Chapter

1002 Maj   |                urno izprožil kazalec ob palcu. Čmrlj je odletel daleč,
1003 Strah |               se mu je pač še razvezal, pamet pa mu ni shodila nikoli...
1004 Leda  |            iznad gobca je gledalo dvoje pametnih, velikih rumenkasto rjavih
1005 Inc   |               beseda lastna pa se brani papirja, noče na jezik, ne v pero.
1006 Gospod|               drobnih ušesih se je vilo par svetlopšeničnih kodrov,
1007 Leda  |              Lepa žival je bila; katere pasme, ne vem, ker v teh stvareh
1008 PeterK|           zgodaj bogatemu gospodarju za pastirja; zjutraj je gnal govedo
1009 PeterK|                govedo na pašo, zvečer s paše; tako je živel v miru z
1010 PeterK|               ker je bil noč prespal na paši. Peter je zgrabil enega
1011 Strah |            prédse s praznimi očmi in je pel brez nehanja: ~"Kaj nam
1012 Obnem |               kako so se nabirale rdeče pene kraj usten; to je bila groza,
1013 Ogled |                 ki je nosil široko črno pentljo, zavozlano na tak način,
1014 Inc   |                On vé, da bi se kakor od pepela zgrajene sesule stene med
1015 Otroci|                 in Veliko nočjo ni bilo pepelnice. Tam nekje za pisanim zagrinjalom
1016 Inc   |            papirja, noče na jezik, ne v pero. V srcu je; jasna je v njem,
1017 Inc   |               je nazadnje čisto podobno pesmi. Sladko cingljanje mu zveni
1018 Ogled |               sijajne, človeštvu duh in pest v izobilju, modrosti slavi
1019 PeterK|              močjo: ali je strahoval in pestil svoje neusmiljene gospodarje,
1020 Strah |          oglasilo prešerno vriskanje in petje, prišlo je bliže, šlo mimo
1021 Gospod|                in glasen mladič, slovit pevec in ljubljenec deklet. Imel
1022 Ogled |            pisanimi capami našemljenih, pijanih teles, temveč so bili Kurentovi
1023 Maj   |                 zmerom tista gorka luč! Piješ življenje in ga ljubiš,
1024 Obnem |            zakrknjenih biričev. ~Vsa ta pisana in črna množica je molčala.
1025 Otroci|                 pepelnice. Tam nekje za pisanim zagrinjalom se je vse življenje
1026 PeterK|                močnemu Petru Klepcu. Ne pisanja ni, ne sporočila, kako je
1027 Leda  |                 pomete z enim mahom vso pisano četo z mize, da se ropotoma
1028 Obnem |            kaplani, cesarski in deželni pisarji, davkarji in dacarji, čemerni
1029 Inc   |           začetka ukazana: v to ali ono pisarno, v takšno ali drugačno delavnico,
1030 Inc   |          papirju, ob tej nežni, okrogli pisavi z rahlim vzdihom zamisli...
1031 Inc   |            šolske zvezke in ljubezenska pisma, da jih nekoč, ko bodo večeri
1032 Inc   |               skriva se, boji se, kakor plah otrok tuje družbe; mnogokdaj
1033 Otroci|             ogromno prikaznijo uboga in plaha, kakor pred silnim črnim
1034 Inc   |                je moja govorica podobna plahemu, komaj razumljivemu jecljanju,
1035 Ogled |               strah, ta nizki, telesni, plahorepi strah nagrbil kožo, da se
1036 Inc   |                  ki je v njem, plamen v plamenu. ~Spočetka so bile besede
1037 PeterK|                  da bi tedaj vsi hkrati planili nanj, na sužnja, ki se je
1038 Inc   |                 velik grob, segal je od planin do morja. Mrtvec je ležal
1039 Gospod|                 vlačile po dolini in se plazile ob strmih rebrih gora, na
1040 Strah |             bučo na glavi in z rjuho na plečih!" je rekel šepavec. ~"Ti,
1041 Inc   |               je visok v svojih mislih, plemenit, brez zlega in hinavščine
1042 Ogled |                 nikakšne priložnosti za plemenito junaštvo. Pa da bi si vendarle
1043 Leda  |               je begala, zaletavala se, plesala v kolobarju, vzpenjala se
1044 Obnem |             sence -- njih duše so bile; plezale so kvišku, lovile se, grabile
1045 Maj   |        prekopicalo se je, opotekalo se, plezalo zmerom više; bil je debeli
1046 Inc   |               pohlepnost, škropi zavist pljuje sovraštvo; kadar pa je semenj
1047 Ogled |                 srci, v katerih so bili pljunki namesto krvi. In videl sem
1048 Leda  |                se ustavile vkovane pred plotom. Po vsem taborišču so se
1049 Leda  |              dvema prstoma zgrabi modro pobarvanega možica za glavo ter ga potisne
1050 Gospod|            morda ozre človek, ki bi rad pobegnil, pa občuti, da je priklenjen
1051 Leda  |                ter je s povešenim repom pobegnila za barako; in nihče se ni
1052 Inc   |              mladi človek ugleda mrtvi, pobeljeni zid pred seboj in svoje
1053 Otroci|               kako človek pade vznak. ~"Pobijejo ga... do mrtvega!" je mirno
1054 Otroci|            zavrnila Lojzka. ~"Pa so jih pobili... do mrtvega?" ~"Do mrtvega!" ~
1055 Inc   |               Ali nekoč pride ura -- ne pobliskoma, kakor razsvetljenje iz
1056 Inc   |             roke, ki ga nekoč usmiljeno poboža po licih ter ga odreši.
1057 Maj   |                 prevalil se v praproti, pobral se brž, nato je pobrenčal
1058 Maj   |                  pobral se brž, nato je pobrenčal krog mene v hitrih kolobarjih,
1059 Gospod|               gospoda stotnika, ki je s počasnim, malobrižnim korakom stopal
1060 PeterK|           Klepec ne vedel, kaj bi z njo počel; še v napoto bi mu morda
1061 Leda  |                so nejevoljno vprašale: "Počemú si prišel?" Kakor osramočen
1062 Inc   |           katakombe v srcu brata. ~Brez počitka blodi romar po teh skrivnostnih
1063 Maj   |               in tiha, kakor jezero, ki počiva pod opoldanskim soncem. ~
1064 Ogled |                je v njem po svoji pravi podobi, brez lišpa in nakita, brez
