Chapter

   1 Otroci|         šepetanje; nobena povest ni ime!a začetka, ne razločne podobe,
   2 PeterK|              usmililo ter se je odprlo. Angel božji se je spustil na zemljo
   3 Obnem |               slišala; še glas trobente angelove v dolini Jozafat bi ne bil
   4 Otroci|             sence in so nosile prečudne bajke s seboj. ~Pripovedovali
   5 Leda  |                celega vojaka s puško in bajonetom. Z dvema prstoma zgrabi
   6 PeterK|           spominu. ~Peter Klepec je bil bajtarjev sin; dali so ga že zgodaj
   7 Inc   |                 zaklenejo vsaki v svojo bajto, v tisto pravo ki je sto
   8 Leda  |                jo oznani sodnik naglas. Bal sem se in tresel, da se
   9 Leda  |                 prsi in sem čutil napol bdeč, da več ne bdim. ~Zazdelo
  10 Leda  |             čutil napol bdeč, da več ne bdim. ~Zazdelo se mi je, da sem
  11 Maj   |            naskrivaj, toda videl me je, begal je na to, na ono stran,
  12 Leda  |               sivimi vrstami vojakov je begala, zaletavala se, plesala
  13 Obnem |            mesta, še za ped ne. Bilo je beganje brez korakov prerekanje
  14 Strah |            kadar sem bil sam, četudi ob belem dnevu. Zdelo se mi je: zdajle
  15 Maj   |               tam se je zasvetila vrsta belih marjetic, v globokem zatišju
  16 Gospod|               je v žarkih zgodnje zarje belil prvi sneg, ki je bil zapadel
  17 Leda  |               kateri vzdignil ozrl se z belimi očmi začuden po baraki ter
  18 Obnem |              čeznaturno, so kazale golo belino; tenke ustnice so bledele;
  19 Obnem |            čevljarji, kovači, potepuhi, berači, tatovi in drugim ljudstvom
  20 Leda  |         zasluženo sramoto. Strahopetnež bere obsodbo, pa v strahopetnem
  21 Inc   |               tem lepim, daljnim, tujim besedam odgovarjajo in odpevajo
  22 Inc   |         pisanimi kamenčki, izposojenimi besedami in se trudi, da bi zgradil
  23 Ogled |             sleporojena, gluha in nema, betežen starec, ki nikoli otrok
  24 Inc   |                Življenje, ki ga živi to betežno telo zunaj pod glasnim soncem,
  25 PeterK|              bila mogočna tepka, temveč bilka v travi. Tako je preizkusil
  26 Obnem |              veliko število zakrknjenih biričev. ~Vsa ta pisana in črna
  27 PeterK|               se je vzdramil, je skočil bistro na noge, razklenil se in
  28 Inc   |               bile nekoč te besede živa bitja s telesnim obrazom in vročo
  29 Obnem |              Vipavščine, s Posavja in z blagoslovljene ljubljanske ravní. Razločil
  30 Otroci|               kakor v cerkvi ob vélikem blagoslovu. ~Nato je Matijče vdrugič
  31 Ogled |             tišči ga trepetaje, da sika blatna kri izpod nohtov, skril
  32 Gospod|              čez noč spremenil v mastno blato; s prav takim prahom so
  33 Obnem |                belino; tenke ustnice so bledele; to je bil strah, pričakovanja
  34 Maj   |           jablanami se je razprostirala bleščeča sinja preproga potočnic,
  35 Inc   |             tebi!" V spotiko je svojemu bližnjemu, v napoto romarju, ali vendar
  36 Obnem |                v jerbasu. Iz daljnih in bližnjih pokrajin in krajev so se
  37 Inc   |               srcu brata. ~Brez počitka blodi romar po teh skrivnostnih
  38 Inc   |              izpregovoril; vse je zgolj blodnja in pot je brez, končno romanje
  39 Inc   |             cvet, ga pripela dekletu na bluzo. Toda globlje, zmerom globlje
  40 Strah |                 pesem: ~"Oj ta soldaški boben..." ~V izbi se je strnila
  41 PeterK|               sin; dali so ga že zgodaj bogatemu gospodarju za pastirja;
  42 PeterK|                  tako je živel v miru z Bogom in z ljudmi, dokler niso
  43 Ogled |            modrosti slavi in mogočnosti Bogu kljubujoče; videl sem jih...
  44 Inc   |               brez obotavljanja in brez bojazni, da prineseš ljudem to luč.
  45 Inc   |             okorna in težka, skriva se, boji se, kakor plah otrok tuje
  46 Gospod|               se še tisto uro napoti na bojišče. Stali so tam kakor od kamna,
  47 Leda  |          slamnico; premražen sem bil in bolan in pusta praznota je bila
  48 PeterK|            razjokal se je iz dna svojih bolečin, pokleknil je ter molil: ~"
  49 Strah |              okusili hude bolečine; ali bolečina ni..." ~"Ni stric Šimen
  50 Obnem |            ganil! Zavpil bi rad v svoji bolečini, pa ti bo grlo zadrgnjeno;
  51 Inc   |               in ti, o romar, poznaš to bolečino!... Spomni se na svojo mater,
  52 Inc   |              udarec sekire bo vzbudil v bolest in grozo ves prostrani,
  53 Obnem |              živa neživa. ~Krik neznane bolesti je presunil tišino, krik
  54 Inc   |               drugega, globljega, silno bolestnejšega je, kar je storilo, da je
  55 Strah |               priplazi v izbo. Strah je bolezen, ki snuje v samotnem srcu
  56 Inc   |                 hrani svoje najsvetejše boli, svoje najtišje radosti,
  57 Otroci|             pokolješ in posekaš, toliko boljše je, nobeden ti nič ne reče;
  58 Inc   |                široki, donebesni, temni bori -- posekaj jih zdaj, izruj
  59 Maj   |          šmarnicam, hrastom, smrekam in borovcem, vsem božjim stvarem, le
  60 Maj   |      zlatozeleno cvetje mladih smrek in borovcev je z žarkimi venci ovijalo
  61 Maj   |          praprotjem in širokimi njivami borovnic,; kraj poti se je prikazala,
  62 Ogled |                se je ljubó in prijazno, božala je toplo, zavzdihnila časih;
  63 Otroci|             dolg in svetel praznik; med Božičem in Veliko nočjo ni bilo
