Chapter

 502 PeterK|            obema rokama ter jo izrval s koreninami, kakor da bi ne bila mogočna
 503 PeterK|                 njegovo govedo na pašo, kos kruha v culi, ter služil
 504 Leda  |               tam mimo neroden rekrut s kositrno skodelo juhe v rokah; psice
 505 Maj   |                bilo. Tam so rasli nekoč kostanji, ponosna in vesela bratovščina
 506 Otroci|             očmi, polnimi sanj, iz vseh kotov so se vile kvišku tihe sence
 507 Obnem |          branjevci, vozniki, čevljarji, kovači, potepuhi, berači, tatovi
 508 Leda  |              močne in lepo raščene, rep košat, uhlji dolgi in viseči;
 509 Ogled |               Kaj se ni ta široki obraz košatil nekoč iznad tiste spoštljive
 510 Gospod|                ki je bila še v rokavici koščena in krempljasta, je držal
 511 Gospod|          utihnilo. Ta obraz je bil brez kože in mesa, namesto oči je
 512 Maj   |                človeka!" je rekla ena. "Kragulj je lačen, človek pa je hudoben!"
 513 Maj   |            tenko in razločno. "Bojim se kragulja, ali bolj se bojim človeka!"
 514 PeterK|             prostranem svetu, kakor sam Kralj Matjaž. Prav nič takega
 515 Obnem |               semnju brez šatorov, brez kramarjev, mešetarjev in kupcev; videl
 516 Inc   |              sredi pohujšanja v semanji krčmi, neoškropljena od mlak in
 517 Inc   |              prižnico, ali sploh samo v krčmo, vselej pa do spodobne,
 518 Gospod|                še v rokavici koščena in krempljasta, je držal palico, na katero
 519 Ogled |        prezebajoč; v rokah, jastrebovih krempljih, tišči mošnjiček Judežev
 520 Inc   |          večernih urah nosi na metuljih krilih spomladanski veter. ~Izmed
 521 Otroci|            štiriletni, ki je hodil še v krilu. ~Milka, najdrobnejša in
 522 Ogled |               brez cunj in trakov, brez krink in zvončkov, vsi goli, našemljeni
 523 Inc   |                nekje v globočini zaveda krivde. Z nemirnim očesom išče,
 524 Obnem |                pričakovanje pa je tisoč krivičnih smrti. Odprite se, vrata,
 525 Maj   |             imel natanko podobo grškega križa, sem utrgal, sem ga pobožal
 526 Leda  |                zavržene vojake, ki ležé križem in molé kvišku lesene noge,
 527 Otroci|              mlada mati, ki je bila šla krmit živino. ~Stara dva sta sedela
 528 Gospod|                temnordeče ustnice so se krožile v prijetnem smehljaju. ~"
 529 Inc   |               telesnim obrazom in vročo krvjo; drugim so brezglasna, brezoblična
 530 Maj   |                kako je od daleč klicala kukavica samotarka in kako se je
 531 Ogled |             vodnice in vzglednice, zdaj kup smeti poleg kupa gnoja.
 532 Ogled |        vzglednice, zdaj kup smeti poleg kupa gnoja. In videl sem dolge
 533 Obnem |                kramarjev, mešetarjev in kupcev; videl sem kmete izpod Grintovca
 534 Ogled |           pijanih teles, temveč so bili Kurentovi romarji brez cunj in trakov,
 535 Inc   |        neoškropljena od mlak in luž, od kvant in kletev. Te lepote ga
 536 PeterK|              kot je solza nebogljencev, kvečjemu še kri sirot. ~Ko je bila
 537 Maj   |               je rekla ena. "Kragulj je lačen, človek pa je hudoben!"
 538 Obnem |                ne uslišal; umrl bi rad, lačnemu in žejnemu ti bo smrt bolj
 539 Ogled |                napol spečim; in kar sem lahkoveren gledal in poslušal, obtipal
 540 Leda  |                se kvišku in presunljivo lajala Leda, nadporočnikova psica.
 541 Obnem |                 tudi ne utrujenosti, ne lakote in ne žeje. Oči so srepele
 542 Obnem |          Razločil sem jih po nošnji, po laséh in čeljustih in posebno
 543 Inc   |              ušesu; beseda nova, beseda lastna pa se brani papirja, noče
 544 Obnem |              tišino, krik iz prsi mojih lastnih; in ničesar ni bilo več. -- ~
 545 Inc   |                tistega, kar je gledal z lastnimi očmi. ~Ni ga strah, romarja,
 546 Strah |             kjer človek devetkrat sliši lastno besedo. Že otroka me je
 547 Otroci|          oznanila, da je oče "padel" na Laškem. "Padel je." Nekaj neznanega,
 548 Maj   |                 ganil se nisem; sladka, lenobna omotica mi je bila z mehko
 549 Inc   |            ležal v njem, tako svetel in lep, da so nebeške zvezde zamaknjene
 550 Leda  |             Leda, nadporočnikova psica. Lepa žival je bila; katere pasme,
 551 Gospod|                 dušo: saj te poznam, ti lepi, mladi fant! Ti zamišljeni,
 552 Gospod|             kakor iz daljnih krajev, iz lepih sanj; vse pa so bile nepremično
 553 Ogled |              Kaj ga nisem videl že, vse lepšega, vse čistejšega, vse močnejšega,
 554 Ogled |                Stran se obrnite, oči, v lepši kraj poglejte, v drugo lice! ~
 555 Inc   |                zmerom slajših in zmerom lepših; besede so, milo pojoče...
 556 Leda  |                 ivje od brk. Sunkoma, z lesenimi koraki so se premikale vrste
 557 Maj   |             visokih, temnih smrek se je lesketalo sočno listje mladih hrastov;
 558 Ogled |                 sem živel toliko dolgih let? Kaj se mi je prej vse le
 559 Inc   |             besede, šume kakor z vetrom leteče listje -- kaj neki pomenijo?
 560 Inc   |                  nerazumljive besede so letele na beli papir kar same,
 561 PeterK|              enega z desnico, drugega z levico, vzdignil obadva visoko,
 562 Leda  |                in nazaj, na desno in na levo, strinjale so se in razmikale,
 563 Inc   |            imenu! Tvoje roke so prazne; lezi h meni, še je prostora dovolj!" -- ~
 564 Leda  |                 Med zavržene vojake, ki ležé križem in molé kvišku lesene
