Chapter

 1 Inc   |    prestrašenega srca!... ~To noč sem videl velik grob, segal
 2 Ogled |                  OGLEDALO~Kod pač sem hodil, kje sem živel toliko
 3 Ogled |   OGLEDALO~Kod pač sem hodil, kje sem živel toliko dolgih let?
 4 Ogled |         je prej vse le sanjalo in sem šele zdaj prav izpregledal?
 5 Ogled |        zdaj prav izpregledal? Bil sem med ljudmi ves čas, brez
 6 Ogled |      ljudmi ves čas, brez števila sem jih spoznal po imenu in
 7 Ogled |           Zdaj pa mi je očito, da sem blodil med samimi sivimi
 8 Ogled |        menoj napol spečim; in kar sem lahkoveren gledal in poslušal,
 9 Ogled |   poglejte, v drugo lice! ~Poznal sem suknjo svoje dni, ki je
10 Ogled |          strašnem ogledalu! Videl sem jo nekoč, Suzano, spomladi,
11 Ogled |    gledati strah in sram. Kolikor sem jih kdaj poznal obrazov,
12 Ogled |         le posameznih obrazov, ki sem jih spoznal trudoma z bolestno
13 Ogled |           bolestno slutnjo; videl sem obiloštevilne gruče ljudi,
14 Ogled |        poleg kupa gnoja. In videl sem dolge procesije ljudstev,
15 Ogled |    pljunki namesto krvi. In videl sem narode, silne, sijajne,
16 Ogled | mogočnosti Bogu kljubujoče; videl sem jih... Oči, kaj nimate več
17 Gospod|          je čakalo sonca. ~Gledal sem skozi okno; to okno še nikoli
18 Gospod|        nikoli ni bilo umito, zato sem gledal kakor skozi pajčolan,
19 Gospod|       skozi pajčolan, razločil pa sem natanko vse, kar se je godilo
20 Gospod|    jutranjem zraku tako jasni, da sem slišal in razumel vsako
21 Gospod|        nato se je okrenil. Takrat sem videl njegov obraz in srce
22 Otroci|       večer je bil; samo od hleva sem se je pridušeno glasil zategnjen,
23 Strah |           me je bilo strah, kadar sem bil sam, četudi ob belem
24 Strah |           kaj bi se tresel -- saj sem jaz, stric Šimen!' Otrok
25 Maj   |                           MAJ~Šel sem najprej na vrt. Tam so cvetele
26 Maj   |       svetlooki gospodar. ~Utrgal sem potočnico in sem ji rekel: "
27 Maj   |           Utrgal sem potočnico in sem ji rekel: "Kaj nič ne vidiš,
28 Maj   |          Presunil me je strah, ko sem jo videl mrtvo in ko sem
29 Maj   |          sem jo videl mrtvo in ko sem se spomnil na vse tiste,
30 Maj   |          spomnil na vse tiste, ki sem jih bil pohodil brez misli
31 Maj   |         je tvoj spomin!" ~Napotil sem se v gozd. Vse je bilo tam,
32 Maj   |     natanko podobo grškega križa, sem utrgal, sem ga pobožal in
33 Maj   |        grškega križa, sem utrgal, sem ga pobožal in sem mu rekel: "
34 Maj   |         utrgal, sem ga pobožal in sem mu rekel: "Ti zlatozeleni,
35 Maj   |          na obe strani in ugledal sem prostrano jaso, ki je poprej
36 Maj   |         trdo poletno močjo. Legel sem v praprot in koj mi je dremavica
37 Maj   |     cvetica se je zibala. Oprezno sem vzdignil roko, nameril ter
38 Maj   |         proti nogavici. Tudi nanj sem nameril naskrivaj, toda
39 Maj   |      pobegniti ni mogel; izprožil sem ob pravem času, odletel
40 Maj   |       kakor vino. Videl in slišal sem vse naokoli, ali ganil se
41 Maj   |          zdrknila s kolen. Slišal sem, kako so prepevali in se
42 Maj   |         težja, tiščala sta me, da sem komaj dihal. Z vso silo
43 Maj   |           komaj dihal. Z vso silo sem zgrabil za odejo, vrgel
44 Maj   |           zgrabil za odejo, vrgel sem jo raz sebe in sem se vzdramil. ~
45 Maj   |          vrgel sem jo raz sebe in sem se vzdramil. ~Šel sem iz
46 Maj   |          in sem se vzdramil. ~Šel sem iz gozda s povešeno glavo,
47 PeterK|        kraja. Dolgo je že, truden sem, ne morem več. Odreši me,
48 PeterK|         angela. -- ~Zdi se mi, da sem ga zadnjič srečal, Petra
49 PeterK|            vlekel dalje. Pogledal sem ga in sam ne vem, kako se
50 PeterK|           mi je storilo: razjokal sem se od žalosti in sramu. -- ~*** ~
51 Obnem |           tóle sanjalo: ~Zagozden sem bil med ljudi, ki so se
52 Obnem |       glavi, lice ob licu; poznal sem vse. Ne po imenih, le napol
53 Obnem |      napol po obrazih, toda videl sem jih vse že nekoč, kjerkoli.
54 Obnem |       mešetarjev in kupcev; videl sem kmete izpod Grintovca in
55 Obnem |       ljubljanske ravní. Razločil sem jih po nošnji, po laséh
56 Obnem |       gospodovega vodnjaka. Videl sem, kako so črno zatekale oči,
57 Leda  |   pomežiknilo izza megle in ivja, sem šel preko dvorišča. Na ped
58 Leda  |      napol zaprtimi očmi. Sklonil sem se k nji, pobožal jo po
59 Leda  |        Kakor osramočen in ponižan sem se vrnil v barako. Malo
60 Leda  |         hitel dalje. ~Tisti večer sem kmalu legel na slamnico;
61 Leda  |      legel na slamnico; premražen sem bil in bolan in pusta praznota
62 Leda  |          pa je bilo še toliko, da sem razločil nad vzglavji tovarišev
63 Leda  |    ostanke črnega kruha; razločil sem tudi križasto tramovje pod
64 Leda  |         ob vislicah. Kolikor dalj sem gledal v mrak, toliko bolj
65 Leda  |        mogla nobena misel. Slišal sem, kako so se izmučeni in
66 Leda  |       zagrnil preko glave. Slišal sem jih še in videl, ko mi je
67 Leda  |           že topleje krog prsi in sem čutil napol bdeč, da več
68 Leda  |       bdim. ~Zazdelo se mi je, da sem domá, da sedi za mizo Marijan,
69 Leda  |       trenotku: bila je groza, da sem nepripravljen, z vsemi svojimi
70 Leda  |      stopil pred sodnika. Zavedel sem se, da nisem doma in da
71 Leda  |           globlje pod to zavestjo sem slutil, da spim. Pa nisem
72 Leda  |         oznani sodnik naglas. Bal sem se in tresel, da se odpre
73 Leda  |           je raz prsi, zavzdihnil sem, truden, neutolažen. Ugledal
74 Leda  |       truden, neutolažen. Ugledal sem izmučene obraze tovarišev,