  64 Ogled |                uróčeno ozrlo v to silno božje ogledalo, utelesilo se je
  65 PeterK|              čeznaturno moč tega angela božjega. Ko se je vzdramil, je skočil
  66 Ogled |               greha in ga ni okusilo. V božjem ogledalu je laž z zobmi
  67 PeterK|                 ter se je odprlo. Angel božji se je spustil na zemljo
  68 Maj   |               smrekam in borovcem, vsem božjim stvarem, le človeku ne,
  69 Inc   |                 v svoji vesoljni, vsako božjo stvar tesno objemajoči ljubezni.
  70 Obnem |              hlapci in deklami, trškimi branjevci, vozniki, čevljarji, kovači,
  71 Inc   |               se odpro katakombe v srcu brata. ~Brez počitka blodi romar
  72 Inc   |             tihih globočinah vsi ljudje bratje, kakor nikjer drugje, tudi
  73 Gospod|              Nimam ga več!" ~"Pa koliko bratov in sestrá?" ~"Nimam jih!" ~"
  74 Maj   |             kostanji, ponosna in vesela bratovščina zdaj so stali med grmičevjem
  75 Inc   |                 grešno telo, nego da bi bratu le za ozko špranjo odprl
  76 Gospod|              bila narahlo upognjena pod bremenom težkih nahrbtnikov. Nikoli
  77 Ogled |             lepoti ne bilo približalo z brezbožnim poljubom niti samo rosno
  78 Inc   |               odpreš. Če te vabi luč iz brezdanje globočine, se moraš spustiti
  79 Ogled |               vendarle ne mogel očitati brezdelja in mlačnosti, je stikal
  80 Inc   |          mračnih stopnicah, ki tonejo v brezna. Nakopičene vidi dragocenosti,
  81 Gospod|               smešnogrozno odkobalijo v brezno, kakor se ob rani zarji
  82 Ogled |                sencami, ki so se motale brezoblične in nestalne pred menoj napol
  83 Ogled |           zeleno obrobljenih oči, dvoje brezsramnih grehov vabi izpod oskrunjenega
  84 Obnem |              bila od strahú. ~Zares, to brezštevilno množico je prešinil trepet
  85 PeterK|             trpljenja, ne ponižanja, ne bridkosti -- odkod bi bile sanje?
  86 Inc   |                 napol ljubeznivo, napol bridkostno, poveže jih z rdečim trakom
  87 Ogled |              svojčas nosili umetniki in brivci. Navdušen je bil brez mere
  88 Inc   |                 strani in na vse strani brizga pohlepnost, škropi zavist
  89 Leda  |              rekrutom je viselo ivje od brk. Sunkoma, z lesenimi koraki
  90 Leda  |              pogledala mu naravnost pod brke, da mu je ivje skopnelo
  91 Maj   |                se v praproti, pobral se brž, nato je pobrenčal krog
  92 Strah |                na ono stran?" ~Bebec je buljil prédse s praznimi očmi in
  93 Strah |              ter ugane koj prav posebno burko. Poišče votlo bučo ji napravi
  94 PeterK|           ilovnatem klancu vlekel silno butaro drv za svojega gospodarja;
  95 Inc   |              bodo slišali, ki so željni čakali na tvojo besedo, pa jim
  96 Gospod|              jutranje zvezde, ali že je čakalo sonca. ~Gledal sem skozi
  97 Strah |                  se oziraš proti durim, čakaš in trepečeš. kdaj da se
  98 Ogled |                 kjer ni bilo s pisanimi capami našemljenih, pijanih teles,
  99 Gospod|                    GOSPOD STOTNIK~Dokaj časa je že, da so zadobile moje
 100 Maj   |                bilo tam, kakor prejšnje čase, prav nikjer ni bilo znamenja
 101 Ogled |               in blagomilje. Ni trosila cekinov iz širokih rokavov, ni delila
 102 Leda  |              vendar je mezinec večji od celega vojaka s puško in bajonetom.
 103 Obnem |                zgrabi sámo smrt za golo čeljust! Saj smrt je le ena in je
 104 Obnem |              izpod njih so štrlele trde čeljusti; malokdaj se je drug ozrl
 105 Obnem |              jih po nošnji, po laséh in čeljustih in posebno po očéh. Mrzlo
 106 Gospod|               se režali nad golo, silno čeljustjo. Stotniku je bilo ime Smrt. ~"
 107 Ogled |                je tam, da ji ni primere celó ne v tem strašnem ogledalu!
 108 Obnem |           pisarji, davkarji in dacarji, čemerni učitelji in veliko število
 109 Otroci|                 bi s pogledom razodelo, čemu in odkod, in ne ust, da
 110 Inc   |                strah očitne izpovedi -- čemú bi ga bilo strah? On vé,
 111 Ogled |                 šla pred njo, kakor gre cerkovnik s kadilnico pred župnikom: "
 112 Otroci|                to glasno življenje pred cerkvijo in na cesti, ne v ta topli
 113 Otroci|                Milka, nebogljenka. ~"Za cesarja!" je rekel Matijče in obmolknili
 114 Obnem |                 župniki, tenki kaplani, cesarski in deželni pisarji, davkarji
 115 Leda  |                 z enim mahom vso pisano četo z mize, da se ropotoma razkotali
 116 Strah |               strah, kadar sem bil sam, četudi ob belem dnevu. Zdelo se
 117 Maj   |           zgrešil pot, priplezal na moj čevelj dolg črn mravljinec ter
 118 Obnem |             trškimi branjevci, vozniki, čevljarji, kovači, potepuhi, berači,
 119 Inc   |          ponevedoma v strahu, v sili, v čeznaturni radosti -- in pred teboj
 120 Ogled |               roječe od hriba do hriba, češčene prej in imenitne, svetu
 121 Inc   |             čisto podobno pesmi. Sladko cingljanje mu zveni v ušesu -- odkod?
 122 Inc   |            hinavščine v svojih čustvih, čist, nesebičen, brezmejno vdan
 123 Inc   |            odprl duri v hram, kjer gori čista luč, ki jo je bil v samotni
 124 Inc   |                na cesti. Ali sram ga je čiste lepote, ki jo hrani zaklenjeno
 125 Ogled |              videl že, vse lepšega, vse čistejšega, vse močnejšega, zdavnaj,
