvikrat,
 22 Inc   |             ko je prvikrat, napol še v sanjah, vzkliknil iz globočin.
 23 Inc   |             edinole sladkosti, ki je v njem, plamen v plamenu. ~
 24 Inc   |      sladkosti, ki je v njem, plamen v plamenu. ~Spočetka so bile
 25 Inc   |          svoje tenke, nežne korenine v zrahljani prsti, še v spominu
 26 Inc   |       korenine v zrahljani prsti, še v spominu na roso in sonce:
 27 Inc   |              globlje, zmerom globlje v grudo segajo korenine, že
 28 Inc   |             živim omrežjem naravnost v sredino; kjer je sanjalo
 29 Inc   |             udarec sekire bo vzbudil v bolest in grozo ves prostrani,
 30 Inc   |            gozd, zaječalo bo globoko v zemlji sami. Srce se vije
 31 Inc   |         sodba in zapoved. ~Vsak hram v velikem domovanju človeškega
 32 Inc   |      človeškega srca ima skrite duri v drugi hram... in ta v tretji...
 33 Inc   |           duri v drugi hram... in ta v tretji... in še nadalje,
 34 Inc   |              brez konca, iz kapelice v kapelico, iz ječe v ječo,
 35 Inc   |         kapelice v kapelico, iz ječe v ječo, iz skrivnosti v skrivnost;
 36 Inc   |           ječe v ječo, iz skrivnosti v skrivnost; vsake stopnice,
 37 Inc   |              strmejših, iz globočine v globočino, iz mraka v mrak.
 38 Inc   |      globočine v globočino, iz mraka v mrak. Mnogokdaj se zgodi
 39 Inc   |         človeku, da je že odprl duri v zadnji hram, da stoji že
 40 Inc   |             zadnjih stopnic in gleda v samo dno, ki še nikomur
 41 Inc   |         stopnice, še so tam duri, še v skrivnost... vzdigni se,
 42 Inc   |          stopnice, vstani, spusti se v globočino v noč! Iz dna,
 43 Inc   |        vstani, spusti se v globočino v noč! Iz dna, prav iz dna
 44 Inc   |          življenja, ki je zaklenjeno v tebi in v meni. Motna prispodoba
 45 Inc   |              je zaklenjeno v tebi in v meni. Motna prispodoba je,
 46 Inc   |           izbruhne besedo ponevedoma v strahu, v sili, v čeznaturni
 47 Inc   |          besedo ponevedoma v strahu, v sili, v čeznaturni radosti --
 48 Inc   |         ponevedoma v strahu, v sili, v čeznaturni radosti -- in
 49 Inc   |        zadnje resnice željan posegel v lastne globočine, le tistemu
 50 Inc   |       prispodobe, se odpro katakombe v srcu brata. ~Brez počitka
 51 Inc   |         mračnih stopnicah, ki tonejo v brezna. Nakopičene vidi
 52 Inc   |            bil doma. On vé, da so si v tistih tihih globočinah
 53 Inc   |            kakor nikjer drugje, tudi v cerkvi ne. On vé, da bi
 54 Inc   |            in tatovi zaklenejo vsaki v svojo bajto, v tisto pravo
 55 Inc   |       zaklenejo vsaki v svojo bajto, v tisto pravo ki je sto klafter
 56 Inc   |            je; in ta človek je visok v svojih mislih, plemenit,
 57 Inc   |             brez zlega in hinavščine v svojih čustvih, čist, nesebičen,
 58 Inc   |            nesebičen, brezmejno vdan v svoji vesoljni, vsako božjo
 59 Inc   |            da bi se očitno izpovedal v imenu svojem in svojega
 60 Inc   |               ki jo hrani zaklenjeno v sebi in ki je ostala neoskrunjena
 61 Inc   |        neoskrunjena sredi pohujšanja v semanji krčmi, neoškropljena
 62 Inc   |              ozko špranjo odprl duri v hram, kjer gori čista luč,
 63 Inc   |              čista luč, ki jo je bil v samotni uri sam prižgal.
 64 Inc   |         nihče ne zvedel za kapelico, v kateri hrani svoje najsvetejše
 65 Inc   | najplemenitejše dejanje, morda edino v dolgem življenju... Vsega
 66 Inc   |              mnogokdaj okreneš glavo v stran, povesiš oči, ker
 67 Inc   |            svojo mater, nanjo, ki je v grobu! Povej, kaj bi ne
 68 Inc   |          veter razpihal tvoje besede v gozd in polje!... ~Kako
 69 Inc   |            do morja. Mrtvec je ležal v njem, tako svetel in lep,
 70 Inc   |            obrazu njega, ki je ležal v grobu, je bilo okamenelo
 71 Inc   |              mi kri, ki si jo prelil v mojem imenu! Tvoje roke
