Chapter

1504 Obnem |              ali je bilo nad nami nizko sivo nebo, ali je bila streha
1505 Inc   |                prst, razmeknile mogočne skale, zaplele se in zagozdile
1506 Otroci|            Stara dva sta sedela globoko sključena, tesno drug ob drugem in
1507 Leda  |               je z napol zaprtimi očmi. Sklonil sem se k nji, pobožal jo
1508 Leda  |                 dolgi vrsti, na policah skodelice, žlice in ostanke črnega
1509 Leda  |               neroden rekrut s kositrno skodelo juhe v rokah; psice ni videl,
1510 Leda  |                 pod brke, da mu je ivje skopnelo v njeni vroči sapi; on pa
1511 Inc   |              nečimrnega sramú, iz srčne skoposti zatajeno? Še na druge se
1512 Obnem |                 ta semanja množica le v skrbljivem, nemirnem pričakovanju in
1513 Leda  |            temna zunaj, okna pa so bila skrita in z navlako zastrta. ~Dolgo
1514 Inc   |           domovanju človeškega srca ima skrite duri v drugi hram... in
1515 Ogled |             nohtov, skril bi ga rad, ga skriti ne more... Uboge oči ve
1516 Ogled |             ogledala, med zadnjimi, med skritimi, osramočenimi? Kaj ga nisem
1517 Inc   |                 beseda okorna in težka, skriva se, boji se, kakor plah
1518 Maj   |                v globokem zatišju se je skrivala plaho stisnjena družba razcvelih
1519 Ogled |                 mlačnosti, je stikal po skrivališčih za strahopetci, tiholazci
1520 Strah |                tako sam in tih in da se skrivaš v kot? Ali te je morda strah?'
1521 Gospod|               nadvse čudno pokvečene in skrivenčene, toda resnica le ostane,
1522 Inc   |            kapelico, iz ječe v ječo, iz skrivnosti v skrivnost; vsake stopnice,
1523 Inc   |              počitka blodi romar po teh skrivnostnih hramih, po teh mračnih stopnicah,
1524 Inc   |                bilo -- kje, kedaj? Tiho skrivnostno šepečejo besede, šume kakor
1525 PeterK|                pastirji spoznali, da je slabič. Imel je namreč Peter tenke
1526 PeterK|               staro tepko; tako lepe in sladke so bile podobe ki jih je
1527 Inc   |           nazadnje čisto podobno pesmi. Sladko cingljanje mu zveni v ušesu --
1528 Inc   |                primere, enakega edinole sladkosti, ki je v njem, plamen v
1529 PeterK|               so bili gospodarji; ni je slajše pijače, kot je solza nebogljencev,
1530 Inc   |                je, brez števila, zmerom slajših in zmerom lepših; besede
1531 Leda  |          premetavali tovariši po svojih slamnicah; v polspanju so hropeli,
1532 Leda  |                mizo, temveč da ležim na slamnici v baraki; še globlje pod
1533 Leda  |                večer sem kmalu legel na slamnico; premražen sem bil in bolan
1534 Leda  |        razhojenih, trdih tleh je ležala slana, starim rekrutom je viselo
1535 Leda  |               sijalo sonce in je popilo slano; tam je ležala psica. Sama
1536 Ogled |               pest v izobilju, modrosti slavi in mogočnosti Bogu kljubujoče;
1537 PeterK|                  izgubi se v meglo brez sledu in glasu. Nič ne vemo, kako
1538 Ogled |               je laž z zobmi šklepetaje slekla ukradeno oblačilo resnice
1539 Ogled |                  senca tudi sam, sirota sleporojena, gluha in nema, betežen
1540 Leda  |            važnega, kar bi bilo potreba slišati in zvedeti brez odlašanja,
1541 Strah |              izb, kjer človek devetkrat sliši lastno besedo. Že otroka
1542 Inc   |                 mnogoštevilne, ki te ne slišijo več in te nikoli ne bodo
1543 Strah |                 nameri korak... Ali jih slišiš?" ~Zunaj se je oglasilo
1544 Gospod|                  nobeno oko ni trenilo; sloka telesa so bila narahlo upognjena
1545 Leda  |                 naravnost name; šape so slonele na mojih prsih, rosni gobec
1546 Ogled |                robom opira samih zvezd, sloni s spodnjim na dnu morjá
1547 Gospod|              zgovoren in glasen mladič, slovit pevec in ljubljenec deklet.
1548 Ogled |              spoznal trudoma z bolestno slutnjo; videl sem obiloštevilne
1549 Ogled |           zavzdihnila časih; in ta njen smehljaj je bil siromaku zlata miloščina,
1550 Strah |                strica Šimna!" ~S čudnim smehljajem ki ni bil prav nič vesel,
1551 Gospod|               so se krožile v prijetnem smehljaju. ~"Ali imaš nevesto doma?"
1552 Obnem |           sejmar od Krke, nemarno se je smehljal Ljubljančan. Med kmeti in
1553 Ogled |                iz gosposkih žepov, toda smehljala se je ljubó in prijazno,
1554 Strah |                 kakor da bi mi trije ne smeli sedeti za mizo. Še v kotu
1555 Ogled |                 in vzglednice, zdaj kup smeti poleg kupa gnoja. In videl
1556 Gospod|              vas je dal!" -- in ki nato smešnogrozno odkobalijo v brezno, kakor
1557 Gospod|                 bežne megle, ki se brez smisla in vzroka prelivajo druga
1558 Maj   |         praproti in šmarnicam, hrastom, smrekam in borovcem, vsem božjim
1559 Maj   |                  pošastne oblike; temne smreke so bile podobne ljudem¸velikanom
1560 Strah |               koj takrat, kar pred njim snel bučo, vrgel rjuho stran
1561 Leda  |               na trebuhu in pod gobčkom snežnobelo; v život je bila vitka,
1562 Maj   |            temnih smrek se je lesketalo sočno listje mladih hrastov; tla
1563 Inc   |           romarju, ali vendar je vreden sočutja, ker najbolj je sebi v napoto
1564 Otroci|                 oči, ne ust. Nikamor ni sodilo; ne v to glasno življenje
1565 Strah |           glasila ubrana pesem: ~"Oj ta soldaški boben..." ~V izbi se je