1065 Maj   |            oblike; temne smreke so bile podobne ljudem¸velikanom z mnogoterimi
1066 Obnem |            velikem, ograjenem prostoru, podobnem ovčji staji; nisem razločil,
1067 Otroci|                  Otroci so si bili tako podobni med seboj, da se v mraku
1068 Inc   |             sebi, ter je nazadnje čisto podobno pesmi. Sladko cingljanje
1069 Maj   |                cvet, ki je imel natanko podobo grškega križa, sem utrgal,
1070 Ogled |              širokih rokavov, ni delila pogač iz gosposkih žepov, toda
1071 Inc   |           besede kakor mlado cvetje, ki poganja svoje tenke, nežne korenine
1072 Maj   |                trava komaj dihala in se poganjala trudoma k luči. Po tej lepoti
1073 PeterK|               solze in to je bil njegov poglavitni greh. Človek je po svoji
1074 Inc   |                očesom. Ali vendar to ni poglavitno; in saj nisem edini med
1075 Obnem |             drugega in še takrat je bil pogled nagel in nezaupljiv. Treba
1076 Leda  |                 nogama na prsi rekrutu, pogledala mu naravnost pod brke, da
1077 Strah |           prišlo tisto, silno do nebes, pogledalo te s svetlimi očmi in..." ~
1078 Inc   |                ni bilo treba trkati, že pogledu njegovemu željnemu, vročemu
1079 Ogled |              obrnite, oči, v lepši kraj poglejte, v drugo lice! ~Poznal sem
1080 Maj   |           glasom in modro besedo. V teh pogovorih je bil velik mir, nekaljen,
1081 Maj   |                mi je bila z mehko odejo pogrnila telo in nisem je maral premakniti,
1082 Maj   |            velik čmrlj; požiral je tako pohlepno, da je potresaval z debelim
1083 Inc   |                 in na vse strani brizga pohlepnost, škropi zavist pljuje sovraštvo;
1084 Ogled |                so do kosti razjedena od pohlepnosti, zobjé obrušeni od zlata,
1085 PeterK|                svetejša je bila njegova pohlevnost, toliko okrutnejši so bili
1086 Maj   |               vse tiste, ki sem jih bil pohodil brez misli in brez kesanja: "
1087 Gospod|                 osedlanega konja, ki je pohrskaval in vztrepetaval od hlada
1088 Inc   |               ostala neoskrunjena sredi pohujšanja v semanji krčmi, neoškropljena
1089 Strah |                 koj prav posebno burko. Poišče votlo bučo ji napravi oči
1090 Inc   |                skrivnost... vzdigni se, pojdi, ne odlašaj! "Tukaj je dno,"
1091 Strah |                sámo... Blagor se mu! On poje... nama se noče, ker nisva
1092 Inc   |                 lepših; besede so, milo pojoče... ali tako čudno daljne
1093 PeterK|               je iz dna svojih bolečin, pokleknil je ter molil: ~"Bog nebeški,
1094 Ogled |               kadilnico pred župnikom: "Pokleknite hvalite jo do nebes, to
1095 Otroci|                puškami. Kolikor več jih pokolješ in posekaš, toliko boljše
1096 Leda  |                so padle na trebuh kakor pokošene, vzdignile so se prav tako
1097 Obnem |                  Iz daljnih in bližnjih pokrajin in krajev so se bili zbrali
1098 Gospod|               prav takim prahom so bile pokrite tudi nizke strehe barak
1099 Gospod|        strahotno povečane, nadvse čudno pokvečene in skrivenčene, toda resnica
1100 Strah |               posadil na stol. ~"Molči, pokveka... ali te ni sram?" ~Grbec
1101 Maj   |                drevje krog jase pričelo polagoma in v vrstah zibati in zadobilo
1102 Obnem |                drugo stvar in misel ne; polastilo se jih je popolnoma, čisto
1103 Maj   |            mehko, še ni bilo dospelo do poldneva, na golo jaso pa je pripekalo
1104 Leda  |               mojem srcu. Tudi drugi so polegli in luč je ugasnila nad nami.
1105 PeterK|             moči, milo sanjal ob vročih poletnih dneh, v senci pod tisto
1106 Maj   |             jaso pa je pripekalo s trdo poletno močjo. Legel sem v praprot
1107 Leda  |                 puške v dolgi vrsti, na policah skodelice, žlice in ostanke
1108 Inc   |         razpihal tvoje besede v gozd in polje!... ~Kako je nenadoma tako
1109 Obnem |                  veter je zibal žito na polju, klasje se je priklanjalo
1110 Ogled |                se bili zajedli polnočni poljubi in kličejo po tovariših...
1111 PeterK|                 spustil na zemljo in je poljubil Petra Klepca, ko je spal.
1112 Ogled |                 približalo z brezbožnim poljubom niti samo rosno sonce jutranje.
1113 Inc   |             vsaj enkrat lahko dihnil iz polnih, osvobojenih prs, vsaj enkrat
1114 Gospod|            mladi fant! Ti zamišljeni, s polnim srčem v veliko prihodnost
1115 Otroci|               izbo večerni mrak z očmi, polnimi sanj, iz vseh kotov so se
1116 Leda  |         tovariši po svojih slamnicah; v polspanju so hropeli, vzdihovali in
1117 Obnem |             zgodi nekaj silnega, nadvse pomembnega. Kaj pa da bi tisto bilo,
1118 Maj   |                 in kako se je med seboj pomenkovalo drevje samo, z zamolklim
1119 Leda  |            Prikaže se kocinasta šapa in pomete z enim mahom vso pisano
1120 Obnem |                nikjer ni domač, živo je pomežikaval sejmar od Krke, nemarno
1121 Leda  |                belo zimsko sonce trudno pomežiknilo izza megle in ivja, sem
1122 Gospod|                koncem fantovih prsi ter pomignil praporščaku, ki je stal
1123 Inc   |                name, s čisto ljubeznijo pomislil name! Reci besedo, ki si
1124 Maj   |               sonce, saj je čisto druga pomlad! Ti pa si, kakor si bila!"
1125 Obnem |               razmikanje in druženje ni ponehalo ne za trenotek; veter je
1126 PeterK|            temveč tudi radovoljno se je ponižal kadarkoli je dala prilika;
