Chapter

  1 Inc   |               odkod? Kakor spomin je na nekaj lepega, toplega, ki
  2 Inc   |              hrepenenje, bridkost... na tisoče jih je, brez števila,
  3 Inc   |          roki, ki jih piše trepetaje na zlato obrobljen papir. Brezoblična,
  4 Inc   |          seboj in svoje mrtve besede na njem. Užaljen in osramočen
  5 Inc   |              spoznanja in piše dalje na zid, še več in še bolj nagosto.
  6 Inc   |       preboli ta préhlad, je ponosen na svoje rime in občutljiv
  7 Inc   |              posmeh ter zgrabi tujca na cesti za rokav: "Zaupaj
  8 Inc   |              ali drugačno delavnico, na kateder, na prižnico, ali
  9 Inc   |      drugačno delavnico, na kateder, na prižnico, ali sploh samo
 10 Inc   |              ob močnem vinu mu pride na misel, da bi prisluškaval
 11 Inc   |             milih večernih urah nosi na metuljih krilih spomladanski
 12 Inc   |        nerazumljive besede so letele na beli papir kar same, druga
 13 Inc   |          kakor da je bila že zdavnaj na papirju, v zraku in v ušesu;
 14 Inc   |            pa se brani papirja, noče na jezik, ne v pero. V srcu
 15 Inc   |        zrahljani prsti, še v spominu na roso in sonce: lahko jih
 16 Inc   |             cvet, ga pripela dekletu na bluzo. Toda globlje, zmerom
 17 Inc   |           vsem ljudem, da bi slišali na svoja ušesa in videli na
 18 Inc   |             na svoja ušesa in videli na svoje oči -- ali poslednjega
 19 Inc   |       svojega bližnjega, videl si ga na svatbi in na sedmini; pa
 20 Inc   |             videl si ga na svatbi in na sedmini; pa izbruhne besedo
 21 Inc   |          žalosten, da bi se razjokal na kolenih. Ali ko se povrne
 22 Inc   |            tatovi; od vseh strani in na vse strani brizga pohlepnost,
 23 Inc   |              ki jih je bil nagrmadil na semnju; teh ga ni sram,
 24 Inc   |              lahko otrese že spotoma na cesti. Ali sram ga je čiste
 25 Inc   |        zatajena, bi te vekomaj žgala na srcu; in ti, o romar, poznaš
 26 Inc   |            to bolečino!... Spomni se na svojo mater, nanjo, ki je
 27 Inc   |          srčne skoposti zatajeno? Še na druge se spomni, na mnogoštevilne,
 28 Inc   |               Še na druge se spomni, na mnogoštevilne, ki te ne
 29 Inc   |         slišali, ki so željni čakali na tvojo besedo, pa jim je
 30 Inc   |             zamaknjene strmele nanj. Na obrazu njega, ki je ležal
 31 Inc   |       okamenelo brezmejno trpljenje, na ustnicah, teh ubogih, je
 32 Ogled |             iz nebes in je postavila na zemljo ogromno ogledalo,
 33 Ogled |              zvezd, sloni s spodnjim na dnu morjá ter sega na obeh
 34 Ogled |       spodnjim na dnu morjá ter sega na obeh straneh od jutranje
 35 Ogled |       večerne. In vse, kar je živega na zemlji, se je kakor uróčeno
 36 Ogled |              črno pentljo, zavozlano na tak način, kakor so jih
 37 Ogled |            že ob samem imenu njenem; na očitni cesti ji je ponujal
 38 Ogled |           ter ga vlekel brez milosti na kamen sramote. Kadar je
 39 Ogled |     bobrovine in lepo napeta je bila na trebuhu. Kamorkoli se je
 40 Ogled |              od daleč razodevala, je na vse štiri strani škropila
 41 Ogled |              ki je rosila blagomilje na vse štiri strani; razgaljen
 42 Gospod|       plazile ob strmih rebrih gora, na vrhovih se je v žarkih zgodnje
 43 Gospod|           jasno; še se je spominjalo na polnočni sneg in na mrzle
 44 Gospod|       spominjalo na polnočni sneg in na mrzle jutranje zvezde, ali
 45 Gospod|            tem orehom je držal vojak na uzdi osedlanega konja, ki
 46 Gospod|            da se še tisto uro napoti na bojišče. Stali so tam kakor
 47 Gospod|            Nikoli poprej nisem videl na enem samem tesnem kraju
 48 Gospod|        krempljasta, je držal palico, na katero se je gredoč opiral.
 49 Gospod|            modrimi starci! Živa veja na drevesu; če bi jo odžagali,
 50 Otroci| pripovedovali, kar jim je pač prišlo na misel. Skozi motna okna
 51 Otroci|            so, karkoli jim je prišlo na misel ali na misel so jim
 52 Otroci|           jim je prišlo na misel ali na misel so jim prišle samo
 53 Otroci|          oznanila, da je oče "padel" na Laškem. "Padel je." Nekaj
 54 Otroci|           življenje pred cerkvijo in na cesti, ne v ta topli mrak
 55 Otroci|            cesti, ne v ta topli mrak na peči, tudi ne v pravljice.
 56 Otroci|        videli čez. ~"Tudi jaz pojdem na vojsko!" se je nenadoma
 57 Otroci|           misel morda le zato, da bi na obé strani razmaknil tišino,