 126 Ogled |                maju. Takrat bi se njeni čisti lepoti ne bilo približalo
 127 Strah |               Bebec je zapel z lepim in čistim glasom: ~"Kaj nam pa morejo --
 128 Inc   |                hram v velikem domovanju človeškega srca ima skrite duri v drugi
 129 Ogled |                 narode, silne, sijajne, človeštvu duh in pest v izobilju,
 130 Maj   |              Vsem sije to majsko sonce, čmrlju in mravljincu, senicam in
 131 Obnem |              biričev. ~Vsa ta pisana in črna množica je molčala. Zares,
 132 Leda  |             skodelice, žlice in ostanke črnega kruha; razločil sem tudi
 133 Gospod|               megle se je dvigal njegov črni plašč. -- ~*** ~
 134 Gospod|                za ped navisoko posuto s črnikastim prahom, ki se je bil čez
 135 Gospod|             fantom, ki je strmel nanj s črnimi, zamolklimi očmi. Stotnik
 136 PeterK|         obnemeli in popadali ob tolikem čudežu. In potem -- ~Zares -- in
 137 Leda  |                rezki, presekani klici v čudnem jeziku in v glasu, ki je
 138 Strah |              ugledala strica Šimna!" ~S čudnim smehljajem ki ni bil prav
 139 Inc   |              vsi drugi glasovi. Pa glej čudo prečudno: one daljne, tuje,
 140 Obnem |               bi zavpil, bi te nihče ne čul; prosil bi rad v svojem
 141 Ogled |             bili Kurentovi romarji brez cunj in trakov, brez krink in
 142 Inc   |            zlega in hinavščine v svojih čustvih, čist, nesebičen, brezmejno
 143 Obnem |              pritajenega koraka ni bilo čuti, še diha, ne vzdiha ne iz
 144 Leda  |                topleje krog prsi in sem čutil napol bdeč, da več ne bdim. ~
 145 Inc   |              uri sam prižgal. Skrbljivo čuva, da bi nikoli nihče ne zvedel
 146 Maj   |              sem najprej na vrt. Tam so cvetele jablane; nekatere so bile
 147 Ogled |             polja, so se ozirale za njo cvetice in so jo pozdravljale. In
 148 Maj   |          nazadnje izginil v sončno luč. Cvetici se je bilo zlomilo stebelce
 149 Gospod|            zaokrenila ter se napotila s čvrstimi koraki v meglo nizdol. Pred
 150 Strah |               samote, iz tišine; ali ne dá se; človek nosi to samoto
 151 Obnem |            deželni pisarji, davkarji in dacarji, čemerni učitelji in veliko
 152 PeterK|          povračal jim, kakor so mu bili dajali,; ali je morda zakraljeval
 153 Ogled |             zakaj milost siplje, blagor daje, koder hodi, kamor pogleda!..."
 154 PeterK|                 je ponižal kadarkoli je dala prilika; mislil je v svojem
 155 PeterK|            Klepec je bil bajtarjev sin; dali so ga že zgodaj bogatemu
 156 Leda  |            vislice ob vislicah. Kolikor dalj sem gledal v mrak, toliko
 157 Strah |                morejo -- morejo --" ~Iz daljave, iz doline se je glasila
 158 Otroci|                 obmolknili so. V daljni daljavi se je prikazalo pred njih
 159 Ogled |               in občutil, je bila časih daljna prispodoba resnice, ponavadi
 160 Otroci|             Matijče in obmolknili so. V daljni daljavi se je prikazalo
 161 Inc   |                zasliši, kako tem lepim, daljnim, tujim besedam odgovarjajo
 162 Obnem |             strašnejša nisi od strahú! ~Daljši in višji so bili valovi,
 163 Obnem |            cesarski in deželni pisarji, davkarji in dacarji, čemerni učitelji
 164 Maj   |             plezalo zmerom više; bil je debeli čmrlj, sila velik, devetkrat
 165 Maj   |            pohlepno, da je potresaval z debelim spodnjim životom; cvetica
 166 Inc   |         mladosti, svoje najplemenitejše dejanje, morda edino v dolgem življenju...
 167 Obnem |            kmeti in kmeticami hlapci in deklami, trškimi branjevci, vozniki,
 168 Gospod|              slovit pevec in ljubljenec deklet. Imel je zdrav, okrogel
 169 Inc   |                utrgala cvet, ga pripela dekletu na bluzo. Toda globlje,
 170 PeterK|               bilo več. Pa če bi trdega dela ne bilo, ne trpljenja, ne
 171 Inc   |          pisarno, v takšno ali drugačno delavnico, na kateder, na prižnico,
 172 Ogled |          cekinov iz širokih rokavov, ni delila pogač iz gosposkih žepov,
 173 Otroci|          štiriletnega Tončka, od obraza desetletne Lojzke, najstarejše med
 174 Maj   |                čela in oči. Tik ob moji desnici je rasla drobna modri kasta
 175 PeterK|                Peter je zgrabil enega z desnico, drugega z levico, vzdignil
 176 Leda  |               vrste naprej in nazaj, na desno in na levo, strinjale so
 177 PeterK|                ali je morda zakraljeval deželam naokoli, vojskoval se in
 178 Obnem |              tenki kaplani, cesarski in deželni pisarji, davkarji in dacarji,
 179 Maj   |            mehkih lističih rahel rožnat dih, kakor se prikaže zjutraj
 180 Obnem |                 koraka ni bilo čuti, še diha, ne vzdiha ne iz teh tisočerih
 181 Maj   |            tiščala sta me, da sem komaj dihal. Z vso silo sem zgrabil
 182 Maj   |                tkana, da je trava komaj dihala in se poganjala trudoma
 183 Inc   |                 če bi vsaj enkrat lahko dihnil iz polnih, osvobojenih prs,
 184 Maj   |            znamenja trohnobe, nikjer ni dišalo po nezakopanih truplih.
 185 Leda  |                nji, pobožal jo po mehki dlaki, pogledal ji od blizu v
 186 Leda  |        svetlorjavo, kodrasto, zelo fino dlako, na trebuhu in pod gobčkom
 187 Strah |           povesil glavo ter skril oči v dlani. ~"Morda bodo že jutri gledali
 188 PeterK|              proti nebu, otrl si čelo z dlanjo ter vlekel, vlekel dalje.
