Chapter

2004 Inc   |                čednost in brezmadežnost zadirčljivo občutljiv kdor se nekje
2005 Otroci|                mati pred hišo na klopi. Zadnja rdeča zarja se je svetila
2006 Inc   |          človeku, da je že odprl duri v zadnji hram, da stoji že vrhu zadnjih
2007 Ogled |               tam name iz ogledala, med zadnjimi, med skritimi, osramočenimi?
2008 PeterK|              spal. V tistem trenotku je zadobil Peter čeznaturno moč tega
2009 Maj   |          polagoma in v vrstah zibati in zadobilo je čudne, pošastne oblike;
2010 Obnem |                 bolečini, pa ti bo grlo zadrgnjeno; in če bi zavpil, bi te
2011 Obnem |                 se mi je tóle sanjalo: ~Zagozden sem bil med ljudi, ki so
2012 Inc   |            mogočne skale, zaplele se in zagozdile z živim omrežjem naravnost
2013 Otroci|         pepelnice. Tam nekje za pisanim zagrinjalom se je vse življenje migljajoče
2014 Leda  |           začuden po baraki ter se nato zagrnil preko glave. Slišal sem
2015 Maj   |              pod menoj je poslednjikrat zaječala mladika, je za vzdihnila
2016 Inc   |                 prostrani, mračni gozd, zaječalo bo globoko v zemlji sami.
2017 Ogled |             nabrekle ustnice so se bili zajedli polnočni poljubi in kličejo
2018 Maj   |                 izpod listja pozdravila zakasnela vijolica, tam se je zasvetila
2019 Inc   |             mešetarji, cigani in tatovi zaklenejo vsaki v svojo bajto, v tisto
2020 Inc   |              obenem s prižgano lučjo po zaklenjenih svetiščih svojega bližnjega,
2021 Inc   |               in ponevedoma, nalepem je zaklenkala pesem, kakor da je bila
2022 Inc   |          povedati. Nimaš pravice, da bi zaklepal duri, tudi tistih ne, ki
2023 Inc   |                se rad izpovedal, iz dna zaklical naglas vsem ljudem, da bi
2024 Leda  |                ga potisne v vrsto; nato zakliče s tenkim glasom: "Ha-a-tá!" --
2025 PeterK|              bili dajali,; ali je morda zakraljeval deželam naokoli, vojskoval
2026 Leda  |                 se ni zmenila, on pa je zakričal od jeze in bolečine ter
2027 Ogled |                 kotu ogledala, sam vase zakrknjen, ubog, siroten, od lastne
2028 Obnem |              učitelji in veliko število zakrknjenih biričev. ~Vsa ta pisana
2029 PeterK|             srcu, da bi tako ganil njih zakrknjenost; ali ni je ganil, ker se
2030 Leda  |               iz ust in nosov. Psica je zalajala zategnjeno in žalostno ter
2031 Leda  |                     Zunaj, od daleč, je zalajalo zategnjeno in žalostno,
2032 Leda  |              vrstami vojakov je begala, zaletavala se, plesala v kolobarju,
2033 Inc   |               nezaupanje váse, ki časih zaloti človeka ponevedoma, kakor
2034 Ogled |                in sebičneži in kogar je zalotil, ga je zgrabil za ovratnik
2035 Leda  |          razgali ošabno ničevost ter jo zaluči v zasluženo sramoto. Strahopetnež
2036 Gospod|            napol smehljaje, napol jezen zamahne z roko: "Vrag vas vzemi,
2037 Inc   |               lep, da so nebeške zvezde zamaknjene strmele nanj. Na obrazu
2038 Otroci|                 drugega; vsi so gledali zamaknjeni v tisto prelepo luč nebeško,
2039 Inc   |                 pisavi z rahlim vzdihom zamisli... ne v rime temveč v rosnega
2040 Otroci|        nejevoljno Lojzka; nato pa se je zamislila in je še rekla: "Samo duše
2041 Otroci|               odprte, váse in v daljavo zamišljene oči. ~Tisti večer je z nasilno
2042 Gospod|                 ti lepi, mladi fant! Ti zamišljeni, s polnim srčem v veliko
2043 Gospod|                   In luč se je vžgala v zamolklih očeh. ~Tedaj je stotnik
2044 Gospod|                je strmel nanj s črnimi, zamolklimi očmi. Stotnik je stopil
2045 Leda  |        vprašujočih, je bilo neusmiljeno zaničevanje, je bila tista premoč duhá,
2046 Leda  |                 po obrazu in jopi; tudi zanj se ni zmenila, on pa je
2047 Inc   |                 svoje rime in občutljiv zanje, kakor je za svojo čednost
