Chapter

  1 Inc   |          ki bi potožil, če bi ga ne bilo sram. Vse nekaj drugega,
  2 Inc   |     proti nebu, prhutá nestalno, ne vé kam in ne more nikamor. ~
  3 Inc   |    prhutá nestalno, ne vé kam in ne more nikamor. ~Mlad človek
  4 Inc   |           Ali nekoč pride ura -- ne pobliskoma, kakor razsvetljenje
  5 Inc   |         dušo in ni jasna, dokler ne stoji tik pred licem; in
  6 Inc   |        rahlim vzdihom zamisli... ne v rime temveč v rosnega
  7 Inc   |         v njih zvoku in svetlobi ne utonejo za vselej vse druge
  8 Inc   |          papirja, noče na jezik, ne v pero. V srcu je; jasna
  9 Inc   |        je bil dán ukaz, ki se mu ne more upreti; dán mu je bil
 10 Inc   |     lahko jih je bilo razmajati, ne vzdiha ni bilo skoraj ne
 11 Inc   |         ne vzdiha ni bilo skoraj ne kaplje krvi, ko je vesela
 12 Inc   |         bi molčalo,; ali molčati ne sme, trpeč mora oznanjati
 13 Inc   |  skrivnost... vzdigni se, pojdi, ne odlašaj! "Tukaj je dno,"
 14 Inc   |           še nihče je ni slišal, ne izpregovoril; vse je zgolj
 15 Inc   |       strahot, ki jim ni podobe, ne imena; vesel je časih da
 16 Inc   |        kar je videl, se mu jezik ne gane, mu noče beseda iz
 17 Inc   |     iztisne iz grla, ker molčati ne more, je komaj znamenje,
 18 Inc   |            Ni ga strah, romarja, ne strah očitne izpovedi --
 19 Inc   |     nikjer drugje, tudi v cerkvi ne. On vé, da bi se kakor od
 20 Inc   |         čuva, da bi nikoli nihče ne zvedel za kapelico, v kateri
 21 Inc   |          ljubezni. ~Tebe, romar, ne sme biti sram! Tebi, romar,
 22 Inc   |       zaklepal duri, tudi tistih ne, ki jih sam le s trepetajočo
 23 Inc   |        je v grobu! Povej, kaj bi ne šel po golih kolenih, odkopal
 24 Inc   |          na mnogoštevilne, ki te ne slišijo več in te nikoli
 25 Inc   |         slišijo več in te nikoli ne bodo slišali, ki so željni
 26 Inc   |      besedo, pa jim je nisi dal! Ne molči, da ne boš tožil gluhim
 27 Inc   |        je nisi dal! Ne molči, da ne boš tožil gluhim grobovom,
 28 Ogled |        gromovnik nad gromovniki, ne spoznam te! Nekoč je živel
 29 Ogled |   junaštvo. Pa da bi si vendarle ne mogel očitati brezdelja
 30 Ogled |       skril bi ga rad, ga skriti ne more... Uboge oči ve moje,
 31 Ogled |           uboge oči ve moje, ali ne tja, ne tja, grozota je
 32 Ogled |         oči ve moje, ali ne tja, ne tja, grozota je tam, da
 33 Ogled |       tam, da ji ni primere celó ne v tem strašnem ogledalu!
 34 Ogled |         bi se njeni čisti lepoti ne bilo približalo z brezbožnim
 35 Ogled |          kličejo po tovariših... Ne več! Ničesar več! ~O, ničesar
 36 Ogled |          Toda oči so uróčene, da ne trenejo ne za hip, da gledajo
 37 Ogled |        so uróčene, da ne trenejo ne za hip, da gledajo verno
 38 Otroci|         povest ni ime!a začetka, ne razločne podobe, nobena
 39 Otroci|    visoko in široko, pa ni imelo ne obraza, ne oči, ne ust.
 40 Otroci|           pa ni imelo ne obraza, ne oči, ne ust. Nikamor ni