 189 Strah |                bil sam, četudi ob belem dnevu. Zdelo se mi je: zdajle
 190 Ogled |                hudo, ker ni bilo tistih dob nikakšne priložnosti za
 191 Leda  |            tista premoč duhá, pameti in dobrote, ki z enim samim pogledom
 192 PeterK|                po njih ukazih. Pa da mu dobrotljivi Bog ni bil poslal le svojega
 193 Ogled |               vse štiri strani škropila dobrotljivost in blagomilje. Ni trosila
 194 PeterK|                 angela iz nebes, temveč dodelil mu kar svojo neskončno oblast,
 195 Ogled |                 se mi je, da jih poznam dodobrega tudi po licu in srcu. Zdaj
 196 Obnem |          ustvarjeni za to edino uro, za dogodek, ki je blizu. ~Oči, ki so
 197 Gospod|                          GOSPOD STOTNIK~Dokaj časa je že, da so zadobile
 198 Gospod|                 pred nemo vrsto gori in doli.  Stotnik je bil sila visokega
 199 Strah |              morejo --" ~Iz daljave, iz doline se je glasila ubrana pesem: ~"
 200 Leda  |                Zazdelo se mi je, da sem domá, da sedi za mizo Marijan,
 201 Obnem |               Zilje, kakor da nikjer ni domač, živo je pomežikaval sejmar
 202 Strah |                in pozen mrak je že bil; domači so bili šli nekam na svatbo
 203 Inc   |           zapoved. ~Vsak hram v velikem domovanju človeškega srca ima skrite
 204 Ogled |                 navdušenosti. Ljubil je domovino, da se je razjokal že ob
 205 Inc   |           ponižno cvetje, stoje široki, donebesni, temni bori -- posekaj jih
 206 Maj   |               milo in mehko, še ni bilo dospelo do poldneva, na golo jaso
 207 Gospod|                stotnik vzdignil palico, dotaknil se z okovanim koncem fantovih
 208 Ogled |              nas in njeni šolni se niso doteknili tal... Ena sama ostudna,
 209 Inc   |             lezi h meni, še je prostora dovolj!" -- ~O Bog, saj so bile
 210 Inc   |                 brezna. Nakopičene vidi dragocenosti, kakor jih nikoli ni slutil,
 211 PeterK|                od njega. Nazadnje so ga dražili in zasmehovali na cesti
 212 Maj   |            gozda, še v meglenem somraku dremajočega, razgledavalo jutranje sonce,
 213 Leda  |              ležala psica. Sama je bila dremala je z napol zaprtimi očmi.
 214 Gospod|            modrimi starci! Živa veja na drevesu; če bi jo odžagali, bi bilo
 215 PeterK|               namreč Peter tenke kosti, droben život in belo kožo; nekoč
 216 Otroci|              Vsi so bili v lica ozki in drobni in vsi so imeli velike,
 217 Gospod|                zdrav, okrogel obraz, ob drobnih ušesih se je vilo par svetlopšeničnih
 218 Obnem |           množica je molčala. Zares, še drsajočega pritajenega koraka ni bilo
 219 Inc   |               ono pisarno, v takšno ali drugačno delavnico, na kateder, na
 220 Otroci|                sključena, tesno drug ob drugem in sta se držala za roko,
 221 Inc   |            temne in strme, vodijo le do drugih stopnic, temnejših in strmejših,
 222 Inc   |             ljudje bratje, kakor nikjer drugje, tudi v cerkvi ne. On vé,
 223 Maj   |                skrivala plaho stisnjena družba razcvelih šmarnic. Nežno,
 224 Inc   |               se, kakor plah otrok tuje družbe; mnogokdaj okreneš glavo
 225 Obnem |                  Gibanje, razmikanje in druženje ni ponehalo ne za trenotek;
 226 PeterK|              klancu vlekel silno butaro drv za svojega gospodarja; oddahnil
 227 Otroci|                drug ob drugem in sta se držala za roko, kakor že dolgo
 228 Ogled |               silne, sijajne, človeštvu duh in pest v izobilju, modrosti
 229 Leda  |       zaničevanje, je bila tista premoč duhá, pameti in dobrote, ki z
 230 Obnem |              ljudstvom je bila posejana duhovna in posvetna gospoda: rejeni
 231 Strah |             tista prikazen ki čaka pred durmi, da nagne kljuko, se priplazi
 232 Leda  |             hujši mraz pa je bil v moji duši ogreti je ni mogla nobena
 233 Obnem |                 se prerivala, gnetla in dušila brez glasu. Tišina je bila
 234 Leda  |                 s puško in bajonetom. Z dvema prstoma zgrabi modro pobarvanega
 235 Obnem |             klasje se je priklanjalo in dvigalo v dolgih valovih. Ali niti
 236 Gospod|                in razumel vsako besedo. Dvorišče je bilo za ped navisoko
 237 Inc   |                poglavitno; in saj nisem edini med nami, ki bi potožil,
 238 Inc   |                 trpljenja brez primere, enakega edinole sladkosti, ki je
 239 PeterK|               na paši. Peter je zgrabil enega z desnico, drugega z levico,
 240 Gospod|            Nikoli poprej nisem videl na enem samem tesnem kraju toliko
 241 Leda  |             rada povedala vsem ali vsaj enemu nekaj prav posebnega, sila
 242 Strah |                 bodo gledali vriskajoči fantje tam zunaj... priplazila
 243 Gospod|             vrsti, pred visokim, vitkim fantom, ki je strmel nanj s črnimi,
 244 Gospod|           dotaknil se z okovanim koncem fantovih prsi ter pomignil praporščaku,
 245 Gospod|               je s tresočo roko zapisal fantovo ime. In fant je prebledel. ~
 246 Leda  |             svetlorjavo, kodrasto, zelo fino dlako, na trebuhu in pod
 247 Inc   |                je videl, se mu jezik ne gane, mu noče beseda iz ust.
 248 Leda  |                     in možici se res ne ganejo. Nenadoma odpre Marijan
 249 Otroci|            glorije obžarjenega. Niso se genili, sapa si je komaj upala
 250 Leda  |               mi je iz duše segal mraz, geniti nisem mogel ne z roko, ne
 251 Inc   |             nekaj mehkobno lepega, zelo genljivega.: človek prebere grmado