1566 PeterK|                je slajše pijače, kot je solza nebogljencev, kvečjemu še
1567 Maj   |               znad gozda, še v meglenem somraku dremajočega, razgledavalo
1568 Maj   |                  ter nazadnje izginil v sončno luč. Cvetici se je bilo
1569 Leda  |           življenju je pričal samo beli sopar, ki se je dvigal iz ust
1570 Strah |             njemu. Tedaj se spomni nanj sosed, stric Šimen, ter ugane
1571 Otroci|                 pojdem na vojsko... nad sovražnika pojdem!" "Kakšen pa je sovražnik...
1572 PeterK|         vojskoval se in premagal ošabne sovražnike po vsem prostranem svetu,
1573 Obnem |               sama zapisala na ta lica, spačena od groze; in strašnejša
1574 Ogled |            grozotno pretvorjeni v svoje spake; in komaj časih, kakor samotna
1575 PeterK|            poljubil Petra Klepca, ko je spal. V tistem trenotku je zadobil
1576 Inc   |               večeri dolgi in noči brez spanja, s tresočo roko izvleče
1577 Otroci|              pogovarjali, preden so šli spat. Posedli so po široki peči
1578 Ogled |               nestalne pred menoj napol spečim; in kar sem lahkoveren gledal
1579 Leda  |                 zavestjo sem slutil, da spim. Pa nisem mogel odvrniti
1580 Strah |             samoti zasnovalo že njegovo splašeno srce sámo... Blagor se mu!
1581 Otroci|          toplote, iz ljubezni in upanja spletene. Vsa prihodnost je bila
1582 Inc   |               kateder, na prižnico, ali sploh samo v krčmo, vselej pa
1583 Inc   |              samo v krčmo, vselej pa do spodobne, po vesti zaslužene mere
1584 Inc   |                 če bi se kdaj le za hip spogledali iz dna. Pred hišo je semenj;
1585 Inc   |              Človeka ni sram nagnusnih, spolzkih grehov, ki jih je bil nagrmadil
1586 Gospod|                 je bilo jasno; še se je spominjalo na polnočni sneg in na mrzle
1587 Inc   |                 nosi na metuljih krilih spomladanski veter. ~Izmed vseh izbran,
1588 Ogled |             Videl sem jo nekoč, Suzano, spomladi, v maju. Takrat bi se njeni
1589 PeterK|               Klepcu. Ne pisanja ni, ne sporočila, kako je ravnal s svojo
1590 Leda  |                v rokah; psice ni videl, spotaknil se je obnjo, zvrnil se na
1591 Inc   |               in se jih lahko otrese že spotoma na cesti. Ali sram ga je
1592 Obnem |                 Oči bi rade gledale, bi spoznale, same bodo planile iz jam!
1593 PeterK|           dokler niso tovariši pastirji spoznali, da je slabič. Imel je namreč
1594 Ogled |            gromovnik nad gromovniki, ne spoznam te! Nekoč je živel mlad
1595 Gospod|                 toda resnica le ostane, spoznaš jo koj in srce ti je žalostno. ~
1596 Ogled |                to je on!" -- in svet je spoštljivo postajal, se je razmikal,
1597 Inc   |                 po vesti zaslužene mere spoštovanja in sreče. In le malokdaj,
1598 Gospod|            prahom, ki se je bil čez noč spremenil v mastno blato; s prav takim
1599 PeterK|               nanj, na sužnja, ki se je spuntal zoper gospoda. Služil je
1600 Inc   |                  glej stopnice, vstani, spusti se v globočino v noč! Iz
1601 PeterK|               odprlo. Angel božji se je spustil na zemljo in je poljubil
1602 Leda  |          korakale v to smer, v ono smer spustile se v tek ter se ustavile
1603 Inc   |           brezdanje globočine, se moraš spustiti vanjo brez obotavljanja
1604 Ogled |            vlekel brez milosti na kamen sramote. Kadar je stoPal med ljudmi
1605 Inc   |            morda, le eno, iz nečimrnega sramú, iz srčne skoposti zatajeno?
1606 Ogled |                 v izgledovanje odprtimi srci, v katerih so bili pljunki
1607 Inc   |                 iz nečimrnega sramú, iz srčne skoposti zatajeno? Še na
1608 PeterK|                 kar tako nalepem zaradi srčnega veselja. Naredilo se je
1609 Ogled |               cesti ji je ponujal svojo srčno kri in trpel je hudo, ker
1610 Inc   |           zaslužene mere spoštovanja in sreče. In le malokdaj, komaj še
1611 Inc   |              živim omrežjem naravnost v sredino; kjer je sanjalo poprej
1612 Obnem |               lakote in ne žeje. Oči so srepele napeto ustnice so bile tenke
1613 Obnem |                prostoru, podobnem ovčji staji; nisem razločil, ali je
1614 Leda  |               Ha-a-tá!" Ob tem klicu so stale vrste kakor okamenele; o
1615 Otroci|   nerazumljivega je stopilo prednje, je stalo tam visoko in široko, pa
1616 Ogled |                  gluha in nema, betežen starec, ki nikoli otrok ni bil. ~
1617 Otroci|               Ob tistem času sta sedela stari oče in stara mati pred hišo
1618 Leda  |             trdih tleh je ležala slana, starim rekrutom je viselo ivje
1619 Inc   |             zadnjih časih pa mi je vsak stavek, ki ga napišem, skoraj telesna
1620 Inc   |                človek snuje verze, rimo stavi do rime; in vse teče prijetno
1621 Maj   |              Cvetici se je bilo zlomilo stebelce pod vratom in glava se je
1622 Inc   |               od pepela zgrajene sesule stene med njimi, če bi se kdaj
1623 Ogled |              brezdelja in mlačnosti, je stikal po skrivališčih za strahopetci,
1624 Inc   |            zemlji sami. Srce se vije in stiska od bolečine, brani se, rajši
1625 Strah |            zijala prodajat. Otrok se je stisnil v kot in je gledal, kako
1626 Maj   |            zatišju se je skrivala plaho stisnjena družba razcvelih šmarnic.
1627 Obnem |                ustnice so bile tenke in stisnjene, izpod njih so štrlele trde
1628 Inc   |              bajto, v tisto pravo ki je sto klafter pod semanjo zemljo,