 565 Leda  |                sedim za mizo, temveč da ležim na slamnici v baraki; še
 566 Inc   |                dokler ne stoji tik pred licem; in ta mladi človek ugleda
 567 Maj   |                na jasi je bila milejša, lila mi je v dušo kakor vino.
 568 Leda  |            gobec je bil špičast, skoraj lisičji, nadvse nežen in poln življenja;
 569 Maj   |                druge so imele na mehkih lističih rahel rožnat dih, kakor
 570 Ogled |                svoji pravi podobi, brez lišpa in nakita, brez žide in
 571 Inc   |          skrbljivo med šolske zvezke in ljubezenska pisma, da jih nekoč, ko
 572 Inc   |          vdanostjo gledal name, s čisto ljubeznijo pomislil name! Reci besedo,
 573 Inc   |          napisal, nasmehne se jim napol ljubeznivo, napol bridkostno, poveže
 574 Ogled |                že iz gole navdušenosti. Ljubil je domovino, da se je razjokal
 575 Maj   |              luč! Piješ življenje in ga ljubiš, kakor da je še zmerom tisto
 576 Obnem |                  nemarno se je smehljal Ljubljančan. Med kmeti in kmeticami
 577 Obnem |             Posavja in z blagoslovljene ljubljanske ravní. Razločil sem jih
 578 Gospod|                 mladič, slovit pevec in ljubljenec deklet. Imel je zdrav, okrogel
 579 Ogled |             žepov, toda smehljala se je ljubó in prijazno, božala je toplo,
 580 Maj   |            temne smreke so bile podobne ljudem¸velikanom z mnogoterimi dolgimi, rogovilastimi
 581 Ogled |               videl sem dolge procesije ljudstev, predpustne procesije, kjer
 582 Obnem |                berači, tatovi in drugim ljudstvom je bila posejana duhovna
 583 Gospod|                 oči je bilo izkopanih v lobanjo dvoje globokih jam, dolgi,
 584 Otroci|            Tončka, od obraza desetletne Lojzke, najstarejše med njimi.
 585 Obnem |                bile; plezale so kvišku, lovile se, grabile z dolgimi rokami,
 586 Inc   |                 hodil obenem s prižgano lučjo po zaklenjenih svetiščih
 587 Ogled |              močvirjem, se zasveti tiha lučka, trepetajoča, belo lice,
 588 Inc   |                neoškropljena od mlak in luž, od kvant in kletev. Te
 589 Ogled |               je senca ugasnila, je bil madež izpran. Tako je prepevala
 590 Leda  |         kocinasta šapa in pomete z enim mahom vso pisano četo z mize,
 591 Leda  |           strinjale so se in razmikale, mahoma so padle na trebuh kakor
 592 Maj   |                                         MAJ~Šel sem najprej na vrt.
 593 Ogled |              nekoč, Suzano, spomladi, v maju. Takrat bi se njeni čisti
 594 Maj   |            rekel: "Kaj nič ne vidiš, ti mala, nedolžna? Kaj nič ne veš?
 595 Strah |            stresel šepavec. "Kaj pa ti, mali moj Mihec, kaj ti se nič
 596 Gospod|             stotnika, ki je s počasnim, malobrižnim korakom stopal pred nemo
 597 Inc   |              morda komaj zavedni, ko si malodušen zaželi te usmiljene roke. "
 598 Inc   |                 predrzna je ta misel in malodušna obenem, znamenje utrujenosti,
 599 Inc   |                 bilo tisto spoznanje le malodušnost, le plaho nezaupanje váse,
 600 Maj   |                je zasvetila vrsta belih marjetic, v globokem zatišju se je
 601 Ogled |               pozdravljali jo prisrčno; marsikatero oko se je orosilo od prečudne
 602 Gospod|              bilo ime Smrt. ~"Naprej... marš!" ~Kompanija se je sunkoma
 603 Gospod|                 bil čez noč spremenil v mastno blato; s prav takim prahom
 604 Otroci|               vsemi, zavita v preveliko materino ruto, da je bila podobna
 605 PeterK|       prostranem svetu, kakor sam Kralj Matjaž. Prav nič takega ne vemo.
 606 Inc   |               pod glasnim soncem, je le medel odsvit, le motna prispodoba
 607 Ogled |             čisto srce, ki je šlo skozi medeno goro greha in ga ni okusilo.
 608 Leda  |               Mrzlo jutro je bilo; suha megla je rezala v kožo, na razhojenih,
 609 Maj   |           lepoti se je znad gozda, še v meglenem somraku dremajočega, razgledavalo
 610 Maj   |                 bele, druge so imele na mehkih lističih rahel rožnat dih,
 611 Otroci|               culi, je prosila s tihim, mehkim glaskom, kakor odnekod izpod
 612 Inc   |                 mrzlega spoznanja nekaj mehkobno lepega, zelo genljivega.:
 613 PeterK|               še kri sirot. ~Ko je bila mera njegovega trpljenja polna
 614 Gospod|               obraz je bil brez kože in mesa, namesto oči je bilo izkopanih
 615 Obnem |             vsemi se ni ganil s svojega mesta, še za ped ne. Bilo je beganje
 616 Inc   |             milih večernih urah nosi na metuljih krilih spomladanski veter. ~
 617 Leda  |               zelo drobna, pa vendar je mezinec večji od celega vojaka s
 618 Obnem |                šatorov, brez kramarjev, mešetarjev in kupcev; videl sem kmete
 619 Otroci|         zagrinjalom se je vse življenje migljajoče in utrinkujoče prelivalo
 620 Maj   |                Svetloba na jasi je bila milejša, lila mi je v dušo kakor
 621 Otroci|               je iznenada vprašal tanki Milkin glas.  "Seveda jih ima...
 622 Ogled |                 nebes, to suknjo; zakaj milost siplje, blagor daje, koder
 623 Ogled |             ovratnik ter ga vlekel brez milosti na kamen sramote. Kadar
 624 Ogled |          smehljaj je bil siromaku zlata miloščina, vdovi in siroti sladka
 625 Maj   |              teh pogovorih je bil velik mir, nekaljen, bila je radost,
 626 PeterK|             tepko nato pa živel nadalje miren, tih in vdan, kakor je bil