 72 Ogled |            se je kakor uróčeno ozrlo v to silno božje ogledalo,
 73 Ogled |            ogledalo, utelesilo se je v njem po svoji pravi podobi,
 74 Ogled |             si to ti, prijatelj moj? V kotu ogledala, sam vase
 75 Ogled |               Stran se obrnite, oči, v lepši kraj poglejte, v drugo
 76 Ogled |               v lepši kraj poglejte, v drugo lice! ~Poznal sem
 77 Ogled |         strani; razgaljen stoji tam, v svoji sramoti prezebajoč;
 78 Ogled |            svoji sramoti prezebajoč; v rokah, jastrebovih krempljih,
 79 Ogled |             da ji ni primere celó ne v tem strašnem ogledalu! Videl
 80 Ogled |             nekoč, Suzano, spomladi, v maju. Takrat bi se njeni
 81 Ogled |            izpod oskrunjenega venca, v nabrekle ustnice so se bili
 82 Ogled |    nezaslišano, grozotno pretvorjeni v svoje spake; in komaj časih,
 83 Ogled |              greha in ga ni okusilo. V božjem ogledalu je laž z
 84 Ogled |             prs visečimi, vsej cesti v izgledovanje odprtimi srci,
 85 Ogled |          izgledovanje odprtimi srci, v katerih so bili pljunki
 86 Ogled |       sijajne, človeštvu duh in pest v izobilju, modrosti slavi
 87 Ogled |         močnejšega, zdavnaj, zdavnaj v svoji mladosti? Če imate
 88 Gospod|            in vzroka prelivajo druga v drugo ter se nazadnje razpuhté
 89 Gospod|             ter se nazadnje razpuhté v nič. Niso več tiste sanje,
 90 Gospod|              smešnogrozno odkobalijo v brezno, kakor se ob rani
 91 Gospod|             zarji škratje poskrijejo v gozd. Sanje, ki jih sanjam
 92 Gospod|        rebrih gora, na vrhovih se je v žarkih zgodnje zarje belil
 93 Gospod|          menoj; tudi glasovi so bili v čistem jutranjem zraku tako
 94 Gospod|             je bil čez noč spremenil v mastno blato; s prav takim
 95 Gospod|    vztrepetaval od hlada in nemira. ~V dolgi, ravni vrsti je stala
 96 Gospod|             vsi so bili sveži, kakor v rosi in zarji umiti; tudi
 97 Gospod|            rosi in zarji umiti; tudi v očeh je bila svetla rosa,
 98 Gospod|             so bile nepremično uprte v gospoda stotnika, ki je
 99 Gospod|            kompanije; ogrnjen je bil v ohlapen črn plašč, izpod
100 Gospod|           zelo dolgih in tenkih nog; v roki, ki je bila še v rokavici
101 Gospod|           nog; v roki, ki je bila še v rokavici koščena in krempljasta,
102 Gospod|          katero se je gredoč opiral. V obraz mu nisem videl; ker
103 Gospod|         Postal je pred prvo številko v vrsti, pred visokim, vitkim
104 Gospod|           zamišljeni, s polnim srčem v veliko prihodnost strmeči!
105 Gospod|          imam!" ~In luč se je vžgala v zamolklih očeh. ~Tedaj je
106 Gospod|     temnordeče ustnice so se krožile v prijetnem smehljaju. ~"Ali
107 Gospod|              so prepevale sinje oči, v svetlo daljavo je segla
108 Gospod|          pisal. In pesem je ugasnila v sinjih očeh. ~Tako je stopal
109 Gospod|        namesto oči je bilo izkopanih v lobanjo dvoje globokih jam,
110 Gospod|           napotila s čvrstimi koraki v meglo nizdol. Pred njo je
111 Otroci|           Skozi motna okna je gledal v izbo večerni mrak z očmi,
112 Otroci|   utrinkujoče prelivalo tiho iz luči v luč. Besede so bile napol
113 Otroci|            vsi so gledali zamaknjeni v tisto prelepo luč nebeško,
114 Otroci|             podobni med seboj, da se v mraku ni prav nič razločil
115 Otroci|   najstarejše med njimi. Vsi so bili v lica ozki in drobni in vsi
116 Otroci|             nastežaj odprte, váse in v daljavo zamišljene oči. ~
117 Otroci|            je z nasilno roko poseglo v nebeško luč nekaj neznanega
118 Otroci|           ust. Nikamor ni sodilo; ne v to glasno življenje pred
119 Otroci|             cerkvijo in na cesti, ne v ta topli mrak na peči, tudi
120 Otroci|          topli mrak na peči, tudi ne v pravljice. Ni bilo nič veselega
121 Otroci|           štiriletni, ki je hodil še v krilu. ~Milka, najdrobnejša