1629 Inc   |          sanjalo poprej ponižno cvetje, stoje široki, donebesni, temni
1630 Ogled |                 da se osramočena opleta stokajočih kosti... Stran se obrnite,
1631 Strah |                 nazaj ter ga posadil na stol. ~"Molči, pokveka... ali
1632 Otroci|                 čisto nerazumljivega je stopilo prednje, je stalo tam visoko
1633 Obnem |               želja, je le ena: storiti stopiti, prijeti, hiteti naproti --
1634 Obnem |                kakšna želja, je le ena: storiti stopiti, prijeti, hiteti
1635 Gospod|              nepremično uprte v gospoda stotnika, ki je s počasnim, malobrižnim
1636 Gospod|              nad golo, silno čeljustjo. Stotniku je bilo ime Smrt. ~"Naprej...
1637 Ogled |               stikal po skrivališčih za strahopetci, tiholazci in sebičneži
1638 Leda  |         Strahopetnež bere obsodbo, pa v strahopetnem upanju in v strahopetni
1639 Leda  |             zaluči v zasluženo sramoto. Strahopetnež bere obsodbo, pa v strahopetnem
1640 Leda  |                strahopetnem upanju in v strahopetni grozi čaka, da jo oznani
1641 Inc   |           nikoli ni slutil, še več vidi strahot, ki jim ni podobe, ne imena;
1642 Obnem |                 karkoli, čeprav neznana strahota, smrt in vesoljni konec. ~
1643 Gospod|            prave resnice; pač so oblike strahotno povečane, nadvse čudno pokvečene
1644 PeterK|            ravnal s svojo močjo: ali je strahoval in pestil svoje neusmiljene
1645 Ogled |              dnu morjá ter sega na obeh straneh od jutranje zarje do večerne.
1646 Strah |                 in grda izpod postelje, strašilu podobna. Ne boš okusil bolečine.
1647 Ogled |                ni primere celó ne v tem strašnem ogledalu! Videl sem jo nekoč,
1648 Obnem |            nizko sivo nebo, ali je bila streha od rosnega jekla; vzduh
1649 Gospod|                 bile pokrite tudi nizke strehe barak in uvelo listje oreha,
1650 Otroci|              noži, sekajo s sabljami in streljajo s puškami. Kolikor več jih
1651 Maj   |                 dolg črn mravljinec ter stremil hlastaje in opotekaje se
1652 Strah |            pravim, že je v veži!" se je stresel šepavec. "Kaj pa ti, mali
1653 Leda  |             nazaj, na desno in na levo, strinjale so se in razmikale, mahoma
1654 Inc   |              stopnice, še tako temne in strme, vodijo le do drugih stopnic,
1655 Gospod|            sanje, ki jih človek zjutraj strmeč ugleda z zaspanimi očmi
1656 Gospod|               srčem v veliko prihodnost strmeči! Mož med tovariši, poslušen
1657 Inc   |            drugih stopnic, temnejših in strmejših, iz globočine v globočino,
1658 Gospod|           visokim, vitkim fantom, ki je strmel nanj s črnimi, zamolklimi
1659 PeterK|                  Petra Klepca, ko je po strmem ilovnatem klancu vlekel
1660 Gospod|                 dolini in se plazile ob strmih rebrih gora, na vrhovih
1661 Strah |                 boben..." ~V izbi se je strnila gosta noč, da ni bilo razločiti
1662 Inc   |              vse teče prijetno po ravni strugi, brez težave, kar samo ob
1663 Obnem |             jekla; vzduh je bil gost in strupen, kakor mlaka. ~Brez števila
1664 Leda  |                pasme, ne vem, ker v teh stvareh nisem učen; imela je svetlorjavo,
1665 Maj   |                in borovcem, vsem božjim stvarem, le človeku ne, človeku,
1666 Inc   |          neprijetne in žalostne zunanje stvari, ki mi vežejo trudno roko
1667 Leda  |               več. Mrzlo jutro je bilo; suha megla je rezala v kožo,
1668 Strah |               proti oknu, šepavec ga je surovo potegnil za rokav nazaj
1669 PeterK|          Kdorkoli si je izmislil, ga je suval in pretepal, kar tako nalepem
1670 Ogled |           ogledalu! Videl sem jo nekoč, Suzano, spomladi, v maju. Takrat
1671 PeterK|                 hkrati planili nanj, na sužnja, ki se je spuntal zoper
1672 Obnem |                kakor oslepeli, obtopeli sužnji, ki v večnem kolobarju kalajo
1673 Inc   |               bližnjega, videl si ga na svatbi in na sedmini; pa izbruhne
1674 Strah |             domači so bili šli nekam na svatbo zijala prodajat. Otrok se
1675 Ogled |                 tisti, to je on!" -- in svet je spoštljivo postajal,
1676 PeterK|            nikoli ni primerilo. Kolikor svetejša je bila njegova pohlevnost,
1677 Inc   |           prižgano lučjo po zaklenjenih svetiščih svojega bližnjega, vsakega
1678 Otroci|        zastrtimi očmi nekaj silnega, od svetle glorije obžarjenega. Niso
1679 Inc   |             zmerom bolj razločno zmerom svetleje in glasneje, dokler v njih
1680 Leda  |                pogleda, ne misli od teh svetlih, rjavih oči, ki so mirno
1681 Maj   |                le mukoma trgale iz tal. Svetloba na jasi je bila milejša,
1682 Inc   |                  dokler v njih zvoku in svetlobi ne utonejo za vselej vse
1683 Maj   |          jutranje sonce, neba in zemlje svetlooki gospodar. ~Utrgal sem potočnico
1684 Gospod|           drobnih ušesih se je vilo par svetlopšeničnih kodrov, sinje oči so naglas
1685 Leda  |            stvareh nisem učen; imela je svetlorjavo, kodrasto, zelo fino dlako,
1686 Gospod|           skoraj otroški in vsi so bili sveži, kakor v rosi in zarji umiti;
1687 Maj   |                so bila vsa preprežena s svežim praprotjem in širokimi njivami
1688 Otroci|             jasno lice, vsaka pravljica svoj sijajni konec. ~Otroci so
1689 Inc   |                ljudem, da bi slišali na svoja ušesa in videli na svoje
1690 Ogled |                 tak način, kakor so jih svojčas nosili umetniki in brivci.