 627 Leda  |               ni zgenila oči pa so bile mirne in tu je, so nejevoljno
 628 Inc   |                človek je visok v svojih mislih, plemenit, brez zlega in
 629 PeterK|              kadarkoli je dala prilika; mislil je v svojem čistem srcu,
 630 Otroci|               vedel pravega odgovora. ~"Mislim, da jih nima!" je rekel
 631 Strah |                 tleh je po pravici naša miza!" ~Šepavec se je ozrl po
 632 Leda  |                 mahom vso pisano četo z mize, da se ropotoma razkotali
 633 Inc   |                 tresočo roko izvleče iz miznice in se ob tem orumenelem
 634 Ogled |              mogel očitati brezdelja in mlačnosti, je stikal po skrivališčih
 635 Otroci|                 jok; najbrž je bila tam mlada mati, ki je bila šla krmit
 636 Gospod|               samem tesnem kraju toliko mlade lepote. Vsi obrazi so bili
 637 Inc   |                uro, ko se je v njegovem mladem, prezgodaj razcvelem srcu
 638 Inc   |                 v rime temveč v rosnega mladeniča, ki jih je pisal. Ko je
 639 Obnem |               kjerkoli. Bili so otroci, mladeniči in starci, moški in ženske;
 640 Gospod|               vesel, zgovoren in glasen mladič, slovit pevec in ljubljenec
 641 Maj   |               je poslednjikrat zaječala mladika, je za vzdihnila trepetaje: "
 642 Maj   |                 štorov so ječé koprnele mladike, da bi zadobile prostora
 643 Ogled |              Tako je prepevala med nami mladost, šla je mimo nas in njeni
 644 Gospod|              Vsi obrazi so bili še zelo mladostni, skoraj otroški in vsi so
 645 PeterK|                Petru Klepcu? Kar vas je mlajših, je ne poznate več; zato
 646 Inc   |                 krčmi, neoškropljena od mlak in luž, od kvant in kletev.
 647 Obnem |              bil gost in strupen, kakor mlaka. ~Brez števila ljudi je
 648 Maj   |              podobne ljudem¸velikanom z mnogoterimi dolgimi, rogovilastimi rokami
 649 Inc   |               Še na druge se spomni, na mnogoštevilne, ki te ne slišijo več in
 650 Obnem |                  Zares, to brezštevilno množico je prešinil trepet in šlo
 651 Leda  |                bila vitka, noge so bile močne in lepo raščene, rep košat,
 652 Ogled |            lepšega, vse čistejšega, vse močnejšega, zdavnaj, zdavnaj v svoji
 653 PeterK|             tovarišem, ki niso bili nič močnejši od njega. Nazadnje so ga
 654 Inc   |                le malokdaj, komaj še ob močnem vinu mu pride na misel,
 655 PeterK|                 se je še nadalje godilo močnemu Petru Klepcu. Ne pisanja
 656 Ogled |                 kakor samotna vešča nad močvirjem, se zasveti tiha lučka,
 657 Maj   |                 desnici je rasla drobna modri kasta cvetica, ki ji ne
 658 Gospod|            tovariši, poslušen otrok med modrimi starci! Živa veja na drevesu;
 659 PeterK|         koreninami, kakor da bi ne bila mogočna tepka, temveč bilka v travi.
 660 Inc   |                razrile prst, razmeknile mogočne skale, zaplele se in zagozdile
 661 PeterK|                 Ugledal je staro tepko, mogočno drevo; objel jo je narahlo
 662 Ogled |             izobilju, modrosti slavi in mogočnosti Bogu kljubujoče; videl sem
 663 Strah |                zavzdihnil grbec. "Strah mojega srca ga oznanja. Ko bi se
 664 Obnem |               pisana in črna množica je molčala. Zares, še drsajočega pritajenega
 665 Otroci|         povrnili, če so padli?" ~Vsi so molčali, vsi štirje so stali pred
 666 Inc   |            bolečine, brani se, rajši bi molčalo,; ali molčati ne sme, trpeč
 667 Leda  |               vojake, ki ležé križem in molé kvišku lesene noge, se zvrne
 668 PeterK|                  daj mi moči! Umreti bi moral od vsega hudega, če me ne
 669 Obnem |               nihče med njimi. Priti je moralo, na vsak način, karkoli,
 670 Inc   |                 brezdanje globočine, se moraš spustiti vanjo brez obotavljanja
 671 PeterK|             Dolgo je že, truden sem, ne morem več. Odreši me, o Bog pravični,
 672 Inc   |             grob, segal je od planin do morja. Mrtvec je ležal v njem,
 673 Ogled |                 sloni s spodnjim na dnu morjá ter sega na obeh straneh
 674 Ogled |                sivimi sencami, ki so se motale brezoblične in nestalne
 675 Otroci|               otroci hkrati in nihče ni motil drugega; vsi so gledali
 676 Inc   |                 po resnici razodela. Do mozga, se ti zdi, da poznaš svojega
 677 Obnem |            otroci, mladeniči in starci, moški in ženske; gnetli so se
 678 Inc   |               jecljajoč, pa zmerom bolj moško in zmerom bolj razločno
 679 Gospod|              veliko prihodnost strmeči! Mož med tovariši, poslušen otrok
 680 Leda  |                zgrabi modro pobarvanega možica za glavo ter ga potisne
 681 Leda  |                glasom: "Ha-a-tá!" -- in možici se res ne ganejo. Nenadoma
 682 Strah |                ozrl šepavec proti oknu; mračilo se je. ~"Zdi se mi, da je
 683 Obnem |                 jih je gnal vihar preko mračnega polja. ~Kakor za kazen in
 684 Inc   |                 in grozo ves prostrani, mračni gozd, zaječalo bo globoko
 685 Inc   |             skrivnostnih hramih, po teh mračnih stopnicah, ki tonejo v brezna.
 686 Strah |               potuhnjeno priplazi skozi mračno vežo; nezastrta, velika
 687 Otroci|              podobni med seboj, da se v mraku ni prav nič razločil obraz
 688 Maj   |                 majsko sonce, čmrlju in mravljincu, senicam in ščinkovcem,
 689 Inc   |                 zid pred seboj in svoje mrtve besede na njem. Užaljen
 690 Inc   |            segal je od planin do morja. Mrtvec je ležal v njem, tako svetel