2048 Gospod|                 Kompanija se je sunkoma zaokrenila ter se napotila s čvrstimi
2049 Gospod|              belil prvi sneg, ki je bil zapadel ponoči. Nebo je bilo jasno;
2050 Strah |               priprte? Zdi se mi, da je zapihal hlad iz noči." ~"Že je blizu,
2051 Gospod|          zapisnik ter je s tresočo roko zapisal fantovo ime. In fant je
2052 Obnem |           zasmeh se je tedaj sodba sama zapisala na ta lica, spačena od groze;
2053 Obnem |                 brez duše! Tako je bilo zapisano na okamenelih licih, v nastežaj
2054 Gospod|                 je potegnil izza rokava zapisnik ter je s tresočo roko zapisal
2055 Inc   |               razmeknile mogočne skale, zaplele se in zagozdile z živim
2056 Inc   |         trpljenje, ker taka je sodba in zapoved. ~Vsak hram v velikem domovanju
2057 Gospod|         zaznamenoval kar po pet in šest zapovrstjó. In zdelo se mi je, da nalašč
2058 Strah |              odide, prav tiho in počasi zapre duri za seboj. Nato ugasne
2059 Leda  |                 bila dremala je z napol zaprtimi očmi. Sklonil sem se k nji,
2060 Otroci|             hišo na klopi. Zadnja rdeča zarja se je svetila izza temnega
2061 Maj   |                cvet usahnil in obledel; zasegla ga je smrt, ko je šel človek
2062 Leda  |                 nenaraven in tuj, kakor zasenčen. ~Med sivimi vrstami vojakov
2063 Inc   |            zaznamenovan pa je tisti, ki zasliši, kako tem lepim, daljnim,
2064 Inc   |                pa do spodobne, po vesti zaslužene mere spoštovanja in sreče.
2065 Leda  |                ničevost ter jo zaluči v zasluženo sramoto. Strahopetnež bere
2066 Obnem |             polja. ~Kakor za kazen in v zasmeh se je tedaj sodba sama zapisala
2067 PeterK|               Nazadnje so ga dražili in zasmehovali na cesti že paglavci, skoraj
2068 Strah |             tisto, kar je bilo v samoti zasnovalo že njegovo splašeno srce
2069 Obnem |        priklenjeni, in vendar so hodili zasopljeni, brez nehanja, kakor oslepeli,
2070 Leda  |           navlako zastrta. ~Dolgo nisem zaspal; zeblo me je v noge in v
2071 Gospod|                 zjutraj strmeč ugleda z zaspanimi očmi ter napol smehljaje,
2072 Inc   |            Motna prispodoba je, ki bolj zastira in pači pravo lice človeka,
2073 Leda  |                bila skrita in z navlako zastrta. ~Dolgo nisem zaspal; zeblo
2074 Otroci|               se je prikazalo pred njih zastrtimi očmi nekaj silnega, od svetle
2075 Ogled |                 vešča nad močvirjem, se zasveti tiha lučka, trepetajoča,
2076 Maj   |           zakasnela vijolica, tam se je zasvetila vrsta belih marjetic, v
2077 Strah |               in se je visoko pred njim zasvetilo dvoje rdečih oči, je ugledal
2078 Inc   |              Ali vsaka beseda, iz sramu zatajena, bi te vekomaj žgala na
2079 Inc   |                sramú, iz srčne skoposti zatajeno? Še na druge se spomni,
2080 Otroci|              sem se je pridušeno glasil zategnjen, že hripav jok; najbrž je
2081 Obnem |                 Videl sem, kako so črno zatekale oči, kako so se nabirale
2082 Maj   |              belih marjetic, v globokem zatišju se je skrivala plaho stisnjena
2083 Otroci|                je resno in skoraj jezno zatrdil Tonček. ~Tudi sam Matijče
2084 Inc   |               tujca na cesti za rokav: "Zaupaj váme, drugače joj tebi!"
2085 Maj   |              prikazalo nekaj nerodnega, zavaljenega; prekopicalo se je, opotekalo
2086 Inc   |               kdor se nekje v globočini zaveda krivde. Z nemirnim očesom
2087 Leda  |            sramoti stopil pred sodnika. Zavedel sem se, da nisem doma in
2088 Inc   |                Trenotki so, morda komaj zavedni, ko si malodušen zaželi
2089 Inc   |           razcvelem srcu prvikrat napol zavedno zgenila nova beseda; v tistem
2090 Leda  |               baraki; še globlje pod to zavestjo sem slutil, da spim. Pa