1127 Leda  |             prišel?" Kakor osramočen in ponižan sem se vrnil v barako. Malo
1128 PeterK|               ne bilo, ne trpljenja, ne ponižanja, ne bridkosti -- odkod bi
1129 Obnem |                  prosil bi rad v svojem ponižanju, pa ne boš vedel kóga; in
1130 Inc   |                  kjer je sanjalo poprej ponižno cvetje, stoje široki, donebesni,
1131 Gospod|                 sneg, ki je bil zapadel ponoči. Nebo je bilo jasno; še
1132 Inc   |               ko preboli ta préhlad, je ponosen na svoje rime in občutljiv
1133 Maj   |                so rasli nekoč kostanji, ponosna in vesela bratovščina zdaj
1134 Ogled |           njenem; na očitni cesti ji je ponujal svojo srčno kri in trpel
1135 PeterK|                 Tovariši so obnemeli in popadali ob tolikem čudežu. In potem -- ~
1136 Inc   |          brezglasna skrivnost, z rimami popisan zid, za katerim je življenje. ~
1137 Obnem |                 ne; polastilo se jih je popolnoma, čisto popilo jih je, tako
1138 Otroci|                ruto, da je bila podobna popotni culi, je prosila s tihim,
1139 Ogled |               nagoto. Videl pa nisem le posameznih obrazov, ki sem jih spoznal
1140 Obnem |           Prekmurja in iz Vipavščine, s Posavja in z blagoslovljene ljubljanske
1141 Otroci|        pogovarjali, preden so šli spat. Posedli so po široki peči in so
1142 Inc   |       neustrašen, zadnje resnice željan posegel v lastne globočine, le tistemu
1143 Otroci|                 večer je z nasilno roko poseglo v nebeško luč nekaj neznanega
1144 Obnem |                drugim ljudstvom je bila posejana duhovna in posvetna gospoda:
1145 Inc   |                donebesni, temni bori -- posekaj jih zdaj, izruj jih! En
1146 Otroci|             Kolikor več jih pokolješ in posekaš, toliko boljše je, nobeden
1147 Gospod|                se ob rani zarji škratje poskrijejo v gozd. Sanje, ki jih sanjam
1148 Inc   |              videli na svoje oči -- ali poslednjega dna ni, zadnje, za vselej
1149 Ogled |                sem lahkoveren gledal in poslušal, obtipal in občutil, je
1150 Gospod|              strmeči! Mož med tovariši, poslušen otrok med modrimi starci!
1151 Inc   |               kje bi iztaknil nevero in posmeh ter zgrabi tujca na cesti
1152 Ogled |                   in svet je spoštljivo postajal, se je razmikal, da mu napravi
1153 Gospod|                kraja svoje ogledovanje. Postal je pred prvo številko v
1154 Strah |              prižgano svečo. To bučo si postavi na glavo, nato si ogrne
1155 Ogled |                prikazala iz nebes in je postavila na zemljo ogromno ogledalo,
1156 Leda  |                Marijan, moj učenec, ter postavlja lesene vojake v vrsto. Njegova
1157 Strah |                nekoč tiha in grda izpod postelje, strašilu podobna. Ne boš
1158 Inc   |                je pisal. Ko je bil tako postrgal z zida svoje ime, se nameri
1159 Gospod|                 je bilo za ped navisoko posuto s črnikastim prahom, ki
1160 Otroci|                 ga je z globokim glasom posvaril Tonček, štiriletni, ki je
1161 Obnem |                bila posejana duhovna in posvetna gospoda: rejeni župniki,
1162 Obnem |             vozniki, čevljarji, kovači, potepuhi, berači, tatovi in drugim
1163 Inc   |                in vdan po svojih pravih potih, kakor že so mu bila od
1164 Leda  |      pobarvanega možica za glavo ter ga potisne v vrsto; nato zakliče s
1165 Inc   |              Pokaži mi solze, ki si jih potočil zaradi mene, pokaži mi kri,
1166 Maj   |                 bleščeča sinja preproga potočnic, tako nagosto tkana, da
1167 Maj   |                 bila!" Čez pet minut je potočnica v moji roki ovenela, izdihnila.
1168 Maj   |         svetlooki gospodar. ~Utrgal sem potočnico in sem ji rekel: "Kaj nič
1169 Inc   |             nisem edini med nami, ki bi potožil, če bi ga ne bilo sram.
1170 Leda  |               sila važnega, kar bi bilo potreba slišati in zvedeti brez
1171 Maj   |                 je tako pohlepno, da je potresaval z debelim spodnjim životom;
1172 PeterK|            vzdignil obadva visoko, malo potresel ter ju varno posadil na
1173 PeterK|             gospoda. Služil je vdano in potrpežljivo; ni le ubogal, kar so mu
1174 Maj   |                 gozda s povešeno glavo, potrt in sila truden. Na srce
1175 Strah |                 neznana prikazen, ki se potuhnjeno priplazi skozi mračno vežo;
1176 Ogled |            resnice, ponavadi pa je bila potvora in laž. Tako bi bil predremal
1177 Gospod|                 pač so oblike strahotno povečane, nadvse čudno pokvečene
1178 Gospod|               Kako ti je ime?" ~Fant je povedal svoje ime in tedaj mi je
1179 Leda  |            čeprav je kazalo, da bi rada povedala vsem ali vsaj enemu nekaj
1180 Otroci|               in ne ust, da bi z besedo povedalo. Misel je stala pred to
1181 Inc   |               poveš, kar drugim ni dano povedati. Nimaš pravice, da bi zaklepal
1182 PeterK|                poznate več; zato vam jo povem, kakor mi je ostala v spominu. ~
1183 Inc   |        mnogokdaj okreneš glavo v stran, povesiš oči, ker tudi tebe, najbolj
1184 Otroci|               neusmiljeno med praznike, povesti in pravljice. Pošta je bila
1185 Inc   |              drugim ni dano gledati, da poveš, kar drugim ni dano povedati.
1186 Leda  |         zategnjeno in žalostno ter je s povešenim repom pobegnila za barako;
1187 Maj   |           vzdramil. ~Šel sem iz gozda s povešeno glavo, potrt in sila truden.
1188 Inc   |           ljubeznivo, napol bridkostno, poveže jih z rdečim trakom ter
1189 PeterK|                 neusmiljene gospodarje, povračal jim, kakor so mu bili dajali,;