 691 Inc   |               in ta mladi človek ugleda mrtvi, pobeljeni zid pred seboj
 692 Maj   |             odžaganih rok in nog. Izpod mrtvih štorov so ječé koprnele
 693 Inc   |                 napišem, skoraj telesna muka. Niso le neprijetne in žalostne
 694 Maj   |           ogromnimi nogami, ki so se le mukoma trgale iz tal. Svetloba
 695 Ogled |              Judežev in ta mošnjiček je nabasan, do vrha poln; tišči ga
 696 Obnem |                zatekale oči, kako so se nabirale rdeče pene kraj usten; to
 697 Ogled |             izpod oskrunjenega venca, v nabrekle ustnice so se bili zajedli
 698 Leda  |                presunljivo lajala Leda, nadporočnikova psica. Lepa žival je bila;
 699 Ogled |             ničevosti obljevan, trepeče nag človek, ki mu je bil strah,
 700 Obnem |                 še takrat je bil pogled nagel in nezaupljiv. Treba je
 701 Strah |         prikazen ki čaka pred durmi, da nagne kljuko, se priplazi v izbo.
 702 Maj   |               pod vratom in glava se je nagnila nizdol. Takrat je naglo
 703 PeterK|                po svoji naturi k hudemu nagnjen. Ko so tovariši videli te
 704 Inc   |             sram ga je. Človeka ni sram nagnusnih, spolzkih grehov, ki jih
 705 Ogled |             resnice in gleda sama svojo nagoto. Videl pa nisem le posameznih
 706 Ogled |                telesni, plahorepi strah nagrbil kožo, da se osramočena opleta
 707 Inc   |          spolzkih grehov, ki jih je bil nagrmadil na semnju; teh ga ni sram,
 708 Inc   |            ponevedoma, kakor préhlad in náhod, in prav tako ponevedoma
 709 Gospod|           upognjena pod bremenom težkih nahrbtnikov. Nikoli poprej nisem videl
 710 Inc   |                 siloma, neusmiljeno, pa naj se razlije kri. Ker iztrgati
 711 Otroci|                  Milka, najdrobnejša in najbolehnejša med vsemi, zavita v preveliko
 712 Otroci|               hodil še v krilu. ~Milka, najdrobnejša in najbolehnejša med vsemi,
 713 Strah |                proti durim. ~"Saj to je najhujše -- kdo? Ne bilo bi strahu,
 714 Gospod|         preudarno izbira najmočnejše in najlepše. ~Prišel je do kraja, poslednjikrat
 715 Inc   |               dolgem življenju... Vsega najlepšega ga je sram, najbolj sram
 716 Otroci|                 prav nič razločil obraz najmlajšega, štiriletnega Tončka, od
 717 Gospod|              nalašč in preudarno izbira najmočnejše in najlepše. ~Prišel je
 718 Inc   |     brezmadežnost svoje mladosti, svoje najplemenitejše dejanje, morda edino v dolgem
 719 Maj   |                             MAJ~Šel sem najprej na vrt. Tam so cvetele jablane;
 720 Otroci|               obraza desetletne Lojzke, najstarejše med njimi. Vsi so bili v
 721 Inc   |          kapelico, v kateri hrani svoje najsvetejše boli, svoje najtišje radosti,
 722 Inc   |                 najsvetejše boli, svoje najtišje radosti, brezmadežnost svoje
 723 Ogled |             pravi podobi, brez lišpa in nakita, brez žide in žameta. Grešni
 724 Inc   |          stopnicah, ki tonejo v brezna. Nakopičene vidi dragocenosti, kakor
 725 Gospod|       zapovrstjó. In zdelo se mi je, da nalašč in preudarno izbira najmočnejše
 726 Strah |                Blagor se mu! On poje... nama se noče, ker nisva še ugledala
 727 PeterK|         spoznali, da je slabič. Imel je namreč Peter tenke kosti, droben
 728 Inc   |               Spomni se na svojo mater, nanjo, ki je v grobu! Povej, kaj
 729 Ogled |               žlahtne bobrovine in lepo napeta je bila na trebuhu. Kamorkoli
 730 Ogled |            Kadar je stoPal med ljudmi z napetimi koraki, visoko čelo ovenčano
 731 Obnem |                 ne žeje. Oči so srepele napeto ustnice so bile tenke in
 732 Inc   |            grmado verzov, ki jih je bil napisal, nasmehne se jim napol ljubeznivo,
 733 Inc   |                mi je vsak stavek, ki ga napišem, skoraj telesna muka. Niso
 734 Maj   |               in smrt je tvoj spomin!" ~Napotil sem se v gozd. Vse je bilo
 735 Gospod|               sunkoma zaokrenila ter se napotila s čvrstimi koraki v meglo
 736 Gospod|               vrsti je stala kompanija, napravljena, da se še tisto uro napoti
 737 PeterK|                 zaradi srčnega veselja. Naredilo se je samo ob sebi, da je
 738 Strah |                 človeka in ga vzdigne v naročje... Morda bodo okusili hude
 739 Ogled |              namesto krvi. In videl sem narode, silne, sijajne, človeštvu
 740 Ogled |               nami mladost, šla je mimo nas in njeni šolni se niso doteknili
 741 Inc   |                lahko pogledal prédse in náse brez strahu, z nezastrtim
 742 Otroci|       zamišljene oči. ~Tisti večer je z nasilno roko poseglo v nebeško luč
 743 Maj   |         nogavici. Tudi nanj sem nameril naskrivaj, toda videl me je, begal
 744 Inc   |                  ki jih je bil napisal, nasmehne se jim napol ljubeznivo,
 745 PeterK|                 modrosti in pravičnosti nasmehnil tisto noč, poslal mu svojega
 746 Maj   |                 name in se razgovarjala natihoma. Tesno mi je bilo pri srcu,
 747 Strah |                    morejo --" ~Grbec je natočil vina sebi in obema onima
 748 PeterK|                greh. Človek je po svoji naturi k hudemu nagnjen. Ko so
 749 Otroci|               IN STARCI~Otroci so imeli navado, da so se pogovarjali, preden
 750 Ogled |           navdušen takorekoč že iz gole navdušenosti. Ljubil je domovino, da
 751 Gospod|                 Dvorišče je bilo za ped navisoko posuto s črnikastim prahom,