 41 Otroci|         imelo ne obraza, ne oči, ne ust. Nikamor ni sodilo;
 42 Otroci|          ust. Nikamor ni sodilo; ne v to glasno življenje pred
 43 Otroci|       pred cerkvijo in na cesti, ne v ta topli mrak na peči,
 44 Otroci|         topli mrak na peči, tudi ne v pravljice. Ni bilo nič
 45 Otroci|      bilo je mrtvo, saj ni imelo ne oči, da bi s pogledom razodelo,
 46 Otroci|      razodelo, čemu in odkod, in ne ust, da bi z besedo povedalo.
 47 Otroci|        boljše je, nobeden ti nič ne reče; ker tako mora biti.
 48 Otroci|          za roko, kakor že dolgo ne poprej; gledala sta v nebeško
 49 Strah |      točim, kakor da bi mi trije ne smeli sedeti za mizo. Še
 50 Strah |        sedeti za mizo. Še v kotu ne. V veži in na tleh je po
 51 Strah |     počasi, prav tiho, še kljuka ne bo klenknila; in ko bodo
 52 Strah |       Saj to je najhujše -- kdo? Ne bilo bi strahu, da bi človek
 53 Strah |         podobe, dokler jih nekoč ne utelesi. Le slutnja je neznanega,
 54 Strah |        pragu visok in strašen in ne reče nobene besede. Kakor
 55 Strah |        te je morda strah?' Otrok ne zine, tiščí se k zidu, se
 56 Strah |        zasmejal naglas, bi otrok ne verjel, da prikazen ni bila
 57 Strah |        iz samote, iz tišine; ali ne dá se; človek nosi to samoto
 58 Strah |        šepavec. ~"Ti, nesrečnež, ne boš gledal smrti, kakor
 59 Strah |      postelje, strašilu podobna. Ne boš okusil bolečine. Zavržen
 60 Strah |         moj Mihec, kaj ti se nič ne bojiš, se ne bojiš, da bi
 61 Strah |       kaj ti se nič ne bojiš, se ne bojiš, da bi zdajle prišlo
 62 Strah |        zvonkim glasom: ~"Nič nam ne morejo -- morejo -- morejo --" ~
 63 Maj   |        in sem ji rekel: "Kaj nič ne vidiš, ti mala, nedolžna?
 64 Maj   |          mala, nedolžna? Kaj nič ne veš? Saj je to čisto drugo
 65 Maj   |           ti nebogljeni, kaj nič ne veš? Kaj ne veš, kako hudo
 66 Maj   |  nebogljeni, kaj nič ne veš? Kaj ne veš, kako hudo nam je na
 67 Maj   |       modri kasta cvetica, ki ji ne vem imena; vanjo se je bil
 68 Maj   |       maral premakniti, da bi mi ne zdrknila s kolen. Slišal
 69 Maj   |       božjim stvarem, le človeku ne, človeku, ki ima dušo, razum
 70 Maj   |          razum in voljo, le srca ne. -- ~*** ~
 71 PeterK|           Kar vas je mlajših, je ne poznate več; zato vam jo
 72 PeterK|     moral od vsega hudega, če me ne uslišiš. Saj je razbičano
 73 PeterK|         Dolgo je že, truden sem, ne morem več. Odreši me, o
 74 PeterK|          koreninami, kakor da bi ne bila mogočna tepka, temveč
 75 PeterK|         brez sledu in glasu. Nič ne vemo, kako se je še nadalje
 76 PeterK|     godilo močnemu Petru Klepcu. Ne pisanja ni, ne sporočila,
 77 PeterK|     Petru Klepcu. Ne pisanja ni, ne sporočila, kako je ravnal
 78 PeterK|          Matjaž. Prav nič takega ne vemo. Vse kaže, da je izrval
 79 PeterK|          oblast, bi Peter Klepec ne vedel, kaj bi z njo počel;
 80 PeterK|         v napoto bi mu bila moč, ne mogel bi je prenašati, žalosten
