Chapter

  1 Inc   |           in zmerom lepših; besede so, milo pojoče... ali tako
  2 Inc   |              ali tako čudno daljne so, kakor da jih tam kje za
  3 Inc   |            Njemu, človeku za goro, so bile nekoč te besede živa
  4 Inc   |     obrazom in vročo krvjo; drugim so brezglasna, brezoblična
  5 Inc   |      svojih pravih potih, kakor že so mu bila od začetka ukazana:
  6 Inc   |          tuje, nerazumljive besede so letele na beli papir kar
  7 Inc   |        plamen v plamenu. ~Spočetka so bile besede kakor mlado
  8 Inc   |          grudo segajo korenine, že so razrile prst, razmeknile
  9 Inc   |            ter ga odreši. Trenotki so, morda komaj zavedni, ko
 10 Inc   |          si!" pravi -- in glej, še so tam stopnice, še so tam
 11 Inc   |             še so tam stopnice, še so tam duri, še v skrivnost...
 12 Inc   |        njegovemu željnemu, vročemu so se odpirale duri nastežaj;
 13 Inc   |             je bil doma. On vé, da so si v tistih tihih globočinah
 14 Inc   |           Pred hišo je semenj; tam so barantači, mešetarji, cigani,
 15 Inc   |         nikoli ne bodo slišali, ki so željni čakali na tvojo besedo,
 16 Inc   |             tako svetel in lep, da so nebeške zvezde zamaknjene
 17 Inc   |            mojem imenu! Tvoje roke so prazne; lezi h meni, še
 18 Inc   |            dovolj!" -- ~O Bog, saj so bile le sanje, -- saj je
 19 Ogled |          samimi sivimi sencami, ki so se motale brezoblične in
 20 Ogled |      zavozlano na tak način, kakor so jih svojčas nosili umetniki
 21 Ogled |         ovenčano s svetlimi kodri, so kazali za njim, šepetali: "
 22 Ogled |     prikazala ta spoštljiva suknja so se ji odkrivali in priklanjali,
 23 Ogled |     rumenim volčjim pogledom; lica so do kosti razjedena od pohlepnosti,
 24 Ogled |        zobjé obrušeni od zlata, ki so ga bili grizli in glodali.
 25 Ogled |             Če je šla preko polja, so se ozirale za njo cvetice
 26 Ogled |          ozirale za njo cvetice in so jo pozdravljale. In kamor
 27 Ogled |          venca, v nabrekle ustnice so se bili zajedli polnočni
 28 Ogled |           O, ničesar več! Toda oči so uróčene, da ne trenejo ne
 29 Ogled |         obrazov, milih in nemilih, so vsi nezaslišano, grozotno
 30 Ogled | našemljenih, pijanih teles, temveč so bili Kurentovi romarji brez
 31 Ogled |           odprtimi srci, v katerih so bili pljunki namesto krvi.
 32 Gospod|       STOTNIK~Dokaj časa je že, da so zadobile moje sanje in pač
 33 Gospod|           jaz in ki jih sanjaš ti, so senca prave resnice; pač
 34 Gospod|           senca prave resnice; pač so oblike strahotno povečane,
 35 Gospod|      jesensko jutro je bilo, megle so se vlačile po dolini in
 36 Gospod|           pred menoj; tudi glasovi so bili v čistem jutranjem
 37 Gospod|         blato; s prav takim prahom so bile pokrite tudi nizke
 38 Gospod|           napoti na bojišče. Stali so tam kakor od kamna, nobeno
 39 Gospod|           ni trenilo; sloka telesa so bila narahlo upognjena pod
 40 Gospod|           mlade lepote. Vsi obrazi so bili še zelo mladostni,
 41 Gospod|   mladostni, skoraj otroški in vsi so bili sveži, kakor v rosi
 42 Gospod|          bila svetla rosa, gledale so kakor iz daljnih krajev,
 43 Gospod|      krajev, iz lepih sanj; vse pa so bile nepremično uprte v
 44 Gospod|  svetlopšeničnih kodrov, sinje oči so naglas prepevale, temnordeče
 45 Gospod|      prepevale, temnordeče ustnice so se krožile v prijetnem smehljaju. ~"
 46 Gospod|      gospod stotnik!" ~Še glasneje so prepevale sinje oči, v svetlo