122 Otroci|      najbolehnejša med vsemi, zavita v preveliko materino ruto,
123 Otroci|            Matijče in obmolknili so. V daljni daljavi se je prikazalo
124 Otroci|            komaj upala iz ust; kakor v cerkvi ob vélikem blagoslovu. ~
125 Otroci|           Kako pa je, če človek pade v vojski... takole vznak?"
126 Otroci|            zamolklo in plaho strmelo v mrak... strmelo v nekaj
127 Otroci|            strmelo v mrak... strmelo v nekaj neznanega, srcu in
128 Otroci|         dolgo ne poprej; gledala sta v nebeško zarjo večerno z
129 Strah |             smeli sedeti za mizo. Še v kotu ne. V veži in na tleh
130 Strah |        sedeti za mizo. Še v kotu ne. V veži in na tleh je po pravici
131 Strah |           odprte nastežaj, bo stopil v izbo -- kdo?" ~"Kdo?" je
132 Strah |            nagne kljuko, se priplazi v izbo. Strah je bolezen,
133 Strah |           Strah je bolezen, ki snuje v samotnem srcu prečudne podobe,
134 Strah |               Bil je nekoč sam doma, v veliki izbi, in pozen mrak
135 Strah |        prodajat. Otrok se je stisnil v kot in je gledal, kako se
136 Strah |          belo rjuho in ták se napoti v vežo. Prav tiho, prav počasi
137 Strah |            rjuho stran ter se povrne v izbo ves vesel in glasen. '
138 Strah |              in tih in da se skrivaš v kot? Ali te je morda strah?'
139 Strah |             našemil stric Šimen. Ker v hipu, ko so se odprle duri
140 Strah |           ugledal tisto, kar je bilo v samoti zasnovalo že njegovo
141 Strah |            mimo hiše ter se razleglo v klanec nizdol. Bebec je
142 Strah |          povesil glavo ter skril oči v dlani. ~"Morda bodo že jutri
143 Strah |           pred človeka in ga vzdigne v naročje... Morda bodo okusili
144 Strah |        Zavržen si, proklet, da sediš v samoti, se oziraš proti
145 Strah |             se mora prikazati! Že je v tvojem srcu to neznano strašilo
146 Strah |              je blizu, pravim, že je v veži!" se je stresel šepavec. "
147 Strah |            Oj ta soldaški boben..." ~V izbi se je strnila gosta
148 Maj   |          lepoti se je znad gozda, še v meglenem somraku dremajočega,
149 Maj   |           Čez pet minut je potočnica v moji roki ovenela, izdihnila.
150 Maj   |             spomin!" ~Napotil sem se v gozd. Vse je bilo tam, kakor
151 Maj   |      zasvetila vrsta belih marjetic, v globokem zatišju se je skrivala
152 Maj   |             poletno močjo. Legel sem v praprot in koj mi je dremavica
153 Maj   |           odletel daleč, prevalil se v praproti, pobral se brž,
154 Maj   |          nato je pobrenčal krog mene v hitrih kolobarjih, napol
155 Maj   |     prestrašen, ter nazadnje izginil v sončno luč. Cvetici se je
156 Maj   |             jase pričelo polagoma in v vrstah zibati in zadobilo
157 Maj   |             bila milejša, lila mi je v dušo kakor vino. Videl in
158 Maj   |              in se pogovarjali ptiči v vejevju, kako je od daleč
159 Maj   |              glasom in modro besedo. V teh pogovorih je bil velik
160 Maj   |        razumel vsaj besedo. Ali prav v tistem hipu se je oglasilo
161 PeterK|            povem, kakor mi je ostala v spominu. ~Peter Klepec je
162 PeterK|         zvečer s paše; tako je živel v miru z Bogom in z ljudmi,
163 PeterK|              dala prilika; mislil je v svojem čistem srcu, da bi
164 PeterK|          spomnil Peter Klepec, da je v nebesih Bog, ki je pravičen.
165 PeterK|            Petra Klepca, ko je spal. V tistem trenotku je zadobil
166 PeterK|           radosti tako glasno, da so v gozdu zašumeli vrhovi. Ugledal
167 PeterK|          mogočna tepka, temveč bilka v travi. Tako je preizkusil
168 PeterK|         Klepcu nima konca; izgubi se v meglo brez sledu in glasu.
169 PeterK|            govedo na pašo, kos kruha v culi, ter služil tovarišem
170 PeterK|               kaj bi z njo počel; še v napoto bi mu morda bila. ~