1691 Inc   |                 joj tebi!" V spotiko je svojemu bližnjemu, v napoto romarju,
1692 PeterK|               podobe ki jih je gledal s svojim srcem, da bi ga bilo strah,
1693 Leda  |              sem nepripravljen, z vsemi svojimi grehi, v vsej svoji ničevosti
1694 Strah |              prazno! Nikoli nisem maral takih izb, kjer človek devetkrat
1695 Obnem |                 kožo je koprnela, da se takoj, nemudoma, še ta hip zgodi
1696 Otroci|                 človek pade v vojski... takole vznak?" Pokazal je, kako
1697 Ogled |                 mere in kraja, navdušen takorekoč že iz gole navdušenosti.
1698 Inc   |                 v to ali ono pisarno, v takšno ali drugačno delavnico,
1699 Otroci|            rogove?" je iznenada vprašal tanki Milkin glas.  "Seveda jih
1700 Inc   |           čeznaturni radosti -- in pred teboj stoji vse nekdo drugi, tujec,
1701 Inc   |              rimo stavi do rime; in vse teče prijetno po ravni strugi,
1702 Leda  |                v ono smer spustile se v tek ter se ustavile vkovane
1703 Inc   |                 Res je najbrž, da bi mi tekla beseda glajše in veselejše,
1704 Inc   |           stavek, ki ga napišem, skoraj telesna muka. Niso le neprijetne
1705 Ogled |                 je bil strah, ta nizki, telesni, plahorepi strah nagrbil
1706 Inc   |            nekoč te besede živa bitja s telesnim obrazom in vročo krvjo;
1707 Strah |                k zidu, se trese po vsem telesu in šklepeče z zobmi. 'No,
1708 Leda  |                 ta luč, ker noč je bila temna zunaj, okna pa so bila skrita
1709 Inc   |            vodijo le do drugih stopnic, temnejših in strmejših, iz globočine
1710 Gospod|                oči so naglas prepevale, temnordeče ustnice so se krožile v
1711 Inc   |               novo hišo, ali morda celo tempelj. In ko ga obsenči to grenko
1712 Obnem |                gospoda: rejeni župniki, tenki kaplani, cesarski in deželni
1713 Gospod|            gledalo dvoje zelo dolgih in tenkih nog; v roki, ki je bila
1714 Leda  |                 v vrsto; nato zakliče s tenkim glasom: "Ha-a-tá!" -- in
1715 Maj   |         oglasilo nad menoj dvoje senic, tenko in razločno. "Bojim se kragulja,
1716 PeterK|             kakor da bi ne bila mogočna tepka, temveč bilka v travi. Tako
1717 Gospod|               nisem videl na enem samem tesnem kraju toliko mlade lepote.
1718 Inc   |          prijetno po ravni strugi, brez težave, kar samo ob sebi, ter je
1719 Maj   |             bila zmerom večja in zmerom težja, tiščala sta me, da sem
1720 Gospod|          narahlo upognjena pod bremenom težkih nahrbtnikov. Nikoli poprej
1721 Otroci|                 kotov so se vile kvišku tihe sence in so nosile prečudne
1722 Obnem |                so se bili zbrali na tem tihem semnju brez šatorov, brez
1723 Otroci|              popotni culi, je prosila s tihim, mehkim glaskom, kakor odnekod
1724 Ogled |            skrivališčih za strahopetci, tiholazci in sebičneži in kogar je
1725 Inc   |              hrepenenje, bridkost... na tisoče jih je, brez števila, zmerom
1726 Obnem |               diha, ne vzdiha ne iz teh tisočerih teles, ki so se prerivala,
1727 Inc   |            komaj znamenje, komaj spomin tistega, kar je gledal z lastnimi
1728 Maj   |           zmerom večja in zmerom težja, tiščala sta me, da sem komaj dihal.
1729 Maj   |          temnega, ne¸usmiljenega jih je tiščalo k tlom, jim ni dalo do življenja.
1730 Inc   |                mi vežejo trudno roko in tišče misel k tlom. Res je najbrž,
1731 Strah |            morda strah?' Otrok ne zine, tiščí se k zidu, se trese po vsem
1732 Obnem |            gnetla in dušila brez glasu. Tišina je bila tolika, da je sama
1733 Strah |             pobegniti kam iz samote, iz tišine; ali ne dá se; človek nosi
1734 Maj   |         preproga potočnic, tako nagosto tkana, da je trava komaj dihala
1735 Strah |           šepavcu: ~"Tako se mi zdi, ko točim, kakor da bi mi trije ne
1736 Maj   |             trepetaje: "Človek je hodil tod; njegov spomin je smrt!" ~
1737 Ogled |                  vdovi in siroti sladka tolažba. Beseda je šla pred njo,
1738 Obnem |               blodnje. Zadnjič se mi je tóle sanjalo: ~Zagozden sem bil
1739 Obnem |              brez glasu. Tišina je bila tolika, da je sama sebe slišala;
1740 Leda  |             Leda. ~Nikoli nisem občutil tolike in tako čudne groze kakor
1741 PeterK|                 obnemeli in popadali ob tolikem čudežu. In potem -- ~Zares --
1742 Maj   |              sila truden. Na srce mi je tolkla kakor z razbeljenim kladivom
1743 Otroci|               najmlajšega, štiriletnega Tončka, od obraza desetletne Lojzke,
1744 Inc   |               teh mračnih stopnicah, ki tonejo v brezna. Nakopičene vidi
1745 Inc   |              spomin je na nekaj lepega, toplega, ki je bilo -- kje, kedaj?
1746 Leda  |                 videl, ko mi je bilo že topleje krog prsi in sem čutil napol
1747 Otroci|           cerkvijo in na cesti, ne v ta topli mrak na peči, tudi ne v
1748 Otroci|                lepe zgodbe, iz sonca in toplote, iz ljubezni in upanja spletene.
1749 Ogled |          polnočni poljubi in kličejo po tovariših... Ne več! Ničesar več! ~
1750 Inc   |         bridkostno, poveže jih z rdečim trakom ter shrani skrbljivo med
1751 Ogled |          Kurentovi romarji brez cunj in trakov, brez krink in zvončkov,
1752 Maj   |               tako nagosto tkana, da je trava komaj dihala in se poganjala