2091 Inc   |               brizga pohlepnost, škropi zavist pljuje sovraštvo; kadar
2092 Otroci|                najbolehnejša med vsemi, zavita v preveliko materino ruto,
2093 Ogled |              nosil široko črno pentljo, zavozlano na tak način, kakor so jih
2094 Leda  |                usta nastežaj in ne more zavpiti od neznanega strahú. Prikaže
2095 PeterK|         razklenil se in razmahnil, nato zavriskal od radosti tako glasno,
2096 Strah |                 klanec nizdol. Bebec je zavrisnil in skočil proti oknu, šepavec
2097 Otroci|                 so padli!" ga je osorno zavrnila Lojzka. ~"Pa so jih pobili...
2098 Strah |                 Ne boš okusil bolečine. Zavržen si, proklet, da sediš v
2099 Leda  |         ropotoma razkotali po tleh. Med zavržene vojake, ki ležé križem in
2100 Ogled |              prijazno, božala je toplo, zavzdihnila časih; in ta njen smehljaj
2101 Leda  |            napol bdeč, da več ne bdim. ~Zazdelo se mi je, da sem domá, da
2102 Gospod|            pogledal ni, časih pa jih je zaznamenoval kar po pet in šest zapovrstjó.
2103 Inc   |            Izmed vseh izbran, med vsemi zaznamenovan pa je tisti, ki zasliši,
2104 PeterK|              tako glasno, da so v gozdu zašumeli vrhovi. Ugledal je staro
2105 Inc   |                zavedni, ko si malodušen zaželi te usmiljene roke. "Tukaj
2106 Obnem |                 žejnemu ti bo smrt bolj zaželjena od jedi in pijače; toda
2107 Obnem |           pokrajin in krajev so se bili zbrali na tem tihem semnju brez
2108 Gospod|              ljubljenec deklet. Imel je zdrav, okrogel obraz, ob drobnih
2109 Maj   |                 premakniti, da bi mi ne zdrknila s kolen. Slišal sem, kako
2110 Leda  |           zastrta. ~Dolgo nisem zaspal; zeblo me je v noge in v život;
2111 Ogled |           najbolj očitna; dvoje temnih, zeleno obrobljenih oči, dvoje brezsramnih
2112 PeterK|               potem? ~Potem -- nič! -- ~Zgodba o Petru Klepcu nima konca;
2113 Otroci|                 so jim prišle samo lepe zgodbe, iz sonca in toplote, iz
2114 PeterK|              Kdo še pozna to lepo staro zgodbo o Petru Klepcu? Kar vas
2115 Obnem |                 da bi že bilo, da bi se zgodilo, pa bodi in se zgodi karkoli!
2116 Gospod|               na vrhovih se je v žarkih zgodnje zarje belil prvi sneg, ki
2117 Inc   |                 ne izpregovoril; vse je zgolj blodnja in pot je brez,
2118 Gospod|           natanko. Ta je bil pač vesel, zgovoren in glasen mladič, slovit
2119 Obnem |                iz jam! Roka bi udarila, zgrabila, pa če zgrabi sámo smrt
2120 Inc   |             besedami in se trudi, da bi zgradil novo hišo, ali morda celo
2121 Inc   |                da bi se kakor od pepela zgrajene sesule stene med njimi,
2122 Maj   |                nemirno, kakor da je bil zgrešil pot, priplezal na moj čevelj
2123 Obnem |                ne za trenotek; veter je zibal žito na polju, klasje se
2124 Maj   |         spodnjim životom; cvetica se je zibala. Oprezno sem vzdignil roko,
2125 Maj   |            pričelo polagoma in v vrstah zibati in zadobilo je čudne, pošastne
2126 Inc   |               Ko je bil tako postrgal z zida svoje ime, se nameri vesel
2127 Strah |                bili šli nekam na svatbo zijala prodajat. Otrok se je stisnil
2128 Leda  |             zanjo. ~Opoldne, ko je belo zimsko sonce trudno pomežiknilo
2129 Strah |               je morda strah?' Otrok ne zine, tiščí se k zidu, se trese
2130 Inc   |                ki jih piše trepetaje na zlato obrobljen papir. Brezoblična,
2131 Maj   |            pobožal in sem mu rekel: "Ti zlatozeleni, mehki cvet, ti nebogljeni,
2132 Maj   |               razcvelih šmarnic. Nežno, zlatozeleno cvetje mladih smrek in borovcev
2133 Inc   |           svojih mislih, plemenit, brez zlega in hinavščine v svojih čustvih,
2134 Maj   |                 luč. Cvetici se je bilo zlomilo stebelce pod vratom in glava