1190 Otroci|          umolknila. ~"Kedaj pač se zdaj povrnejo?" je zamišljen vprašal Tonček. ~
1191 Otroci|           jeznim pogledom: ~"Kako bi se povrnili, če so padli?" ~Vsi so molčali,
1192 Leda  |               so hropeli, vzdihovali in povzklikali. Časih se je kateri vzdignil
1193 Maj   |                 me je tiho izpod listja pozdravila zakasnela vijolica, tam
1194 Ogled |                 za njo cvetice in so jo pozdravljale. In kamor se je smehljaje
1195 Ogled |               odkrivali in priklanjali, pozdravljali jo prisrčno; marsikatero
1196 Strah |                 doma, v veliki izbi, in pozen mrak je že bil; domači so
1197 PeterK|                     PETER KLEPEC~Kdo še pozna to lepo staro zgodbo o Petru
1198 PeterK|               Kar vas je mlajših, je ne poznate več; zato vam jo povem,
1199 Maj   |            zibati in zadobilo je čudne, pošastne oblike; temne smreke so
1200 Otroci|         praznike, povesti in pravljice. Pošta je bila oznanila, da je
1201 Maj   |                 bil vsesal velik čmrlj; požiral je tako pohlepno, da je
1202 Strah |            odpre jih nastežaj, stoji na pragu visok in strašen in ne reče
1203 Gospod|              fantovih prsi ter pomignil praporščaku, ki je stal za njim. Ta
1204 Maj   |              poletno močjo. Legel sem v praprot in koj mi je dremavica rahlo
1205 Gospod|                 jih sanjaš ti, so senca prave resnice; pač so oblike strahotno
1206 Otroci|               Tudi sam Matijče ni vedel pravega odgovora. ~"Mislim, da jih
1207 Maj   |               ni mogel; izprožil sem ob pravem času, odletel je visoko
1208 Inc   |                 ni dano povedati. Nimaš pravice, da bi zaklepal duri, tudi
1209 PeterK|                 je v nebesih Bog, ki je pravičen. Bil je čisto sam, videl
1210 Strah |                 V veži in na tleh je po pravici naša miza!" ~Šepavec se
1211 PeterK|               mu je v svoji modrosti in pravičnosti nasmehnil tisto noč, poslal
1212 Inc   |                 vesel in vdan po svojih pravih potih, kakor že so mu bila
1213 Strah |                iz noči." ~"Že je blizu, pravim, že je v veži!" se je stresel
1214 Inc   |                odlašaj! "Tukaj je dno," praviš, "zdaj bo vse razodeto!" --
1215 Inc   |              mojem imenu! Tvoje roke so prazne; lezi h meni, še je prostora
1216 Otroci|              bila en sam dolg in svetel praznik; med Božičem in Veliko nočjo
1217 Otroci|                 udarilo neusmiljeno med praznike, povesti in pravljice. Pošta
1218 Strah |                Bebec je buljil prédse s praznimi očmi in je pel brez nehanja: ~"
1219 Leda  |               sem bil in bolan in pusta praznota je bila v mojem srcu. Tudi
1220 Inc   |                zelo genljivega.: človek prebere grmado verzov, ki jih je
1221 Gospod|                 fantovo ime. In fant je prebledel. ~Stotnik je šel mimo drugega
1222 Inc   |                 izgine. Od trenotka, ko preboli ta préhlad, je ponosen na
1223 Otroci|           navado, da so se pogovarjali, preden so šli spat. Posedli so
1224 Gospod|             očmi. Stotnik je stopil tik prédenj. ~"Kako ti je ime?" ~Fant
1225 Otroci|               nerazumljivega je stopilo prednje, je stalo tam visoko in
1226 Leda  |                trenotek. Vzpela se je s prednjima nogama na prsi rekrutu,
1227 Ogled |               dolge procesije ljudstev, predpustne procesije, kjer ni bilo
1228 Ogled |             potvora in laž. Tako bi bil predremal svoje dni do konca, nazadnje
1229 Inc   |               še nikomur ni bilo očito; predrzna je ta misel in malodušna
1230 Gospod|            počasi dalje ob dolgi vrsti; pregledoval je, izpraševal in izbiral.
1231 PeterK|           temveč bilka v travi. Tako je preizkusil in spoznal svojo silo. Prišli
1232 Maj   |                  Vse je bilo tam, kakor prejšnje čase, prav nikjer ni bilo
1233 Obnem |               od Savinje in od Krke, iz Prekmurja in iz Vipavščine, s Posavja
1234 Maj   |                 nerodnega, zavaljenega; prekopicalo se je, opotekalo se, plezalo
1235 Otroci|              gledali zamaknjeni v tisto prelepo luč nebeško, tam pa je bila
1236 Inc   |                 pokaži mi kri, ki si jo prelil v mojem imenu! Tvoje roke
1237 Gospod|                se brez smisla in vzroka prelivajo druga v drugo ter se nazadnje
1238 Otroci|               migljajoče in utrinkujoče prelivalo tiho iz luči v luč. Besede
1239 PeterK|                naokoli, vojskoval se in premagal ošabne sovražnike po vsem
1240 Otroci|                 kar je treba reči. ~"Si premajhen!" ga je z globokim glasom
1241 Maj   |         pogrnila telo in nisem je maral premakniti, da bi mi ne zdrknila s
1242 Leda  |               so se izmučeni in nemirni premetavali tovariši po svojih slamnicah;
1243 Leda  |                 z lesenimi koraki so se premikale vrste naprej in nazaj, na
1244 Leda  |              zaničevanje, je bila tista premoč duhá, pameti in dobrote,
1245 Leda  |                kmalu legel na slamnico; premražen sem bil in bolan in pusta
1246 PeterK|                bila moč, ne mogel bi je prenašati, žalosten bi bil zaradi
1247 Inc   |            kakor da jih tam kje za goro prepeva z zamolklim glasom vse nekdo
1248 Ogled |               bil madež izpran. Tako je prepevala med nami mladost, šla je
1249 Maj   |              kolen. Slišal sem, kako so prepevali in se pogovarjali ptiči
1250 Maj   |                hrastov; tla so bila vsa preprežena s svežim praprotjem in širokimi
1251 Maj   |            razprostirala bleščeča sinja preproga potočnic, tako nagosto tkana,