 752 Leda  |             okna pa so bila skrita in z navlako zastrta. ~Dolgo nisem zaspal;
 753 Strah |                in na tleh je po pravici naša miza!" ~Šepavec se je ozrl
 754 Strah |           prikazen, temveč da se je bil našemil stric Šimen. Ker v hipu,
 755 Ogled |            krink in zvončkov, vsi goli, našemljeni edinole z iz prs visečimi,
 756 Ogled |               ni bilo s pisanimi capami našemljenih, pijanih teles, temveč so
 757 Inc   |             trepetalo zadnje očitanje: "Naštej mi ure, sin, ko si z vdanostjo
 758 Maj   |            razgledavalo jutranje sonce, neba in zemlje svetlooki gospodar. ~
 759 PeterK|           spomnil Peter Klepec, da je v nebesih Bog, ki je pravičen. Bil
 760 Inc   |               tako svetel in lep, da so nebeške zvezde zamaknjene strmele
 761 PeterK|           pokleknil je ter molil: ~"Bog nebeški, pravični, ki si vse videl,
 762 PeterK|             slajše pijače, kot je solza nebogljencev, kvečjemu še kri sirot. ~
 763 Maj   |             zlatozeleni, mehki cvet, ti nebogljeni, kaj nič ne veš? Kaj ne
 764 Otroci|             sekajo?" je vprašala Milka, nebogljenka. ~"Za cesarja!" je rekel
 765 Inc   |                besedo morda, le eno, iz nečimrnega sramú, iz srčne skoposti
 766 Maj   |              Kaj nič ne vidiš, ti mala, nedolžna? Kaj nič ne veš? Saj je
 767 Maj   |               tisto mlado življenje! Ti nedolžni, nespametni cvet!" Čez pet
 768 Inc   |             bila njegovemu življenju in nehanju izrečena sodba do konca
 769 Maj   |             pogovorih je bil velik mir, nekaljen, bila je radost, globoka
 770 Strah |                 bil; domači so bili šli nekam na svatbo zijala prodajat.
 771 Maj   |                 Tam so cvetele jablane; nekatere so bile čisto bele, druge
 772 Gospod|                 izpustil po dva in tri, nekaterega niti pogledal ni, časih
 773 Inc   |             vetrom leteče listje -- kaj neki pomenijo? Nekaj pomenijo
 774 Obnem |             pomežikaval sejmar od Krke, nemarno se je smehljal Ljubljančan.
 775 Ogled |                poznal obrazov, milih in nemilih, so vsi nezaslišano, grozotno
 776 Gospod|                vztrepetaval od hlada in nemira. ~V dolgi, ravni vrsti je
 777 Obnem |                množica le v skrbljivem, nemirnem pričakovanju in da ne občuti
 778 Leda  |                  kako so se izmučeni in nemirni premetavali tovariši po
 779 Inc   |              globočini zaveda krivde. Z nemirnim očesom išče, kje bi iztaknil
 780 Gospod|         malobrižnim korakom stopal pred nemo vrsto gori in doli.  Stotnik
 781 Obnem |               je koprnela, da se takoj, nemudoma, še ta hip zgodi nekaj silnega,
 782 Leda  |                morda zaradi goste megle nenaraven in tuj, kakor zasenčen. ~
 783 Inc   |       zaklenjeno v sebi in ki je ostala neoskrunjena sredi pohujšanja v semanji
 784 Inc   |             pohujšanja v semanji krčmi, neoškropljena od mlak in luž, od kvant
 785 Gospod|              lepih sanj; vse pa so bile nepremično uprte v gospoda stotnika,
 786 Inc   |            skoraj telesna muka. Niso le neprijetne in žalostne zunanje stvari,
 787 Leda  |         trenotku: bila je groza, da sem nepripravljen, z vsemi svojimi grehi,
 788 Inc   |             prečudno: one daljne, tuje, nerazumljive besede so letele na beli
 789 Leda  |               kasneje je hitel tam mimo neroden rekrut s kositrno skodelo
 790 Maj   |                na odeji prikazalo nekaj nerodnega, zavaljenega; prekopicalo
 791 Inc   |                 v svojih čustvih, čist, nesebičen, brezmejno vdan v svoji
 792 PeterK|             temveč dodelil mu kar svojo neskončno oblast, bi Peter Klepec
 793 Inc   |              motna, nema slutnja, ki se neslišno plazi v dušo in ni jasna,
 794 Maj   |                 življenje! Ti nedolžni, nespametni cvet!" Čez pet minut je
 795 Strah |                 je rekel šepavec. ~"Ti, nesrečnež, ne boš gledal smrti, kakor
 796 Ogled |                se motale brezoblične in nestalne pred menoj napol spečim;
 797 Inc   |             švignila proti nebu, prhutá nestalno, ne vé kam in ne more nikamor. ~
 798 PeterK|               strahoval in pestil svoje neusmiljene gospodarje, povračal jim,
 799 Inc   |          nikomur. Le tistemu, ki je bil neustrašen, zadnje resnice željan posegel
 800 Leda  |                 zavzdihnil sem, truden, neutolažen. Ugledal sem izmučene obraze
 801 Inc   |            očesom išče, kje bi iztaknil nevero in posmeh ter zgrabi tujca
 802 Gospod|         prijetnem smehljaju. ~"Ali imaš nevesto doma?" je vprašal stotnik. ~"
 803 Maj   |           trohnobe, nikjer ni dišalo po nezakopanih truplih. Izza visokih, temnih
 804 Ogled |                milih in nemilih, so vsi nezaslišano, grozotno pretvorjeni v
 805 Strah |             priplazi skozi mračno vežo; nezastrta, velika in jasna stopi pred
 806 Inc   |           prédse in náse brez strahu, z nezastrtim očesom. Ali vendar to ni
 807 Inc   |                le malodušnost, le plaho nezaupanje váse, ki časih zaloti človeka
 808 Obnem |           takrat je bil pogled nagel in nezaupljiv. Treba je bilo, vsa znamenja
 809 Inc   |                 glasom vse nekdo drugi, neznan človek, ki je morda že zdavnaj
 810 Obnem |                tlom, živa neživa. ~Krik neznane bolesti je presunil tišino,
 811 Strah |                  Že je v tvojem srcu to neznano strašilo in kmalu bo utelešeno...
 812 Maj   |              zraka; toda nekaj temnega, ne¸usmiljenega jih je tiščalo k tlom, jim
 813 Leda  |                  skoraj lisičji, nadvse nežen in poln življenja; in iznad