1753 PeterK|           mogočna tepka, temveč bilka v travi. Tako je preizkusil in spoznal
1754 Obnem |        stisnjene, izpod njih so štrlele trde čeljusti; malokdaj se je
1755 PeterK|               jih ne bilo več. Pa če bi trdega dela ne bilo, ne trpljenja,
1756 Leda  |           rezala v kožo, na razhojenih, trdih tleh je ležala slana, starim
1757 Maj   |             golo jaso pa je pripekalo s trdo poletno močjo. Legel sem
1758 Leda  |           razmikale, mahoma so padle na trebuh kakor pokošene, vzdignile
1759 Maj   |           trepalnicami, ki so segale do trebuha, in s štorastimi, ogromnimi
1760 Ogled |              Toda oči so uróčene, da ne trenejo ne za hip, da gledajo verno
1761 Leda  |              njeni vroči sapi; on pa ni trenil z očesom, ne ganil se ni;
1762 Gospod|                 od kamna, nobeno oko ni trenilo; sloka telesa so bila narahlo
1763 Inc   |              tako ponevedoma izgine. Od trenotka, ko preboli ta préhlad,
1764 Inc   |                 po licih ter ga odreši. Trenotki so, morda komaj zavedni,
1765 Maj   |                  rogovilastimi rokami s trepalnicami, ki so segale do trebuha,
1766 Leda  |             nisem mogel ne z roko, ne s trepalnico. -- ~Zunaj, od daleč, je
1767 Ogled |              lastne ničevosti obljevan, trepeče nag človek, ki mu je bil
1768 Strah |            oziraš proti durim, čakaš in trepečeš. kdaj da se prikaže tisto,
1769 Obnem |        brezštevilno množico je prešinil trepet in šlo je od srca do srca:
1770 Ogled |                  se zasveti tiha lučka, trepetajoča, belo lice, ki ni bilo oškropljeno,
1771 Inc   |              tistih ne, ki jih sam le s trepetajočo roko odpreš. Če te vabi
1772 Inc   |                ustnicah, teh ubogih, je trepetalo zadnje očitanje: "Naštej
1773 Strah |               zine, tiščí se k zidu, se trese po vsem telesu in šklepeče
1774 Gospod|                 ozrl nanj; stopil je do tretjega in si ga je ogledal natanko.
1775 Inc   |            polna solz, kako se bolestno trga iz prestrašenega srca!... ~
1776 Maj   |              nogami, ki so se le mukoma trgale iz tal. Svetloba na jasi
1777 Gospod|             Časih je izpustil po dva in tri, nekaterega niti pogledal
1778 Strah |                ko točim, kakor da bi mi trije ne smeli sedeti za mizo.
1779 Inc   |                 stopil mu ni bilo treba trkati, že pogledu njegovemu željnemu,
1780 Obnem |              sama sebe slišala; še glas trobente angelove v dolini Jozafat
1781 Maj   |                 nikjer ni bilo znamenja trohnobe, nikjer ni dišalo po nezakopanih
1782 Strah |                                   STRAH~Troje jih je sedelo za mizo; eden
1783 Ogled |         dobrotljivost in blagomilje. Ni trosila cekinov iz širokih rokavov,
1784 Inc   |           molčalo,; ali molčati ne sme, trpeč mora oznanjati svoje trpljenje,
1785 Ogled |              ponujal svojo srčno kri in trpel je hudo, ker ni bilo tistih
1786 Inc   |             izposojenimi besedami in se trudi, da bi zgradil novo hišo,
1787 Maj   |                ni dišalo po nezakopanih truplih. Izza visokih, temnih smrek
1788 Obnem |            kmeticami hlapci in deklami, trškimi branjevci, vozniki, čevljarji,
1789 Leda  |                 oči pa so bile mirne in tu je, so nejevoljno vprašale: "
1790 Leda  |                goste megle nenaraven in tuj, kakor zasenčen. ~Med sivimi
1791 Inc   |             nevero in posmeh ter zgrabi tujca na cesti za rokav: "Zaupaj
1792 Inc   |            teboj stoji vse nekdo drugi, tujec, ki ga nisi še nikoli srečal,
1793 Otroci|                Nekaj neznanega, novega, tujega, čisto nerazumljivega je
1794 Otroci|          nebeško luč nekaj neznanega iz tujih krajev udarilo neusmiljeno
1795 Inc   |                kako tem lepim, daljnim, tujim besedam odgovarjajo in odpevajo
1796 Maj   |                   Človek si; in smrt je tvoj spomin!" ~Napotil sem se
1797 Strah |                 mora prikazati! Že je v tvojem srcu to neznano strašilo
1798 Inc   |                  ki so željni čakali na tvojo besedo, pa jim je nisi dal!
1799 Ogled |           ogledala, sam vase zakrknjen, ubog, siroten, od lastne ničevosti
1800 Otroci|              pred to ogromno prikaznijo uboga in plaha, kakor pred silnim
1801 Inc   |             trpljenje, na ustnicah, teh ubogih, je trepetalo zadnje očitanje: "
1802 PeterK|                Saj je razbičano to moje ubogo srce, da ni za nobeno rano
1803 Strah |                 iz doline se je glasila ubrana pesem: ~"Oj ta soldaški
1804 Leda  |                 ker v teh stvareh nisem učen; imela je svetlorjavo, kodrasto,
1805 Leda  |               sedi za mizo Marijan, moj učenec, ter postavlja lesene vojake
1806 Obnem |            davkarji in dacarji, čemerni učitelji in veliko število zakrknjenih
1807 Inc   |                 zdaj, izruj jih! En sam udarec sekire bo vzbudil v bolest
1808 Leda  |               ni; ker prav tedaj je bil udaril skozi meglo rezek klic: "
1809 Obnem |                 planile iz jam! Roka bi udarila, zgrabila, pa če zgrabi
1810 Otroci|               neznanega iz tujih krajev udarilo neusmiljeno med praznike,
1811 Strah |                 sosed, stric Šimen, ter ugane koj prav posebno burko.
1812 Strah |               zapre duri za seboj. Nato ugasne zunaj svečo, vrže bučo in
1813 Ogled |             konca, nazadnje bi bil tiho ugasnil med sencami, senca tudi
1814 Leda  |                  ki so se vžigale in so ugašale kakor plamen v vetru. ~Nihče
1815 Leda  |                lepo raščene, rep košat, uhlji dolgi in viseči; gobec je