 252 Obnem |                 pričakovanja temni sin. Gibanje, razmikanje in druženje
 253 Ogled |               se je orosilo od prečudne ginjenosti, kakor se orosi oko človeku,
 254 Maj   |                 ranjenci kazali ostanke gladko odžaganih rok in nog. Izpod
 255 Inc   |           najbrž, da bi mi tekla beseda glajše in veselejše, če bi... če
 256 Otroci|               hleva sem se je pridušeno glasil zategnjen, že hripav jok;
 257 Strah |                daljave, iz doline se je glasila ubrana pesem: ~"Oj ta soldaški
 258 Otroci|                 prosila s tihim, mehkim glaskom, kakor odnekod izpod sence: ~"
 259 Inc   |               to betežno telo zunaj pod glasnim soncem, je le medel odsvit,
 260 Strah |               umreti; kako bi živel med glasnimi ljudmi, ko je bil že pogledal
 261 Obnem |                 brez besed, vpitje brez glasú. K tlom so bili prikovani,
 262 Leda  |               ter se nato zagrnil preko glave. Slišal sem jih še in videl,
 263 Ogled |                ne trenejo ne za hip, da gledajo verno tja, kamor jih je
 264 Inc   |                 je ukazano od nebes, da gledaš, kar drugim ni dano gledati,
 265 Ogled |              kazali za njim, šepetali: "Glejte ga, to je tisti, to je on!" --
 266 Inc   |                sram. Vse nekaj drugega, globljega, silno bolestnejšega je,
 267 Inc   |               še v sanjah, vzkliknil iz globočin. Takrat je bila njegovemu
 268 Inc   |                 da so si v tistih tihih globočinah vsi ljudje bratje, kakor
 269 Inc   |               občutljiv kdor se nekje v globočini zaveda krivde. Z nemirnim
 270 Maj   |               nekaljen, bila je radost, globoka in tiha, kakor jezero, ki
 271 Maj   |                 vrsta belih marjetic, v globokem zatišju se je skrivala plaho
 272 Gospod|               izkopanih v lobanjo dvoje globokih jam, dolgi, ostri zobje
 273 Otroci|                  Si premajhen!" ga je z globokim glasom posvaril Tonček,
 274 Ogled |                 ki so ga bili grizli in glodali. In suknje ni nikjer, ni
 275 Otroci|                nekaj silnega, od svetle glorije obžarjenega. Niso se genili,
 276 Inc   |               Ne molči, da ne boš tožil gluhim grobovom, klical iz dna,
 277 Obnem |              teles, ki so se prerivala, gnetla in dušila brez glasu. Tišina
 278 Ogled |                tal... Ena sama ostudna, gnila rana se razkazuje tam, išče
 279 Ogled |               zdaj kup smeti poleg kupa gnoja. In videl sem dolge procesije
 280 Obnem |            neživ, sam sebi v sramoto in gnus, plamen brez gorkote, beseda
 281 Leda  |                poln življenja; in iznad gobca je gledalo dvoje pametnih,
 282 Leda  |                dlako, na trebuhu in pod gobčkom snežnobelo; v život je bila
 283 Ogled |                navdušen takorekoč že iz gole navdušenosti. Ljubil je
 284 Ogled |             brez krink in zvončkov, vsi goli, našemljeni edinole z iz
 285 Inc   |                 Povej, kaj bi ne šel po golih kolenih, odkopal grob z
 286 PeterK|            zvesto je ubogal gospodarja, gonil njegovo govedo na pašo,
 287 Gospod|                plazile ob strmih rebrih gora, na vrhovih se je v žarkih
 288 Ogled |               ogromno ogledalo, ki se z gorenjim robom opira samih zvezd,
 289 Maj   |             kakor da je še zmerom tista gorka luč! Piješ življenje in
 290 Obnem |            sramoto in gnus, plamen brez gorkote, beseda brez glasu, telo
 291 Maj   |                neba in zemlje svetlooki gospodar. ~Utrgal sem potočnico in
 292 PeterK|                pestil svoje neusmiljene gospodarje, povračal jim, kakor so
 293 PeterK|               toliko okrutnejši so bili gospodarji; ni je slajše pijače, kot
 294 PeterK|                so ga že zgodaj bogatemu gospodarju za pastirja; zjutraj je
 295 Obnem |                kolobarju kalajo vodo iz gospodovega vodnjaka. Videl sem, kako
 296 Ogled |             rokavov, ni delila pogač iz gosposkih žepov, toda smehljala se
 297 Obnem |             rosnega jekla; vzduh je bil gost in strupen, kakor mlaka. ~
 298 Strah |                    V izbi se je strnila gosta noč, da ni bilo razločiti
 299 Leda  |                  ki je bil morda zaradi goste megle nenaraven in tuj,
 300 Inc   |                 najbolj še tebe, naglas govorečega, je sram ljubezni. Ali vsaka
 301 Inc   |              kar je storilo, da je moja govorica podobna plahemu, komaj razumljivemu
 302 Otroci|               pravljica konca; časih so govorili vsi štirje otroci hkrati
 303 PeterK|            radosti tako glasno, da so v gozdu zašumeli vrhovi. Ugledal
 304 Obnem |           plezale so kvišku, lovile se, grabile z dolgimi rokami, padale
 305 Strah |            sedelo za mizo; eden je imel grbo drugi je šepal, tretji je
 306 Strah |          priplazila se bo nekoč tiha in grda izpod postelje, strašilu
 307 Ogled |           Beseda je šla pred njo, kakor gre cerkovnik s kadilnico pred
 308 Ogled |                je šlo skozi medeno goro greha in ga ni okusilo. V božjem
 309 Leda  |          nepripravljen, z vsemi svojimi grehi, v vsej svoji ničevosti
 310 Obnem |              tebi; od večera do polnoči grenke misli, od polnoči do jutra
 311 Inc   |            tempelj. In ko ga obsenči to grenko spoznanje, tedaj -- ~Tedaj
 312 Inc   |                bi očitno razgalil svoje grešno telo, nego da bi bratu le
 313 Obnem |           kupcev; videl sem kmete izpod Grintovca in izpod Nanosa, od Zilje,