1252 Obnem |                 je beganje brez korakov prerekanje brez besed, vpitje brez
1253 Obnem |               tisočerih teles, ki so se prerivala, gnetla in dušila brez glasu.
1254 Obnem |                 ženske; gnetli so se in prerivali vsekrižem in vsevprek kakor
1255 Leda  |        taborišču so se razlegali rezki, presekani klici v čudnem jeziku in
1256 PeterK|                pretepli, ker je bil noč prespal na paši. Peter je zgrabil
1257 Maj   |                  napol razljučen, napol prestrašen, ter nazadnje izginil v
1258 Inc   |                kako se bolestno trga iz prestrašenega srca!... ~To noč sem videl
1259 Gospod|                svoje ime in tedaj mi je presunilo dušo: saj te poznam, ti
1260 Leda  |                  vzpenjala se kvišku in presunljivo lajala Leda, nadporočnikova
1261 PeterK|                izmislil, ga je suval in pretepal, kar tako nalepem zaradi
1262 PeterK|                 pastirji, zato da bi ga pretepli, ker je bil noč prespal
1263 Ogled |               vsi nezaslišano, grozotno pretvorjeni v svoje spake; in komaj
1264 Otroci|             Samo duše nima!" ~Po dolgem preudarku je vprašal Tonček: ~"Kako
1265 Gospod|            zdelo se mi je, da nalašč in preudarno izbira najmočnejše in najlepše. ~
1266 Maj   |                 Čmrlj je odletel daleč, prevalil se v praproti, pobral se
1267 Strah |               je grbec povesil glavo. ~"Preveč je prazno! Nikoli nisem
1268 Otroci|       najbolehnejša med vsemi, zavita v preveliko materino ruto, da je bila
1269 Maj   |              Dremavica me je kmalu tako prevzela, da se je visoko drevje
1270 Ogled |              stoji tam, v svoji sramoti prezebajoč; v rokah, jastrebovih krempljih,
1271 Inc   |                se je v njegovem mladem, prezgodaj razcvelem srcu prvikrat
1272 Strah |                    Zunaj se je oglasilo prešerno vriskanje in petje, prišlo
1273 Obnem |                 brezštevilno množico je prešinil trepet in šlo je od srca
1274 Inc   |             svetla švignila proti nebu, prhutá nestalno, ne vé kam in ne
1275 Otroci|             zidom, in ni mogla nikamor. Približala se je zidu, tam je obstrmela
1276 Ogled |              njeni čisti lepoti ne bilo približalo z brezbožnim poljubom niti
1277 Obnem |               bledele; to je bil strah, pričakovanja temni sin. Gibanje, razmikanje
1278 Obnem |             smrt je le ena in je božja, pričakovanje pa je tisoč krivičnih smrti.
1279 Leda  |               okamenele; o življenju je pričal samo beli sopar, ki se je
1280 Obnem |                je bilo, vsa znamenja so pričala, vsaka žila pod kožo je
1281 Maj   |                 visoko drevje krog jase pričelo polagoma in v vrstah zibati
1282 Otroci|                 samo od hleva sem se je pridušeno glasil zategnjen, že hripav
1283 Maj   |             drugega konca ročno in urno prihitel mravljinec; tudi ta je bil
1284 PeterK|                 privoščili Petru nobene prijazne besede več. Kdorkoli si
1285 Obnem |                le ena: storiti stopiti, prijeti, hiteti naproti -- kam? --
1286 Gospod|                 ustnice so se krožile v prijetnem smehljaju. ~"Ali imaš nevesto
1287 Inc   |              stavi do rime; in vse teče prijetno po ravni strugi, brez težave,
1288 Strah |              prikaže tisto, kar se mora prikazati! Že je v tvojem srcu to
1289 Otroci|                je stala pred to ogromno prikaznijo uboga in plaha, kakor pred
1290 Obnem |               smrti. Odprite se, vrata, prikaži se, sodba; strašnejša nisi
1291 Ogled |            suknja so se ji odkrivali in priklanjali, pozdravljali jo prisrčno;
1292 Obnem |             žito na polju, klasje se je priklanjalo in dvigalo v dolgih valovih.
1293 Gospod|              pobegnil, pa občuti, da je priklenjen brez usmiljenja. ~Še enkrat
1294 Obnem |              prikovani, drug na drugega priklenjeni, in vendar so hodili zasopljeni,
1295 Obnem |              brez glasú. K tlom so bili prikovani, drug na drugega priklenjeni,
1296 PeterK|               ponižal kadarkoli je dala prilika; mislil je v svojem čistem
1297 Ogled |                bilo tistih dob nikakšne priložnosti za plemenito junaštvo. Pa
1298 PeterK|                 kaj takega še nikoli ni primerilo. Kolikor svetejša je bila
1299 Otroci|                 Oče so obljubili, da mi prinesejo puško s seboj!" ~"Kako bi
1300 Inc   |        obotavljanja in brez bojazni, da prineseš ljudem to luč. Mnogokdaj
1301 Otroci|            puško s seboj!" ~"Kako bi jo prinesli, če so padli!" ga je osorno
1302 Maj   |            poldneva, na golo jaso pa je pripekalo s trdo poletno močjo. Legel
1303 Inc   |            vesela roka utrgala cvet, ga pripela dekletu na bluzo. Toda globlje,
1304 Strah |            stran! Ali veš, kaj se mu je pripetilo, ko je bil še otrok? Bil
1305 Strah |          vriskajoči fantje tam zunaj... priplazila se bo nekoč tiha in grda
1306 Maj   |            kakor da je bil zgrešil pot, priplezal na moj čevelj dolg črn mravljinec
1307 Inc   |              stopi med ljudi, da bi jim pripovedoval o vsem, kar je videl, se
1308 Otroci|                povej, Matijče... povest pripoveduj!" ~Matijče je razložil: ~"
1309 Strah |         utelešeno... Ali niso duri samo priprte? Zdi se mi, da je zapihal
1310 Inc   |              ugledala jutranjo luč; ali prirastla je globoko v dnu, iztrgati
1311 Inc   |                mu pride na misel, da bi prisluškaval rimam, ki jih ob milih večernih
1312 Inc   |                tistemu se razgrnejo vse prispodobe, se odpro katakombe v srcu
1313 Ogled |            priklanjali, pozdravljali jo prisrčno; marsikatero oko se je orosilo