1816 Inc   |                treba, ták mu je bil dán ukaz, ki se mu ne more upreti;
1817 PeterK|                 ni le ubogal, kar so mu ukazali, temveč tudi radovoljno
1818 Inc   |                že so mu bila od začetka ukazana: v to ali ono pisarno, v
1819 Inc   |              biti sram! Tebi, romar, je ukazano od nebes, da gledaš, kar
1820 PeterK|                s svojo močjo in po njih ukazih. Pa da mu dobrotljivi Bog
1821 Ogled |                 zobmi šklepetaje slekla ukradeno oblačilo resnice in gleda
1822 Ogled |             kakor so jih svojčas nosili umetniki in brivci. Navdušen je bil
1823 Obnem |                toda ne boš umrl, temveč umiral boš vsak trenotek in brez
1824 Gospod|            sveži, kakor v rosi in zarji umiti; tudi v očeh je bila svetla
1825 Gospod|               to okno še nikoli ni bilo umito, zato sem gledal kakor skozi
1826 Strah |        neznanega, izvenčloveškega; zato umrje človek od strahu, ker mora
1827 Otroci|                genili, sapa si je komaj upala iz ust; kakor v cerkvi ob
1828 Otroci|                 toplote, iz ljubezni in upanja spletene. Vsa prihodnost
1829 Leda  |              obsodbo, pa v strahopetnem upanju in v strahopetni grozi čaka,
1830 PeterK|              samosrajčniki. Peter se ni upiral nikomur, nikoli ni zamahnil;
1831 Gospod|            sloka telesa so bila narahlo upognjena pod bremenom težkih nahrbtnikov.
1832 Inc   |              dán ukaz, ki se mu ne more upreti; dán mu je bil tisto uro,
1833 Gospod|               vse pa so bile nepremično uprte v gospoda stotnika, ki je
1834 Inc   |             življenje. ~Ali nekoč pride ura -- ne pobliskoma, kakor
1835 Inc   |                ki jih ob milih večernih urah nosi na metuljih krilih
1836 PeterK|                 bi se te sanje nenadoma uresničile in bi jih ne bilo več. Pa
1837 Ogled |                ničesar več! Toda oči so uróčene, da ne trenejo ne za hip,
1838 Ogled |           živega na zemlji, se je kakor uróčeno ozrlo v to silno božje ogledalo,
1839 Maj   |                Čez pet minut je ta cvet usahnil in obledel; zasegla ga je
1840 Obnem |               bi prosil, bi te nihče ne uslišal; umrl bi rad, lačnemu in
1841 PeterK|               od vsega hudega, če me ne uslišiš. Saj je razbičano to moje
1842 PeterK|                 je molil; nebo se ga je usmililo ter se je odprlo. Angel
1843 Inc   |               ko si malodušen zaželi te usmiljene roke. "Tukaj je konec odpočijem
1844 Gospod|           občuti, da je priklenjen brez usmiljenja. ~Še enkrat je gospod stotnik
1845 Inc   |            mrzle bele roke, ki ga nekoč usmiljeno poboža po licih ter ga odreši.
1846 Otroci|             toda beseda se mu je gredoč ustavila. ~"Kako bi imel rogove...
1847 Leda  |                spustile se v tek ter se ustavile vkovane pred plotom. Po
1848 Obnem |                nabirale rdeče pene kraj usten; to je bila groza, ki strmi
1849 Leda  |            gobec je bil tik pred mojimi ustmi. V očeh, teh mirno vprašujočih,
1850 Inc   |                 brezmejno trpljenje, na ustnicah, teh ubogih, je trepetalo
1851 Obnem |             kakor da so bili od rojstva ustvarjeni za to edino uro, za dogodek,
1852 PeterK|               belo kožo; nekoč so se mu usule po licih solze in to je
1853 Obnem |            zaklet in večni obnemelosti! Uteči boš hotel, pa ne boš vedel
1854 Strah |             podobe, dokler jih nekoč ne utelesi. Le slutnja je neznanega,
1855 Ogled |                to silno božje ogledalo, utelesilo se je v njem po svoji pravi
1856 Strah |            neznano strašilo in kmalu bo utelešeno... Ali niso duri samo priprte?
1857 Gospod|              njegov obraz in srce mi je utihnilo. Ta obraz je bil brez kože
1858 Inc   |               njih zvoku in svetlobi ne utonejo za vselej vse druge luči
1859 Inc   |                 krvi, ko je vesela roka utrgala cvet, ga pripela dekletu
1860 Otroci|                 življenje migljajoče in utrinkujoče prelivalo tiho iz luči v
1861 Gospod|              tudi nizke strehe barak in uvelo listje oreha, ki je stal
1862 Gospod|                orehom je držal vojak na uzdi osedlanega konja, ki je
1863 Inc   |                  da bi slišali na svoja ušesa in videli na svoje oči --
1864 Gospod|               okrogel obraz, ob drobnih ušesih se je vilo par svetlopšeničnih
1865 Inc   |             svoje mrtve besede na njem. Užaljen in osramočen občuti, da
1866 Leda  |             nizkih, rdečih barak, se je vadilo tisoč vojakov in več. Mrzlo
1867 PeterK|               in vdan, kakor je bil pač vajen; zvesto je ubogal gospodarja,
1868 Obnem |                 Daljši in višji so bili valovi, ki jih je gnal vihar preko
1869 Obnem |         priklanjalo in dvigalo v dolgih valovih. Ali niti eden med vsemi
1870 PeterK|                 je ne poznate več; zato vam jo povem, kakor mi je ostala
1871 Inc   |                 cesti za rokav: "Zaupaj váme, drugače joj tebi!" V spotiko
1872 PeterK|            visoko, malo potresel ter ju varno posadil na tla. Tovariši
1873 Ogled |               moj? V kotu ogledala, sam vase zakrknjen, ubog, siroten,
1874 Leda  |              nekaj prav posebnega, sila važnega, kar bi bilo potreba slišati
1875 PeterK|                zoper gospoda. Služil je vdano in potrpežljivo; ni le ubogal,
1876 Inc   |             Naštej mi ure, sin, ko si z vdanostjo gledal name, s čisto ljubeznijo
1877 Ogled |               siromaku zlata miloščina, vdovi in siroti sladka tolažba.