 314 Ogled |                 od zlata, ki so ga bili grizli in glodali. In suknje ni
 315 Inc   |         jecljaje in šepetaje iztisne iz grla, ker molčati ne more, je
 316 Obnem |                svoji bolečini, pa ti bo grlo zadrgnjeno; in če bi zavpil,
 317 Inc   |             genljivega.: človek prebere grmado verzov, ki jih je bil napisal,
 318 Maj   |           bratovščina zdaj so stali med grmičevjem in praprotjem nizki štori,
 319 Inc   |                  da ne boš tožil gluhim grobovom, klical iz dna, ko bo veter
 320 Ogled |                 nisi ti, prijatelj moj, gromovnik nad gromovniki, ne spoznam
 321 Ogled |            prijatelj moj, gromovnik nad gromovniki, ne spoznam te! Nekoč je
 322 Inc   |           sekire bo vzbudil v bolest in grozo ves prostrani, mračni gozd,
 323 Ogled |               moje, ali ne tja, ne tja, grozota je tam, da ji ni primere
 324 Ogled |            nemilih, so vsi nezaslišano, grozotno pretvorjeni v svoje spake;
 325 Ogled |                 videl sem obiloštevilne gruče ljudi, roječe od hriba do
 326 Inc   |               globlje, zmerom globlje v grudo segajo korenine, že so razrile
 327 Maj   |               ki je imel natanko podobo grškega križa, sem utrgal, sem ga
 328 Inc   |              Tvoje roke so prazne; lezi h meni, še je prostora dovolj!" -- ~
 329 Inc   |                 plemenit, brez zlega in hinavščine v svojih čustvih, čist,
 330 Obnem |               storiti stopiti, prijeti, hiteti naproti -- kam? -- kamorkoli!
 331 Maj   |                je pobrenčal krog mene v hitrih kolobarjih, napol razljučen,
 332 Strah |               prišlo je bliže, šlo mimo hiše ter se razleglo v klanec
 333 Strah |                Zdi se mi, da je zapihal hlad iz noči." ~"Že je blizu,
 334 Gospod|           pohrskaval in vztrepetaval od hlada in nemira. ~V dolgi, ravni
 335 Gospod|                in srce ti je žalostno. ~Hladno jesensko jutro je bilo,
 336 Obnem |                  Med kmeti in kmeticami hlapci in deklami, trškimi branjevci,
 337 PeterK|                 samo ob sebi, da je bil hlapec prav vsakemu in vsem, še
 338 Maj   |              črn mravljinec ter stremil hlastaje in opotekaje se proti nogavici.
 339 Otroci|               Tih večer je bil; samo od hleva sem se je pridušeno glasil
 340 Ogled |              siplje, blagor daje, koder hodi, kamor pogleda!..." Kaj
 341 Obnem |               priklenjeni, in vendar so hodili zasopljeni, brez nehanja,
 342 Maj   |                  praproti in šmarnicam, hrastom, smrekam in borovcem, vsem
 343 Maj   |           lesketalo sočno listje mladih hrastov; tla so bila vsa preprežena
 344 Inc   |                ob njih zvoku. Ljubezen, hrepenenje, bridkost... na tisoče jih
 345 Ogled |              mraka ugleda nad vzhodnimi hribi svetlo zarjo nebeško. Ta
 346 Otroci|          pridušeno glasil zategnjen, že hripav jok; najbrž je bila tam
 347 Leda  |               slamnicah; v polspanju so hropeli, vzdihovali in povzklikali.
 348 Strah |           naročje... Morda bodo okusili hude bolečine; ali bolečina ni..." ~"
 349 PeterK|                Umreti bi moral od vsega hudega, če me ne uslišiš. Saj je
 350 PeterK|             Človek je po svoji naturi k hudemu nagnjen. Ko so tovariši
 351 Maj   |          Kragulj je lačen, človek pa je hudoben!" je odgovorila druga. Čmrlj
 352 Leda  |                je v noge in v život; še hujši mraz pa je bil v moji duši
 353 Ogled |              pred župnikom: "Pokleknite hvalite jo do nebes, to suknjo;
 354 Inc   |             imena; vesel je časih da bi hvalo zapel do nebes, mnogokdaj
 355 Inc   |               bil podoben otroku, ki se igra s pisanimi kamenčki, izposojenimi
 356 PeterK|                 Klepca, ko je po strmem ilovnatem klancu vlekel silno butaro
 357 Maj   |               bile čisto bele, druge so imele na mehkih lističih rahel
 358 Obnem |             licu; poznal sem vse. Ne po imenih, le napol po obrazih, toda
 359 Ogled |               do hriba, češčene prej in imenitne, svetu vodnice in vzglednice,
 360 Leda  |               pomežiknilo izza megle in ivja, sem šel preko dvorišča.
 361 Strah |                Nikoli nisem maral takih izb, kjer človek devetkrat sliši
 362 Gospod|                  da nalašč in preudarno izbira najmočnejše in najlepše. ~
 363 Gospod|           pregledoval je, izpraševal in izbiral. Časih je izpustil po dva
 364 Inc   |         spomladanski veter. ~Izmed vseh izbran, med vsemi zaznamenovan
 365 Inc   |                svatbi in na sedmini; pa izbruhne besedo ponevedoma v strahu,
 366 Maj   |            odpočila; gledala sta name z izbuljenimi očmi, kazala sta name in
 367 Maj   |          potočnica v moji roki ovenela, izdihnila. Presunil me je strah, ko
 368 Inc   |                 in prav tako ponevedoma izgine. Od trenotka, ko preboli
 369 Maj   |                prestrašen, ter nazadnje izginil v sončno luč. Cvetici se
 370 Ogled |              prs visečimi, vsej cesti v izgledovanje odprtimi srci, v katerih
 371 PeterK|                Petru Klepcu nima konca; izgubi se v meglo brez sledu in
 372 Gospod|               mesa, namesto oči je bilo izkopanih v lobanjo dvoje globokih
 373 Inc   |             krilih spomladanski veter. ~Izmed vseh izbran, med vsemi zaznamenovan
 374 PeterK|              besede več. Kdorkoli si je izmislil, ga je suval in pretepal,
 375 Leda  |                 neutolažen. Ugledal sem izmučene obraze tovarišev, vojaške
 376 Leda  |                  Slišal sem, kako so se izmučeni in nemirni premetavali tovariši