 814 Obnem |                in brez konca; živel boš neživ, sam sebi v sramoto in gnus,
 815 Obnem |               bila vkovana k tlom, živa neživa. ~Krik neznane bolesti je
 816 Inc   |                 ki poganja svoje tenke, nežne korenine v zrahljani prsti,
 817 Inc   |              orumenelem papirju, ob tej nežni, okrogli pisavi z rahlim
 818 Maj   |               družba razcvelih šmarnic. Nežno, zlatozeleno cvetje mladih
 819 Leda  |                 pogledom razgali ošabno ničevost ter jo zaluči v zasluženo
 820 Ogled |                  ker ni bilo tistih dob nikakšne priložnosti za plemenito
 821 Ogled |               videl sem jih... Oči, kaj nimate več solz? ~Če jih imate
 822 Inc   |                drugim ni dano povedati. Nimaš pravice, da bi zaklepal
 823 Otroci|             večerno z očmi brez solz in nista rekla nobene besede. -- ~**** ~
 824 Strah |               poje... nama se noče, ker nisva še ugledala strica Šimna!" ~
 825 Gospod|             prahom so bile pokrite tudi nizke strehe barak in uvelo listje
 826 Leda  |         taborišču, pred pustim obličjem nizkih, rdečih barak, se je vadilo
 827 PeterK|                  žalosten bi bil zaradi nje. Ker peter Klepec je sanjal,
 828 Inc   |             besede, čisto nove in čisto njegove, odpevajo še zamolklo, plaho,
 829 PeterK|                 sirot. ~Ko je bila mera njegovega trpljenja polna do roba,
 830 Inc   |               bil tisto uro, ko se je v njegovem mladem, prezgodaj razcvelem
 831 Ogled |                zavzdihnila časih; in ta njen smehljaj je bil siromaku
 832 Ogled |              razjokal že ob samem imenu njenem; na očitni cesti ji je ponujal
 833 Ogled |             kamor se je smehljaje ozrlo njeno oko, je senca ugasnila,
 834 Leda  |         zaprtimi očmi. Sklonil sem se k nji, pobožal jo po mehki dlaki,
 835 Maj   |           svežim praprotjem in širokimi njivami borovnic,; kraj poti se
 836 Otroci|              posekaš, toliko boljše je, nobeden ti nič ne reče; ker tako
 837 Strah |               noč, da ni bilo razločiti nobenega lica več. ~Grbec in šepavec
 838 Otroci|          praznik; med Božičem in Veliko nočjo ni bilo pepelnice. Tam nekje
 839 Leda  |                Vzpela se je s prednjima nogama na prsi rekrutu, pogledala
 840 Maj   |                 s štorastimi, ogromnimi nogami, ki so se le mukoma trgale
 841 Maj   |          hlastaje in opotekaje se proti nogavici. Tudi nanj sem nameril naskrivaj,
 842 Ogled |                da sika blatna kri izpod nohtov, skril bi ga rad, ga skriti
 843 Ogled |               je živel mlad fant, ki je nosil široko črno pentljo, zavozlano
 844 Otroci|                 kvišku tihe sence in so nosile prečudne bajke s seboj. ~
 845 Ogled |             način, kakor so jih svojčas nosili umetniki in brivci. Navdušen
 846 Leda  |               ki se je dvigal iz ust in nosov. Psica je zalajala zategnjeno
 847 Inc   |                srca druge besede, čisto nove in čisto njegove, odpevajo
 848 Otroci|             Padel je." Nekaj neznanega, novega, tujega, čisto nerazumljivega
 849 Obnem |              ravní. Razločil sem jih po nošnji, po laséh in čeljustih in
 850 Otroci|                  da se ljudje koljejo z noži, sekajo s sabljami in streljajo
 851 PeterK|              drugega z levico, vzdignil obadva visoko, malo potresel ter
 852 Maj   |                 se je gozd razmaknil na obe strani in ugledal sem prostrano
 853 Otroci|                 morda le zato, da bi na obé strani razmaknil tišino,
 854 Ogled |                na dnu morjá ter sega na obeh straneh od jutranje zarje
 855 Ogled |             bolestno slutnjo; videl sem obiloštevilne gruče ljudi, roječe od hriba
 856 PeterK|             staro tepko, mogočno drevo; objel jo je narahlo z obema rokama
 857 Inc   |                 vsako božjo stvar tesno objemajoči ljubezni. Vse to vé romar,
 858 Ogled |              šklepetaje slekla ukradeno oblačilo resnice in gleda sama svojo
 859 PeterK|          dodelil mu kar svojo neskončno oblast, bi Peter Klepec ne vedel,
 860 Maj   |             minut je ta cvet usahnil in obledel; zasegla ga je smrt, ko
 861 Leda  |       prostranem taborišču, pred pustim obličjem nizkih, rdečih barak, se
 862 Ogled |            siroten, od lastne ničevosti obljevan, trepeče nag človek, ki
 863 Otroci|               razložil Matijče. "Oče so obljubili, da mi prinesejo puško s
 864 Otroci|           cesarja!" je rekel Matijče in obmolknili so. V daljni daljavi se
 865 PeterK|             posadil na tla. Tovariši so obnemeli in popadali ob tolikem čudežu.
 866 Obnem |                                         OBNEMELOST~Žalostne in dolge so zdaj
 867 Obnem |                v strahu zaklet in večni obnemelosti! Uteči boš hotel, pa ne
 868 Leda  |               ni videl, spotaknil se je obnjo, zvrnil se na kolena ter
 869 Inc   |               moraš spustiti vanjo brez obotavljanja in brez bojazni, da prineseš
 870 Leda  |        neutolažen. Ugledal sem izmučene obraze tovarišev, vojaške plašče,
 871 Gospod|                toliko mlade lepote. Vsi obrazi so bili še zelo mladostni,
 872 Obnem |               Ne po imenih, le napol po obrazih, toda videl sem jih vse
 873 Inc   |            besede živa bitja s telesnim obrazom in vročo krvjo; drugim so
 874 Gospod|               videl; ker je bil ves čas obrnjen proti vrsti. Korak za njim
 875 Inc   |                 piše trepetaje na zlato obrobljen papir. Brezoblična, brezglasna
 876 Ogled |            očitna; dvoje temnih, zeleno obrobljenih oči, dvoje brezsramnih grehov