 47 Gospod|            jam, dolgi, ostri zobje so se režali nad golo, silno
 48 Otroci|            OTROCI IN STARCI~Otroci so imeli navado, da so se pogovarjali,
 49 Otroci|         Otroci so imeli navado, da so se pogovarjali, preden so
 50 Otroci|          so se pogovarjali, preden so šli spat. Posedli so po
 51 Otroci|        preden so šli spat. Posedli so po široki peči in so si
 52 Otroci|       Posedli so po široki peči in so si pripovedovali, kar jim
 53 Otroci|        polnimi sanj, iz vseh kotov so se vile kvišku tihe sence
 54 Otroci|          vile kvišku tihe sence in so nosile prečudne bajke s
 55 Otroci|            s seboj. ~Pripovedovali so, karkoli jim je prišlo na
 56 Otroci|       prišlo na misel ali na misel so jim prišle samo lepe zgodbe,
 57 Otroci|         tiho iz luči v luč. Besede so bile napol razumljivo šepetanje;
 58 Otroci|      nobena pravljica konca; časih so govorili vsi štirje otroci
 59 Otroci|        nihče ni motil drugega; vsi so gledali zamaknjeni v tisto
 60 Otroci|        svoj sijajni konec. ~Otroci so si bili tako podobni med
 61 Otroci|         najstarejše med njimi. Vsi so bili v lica ozki in drobni
 62 Otroci|         lica ozki in drobni in vsi so imeli velike, nastežaj odprte,
 63 Otroci|            Kako bi se povrnili, če so padli?" ~Vsi so molčali,
 64 Otroci|       povrnili, če so padli?" ~Vsi so molčali, vsi štirje so stali
 65 Otroci|         Vsi so molčali, vsi štirje so stali pred silnim črnim
 66 Otroci|        rekel Matijče in obmolknili so. V daljni daljavi se je
 67 Otroci|       mirno razložil Matijče. "Oče so obljubili, da mi prinesejo
 68 Otroci|            Kako bi jo prinesli, če so padli!" ga je osorno zavrnila
 69 Otroci|       osorno zavrnila Lojzka. ~"Pa so jih pobili... do mrtvega?" ~"
 70 Strah |       pozen mrak je že bil; domači so bili šli nekam na svatbo
 71 Strah |        stric Šimen. Ker v hipu, ko so se odprle duri nastežaj
 72 Maj   |            sem najprej na vrt. Tam so cvetele jablane; nekatere
 73 Maj   |          cvetele jablane; nekatere so bile čisto bele, druge so
 74 Maj   |          so bile čisto bele, druge so imele na mehkih lističih
 75 Maj   |         listje mladih hrastov; tla so bila vsa preprežena s svežim
 76 Maj   |          ki je poprej ni bilo. Tam so rasli nekoč kostanji, ponosna
 77 Maj   |            vesela bratovščina zdaj so stali med grmičevjem in
 78 Maj   |           nog. Izpod mrtvih štorov so ječé koprnele mladike, da
 79 Maj   |      pošastne oblike; temne smreke so bile podobne ljudem¸velikanom
 80 Maj   |          rokami s trepalnicami, ki so segale do trebuha, in s
 81 Maj   |   štorastimi, ogromnimi nogami, ki so se le mukoma trgale iz tal.
 82 Maj   |            kolen. Slišal sem, kako so prepevali in se pogovarjali
 83 PeterK|            bil bajtarjev sin; dali so ga že zgodaj bogatemu gospodarju
 84 PeterK|          život in belo kožo; nekoč so se mu usule po licih solze
 85 PeterK|        naturi k hudemu nagnjen. Ko so tovariši videli te solze,
 86 PeterK|        močnejši od njega. Nazadnje so ga dražili in zasmehovali
 87 PeterK|    potrpežljivo; ni le ubogal, kar so mu ukazali, temveč tudi
 88 PeterK|      pohlevnost, toliko okrutnejši so bili gospodarji; ni je slajše
 89 PeterK|            radosti tako glasno, da so v gozdu zašumeli vrhovi.
 90 PeterK|         spoznal svojo silo. Prišli so tovariši pastirji, zato
 91 PeterK|           posadil na tla. Tovariši so obnemeli in popadali ob
 92 PeterK|    gospodarje, povračal jim, kakor so mu bili dajali,; ali je