1878 Otroci|            blagoslovu. ~Nato je Matijče vdrugič zamahnil z naglo roko ter
1879 Obnem |              zdaj noči meni in tebi; od večera do polnoči grenke misli,
1880 Inc   |            pisma, da jih nekoč, ko bodo večeri dolgi in noči brez spanja,
1881 Ogled |            straneh od jutranje zarje do večerne. In vse, kar je živega na
1882 Otroci|             motna okna je gledal v izbo večerni mrak z očmi, polnimi sanj,
1883 Inc   |     prisluškaval rimam, ki jih ob milih večernih urah nosi na metuljih krilih
1884 Otroci|             gledala sta v nebeško zarjo večerno z očmi brez solz in nista
1885 Maj   |              mravljinec sta bila zmerom večja in zmerom težja, tiščala
1886 Obnem |         oslepeli, obtopeli sužnji, ki v večnem kolobarju kalajo vodo iz
1887 Obnem |        pričakovanju, v strahu zaklet in večni obnemelosti! Uteči boš hotel,
1888 Gospod|                med modrimi starci! Živa veja na drevesu; če bi jo odžagali,
1889 Maj   |          žarkimi venci ovijalo zamolklo vejevje. Tak cvet, ki je imel natanko
1890 Maj   |               in se pogovarjali ptiči v vejevju, kako je od daleč klicala
1891 Inc   |                iz sramu zatajena, bi te vekomaj žgala na srcu; in ti, o
1892 Strah |                 mračno vežo; nezastrta, velika in jasna stopi pred človeka
1893 Otroci|               in drobni in vsi so imeli velike, nastežaj odprte, váse in
1894 Otroci|               iz ust; kakor v cerkvi ob vélikem blagoslovu. ~Nato je Matijče
1895 Strah |                Bil je nekoč sam doma, v veliki izbi, in pozen mrak je že
1896 Leda  |                 gledalo dvoje pametnih, velikih rumenkasto rjavih oči, ki
1897 Ogled |                 vabi izpod oskrunjenega venca, v nabrekle ustnice so se
1898 Maj   |                in borovcev je z žarkimi venci ovijalo zamolklo vejevje.
1899 Ogled |         plemenito junaštvo. Pa da bi si vendarle ne mogel očitati brezdelja
1900 Strah |            zasmejal naglas, bi otrok ne verjel, da prikazen ni bila prikazen,
1901 Ogled |           trenejo ne za hip, da gledajo verno tja, kamor jih je gledati
1902 Inc   |             nikamor. ~Mlad človek snuje verze, rimo stavi do rime; in
1903 Inc   |                   človek prebere grmado verzov, ki jih je bil napisal,
1904 Otroci|                v pravljice. Ni bilo nič veselega pa tudi nič posebno žalostnega;
1905 Inc   |               mi tekla beseda glajše in veselejše, če bi... če bi bilo vsaj
1906 Maj   |              kako hudo nam je na svetu? Veseliš se luči, kakor da je še
1907 PeterK|             tako nalepem zaradi srčnega veselja. Naredilo se je samo ob
1908 PeterK|                 sonce, meni noč; drugim veselje, meni bridkost brez kraja.
1909 Inc   |               vselej pa do spodobne, po vesti zaslužene mere spoštovanja
1910 Inc   |           šepečejo besede, šume kakor z vetrom leteče listje -- kaj neki
1911 Leda  |               so ugašale kakor plamen v vetru. ~Nihče se ni zmenil zanjo,
1912 Ogled |              komaj časih, kakor samotna vešča nad močvirjem, se zasveti
1913 Inc   |          žalostne zunanje stvari, ki mi vežejo trudno roko in tišče misel
1914 Maj   |               sem ji rekel: "Kaj nič ne vidiš, ti mala, nedolžna? Kaj
1915 Obnem |             bili valovi, ki jih je gnal vihar preko mračnega polja. ~Kakor
1916 Inc   |          globoko v zemlji sami. Srce se vije in stiska od bolečine, brani
1917 Maj   |             listja pozdravila zakasnela vijolica, tam se je zasvetila vrsta
1918 Otroci|               sanj, iz vseh kotov so se vile kvišku tihe sence in so
1919 Gospod|                 ob drobnih ušesih se je vilo par svetlopšeničnih kodrov,
1920 Strah |            morejo --" ~Grbec je natočil vina sebi in obema onima ter
1921 Maj   |                 lila mi je v dušo kakor vino. Videl in slišal sem vse
1922 Inc   |            malokdaj, komaj še ob močnem vinu mu pride na misel, da bi
1923 Obnem |                Krke, iz Prekmurja in iz Vipavščine, s Posavja in z blagoslovljene
1924 Leda  |               rep košat, uhlji dolgi in viseči; gobec je bil špičast, skoraj
1925 Ogled |             našemljeni edinole z iz prs visečimi, vsej cesti v izgledovanje
1926 Inc   |                mu le kar tako od suknje viseli in se jih lahko otrese že
1927 Leda  |               slana, starim rekrutom je viselo ivje od brk. Sunkoma, z
1928 Gospod|              doli.  Stotnik je bil sila visokega života, za glavo je bil
1929 Obnem |            planile od vseh strani proti visoki ograji bežne sence -- njih
1930 Maj   |               nezakopanih truplih. Izza visokih, temnih smrek se je lesketalo
1931 Gospod|             prvo številko v vrsti, pred visokim, vitkim fantom, ki je strmel
1932 Leda  |             snežnobelo; v život je bila vitka, noge so bile močne in lepo
1933 Gospod|         številko v vrsti, pred visokim, vitkim fantom, ki je strmel nanj
1934 Maj   |            opotekalo se, plezalo zmerom više; bil je debeli čmrlj, sila
1935 Obnem |                 vrha; in telesa so bila vkovana k tlom, živa neživa. ~Krik
1936 Leda  |                se v tek ter se ustavile vkovane pred plotom. Po vsem taborišču
1937 Gospod|              jutro je bilo, megle so se vlačile po dolini in se plazile
1938 Inc   |                 še tako temne in strme, vodijo le do drugih stopnic, temnejših
1939 Ogled |                 prej in imenitne, svetu vodnice in vzglednice, zdaj kup
1940 Obnem |              kalajo vodo iz gospodovega vodnjaka. Videl sem, kako so črno