1314 Obnem |           molčala. Zares, še drsajočega pritajenega koraka ni bilo čuti, še
1315 Obnem |               ni vedel nihče med njimi. Priti je moralo, na vsak način,
1316 Strah |                 napravi oči in usta ter pritrdi vanjo prižgano svečo. To
1317 PeterK|                solze, niso od tiste ure privoščili Petru nobene prijazne besede
1318 Otroci|               misel ali na misel so jim prišle samo lepe zgodbe, iz sonca
1319 PeterK|       preizkusil in spoznal svojo silo. Prišli so tovariši pastirji, zato
1320 Inc   |                je bil v samotni uri sam prižgal. Skrbljivo čuva, da bi nikoli
1321 Inc   |               delavnico, na kateder, na prižnico, ali sploh samo v krčmo,
1322 Strah |              šli nekam na svatbo zijala prodajat. Otrok se je stisnil v kot
1323 Strah |            okusil bolečine. Zavržen si, proklet, da sediš v samoti, se oziraš
1324 Otroci|                podobna popotni culi, je prosila s tihim, mehkim glaskom,
1325 Obnem |            gnetli na velikem, ograjenem prostoru, podobnem ovčji staji; nisem
1326 Inc   |           vzbudil v bolest in grozo ves prostrani, mračni gozd, zaječalo bo
1327 Maj   |               obe strani in ugledal sem prostrano jaso, ki je poprej ni bilo.
1328 Leda  |                šape so slonele na mojih prsih, rosni gobec je bil tik
1329 Inc   |                 korenine, že so razrile prst, razmeknile mogočne skale,
1330 Inc   |              nežne korenine v zrahljani prsti, še v spominu na roso in
1331 Strah |            gledal, kako se plazi noč po prstih zmerom bliže proti njemu.
1332 Leda  |             puško in bajonetom. Z dvema prstoma zgrabi modro pobarvanega
1333 Gospod|              žarkih zgodnje zarje belil prvi sneg, ki je bil zapadel
1334 Gospod|             ogledovanje. Postal je pred prvo številko v vrsti, pred visokim,
1335 Leda  |          kositrno skodelo juhe v rokah; psice ni videl, spotaknil se je
1336 Maj   |             prepevali in se pogovarjali ptiči v vejevju, kako je od daleč
1337 Leda  |           premražen sem bil in bolan in pusta praznota je bila v mojem
1338 Leda  |              prostranem taborišču, pred pustim obličjem nizkih, rdečih
1339 Ogled |                 okno ter po dolgih dneh puščobe in mraka ugleda nad vzhodnimi
1340 Otroci|                 sabljami in streljajo s puškami. Kolikor več jih pokolješ
1341 Leda  |                 čeprav je kazalo, da bi rada povedala vsem ali vsaj enemu
1342 Obnem |              kamorkoli! Ne miru! Oči bi rade gledale, bi spoznale, same
1343 Maj   |            velik mir, nekaljen, bila je radost, globoka in tiha, kakor
1344 PeterK|                 mu ukazali, temveč tudi radovoljno se je ponižal kadarkoli
1345 Maj   |                imele na mehkih lističih rahel rožnat dih, kakor se prikaže
1346 Inc   |                 nežni, okrogli pisavi z rahlim vzdihom zamisli... ne v
1347 Maj   |          praprot in koj mi je dremavica rahlo segla preko čela in oči.
1348 Obnem |             vsekrižem in vsevprek kakor raki v jerbasu. Iz daljnih in
1349 Ogled |                 Ena sama ostudna, gnila rana se razkazuje tam, išče kraja,
1350 Gospod|        odkobalijo v brezno, kakor se ob rani zarji škratje poskrijejo
1351 Maj   |             zdelo se mi je, kakor da bi ranjenci kazali ostanke gladko odžaganih
1352 Gospod|                 bi jo odžagali, bi bilo ranjeno drevo samo! ~Stotnik je
1353 PeterK|             ubogo srce, da ni za nobeno rano več prostora. Drugim sonce,
1354 Maj   |                  Tik ob moji desnici je rasla drobna modri kasta cvetica,
1355 Maj   |               je poprej ni bilo. Tam so rasli nekoč kostanji, ponosna
1356 PeterK|               ni, ne sporočila, kako je ravnal s svojo močjo: ali je strahoval
1357 Obnem |              blagoslovljene ljubljanske ravní. Razločil sem jih po nošnji,
1358 Maj   |               srce mi je tolkla kakor z razbeljenim kladivom beseda za besedo. ~
1359 PeterK|                če me ne uslišiš. Saj je razbičano to moje ubogo srce, da ni
1360 Inc   |              njegovem mladem, prezgodaj razcvelem srcu prvikrat napol zavedno
1361 Maj   |         skrivala plaho stisnjena družba razcvelih šmarnic. Nežno, zlatozeleno
1362 Leda  |                ki z enim samim pogledom razgali ošabno ničevost ter jo zaluči
1363 Inc   |                je sram. Rajši bi očitno razgalil svoje grešno telo, nego
1364 Ogled |         blagomilje na vse štiri strani; razgaljen stoji tam, v svoji sramoti
1365 Maj   |           meglenem somraku dremajočega, razgledavalo jutranje sonce, neba in
1366 Maj   |             očmi, kazala sta name in se razgovarjala natihoma. Tesno mi je bilo
1367 Inc   |                globočine, le tistemu se razgrnejo vse prispodobe, se odpro
1368 Leda  |              megla je rezala v kožo, na razhojenih, trdih tleh je ležala slana,
1369 Ogled |              pogledom; lica so do kosti razjedena od pohlepnosti, zobjé obrušeni
1370 Ogled |             sama ostudna, gnila rana se razkazuje tam, išče kraja, kjer bi
1371 PeterK|               je skočil bistro na noge, razklenil se in razmahnil, nato zavriskal
1372 Leda  |             četo z mize, da se ropotoma razkotali po tleh. Med zavržene vojake,
1373 Leda  |                 Po vsem taborišču so se razlegali rezki, presekani klici v
1374 Strah |             bliže, šlo mimo hiše ter se razleglo v klanec nizdol. Bebec je
1375 Inc   |                  neusmiljeno, pa naj se razlije kri. Ker iztrgati jo je
1376 Leda  |              zvrnil se na kolena ter si razlil vročo juho po obrazu in