 93 PeterK|         tepko; tako lepe in sladke so bile podobe ki jih je gledal
 94 Obnem |       OBNEMELOST~Žalostne in dolge so zdaj noči meni in tebi;
 95 Obnem |     Zagozden sem bil med ljudi, ki so se gnetli na velikem, ograjenem
 96 Obnem |           že nekoč, kjerkoli. Bili so otroci, mladeniči in starci,
 97 Obnem |            moški in ženske; gnetli so se in prerivali vsekrižem
 98 Obnem |        bližnjih pokrajin in krajev so se bili zbrali na tem tihem
 99 Obnem |            teh tisočerih teles, ki so se prerivala, gnetla in
100 Obnem |          ne lakote in ne žeje. Oči so srepele napeto ustnice so
101 Obnem |          so srepele napeto ustnice so bile tenke in stisnjene,
102 Obnem |           in stisnjene, izpod njih so štrlele trde čeljusti; malokdaj
103 Obnem |        Treba je bilo, vsa znamenja so pričala, vsaka žila pod
104 Obnem |            vesoljni konec. ~Živeli so vsi edinole v tem pričakovanju,
105 Obnem |            in ne za greh, kakor da so bili od rojstva ustvarjeni
106 Obnem |     dogodek, ki je blizu. ~Oči, ki so gledale nemirno, so se širile
107 Obnem |             ki so gledale nemirno, so se širile čeznaturno, so
108 Obnem |           so se širile čeznaturno, so kazale golo belino; tenke
109 Obnem |         golo belino; tenke ustnice so bledele; to je bil strah,
110 Obnem |          vpitje brez glasú. K tlom so bili prikovani, drug na
111 Obnem |     drugega priklenjeni, in vendar so hodili zasopljeni, brez
112 Obnem |          vodnjaka. Videl sem, kako so črno zatekale oči, kako
113 Obnem |            črno zatekale oči, kako so se nabirale rdeče pene kraj
114 Obnem |           strahú! ~Daljši in višji so bili valovi, ki jih je gnal
115 Obnem |     nastežaj odprtih očeh. ~Takrat so planile od vseh strani proti
116 Obnem |           bežne sence -- njih duše so bile; plezale so kvišku,
117 Obnem |         njih duše so bile; plezale so kvišku, lovile se, grabile
118 Obnem |           z dolgimi rokami, padale so, nobena ni prišla do vrha;
119 Obnem |          prišla do vrha; in telesa so bila vkovana k tlom, živa
120 Obnem |      zadnjič. Oj žalostne in dolge so zdaj noči, meni in tebi! -- ~*** ~
121 Leda  |         Sunkoma, z lesenimi koraki so se premikale vrste naprej
122 Leda  |        desno in na levo, strinjale so se in razmikale, mahoma
123 Leda  |            se in razmikale, mahoma so padle na trebuh kakor pokošene,
124 Leda  |          kakor pokošene, vzdignile so se prav tako naglo, korakale
125 Leda  |          plotom. Po vsem taborišču so se razlegali rezki, presekani
126 Leda  |          život je bila vitka, noge so bile močne in lepo raščene,
127 Leda  |          rumenkasto rjavih oči, ki so se vžigale in so ugašale
128 Leda  |           oči, ki so se vžigale in so ugašale kakor plamen v vetru. ~
129 Leda  |             Ha-a-tá!" Ob tem klicu so stale vrste kakor okamenele;
130 Leda  |            repom ni zgenila oči pa so bile mirne in tu je, so
131 Leda  |            so bile mirne in tu je, so nejevoljno vprašale: "Počemú
132 Leda  |           v mojem srcu. Tudi drugi so polegli in luč je ugasnila
133 Leda  |          bila temna zunaj, okna pa so bila skrita in z navlako
134 Leda  |            misel. Slišal sem, kako so se izmučeni in nemirni premetavali
135 Leda  |      svojih slamnicah; v polspanju so hropeli, vzdihovali in povzklikali.
136 Leda  |            svetlih, rjavih oči, ki so mirno izprašujoče strmele
137 Leda  |       strmele naravnost name; šape so slonele na mojih prsih,