Chapter

 1 Inc   | hrepenenje, bridkost... na tisoče jih je, brez števila, zmerom
 2 Inc   |         čudno daljne so, kakor da jih tam kje za goro prepeva
 3 Inc   |           tudi tej mladi roki, ki jih piše trepetaje na zlato
 4 Inc   |         prebere grmado verzov, ki jih je bil napisal, nasmehne
 5 Inc   |          napol bridkostno, poveže jih z rdečim trakom ter shrani
 6 Inc   |          in ljubezenska pisma, da jih nekoč, ko bodo večeri dolgi
 7 Inc   |           v rosnega mladeniča, ki jih je pisal. Ko je bil tako
 8 Inc   |         bi prisluškaval rimam, ki jih ob milih večernih urah nosi
 9 Inc   |           na roso in sonce: lahko jih je bilo razmajati, ne vzdiha
10 Inc   |  donebesni, temni bori -- posekaj jih zdaj, izruj jih! En sam
11 Inc   |           posekaj jih zdaj, izruj jih! En sam udarec sekire bo
12 Inc   |          vidi dragocenosti, kakor jih nikoli ni slutil, še več
13 Inc   |         semanjo zemljo, takrat -- jih ni več; en sam človek je;
14 Inc   |    nagnusnih, spolzkih grehov, ki jih je bil nagrmadil na semnju;
15 Inc   |       tako od suknje viseli in se jih lahko otrese že spotoma
16 Inc   |          duri, tudi tistih ne, ki jih sam le s trepetajočo roko
17 Inc   |            Pokaži mi solze, ki si jih potočil zaradi mene, pokaži
18 Ogled |         ves čas, brez števila sem jih spoznal po imenu in zdelo
19 Ogled |       imenu in zdelo se mi je, da jih poznam dodobrega tudi po
20 Ogled |  zavozlano na tak način, kakor so jih svojčas nosili umetniki
21 Ogled |          gledajo verno tja, kamor jih je gledati strah in sram.
22 Ogled |        strah in sram. Kolikor sem jih kdaj poznal obrazov, milih
23 Ogled |        posameznih obrazov, ki sem jih spoznal trudoma z bolestno
24 Ogled |        Bogu kljubujoče; videl sem jih... Oči, kaj nimate več solz? ~
25 Ogled |          kaj nimate več solz? ~Če jih imate še, zdaj jih iztisnite
26 Ogled |             Če jih imate še, zdaj jih iztisnite do zadnje! Kdo
27 Ogled |           še solz, oči, iztisnite jih do zadnje!... Kaj bi tožil?
28 Gospod|          Niso več tiste sanje, ki jih človek zjutraj strmeč ugleda
29 Gospod|      poskrijejo v gozd. Sanje, ki jih sanjam zdaj jaz in ki jih
30 Gospod|         jih sanjam zdaj jaz in ki jih sanjaš ti, so senca prave
31 Gospod|        bratov in sestrá?" ~"Nimam jih!" ~"Ali ti vsaj mati še
32 Gospod|        niti pogledal ni, časih pa jih je zaznamenoval kar po pet
33 Otroci|  streljajo s puškami. Kolikor več jih pokolješ in posekaš, toliko
34 Otroci|       tanki Milkin glas.  "Seveda jih ima... kako pa bi drugače
35 Otroci|    pravega odgovora. ~"Mislim, da jih nima!" je rekel počasi,
36 Otroci|          zavrnila Lojzka. ~"Pa so jih pobili... do mrtvega?" ~"
37 Strah |                       STRAH~Troje jih je sedelo za mizo; eden
38 Strah |           prečudne podobe, dokler jih nekoč ne utelesi. Le slutnja
39 Strah |         počasi odpira duri, odpre jih nastežaj, stoji na pragu
40 Strah |     kamorkoli nameri korak... Ali jih slišiš?" ~Zunaj se je oglasilo
41 Maj   |      spomnil na vse tiste, ki sem jih bil pohodil brez misli in
42 Maj   |           temnega, ne¸usmiljenega jih je tiščalo k tlom, jim ni
43 PeterK|          sladke so bile podobe ki jih je gledal s svojim srcem,
44 PeterK|         nenadoma uresničile in bi jih ne bilo več. Pa če bi trdega
45 Obnem |           obrazih, toda videl sem jih vse že nekoč, kjerkoli.
46 Obnem |   ljubljanske ravní. Razločil sem jih po nošnji, po laséh in čeljustih
47 Obnem |         in misel ne; polastilo se jih je popolnoma, čisto popilo
48 Obnem |           popolnoma, čisto popilo jih je, tako da ni bilo kraja
49 Obnem |          višji so bili valovi, ki jih je gnal vihar preko mračnega
50 Leda  |           preko glave. Slišal sem jih še in videl, ko mi je bilo