171 PeterK|            mu morda bila. ~Resnično: v napoto bi mu bila moč, ne
172 PeterK|             ob vročih poletnih dneh, v senci pod tisto staro tepko;
173 PeterK|          videl do dna, zato se mu je v svoji modrosti in pravičnosti
174 Obnem |     vsekrižem in vsevprek kakor raki v jerbasu. Iz daljnih in bližnjih
175 Obnem |            še glas trobente angelove v dolini Jozafat bi ne bil
176 Obnem |          molči ta semanja množica le v skrbljivem, nemirnem pričakovanju
177 Obnem |                Živeli so vsi edinole v tem pričakovanju, za nobeno
178 Obnem |            je priklanjalo in dvigalo v dolgih valovih. Ali niti
179 Obnem |        oslepeli, obtopeli sužnji, ki v večnem kolobarju kalajo
180 Obnem |             ne vé, kam strmi. ~Če je v pričakovanju in v grozi
181 Obnem |              Če je v pričakovanju in v grozi kakšna misel, je ena
182 Obnem |            polja. ~Kakor za kazen in v zasmeh se je tedaj sodba
183 Obnem |            srca do srca: bodi zaklet v pričakovanju, v strahu zaklet
184 Obnem |          bodi zaklet v pričakovanju, v strahu zaklet in večni obnemelosti!
185 Obnem |             boš ganil! Zavpil bi rad v svoji bolečini, pa ti bo
186 Obnem |          nihče ne čul; prosil bi rad v svojem ponižanju, pa ne
187 Obnem |            živel boš neživ, sam sebi v sramoto in gnus, plamen
188 Obnem |        zapisano na okamenelih licih, v nastežaj odprtih očeh. ~
189 Leda  |           bilo; suha megla je rezala v kožo, na razhojenih, trdih
190 Leda  |            prav tako naglo, korakale v to smer, v ono smer spustile
191 Leda  |           naglo, korakale v to smer, v ono smer spustile se v tek
192 Leda  |               v ono smer spustile se v tek ter se ustavile vkovane
193 Leda  |     razlegali rezki, presekani klici v čudnem jeziku in v glasu,
194 Leda  |             klici v čudnem jeziku in v glasu, ki je bil morda zaradi
195 Leda  |               zaletavala se, plesala v kolobarju, vzpenjala se
196 Leda  |            katere pasme, ne vem, ker v teh stvareh nisem učen;
197 Leda  |              pod gobčkom snežnobelo; v život je bila vitka, noge
198 Leda  |              so ugašale kakor plamen v vetru. ~Nihče se ni zmenil
199 Leda  |               da mu je ivje skopnelo v njeni vroči sapi; on pa
200 Leda  |          dlaki, pogledal ji od blizu v rosni gobec; še z repom
201 Leda  |              in ponižan sem se vrnil v barako. Malo kasneje je
202 Leda  |              s kositrno skodelo juhe v rokah; psice ni videl, spotaknil
203 Leda  |            in pusta praznota je bila v mojem srcu. Tudi drugi so
204 Leda  |            tovarišev plašče in puške v dolgi vrsti, na policah
205 Leda  |              Kolikor dalj sem gledal v mrak, toliko bolj se je
206 Leda  |            nisem zaspal; zeblo me je v noge in v život; še hujši
207 Leda  |        zaspal; zeblo me je v noge in v život; še hujši mraz pa
208 Leda  |              še hujši mraz pa je bil v moji duši ogreti je ni mogla
209 Leda  |        tovariši po svojih slamnicah; v polspanju so hropeli, vzdihovali
210 Leda  |              postavlja lesene vojake v vrsto. Njegova roka je zelo
211 Leda  |              za glavo ter ga potisne v vrsto; nato zakliče s tenkim
212 Leda  |            in tako čudne groze kakor v tistem trenotku: bila je
213 Leda  |               z vsemi svojimi grehi, v vsej svoji ničevosti in
214 Leda  |          temveč da ležim na slamnici v baraki; še globlje pod to
215 Leda  |           bil tik pred mojimi ustmi. V očeh, teh mirno vprašujočih,
216 Leda  |        ošabno ničevost ter jo zaluči v zasluženo sramoto. Strahopetnež
217 Leda  |        Strahopetnež bere obsodbo, pa v strahopetnem upanju in v
218 Leda  |             v strahopetnem upanju in v strahopetni grozi čaka,
219 Leda  |             odpre ta špičasti gobec; v lica mi je iz duše segal
220 Leda  |     tovarišev, vojaške plašče, puške v vrsti, pod streho barake