1377 Maj   |                hitrih kolobarjih, napol razljučen, napol prestrašen, ter nazadnje
1378 Strah |           strnila gosta noč, da ni bilo razločiti nobenega lica več. ~Grbec
1379 Otroci|             povest ni ime!a začetka, ne razločne podobe, nobena pravljica
1380 PeterK|                na noge, razklenil se in razmahnil, nato zavriskal od radosti
1381 Inc   |                sonce: lahko jih je bilo razmajati, ne vzdiha ni bilo skoraj
1382 Inc   |           korenine, že so razrile prst, razmeknile mogočne skale, zaplele se
1383 Leda  |                levo, strinjale so se in razmikale, mahoma so padle na trebuh
1384 Obnem |        pričakovanja temni sin. Gibanje, razmikanje in druženje ni ponehalo
1385 Inc   |                nego da bi ga po resnici razodela. Do mozga, se ti zdi, da
1386 Otroci|                ne oči, da bi s pogledom razodelo, čemu in odkod, in ne ust,
1387 Inc   |              dno," praviš, "zdaj bo vse razodeto!" -- pa glej tam, glej stopnice,
1388 Ogled |                Ta suknja je že od daleč razodevala, je na vse štiri strani
1389 Inc   |              klical iz dna, ko bo veter razpihal tvoje besede v gozd in polje!... ~
1390 Maj   |              licih. Pod jablanami se je razprostirala bleščeča sinja preproga
1391 Gospod|                 v drugo ter se nazadnje razpuhté v nič. Niso več tiste sanje,
1392 Inc   |            grudo segajo korenine, že so razrile prst, razmeknile mogočne
1393 Inc   |                    ne pobliskoma, kakor razsvetljenje iz nebes, temveč počasi,
1394 Maj   |               ne, človeku, ki ima dušo, razum in voljo, le srca ne. -- ~*** ~
1395 Inc   |         govorica podobna plahemu, komaj razumljivemu jecljanju, da moja misel,
1396 Otroci|               luč. Besede so bile napol razumljivo šepetanje; nobena povest
1397 Strah |            molči. Jezik se mu je pač še razvezal, pamet pa mu ni shodila
1398 Leda  |              noge so bile močne in lepo raščene, rep košat, uhlji dolgi
1399 Otroci|              pred hišo na klopi. Zadnja rdeča zarja se je svetila izza
1400 Obnem |                oči, kako so se nabirale rdeče pene kraj usten; to je bila
1401 Inc   |                bridkostno, poveže jih z rdečim trakom ter shrani skrbljivo
1402 Gospod|                 in se plazile ob strmih rebrih gora, na vrhovih se je v
1403 Obnem |            duhovna in posvetna gospoda: rejeni župniki, tenki kaplani,
1404 Leda  |               je hitel tam mimo neroden rekrut s kositrno skodelo juhe
1405 Leda  |                 je ležala slana, starim rekrutom je viselo ivje od brk. Sunkoma,
1406 Leda  |                prednjima nogama na prsi rekrutu, pogledala mu naravnost
1407 Leda  |             bile močne in lepo raščene, rep košat, uhlji dolgi in viseči;
1408 Gospod|          pokvečene in skrivenčene, toda resnica le ostane, spoznaš jo koj
1409 Inc   |               človeka, nego da bi ga po resnici razodela. Do mozga, se ti
1410 Otroci|                tam pa je bila zvonka in resnična vsaka beseda, je imela vsaka
1411 PeterK|               napoto bi mu morda bila. ~Resnično: v napoto bi mu bila moč,
1412 Otroci|              drugače bil sovražnik?" je resno in skoraj jezno zatrdil
1413 Leda  |            jutro je bilo; suha megla je rezala v kožo, na razhojenih, trdih
1414 Leda  |               je bil udaril skozi meglo rezek klic: "Ha-a-tá!" Ob tem
1415 Leda  |               taborišču so se razlegali rezki, presekani klici v čudnem
1416 Gospod|                dolgi, ostri zobje so se režali nad golo, silno čeljustjo.
1417 Inc   |               misel, da bi prisluškaval rimam, ki jih ob milih večernih
1418 Inc   |                 brezglasna skrivnost, z rimami popisan zid, za katerim
1419 Inc   |                Mlad človek snuje verze, rimo stavi do rime; in vse teče
1420 Obnem |                 Mrzlo in mrko je gledal rjavi človek izpod Nanosa, zamišljen
1421 PeterK|            njegovega trpljenja polna do roba, se je spomnil Peter Klepec,
1422 Ogled |              ogledalo, ki se z gorenjim robom opira samih zvezd, sloni
1423 Maj   |                njim je od drugega konca ročno in urno prihitel mravljinec;
1424 Maj   | ljudem¸velikanom z mnogoterimi dolgimi, rogovilastimi rokami s trepalnicami, ki
1425 Ogled |              obiloštevilne gruče ljudi, roječe od hriba do hriba, češčene
1426 Obnem |               greh, kakor da so bili od rojstva ustvarjeni za to edino uro,
1427 Maj   |                ostanke gladko odžaganih rok in nog. Izpod mrtvih štorov
1428 PeterK|             objel jo je narahlo z obema rokama ter jo izrval s koreninami,
1429 Gospod|               njim. Ta je potegnil izza rokava zapisnik ter je s tresočo
1430 Gospod|                 v roki, ki je bila še v rokavici koščena in krempljasta,
1431 Ogled |              trosila cekinov iz širokih rokavov, ni delila pogač iz gosposkih
1432 Inc   |          blodnja in pot je brez, končno romanje po tihih katakombah srca. ~
1433 Inc   |            lastnimi očmi. ~Ni ga strah, romarja, ne strah očitne izpovedi --
1434 Ogled |                temveč so bili Kurentovi romarji brez cunj in trakov, brez
1435 Inc   |             svojemu bližnjemu, v napoto romarju, ali vendar je vreden sočutja,
1436 Leda  |               pisano četo z mize, da se ropotoma razkotali po tleh. Med zavržene
1437 Gospod|              tudi v očeh je bila svetla rosa, gledale so kakor iz daljnih
1438 Gospod|              vsi so bili sveži, kakor v rosi in zarji umiti; tudi v očeh
1439 Ogled |                 bobrovine, ni je, ki je rosila blagomilje na vse štiri