 377 Otroci|        sovražnik... ali ima rogove?" je iznenada vprašal tanki Milkin glas.  "
 378 Ogled |                 človeštvu duh in pest v izobilju, modrosti slavi in mogočnosti
 379 Inc   |               igra s pisanimi kamenčki, izposojenimi besedami in se trudi, da
 380 Inc   |                romarja, ne strah očitne izpovedi -- čemú bi ga bilo strah?
 381 Ogled |            senca ugasnila, je bil madež izpran. Tako je prepevala med nami
 382 Gospod|            dolgi vrsti; pregledoval je, izpraševal in izbiral. Časih je izpustil
 383 Leda  |                 rjavih oči, ki so mirno izprašujoče strmele naravnost name;
 384 Ogled |           sanjalo in sem šele zdaj prav izpregledal? Bil sem med ljudmi ves
 385 Inc   |               še nihče je ni slišal, ne izpregovoril; vse je zgolj blodnja in
 386 Gospod|         izpraševal in izbiral. Časih je izpustil po dva in tri, nekaterega
 387 Inc   |          njegovemu življenju in nehanju izrečena sodba do konca dni, sodba
 388 Inc   |               bori -- posekaj jih zdaj, izruj jih! En sam udarec sekire
 389 Inc   |            nemirnim očesom išče, kje bi iztaknil nevero in posmeh ter zgrabi
 390 Inc   |            siloma, jecljaje in šepetaje iztisne iz grla, ker molčati ne
 391 Strah |                Le slutnja je neznanega, izvenčloveškega; zato umrje človek od strahu,
 392 Inc   |             brez spanja, s tresočo roko izvleče iz miznice in se ob tem
 393 Maj   |          zjutraj na otroških licih. Pod jablanami se je razprostirala bleščeča
 394 Maj   |          najprej na vrt. Tam so cvetele jablane; nekatere so bile čisto
 395 Maj   |                se je visoko drevje krog jase pričelo polagoma in v vrstah
 396 Maj   |              trgale iz tal. Svetloba na jasi je bila milejša, lila mi
 397 Gospod|             čistem jutranjem zraku tako jasni, da sem slišal in razumel
 398 Ogled |            sramoti prezebajoč; v rokah, jastrebovih krempljih, tišči mošnjiček
 399 Inc   |                 kapelice v kapelico, iz ječe v ječo, iz skrivnosti v
 400 Maj   |                  Izpod mrtvih štorov so ječé koprnele mladike, da bi
 401 Inc   |                 In kar nazadnje siloma, jecljaje in šepetaje iztisne iz grla,
 402 Inc   |            odpevajo še zamolklo, plaho, jecljajoč, pa zmerom bolj moško in
 403 Inc   |             plahemu, komaj razumljivemu jecljanju, da moja misel, namesto,
 404 Inc   |          kapelice v kapelico, iz ječe v ječo, iz skrivnosti v skrivnost;
 405 Obnem |               bo smrt bolj zaželjena od jedi in pijače; toda ne boš umrl,
 406 Obnem |               je bila streha od rosnega jekla; vzduh je bil gost in strupen,
 407 Obnem |                in vsevprek kakor raki v jerbasu. Iz daljnih in bližnjih
 408 Gospod|                 ti je žalostno. ~Hladno jesensko jutro je bilo, megle so
 409 Gospod|               meglo nizdol. Pred njo je jezdil gospod stotnik; visoko iznad
 410 Leda  |           zmenila, on pa je zakričal od jeze in bolečine ter hitel dalje. ~
 411 Gospod|              ter napol smehljaje, napol jezen zamahne z roko: "Vrag vas
 412 Maj   |                  globoka in tiha, kakor jezero, ki počiva pod opoldanskim
 413 Leda  |                presekani klici v čudnem jeziku in v glasu, ki je bil morda
 414 Otroci|                  Lojzka ga je ošinila z jeznim pogledom: ~"Kako bi se povrnili,
 415 Otroci|          sovražnik?" je resno in skoraj jezno zatrdil Tonček. ~Tudi sam
 416 Inc   |            rokav: "Zaupaj váme, drugače joj tebi!" V spotiko je svojemu
 417 Otroci|             glasil zategnjen, že hripav jok; najbrž je bila tam mlada
 418 Leda  |                 vročo juho po obrazu in jopi; tudi zanj se ni zmenila,
 419 Obnem |              trobente angelove v dolini Jozafat bi ne bil tako strašen. ~
 420 PeterK|               visoko, malo potresel ter ju varno posadil na tla. Tovariši
 421 Ogled |              krempljih, tišči mošnjiček Judežev in ta mošnjiček je nabasan,
 422 Leda  |               rekrut s kositrno skodelo juhe v rokah; psice ni videl,
 423 Leda  |              kolena ter si razlil vročo juho po obrazu in jopi; tudi
 424 Ogled |                priložnosti za plemenito junaštvo. Pa da bi si vendarle ne
 425 Obnem |             grenke misli, od polnoči do jutra puste blodnje. Zadnjič se
 426 Gospod|                glasovi so bili v čistem jutranjem zraku tako jasni, da sem
 427 Inc   |            zrela, vpije, da bi ugledala jutranjo luč; ali prirastla je globoko
 428 Strah |                v dlani. ~"Morda bodo že jutri gledali smrt... ali smrt
 429 PeterK|                radovoljno se je ponižal kadarkoli je dala prilika; mislil
 430 Ogled |              njo, kakor gre cerkovnik s kadilnico pred župnikom: "Pokleknite
 431 Otroci|                 nič posebno žalostnega; kajti bilo je mrtvo, saj ni imelo
 432 Otroci|                nad sovražnika pojdem!" "Kakšen pa je sovražnik... ali ima
 433 Strah |                 bi človek vedel, kdo in kakšno je strašilo, tista prikazen
 434 Obnem |           sužnji, ki v večnem kolobarju kalajo vodo iz gospodovega vodnjaka.
 435 Ogled |               ga vlekel brez milosti na kamen sramote. Kadar je stoPal
 436 Inc   |           otroku, ki se igra s pisanimi kamenčki, izposojenimi besedami in
 437 Gospod|          bojišče. Stali so tam kakor od kamna, nobeno oko ni trenilo;
 438 Inc   |                 nadalje, brez konca, iz kapelice v kapelico, iz ječe v ječo,