 58 Otroci|             njimi. ~"Tudi jaz pojdem na vojsko... nad sovražnika
 59 Otroci|              in stara mati pred hišo na klopi. Zadnja rdeča zarja
 60 Otroci|          svetila izza temnega listja na vrtu. Tih večer je bil;
 61 Strah |              Še v kotu ne. V veži in na tleh je po pravici naša
 62 Strah |        ljudmi, ko je bil že pogledal na ono stran?" ~Bebec je buljil
 63 Strah |              je tudi pač že pogledal na ono stran! Ali veš, kaj
 64 Strah |             domači so bili šli nekam na svatbo zijala prodajat.
 65 Strah |            svečo. To bučo si postavi na glavo, nato si ogrne še
 66 Strah |            odpre jih nastežaj, stoji na pragu visok in strašen in
 67 Strah |              ali je ta tudi pogledal na ono stran, ko je videl strica
 68 Strah |                  Tudi ta je pogledal na ono stran... blagor mu,
 69 Strah |           rokav nazaj ter ga posadil na stol. ~"Molči, pokveka...
 70 Strah |             stric Šimen z votlo bučo na glavi in z rjuho na plečih!"
 71 Strah |             bučo na glavi in z rjuho na plečih!" je rekel šepavec. ~"
 72 Maj   |                  MAJ~Šel sem najprej na vrt. Tam so cvetele jablane;
 73 Maj   |           čisto bele, druge so imele na mehkih lističih rahel rožnat
 74 Maj   |             kakor se prikaže zjutraj na otroških licih. Pod jablanami
 75 Maj   |           mrtvo in ko sem se spomnil na vse tiste, ki sem jih bil
 76 Maj   |             ne veš, kako hudo nam je na svetu? Veseliš se luči,
 77 Maj   |        Nenadoma se je gozd razmaknil na obe strani in ugledal sem
 78 Maj   |            bilo dospelo do poldneva, na golo jaso pa je pripekalo
 79 Maj   |           bil zgrešil pot, priplezal na moj čevelj dolg črn mravljinec
 80 Maj   |           toda videl me je, begal je na to, na ono stran, pobegniti
 81 Maj   |         videl me je, begal je na to, na ono stran, pobegniti ni
 82 Maj   |              trgale iz tal. Svetloba na jasi je bila milejša, lila
 83 Maj   |     opoldanskim soncem. ~Tedaj se je na odeji prikazalo nekaj nerodnega,
 84 Maj   |             Ko sta si prišla naproti na mojem trebuhu, sta si odpočila;
 85 Maj   |         glavo, potrt in sila truden. Na srce mi je tolkla kakor
 86 PeterK|               zjutraj je gnal govedo na pašo, zvečer s paše; tako
 87 PeterK|            ga dražili in zasmehovali na cesti že paglavci, skoraj
 88 PeterK|             vsi hkrati planili nanj, na sužnja, ki se je spuntal
 89 PeterK|            Angel božji se je spustil na zemljo in je poljubil Petra
 90 PeterK|           vzdramil, je skočil bistro na noge, razklenil se in razmahnil,
 91 PeterK|               ker je bil noč prespal na paši. Peter je zgrabil enega
 92 PeterK|        potresel ter ju varno posadil na tla. Tovariši so obnemeli
 93 PeterK|     gospodarja, gonil njegovo govedo na pašo, kos kruha v culi,
 94 Obnem |           med ljudi, ki so se gnetli na velikem, ograjenem prostoru,
 95 Obnem |             krajev so se bili zbrali na tem tihem semnju brez šatorov,
 96 Obnem |             malokdaj se je drug ozrl na drugega in še takrat je
 97 Obnem |              njimi. Priti je moralo, na vsak način, karkoli, čeprav
 98 Obnem |        trenotek; veter je zibal žito na polju, klasje se je priklanjalo
 99 Obnem |              so bili prikovani, drug na drugega priklenjeni, in
100 Obnem |            tedaj sodba sama zapisala na ta lica, spačena od groze;
101 Obnem |          duše! Tako je bilo zapisano na okamenelih licih, v nastežaj
102 Leda  |                                 LEDA~Na prostranem taborišču, pred
103 Leda  |              megla je rezala v kožo, na razhojenih, trdih tleh je
104 Leda  |     premikale vrste naprej in nazaj, na desno in na levo, strinjale
105 Leda  |         naprej in nazaj, na desno in na levo, strinjale so se in
106 Leda  |           razmikale, mahoma so padle na trebuh kakor pokošene, vzdignile
107 Leda  |           kodrasto, zelo fino dlako, na trebuhu in pod gobčkom snežnobelo;
108 Leda  |             se je s prednjima nogama na prsi rekrutu, pogledala
109 Leda  |              sem šel preko dvorišča. Na ped zemlje za barako je
110 Leda  |     spotaknil se je obnjo, zvrnil se na kolena ter si razlil vročo
111 Leda  |          Tisti večer sem kmalu legel na slamnico; premražen sem
112 Leda  |              in puške v dolgi vrsti, na policah skodelice, žlice
113 Leda  |             za mizo, temveč da ležim na slamnici v baraki; še globlje
114 Leda  |      naravnost name; šape so slonele na mojih prsih, rosni gobec