1440 Inc   |        zrahljani prsti, še v spominu na roso in sonce: lahko jih je bilo
1441 Maj   |                na mehkih lističih rahel rožnat dih, kakor se prikaže zjutraj
1442 Ogled |              strmi iz ogledala, strmi z rumenim volčjim pogledom; lica so
1443 Leda  |                 dvoje pametnih, velikih rumenkasto rjavih oči, ki so se vžigale
1444 Otroci|             zavita v preveliko materino ruto, da je bila podobna popotni
1445 Otroci|                koljejo z noži, sekajo s sabljami in streljajo s puškami.
1446 Inc   |            zaječalo bo globoko v zemlji sami. Srce se vije in stiska
1447 Ogled |               se z gorenjim robom opira samih zvezd, sloni s spodnjim
1448 Leda  |            pameti in dobrote, ki z enim samim pogledom razgali ošabno
1449 Ogled |                očito, da sem blodil med samimi sivimi sencami, ki so se
1450 PeterK|            cesti že paglavci, skoraj še samosrajčniki. Peter se ni upiral nikomur,
1451 Maj   |               od daleč klicala kukavica samotarka in kako se je med seboj
1452 Strah |                le dalo pobegniti kam iz samote, iz tišine; ali ne dá se;
1453 Gospod|                listje oreha, ki je stal samoten sredi dvorišča; pod tem
1454 Ogled |            spake; in komaj časih, kakor samotna vešča nad močvirjem, se
1455 Strah |            Strah je bolezen, ki snuje v samotnem srcu prečudne podobe, dokler
1456 Inc   |               čista luč, ki jo je bil v samotni uri sam prižgal. Skrbljivo
1457 Strah |                ne dá se; človek nosi to samoto s seboj, kamorkoli nameri
1458 Inc   |                 je prvikrat, napol še v sanjah, vzkliknil iz globočin.
1459 Gospod|        poskrijejo v gozd. Sanje, ki jih sanjam zdaj jaz in ki jih sanjaš
1460 Gospod|               sanjam zdaj jaz in ki jih sanjaš ti, so senca prave resnice;
1461 Otroci|            obžarjenega. Niso se genili, sapa si je komaj upala iz ust;
1462 Leda  |             ivje skopnelo v njeni vroči sapi; on pa ni trenil z očesom,
1463 Obnem |              izpod Nanosa, od Zilje, od Savinje in od Krke, iz Prekmurja
1464 Ogled |               strahopetci, tiholazci in sebičneži in kogar je zalotil, ga
1465 Strah |                      STRAH~Troje jih je sedelo za mizo; eden je imel grbo
1466 Otroci|                  se je nenadoma oglasil sedemletni Matijče, kakor da je bil
1467 Strah |                 da bi mi trije ne smeli sedeti za mizo. Še v kotu ne. V
1468 Leda  |               se mi je, da sem domá, da sedi za mizo Marijan, moj učenec,
1469 Leda  |                  da nisem doma in da ne sedim za mizo, temveč da ležim
1470 Strah |                 Zavržen si, proklet, da sediš v samoti, se oziraš proti
1471 Inc   |             videl si ga na svatbi in na sedmini; pa izbruhne besedo ponevedoma
1472 Ogled |               spodnjim na dnu morjá ter sega na obeh straneh od jutranje
1473 Inc   |                  zmerom globlje v grudo segajo korenine, že so razrile
1474 Maj   |            rokami s trepalnicami, ki so segale do trebuha, in s štorastimi,
1475 Obnem |              domač, živo je pomežikaval sejmar od Krke, nemarno se je smehljal
1476 Inc   |                izruj jih! En sam udarec sekire bo vzbudil v bolest in grozo
1477 Obnem |                mi je zdelo, da molči ta semanja množica le v skrbljivem,
1478 Inc   |         neoskrunjena sredi pohujšanja v semanji krčmi, neoškropljena od
1479 Inc   |             pravo ki je sto klafter pod semanjo zemljo, takrat -- jih ni
1480 PeterK|                 vročih poletnih dneh, v senci pod tisto staro tepko; tako
1481 Maj   |                oglasilo nad menoj dvoje senic, tenko in razločno. "Bojim
1482 Maj   |            sonce, čmrlju in mravljincu, senicam in ščinkovcem, praproti
1483 Gospod|                     Pa koliko bratov in sestrá?" ~"Nimam jih!" ~"Ali ti
1484 Inc   |                kakor od pepela zgrajene sesule stene med njimi, če bi se
1485 Otroci|            vprašal tanki Milkin glas.  "Seveda jih ima... kako pa bi drugače
1486 Strah |                razvezal, pamet pa mu ni shodila nikoli... Kaj, ali je ta
1487 Inc   |                 jih z rdečim trakom ter shrani skrbljivo med šolske zvezke
1488 Ogled |                videl sem narode, silne, sijajne, človeštvu duh in pest v
1489 Otroci|              lice, vsaka pravljica svoj sijajni konec. ~Otroci so si bili
1490 Leda  |                 ped zemlje za barako je sijalo sonce in je popilo slano;
1491 Maj   |                 beseda za besedo. ~Vsem sije to majsko sonce, čmrlju
1492 Ogled |                  tišči ga trepetaje, da sika blatna kri izpod nohtov,
1493 Inc   |           besedo ponevedoma v strahu, v sili, v čeznaturni radosti --
1494 Ogled |              krvi. In videl sem narode, silne, sijajne, človeštvu duh
1495 Maj   |               je razprostirala bleščeča sinja preproga potočnic, tako
1496 Gospod|                  In pesem je ugasnila v sinjih očeh. ~Tako je stopal gospod
1497 Ogled |                 to suknjo; zakaj milost siplje, blagor daje, koder hodi,
1498 Ogled |                 ta njen smehljaj je bil siromaku zlata miloščina, vdovi in
1499 Maj   |                 praprotjem nizki štori, siromašni; zdelo se mi je, kakor da
1500 PeterK|           nebogljencev, kvečjemu še kri sirot. ~Ko je bila mera njegovega
1501 Ogled |                sencami, senca tudi sam, sirota sleporojena, gluha in nema,
1502 Ogled |               sam vase zakrknjen, ubog, siroten, od lastne ničevosti obljevan,
1503 Ogled |               zlata miloščina, vdovi in siroti sladka tolažba. Beseda je