1941 Obnem |                 večnem kolobarju kalajo vodo iz gospodovega vodnjaka.
1942 Gospod|                 pod tem orehom je držal vojak na uzdi osedlanega konja,
1943 Leda  |                 mezinec večji od celega vojaka s puško in bajonetom. Z
1944 Leda  |              izmučene obraze tovarišev, vojaške plašče, puške v vrsti, pod
1945 Otroci|                 pa je, če človek pade v vojski... takole vznak?" Pokazal
1946 PeterK|            zakraljeval deželam naokoli, vojskoval se in premagal ošabne sovražnike
1947 Ogled |               ogledala, strmi z rumenim volčjim pogledom; lica so do kosti
1948 Maj   |          človeku, ki ima dušo, razum in voljo, le srca ne. -- ~*** ~
1949 Obnem |             deklami, trškimi branjevci, vozniki, čevljarji, kovači, potepuhi,
1950 Inc   |                 jasna je v njem, zrela, vpije, da bi ugledala jutranjo
1951 Obnem |          korakov prerekanje brez besed, vpitje brez glasú. K tlom so bili
1952 Otroci|               se koljejo in sekajo?" je vprašala Milka, nebogljenka. ~"Za
1953 Leda  |                 in tu je, so nejevoljno vprašale: "Počemú si prišel?" Kakor
1954 Leda  |                ustmi. V očeh, teh mirno vprašujočih, je bilo neusmiljeno zaničevanje,
1955 Gospod|            napol jezen zamahne z roko: "Vrag vas vzemi, odkoder vas je
1956 Obnem |            krivičnih smrti. Odprite se, vrata, prikaži se, sodba; strašnejša
1957 Maj   |               bilo zlomilo stebelce pod vratom in glava se je nagnila nizdol.
1958 Inc   |           napoto romarju, ali vendar je vreden sočutja, ker najbolj je
1959 PeterK|                  da so v gozdu zašumeli vrhovi. Ugledal je staro tepko,
1960 Gospod|               ob strmih rebrih gora, na vrhovih se je v žarkih zgodnje zarje
1961 Inc   |                zadnji hram, da stoji že vrhu zadnjih stopnic in gleda
1962 Strah |            smrti, kakor jo bodo gledali vriskajoči fantje tam zunaj... priplazila
1963 Strah |                 se je oglasilo prešerno vriskanje in petje, prišlo je bliže,
1964 Leda  |             osramočen in ponižan sem se vrnil v barako. Malo kasneje je
1965 Inc   |             pogledu njegovemu željnemu, vročemu so se odpirale duri nastežaj;
1966 Leda  |                je ivje skopnelo v njeni vroči sapi; on pa ni trenil z
1967 PeterK|           sanjal o moči, milo sanjal ob vročih poletnih dneh, v senci pod
1968 Maj   |           vijolica, tam se je zasvetila vrsta belih marjetic, v globokem
1969 Maj   |              jase pričelo polagoma in v vrstah zibati in zadobilo je čudne,
1970 Leda  |             kakor zasenčen. ~Med sivimi vrstami vojakov je begala, zaletavala
1971 Inc   |              same, druga se je prijazno vrstila k drugi in ponevedoma, nalepem
1972 Maj   |                  MAJ~Šel sem najprej na vrt. Tam so cvetele jablane;
1973 Otroci|          svetila izza temnega listja na vrtu. Tih večer je bil; samo
1974 Strah |                Nato ugasne zunaj svečo, vrže bučo in rjuho stran ter
1975 Inc   |                 skrivnosti v skrivnost; vsake stopnice, še tako temne
1976 PeterK|             sebi, da je bil hlapec prav vsakemu in vsem, še takim tovarišem,
1977 Inc   |              cigani in tatovi zaklenejo vsaki v svojo bajto, v tisto pravo
1978 Inc   |                pomenijo? Nekaj pomenijo vsekakor; oko je rosno, srce mehko
1979 Obnem |               gnetli so se in prerivali vsekrižem in vsevprek kakor raki v
1980 Maj   |              vem imena; vanjo se je bil vsesal velik čmrlj; požiral je
1981 Obnem |               in prerivali vsekrižem in vsevprek kakor raki v jerbasu. Iz
1982 Inc   |                glej tam, glej stopnice, vstani, spusti se v globočino v
1983 Inc   |                 En sam udarec sekire bo vzbudil v bolest in grozo ves prostrani,
1984 Strah |                stopi pred človeka in ga vzdigne v naročje... Morda bodo
1985 Inc   |                 duri, še v skrivnost... vzdigni se, pojdi, ne odlašaj! "
1986 Leda  |               na trebuh kakor pokošene, vzdignile so se prav tako naglo, korakale
1987 Maj   |                 zaječala mladika, je za vzdihnila trepetaje: "Človek je hodil
1988 Inc   |                 okrogli pisavi z rahlim vzdihom zamisli... ne v rime temveč
1989 Leda  |                 v polspanju so hropeli, vzdihovali in povzklikali. Časih se
1990 Obnem |                streha od rosnega jekla; vzduh je bil gost in strupen,
1991 Gospod|               zamahne z roko: "Vrag vas vzemi, odkoder vas je dal!" --
1992 Leda  |             toliko, da sem razločil nad vzglavji tovarišev plašče in puške
1993 Ogled |              imenitne, svetu vodnice in vzglednice, zdaj kup smeti poleg kupa
1994 Ogled |             puščobe in mraka ugleda nad vzhodnimi hribi svetlo zarjo nebeško.
1995 Inc   |            prvikrat, napol še v sanjah, vzkliknil iz globočin. Takrat je bila
1996 Leda  |           odlašanja, še tisti trenotek. Vzpela se je s prednjima nogama
1997 Leda  |                se, plesala v kolobarju, vzpenjala se kvišku in presunljivo
1998 Gospod|             megle, ki se brez smisla in vzroka prelivajo druga v drugo
1999 Gospod|              konja, ki je pohrskaval in vztrepetaval od hlada in nemira. ~V dolgi,
2000 Gospod|                 še imam!" ~In luč se je vžgala v zamolklih očeh. ~Tedaj
2001 Leda  |         rumenkasto rjavih oči, ki so se vžigale in so ugašale kakor plamen
2002 Gospod|                enkrat je gospod stotnik začel od kraja svoje ogledovanje.
2003 Leda  |          vzdignil ozrl se z belimi očmi začuden po baraki ter se nato zagrnil