 877 Ogled |         razjedena od pohlepnosti, zobjé obrušeni od zlata, ki so ga bili
 878 Inc   |            morda celo tempelj. In ko ga obsenči to grenko spoznanje, tedaj -- ~
 879 Leda  |              sramoto. Strahopetnež bere obsodbo, pa v strahopetnem upanju
 880 Otroci|           Približala se je zidu, tam je obstrmela in je umolknila. ~"Kedaj
 881 Ogled |          lahkoveren gledal in poslušal, obtipal in občutil, je bila časih
 882 Obnem |                nehanja, kakor oslepeli, obtopeli sužnji, ki v večnem kolobarju
 883 Otroci|              silnega, od svetle glorije obžarjenega. Niso se genili, sapa si
 884 Obnem |                 čeljustih in posebno po očéh. Mrzlo in mrko je gledal
 885 Gospod|            vprašal nadalje.: ~"Ali imaš očeta doma?" ~"Nimam ga več!" ~"
 886 Inc   |             ubogih, je trepetalo zadnje očitanje: "Naštej mi ure, sin, ko
 887 Ogled |                 bi si vendarle ne mogel očitati brezdelja in mlačnosti,
 888 Ogled |             kraja, kjer bi bila najbolj očitna; dvoje temnih, zeleno obrobljenih
 889 Inc   |                strah, romarja, ne strah očitne izpovedi -- čemú bi ga bilo
 890 Ogled |               ob samem imenu njenem; na očitni cesti ji je ponujal svojo
 891 PeterK|              drv za svojega gospodarja; oddahnil si je, pogledal proti nebu,
 892 Maj   |                 soncem. ~Tedaj se je na odeji prikazalo nekaj nerodnega,
 893 Inc   |                  daljnim, tujim besedam odgovarjajo in odpevajo iz globočine
 894 Otroci|                Matijče ni vedel pravega odgovora. ~"Mislim, da jih nima!"
 895 Maj   |               človek pa je hudoben!" je odgovorila druga. Čmrlj in mravljinec
 896 Strah |               Kakor je bil prišel, tako odide, prav tiho in počasi zapre
 897 Gospod|                 in ki nato smešnogrozno odkobalijo v brezno, kakor se ob rani
 898 Gospod|                z roko: "Vrag vas vzemi, odkoder vas je dal!" -- in ki nato
 899 Inc   |                ne šel po golih kolenih, odkopal grob z rokami da bi ji rekel,
 900 Ogled |              spoštljiva suknja so se ji odkrivali in priklanjali, pozdravljali
 901 Inc   |                   vzdigni se, pojdi, ne odlašaj! "Tukaj je dno," praviš, "
 902 Leda  |                 slišati in zvedeti brez odlašanja, še tisti trenotek. Vzpela
 903 Inc   |               dna ni, zadnje, za vselej odločilne odrešilne besede ni, še
 904 Otroci|            tihim, mehkim glaskom, kakor odnekod izpod sence: ~"Kakšna da
 905 Strah |                  Prav tiho, prav počasi odpira duri, odpre jih nastežaj,
 906 Inc   |                 željnemu, vročemu so se odpirale duri nastežaj; in kamor
 907 Inc   |         usmiljene roke. "Tukaj je konec odpočijem si!" pravi -- in glej, še
 908 Maj   |                na mojem trebuhu, sta si odpočila; gledala sta name z izbuljenimi
 909 Inc   |               sam le s trepetajočo roko odpreš. Če te vabi luč iz brezdanje
 910 Obnem |               je tisoč krivičnih smrti. Odprite se, vrata, prikaži se, sodba;
 911 Strah |             Šimen. Ker v hipu, ko so se odprle duri nastežaj in se je visoko
 912 PeterK|                ga je usmililo ter se je odprlo. Angel božji se je spustil
 913 Ogled |               vsej cesti v izgledovanje odprtimi srci, v katerih so bili
 914 Inc   |             zadnje, za vselej odločilne odrešilne besede ni, še nihče je ni
 915 Inc   |             glasnim soncem, je le medel odsvit, le motna prispodoba onega
 916 Strah |                je zamišljen in žalosten odvrnil grbec. "Saj ni videl strica
 917 Leda  |                 da spim. Pa nisem mogel odvrniti ne pogleda, ne misli od
 918 Gospod|               veja na drevesu; če bi jo odžagali, bi bilo ranjeno drevo samo! ~
 919 Maj   |          ranjenci kazali ostanke gladko odžaganih rok in nog. Izpod mrtvih
 920 Otroci|                 vojsko!" se je nenadoma oglasil sedemletni Matijče, kakor
 921 Otroci|             človek je, kakor mi!" se je oglasila nejevoljno Lojzka; nato
 922 Gospod|                 do tretjega in si ga je ogledal natanko. Ta je bil pač vesel,
 923 Gospod|            stotnik začel od kraja svoje ogledovanje. Postal je pred prvo številko
 924 Obnem |                so se gnetli na velikem, ograjenem prostoru, podobnem ovčji
 925 Obnem |                vseh strani proti visoki ograji bežne sence -- njih duše
 926 Leda  |              mraz pa je bil v moji duši ogreti je ni mogla nobena misel.
 927 Strah |               postavi na glavo, nato si ogrne še dolgo belo rjuho in ták
 928 Gospod|                 bil višji od kompanije; ogrnjen je bil v ohlapen črn plašč,
 929 Maj   |               trebuha, in s štorastimi, ogromnimi nogami, ki so se le mukoma
 930 Gospod|             kompanije; ogrnjen je bil v ohlapen črn plašč, izpod tega je
 931 Leda  |              klicu so stale vrste kakor okamenele; o življenju je pričal samo
 932 Obnem |                Tako je bilo zapisano na okamenelih licih, v nastežaj odprtih
 933 Inc   |               je ležal v grobu, je bilo okamenelo brezmejno trpljenje, na
 934 Inc   |                  Mnogokdaj ti je beseda okorna in težka, skriva se, boji
 935 Gospod|          vzdignil palico, dotaknil se z okovanim koncem fantovih prsi ter
 936 Inc   |            otrok tuje družbe; mnogokdaj okreneš glavo v stran, povesiš oči,
 937 Gospod|             vzdignil palico, nato se je okrenil. Takrat sem videl njegov
 938 Gospod|       ljubljenec deklet. Imel je zdrav, okrogel obraz, ob drobnih ušesih