 81 PeterK|    nenadoma uresničile in bi jih ne bilo več. Pa če bi trdega
 82 PeterK|        več. Pa če bi trdega dela ne bilo, ne trpljenja, ne ponižanja,
 83 PeterK|          bi trdega dela ne bilo, ne trpljenja, ne ponižanja,
 84 PeterK|      dela ne bilo, ne trpljenja, ne ponižanja, ne bridkosti --
 85 PeterK|         trpljenja, ne ponižanja, ne bridkosti -- odkod bi bile
 86 PeterK|           Pogledal sem ga in sam ne vem, kako se mi je storilo:
 87 Obnem |         ob licu; poznal sem vse. Ne po imenih, le napol po obrazih,
 88 Obnem |    koraka ni bilo čuti, še diha, ne vzdiha ne iz teh tisočerih
 89 Obnem |         čuti, še diha, ne vzdiha ne iz teh tisočerih teles,
 90 Obnem |     angelove v dolini Jozafat bi ne bil tako strašen. ~Spočetka
 91 Obnem |      nemirnem pričakovanju in da ne občuti posebnega strahu,
 92 Obnem |    občuti posebnega strahu, tudi ne utrujenosti, ne lakote in
 93 Obnem |     strahu, tudi ne utrujenosti, ne lakote in ne žeje. Oči so
 94 Obnem |        utrujenosti, ne lakote in ne žeje. Oči so srepele napeto
 95 Obnem |      nobeno drugo stvar in misel ne; polastilo se jih je popolnoma,
 96 Obnem |        tako da ni bilo kraja več ne za ljubezen, ne za sovraštvo
 97 Obnem |        kraja več ne za ljubezen, ne za sovraštvo ne za čednost
 98 Obnem |        ljubezen, ne za sovraštvo ne za čednost in ne za greh,
 99 Obnem |       sovraštvo ne za čednost in ne za greh, kakor da so bili
100 Obnem |          in druženje ni ponehalo ne za trenotek; veter je zibal
101 Obnem |         svojega mesta, še za ped ne. Bilo je beganje brez korakov
102 Obnem |           brez misli in duše; in ne vé, kam strmi. ~Če je v
103 Obnem |    naproti -- kam? -- kamorkoli! Ne miru! Oči bi rade gledale,
104 Obnem | obnemelosti! Uteči boš hotel, pa ne boš vedel kam, tudi nog
105 Obnem |          boš vedel kam, tudi nog ne boš ganil! Zavpil bi rad
106 Obnem |        če bi zavpil, bi te nihče ne čul; prosil bi rad v svojem
107 Obnem |       rad v svojem ponižanju, pa ne boš vedel kóga; in če bi
108 Obnem |        če bi prosil, bi te nihče ne uslišal; umrl bi rad, lačnemu
109 Obnem |          od jedi in pijače; toda ne boš umrl, temveč umiral
110 Leda  |     žival je bila; katere pasme, ne vem, ker v teh stvareh nisem
111 Leda  |        on pa ni trenil z očesom, ne ganil se ni; ker prav tedaj
112 Leda  |       razmikal pred mojimi očmi; ne vem, odkod je svetila ta
113 Leda  |         čutil napol bdeč, da več ne bdim. ~Zazdelo se mi je,
114 Leda  |    Ha-a-tá!" -- in možici se res ne ganejo. Nenadoma odpre Marijan
115 Leda  |         Marijan usta nastežaj in ne more zavpiti od neznanega
116 Leda  |          se, da nisem doma in da ne sedim za mizo, temveč da
117 Leda  |          Pa nisem mogel odvrniti ne pogleda, ne misli od teh
118 Leda  |       mogel odvrniti ne pogleda, ne misli od teh svetlih, rjavih
119 Leda  |         mraz, geniti nisem mogel ne z roko, ne s trepalnico. -- ~
120 Leda  |    geniti nisem mogel ne z roko, ne s trepalnico. -- ~Zunaj,