 439 Obnem |          gospoda: rejeni župniki, tenki kaplani, cesarski in deželni pisarji,
 440 Inc   |                vzdiha ni bilo skoraj ne kaplje krvi, ko je vesela roka
 441 Inc   |               dal, iz dna, dal mi z njo kapljo živega življenja! Pokaži
 442 Leda  |                 se vrnil v barako. Malo kasneje je hitel tam mimo neroden
 443 Maj   |           desnici je rasla drobna modri kasta cvetica, ki ji ne vem imena;
 444 Inc   |                 končno romanje po tihih katakombah srca. ~Življenje, ki ga
 445 Inc   |                vse prispodobe, se odpro katakombe v srcu brata. ~Brez počitka
 446 Inc   |              ali drugačno delavnico, na kateder, na prižnico, ali sploh
 447 Leda  |              psica. Lepa žival je bila; katere pasme, ne vem, ker v teh
 448 Ogled |           izgledovanje odprtimi srci, v katerih so bili pljunki namesto
 449 Inc   |                z rimami popisan zid, za katerim je življenje. ~Ali nekoč
 450 Gospod|        krempljasta, je držal palico, na katero se je gredoč opiral. V obraz
 451 Maj   |                name z izbuljenimi očmi, kazala sta name in se razgovarjala
 452 Obnem |                se širile čeznaturno, so kazale golo belino; tenke ustnice
 453 Maj   |               nameril ter urno izprožil kazalec ob palcu. Čmrlj je odletel
 454 Leda  |                 zmenil zanjo, čeprav je kazalo, da bi rada povedala vsem
 455 Obnem |               mračnega polja. ~Kakor za kazen in v zasmeh se je tedaj
 456 PeterK|                 nič takega ne vemo. Vse kaže, da je izrval tisto staro
 457 Inc   |     brezmadežnost zadirčljivo občutljiv kdor se nekje v globočini zaveda
 458 PeterK|             nobene prijazne besede več. Kdorkoli si je izmislil, ga je suval
 459 Maj   |              pohodil brez misli in brez kesanja: "Človek si; in smrt je
 460 Obnem |             videl sem jih vse že nekoč, kjerkoli. Bili so otroci, mladeniči
 461 Maj   |              tolkla kakor z razbeljenim kladivom beseda za besedo. ~Vsem
 462 Inc   |                 v tisto pravo ki je sto klafter pod semanjo zemljo, takrat --
 463 PeterK|               ko je po strmem ilovnatem klancu vlekel silno butaro drv
 464 Strah |             mimo hiše ter se razleglo v klanec nizdol. Bebec je zavrisnil
 465 Obnem |                 je zibal žito na polju, klasje se je priklanjalo in dvigalo
 466 Strah |              prav tiho, še kljuka ne bo klenknila; in ko bodo odprte nastežaj,
 467 Inc   |                mlak in luž, od kvant in kletev. Te lepote ga je sram. Rajši
 468 Leda  |                udaril skozi meglo rezek klic: "Ha-a-tá!" Ob tem klicu
 469 Inc   |              boš tožil gluhim grobovom, klical iz dna, ko bo veter razpihal
 470 Maj   |               vejevju, kako je od daleč klicala kukavica samotarka in kako
 471 Ogled |             zajedli polnočni poljubi in kličejo po tovariših... Ne več!
 472 Leda  |              razlegali rezki, presekani klici v čudnem jeziku in v glasu,
 473 Leda  |                 klic: "Ha-a-tá!" Ob tem klicu so stale vrste kakor okamenele;
 474 Ogled |                slavi in mogočnosti Bogu kljubujoče; videl sem jih... Oči, kaj
 475 Strah |              prav počasi, prav tiho, še kljuka ne bo klenknila; in ko bodo
 476 Strah |               čaka pred durmi, da nagne kljuko, se priplazi v izbo. Strah
 477 Otroci|                 stara mati pred hišo na klopi. Zadnja rdeča zarja se je
 478 Obnem |         mešetarjev in kupcev; videl sem kmete izpod Grintovca in izpod
 479 Obnem |               smehljal Ljubljančan. Med kmeti in kmeticami hlapci in deklami,
 480 Obnem |               Ljubljančan. Med kmeti in kmeticami hlapci in deklami, trškimi
 481 Leda  |            neznanega strahú. Prikaže se kocinasta šapa in pomete z enim mahom
 482 Ogled |                                OGLEDALO~Kod pač sem hodil, kje sem živel
 483 Ogled |             milost siplje, blagor daje, koder hodi, kamor pogleda!..."
 484 Leda  |             učen; imela je svetlorjavo, kodrasto, zelo fino dlako, na trebuhu
 485 Ogled |                čelo ovenčano s svetlimi kodri, so kazali za njim, šepetali: "
 486 Gospod|                vilo par svetlopšeničnih kodrov, sinje oči so naglas prepevale,
 487 Obnem |              ponižanju, pa ne boš vedel kóga; in če bi prosil, bi te
 488 Ogled |               tiholazci in sebičneži in kogar je zalotil, ga je zgrabil
 489 Maj   |                  da bi mi ne zdrknila s kolen. Slišal sem, kako so prepevali
 490 Leda  |               se je obnjo, zvrnil se na kolena ter si razlil vročo juho
 491 Gospod|                     Nimam ga več!" ~"Pa koliko bratov in sestrá?" ~"Nimam
 492 Maj   |            pobrenčal krog mene v hitrih kolobarjih, napol razljučen, napol
 493 Gospod|                za glavo je bil višji od kompanije; ogrnjen je bil v ohlapen
 494 Gospod|                  dotaknil se z okovanim koncem fantovih prsi ter pomignil
 495 Inc   |                 blodnja in pot je brez, končno romanje po tihih katakombah
 496 Gospod|                vojak na uzdi osedlanega konja, ki je pohrskaval in vztrepetaval
 497 Obnem |                  vsaka žila pod kožo je koprnela, da se takoj, nemudoma,
 498 Maj   |             Izpod mrtvih štorov so ječé koprnele mladike, da bi zadobile
 499 Obnem |               še drsajočega pritajenega koraka ni bilo čuti, še diha, ne
 500 Leda  |        vzdignile so se prav tako naglo, korakale v to smer, v ono smer spustile
 501 Obnem |                ne. Bilo je beganje brez korakov prerekanje brez besed, vpitje