 939 Inc   |       orumenelem papirju, ob tej nežni, okrogli pisavi z rahlim vzdihom
 940 PeterK|              njegova pohlevnost, toliko okrutnejši so bili gospodarji; ni je
 941 Strah |                strašilu podobna. Ne boš okusil bolečine. Zavržen si, proklet,
 942 Strah |                 v naročje... Morda bodo okusili hude bolečine; ali bolečina
 943 Ogled |              medeno goro greha in ga ni okusilo. V božjem ogledalu je laž
 944 Maj   |               se nisem; sladka, lenobna omotica mi je bila z mehko odejo
 945 Inc   |                 se in zagozdile z živim omrežjem naravnost v sredino; kjer
 946 Inc   |                  Pa glej čudo prečudno: one daljne, tuje, nerazumljive
 947 Inc   |             odsvit, le motna prispodoba onega drugega življenja, ki je
 948 Obnem |                Nanosa, zamišljen je bil oni od Zilje, kakor da nikjer
 949 Strah |              natočil vina sebi in obema onima ter je rekel šepavcu: ~"
 950 Gospod|                  na katero se je gredoč opiral. V obraz mu nisem videl;
 951 Ogled |          nagrbil kožo, da se osramočena opleta stokajočih kosti... Stran
 952 Maj   |             kakor jezero, ki počiva pod opoldanskim soncem. ~Tedaj se je na
 953 Leda  |              nihče se ni zmenil zanjo. ~Opoldne, ko je belo zimsko sonce
 954 Maj   |                 ter stremil hlastaje in opotekaje se proti nogavici. Tudi
 955 Maj   |         zavaljenega; prekopicalo se je, opotekalo se, plezalo zmerom više;
 956 Maj   |          životom; cvetica se je zibala. Oprezno sem vzdignil roko, nameril
 957 Gospod|            strehe barak in uvelo listje oreha, ki je stal samoten sredi
 958 Gospod|                 sredi dvorišča; pod tem orehom je držal vojak na uzdi osedlanega
 959 Ogled |           prečudne ginjenosti, kakor se orosi oko človeku, kadar odpre
 960 Ogled |         prisrčno; marsikatero oko se je orosilo od prečudne ginjenosti,
 961 Inc   |                 iz miznice in se ob tem orumenelem papirju, ob tej nežni, okrogli
 962 Gospod|           orehom je držal vojak na uzdi osedlanega konja, ki je pohrskaval
 963 Ogled |           brezsramnih grehov vabi izpod oskrunjenega venca, v nabrekle ustnice
 964 Obnem |         zasopljeni, brez nehanja, kakor oslepeli, obtopeli sužnji, ki v večnem
 965 Otroci|               mrtvega?" ~"Do mrtvega!" ~Osmero mladih, nastežaj odprtih
 966 Otroci|           prinesli, če so padli!" ga je osorno zavrnila Lojzka. ~"Pa so
 967 Ogled |               strah nagrbil kožo, da se osramočena opleta stokajočih kosti...
 968 Ogled |                 zadnjimi, med skritimi, osramočenimi? Kaj ga nisem videl že,
 969 Gospod|            skrivenčene, toda resnica le ostane, spoznaš jo koj in srce
 970 Strah |               bila gluha in nema. ~"Kar ostanimo, dokler je vse prazno!" ~
 971 Gospod|              dvoje globokih jam, dolgi, ostri zobje so se režali nad golo,
 972 Ogled |               doteknili tal... Ena sama ostudna, gnila rana se razkazuje
 973 Inc   |                 lahko dihnil iz polnih, osvobojenih prs, vsaj enkrat lahko pogledal
 974 PeterK|                je, pogledal proti nebu, otrl si čelo z dlanjo ter vlekel,
 975 Strah |                 sliši lastno besedo. Že otroka me je bilo strah, kadar
 976 Inc   |               občuti, da je bil podoben otroku, ki se igra s pisanimi kamenčki,
 977 Gospod|               še zelo mladostni, skoraj otroški in vsi so bili sveži, kakor
 978 Maj   |             kakor se prikaže zjutraj na otroških licih. Pod jablanami se
 979 Obnem |            ograjenem prostoru, podobnem ovčji staji; nisem razločil, ali
 980 Ogled |            napetimi koraki, visoko čelo ovenčano s svetlimi kodri, so kazali
 981 Maj   |                je potočnica v moji roki ovenela, izdihnila. Presunil me
 982 Maj   |             borovcev je z žarkimi venci ovijalo zamolklo vejevje. Tak cvet,
 983 Ogled |             spoštljive suknje s širokim ovratnikom od žlahtne bobrovine, ni
 984 Ogled |               je šla preko polja, so se ozirale za njo cvetice in so jo
 985 Strah |          proklet, da sediš v samoti, se oziraš proti durim, čakaš in trepečeš.
 986 Otroci|               njimi. Vsi so bili v lica ozki in drobni in vsi so imeli
 987 Inc   |                  nego da bi bratu le za ozko špranjo odprl duri v hram,
 988 Leda  |           strahopetni grozi čaka, da jo oznani sodnik naglas. Bal sem se
 989 Otroci|                pravljice. Pošta je bila oznanila, da je oče "padel" na Laškem. "
 990 Strah |            grbec. "Strah mojega srca ga oznanja. Ko bi se le dalo pobegniti
 991 Inc   |              molčati ne sme, trpeč mora oznanjati svoje trpljenje, ker taka
 992 Gospod|              plaho ozrl, kakor se morda ozre človek, ki bi rad pobegnil,
 993 PeterK|                vojskoval se in premagal ošabne sovražnike po vsem prostranem
 994 Leda  |             enim samim pogledom razgali ošabno ničevost ter jo zaluči v
 995 Otroci|           vprašal Tonček. ~Lojzka ga je ošinila z jeznim pogledom: ~"Kako
 996 Ogled |      trepetajoča, belo lice, ki ni bilo oškropljeno, čisto srce, ki je šlo skozi
 997 Inc   |       prispodoba je, ki bolj zastira in pači pravo lice človeka, nego
 998 Obnem |               grabile z dolgimi rokami, padale so, nobena ni prišla do
 999 Leda  |                 in razmikale, mahoma so padle na trebuh kakor pokošene,
1000 PeterK|                 zasmehovali na cesti že paglavci, skoraj še samosrajčniki.
1001 Gospod|             zato sem gledal kakor skozi pajčolan, razločil pa sem natanko