2135 Leda  |               ni več. Poleg šape, ki se zmagovito opira ob mizo, se prikaže
2136 Leda  |                in jopi; tudi zanj se ni zmenila, on pa je zakričal od jeze
2137 Maj   |               luči. Po tej lepoti se je znad gozda, še v meglenem somraku
2138 Gospod|              globokih jam, dolgi, ostri zobje so se režali nad golo, silno
2139 Ogled |               razjedena od pohlepnosti, zobjé obrušeni od zlata, ki so
2140 PeterK|                sužnja, ki se je spuntal zoper gospoda. Služil je vdano
2141 Inc   |                 tenke, nežne korenine v zrahljani prsti, še v spominu na roso
2142 Maj   |                 bi zadobile prostora in zraka; toda nekaj temnega, ne¸usmiljenega
2143 Inc   |               srcu je; jasna je v njem, zrela, vpije, da bi ugledala jutranjo
2144 Inc   |               le neprijetne in žalostne zunanje stvari, ki mi vežejo trudno
2145 PeterK|                 je gnal govedo na pašo, zvečer s paše; tako je živel v
2146 Inc   |             čuva, da bi nikoli nihče ne zvedel za kapelico, v kateri hrani
2147 Leda  |                 bilo potreba slišati in zvedeti brez odlašanja, še tisti
2148 Inc   |             pesmi. Sladko cingljanje mu zveni v ušesu -- odkod? Kakor
2149 PeterK|                 kakor je bil pač vajen; zvesto je ubogal gospodarja, gonil
2150 Ogled |              gorenjim robom opira samih zvezd, sloni s spodnjim na dnu
2151 Inc   |             shrani skrbljivo med šolske zvezke in ljubezenska pisma, da
2152 Ogled |                in trakov, brez krink in zvončkov, vsi goli, našemljeni edinole
2153 Otroci|                 nebeško, tam pa je bila zvonka in resnična vsaka beseda,
2154 Strah |                 zasmejal ter je zapel z zvonkim glasom: ~"Nič nam ne morejo --
2155 Leda  |             molé kvišku lesene noge, se zvrne Marijan sam in nikjer ga
2156 Leda  |                  spotaknil se je obnjo, zvrnil se na kolena ter si razlil
2157 Leda  |                 zategnjeno in žalostno, zvrnilo se mi je raz prsi, zavzdihnil
2158 Leda  |            strahú. Prikaže se kocinasta šapa in pomete z enim mahom vso
2159 Leda  |                 se prikaže druga in nad šapama špičast gobec. To je Leda. ~
2160 Obnem |                na tem tihem semnju brez šatorov, brez kramarjev, mešetarjev
2161 Maj   |               in mravljincu, senicam in ščinkovcem, praproti in šmarnicam,
2162 Ogled |              prej vse le sanjalo in sem šele zdaj prav izpregledal? Bil
2163 Strah |              eden je imel grbo drugi je šepal, tretji je bil bebec. ~Bebec
2164 Strah |                obema onima ter je rekel šepavcu: ~"Tako se mi zdi, ko točim,
2165 Inc   |                 kedaj? Tiho skrivnostno šepečejo besede, šume kakor z vetrom
2166 Inc   |            nazadnje siloma, jecljaje in šepetaje iztisne iz grla, ker molčati
2167 Ogled |               kodri, so kazali za njim, šepetali: "Glejte ga, to je tisti,
2168 Otroci|                so bile napol razumljivo šepetanje; nobena povest ni ime!a
2169 Gospod|              zaznamenoval kar po pet in šest zapovrstjó. In zdelo se
2170 Obnem |               so gledale nemirno, so se širile čeznaturno, so kazale golo
2171 Ogled |                od vrha do tal. Imela je širok ovratnik od žlahtne bobrovine
2172 Ogled |       blagomilje. Ni trosila cekinov iz širokih rokavov, ni delila pogač
2173 Ogled |               ni je spoštljive suknje s širokim ovratnikom od žlahtne bobrovine,
2174 Maj   |       preprežena s svežim praprotjem in širokimi njivami borovnic,; kraj
2175 Strah |                 trese po vsem telesu in šklepeče z zobmi. 'No, Mihec, kaj
2176 Ogled |                 ogledalu je laž z zobmi šklepetaje slekla ukradeno oblačilo
2177 Gospod|                  kakor se ob rani zarji škratje poskrijejo v gozd. Sanje,
2178 Inc   |               strani brizga pohlepnost, škropi zavist pljuje sovraštvo;
2179 Ogled |                  je na vse štiri strani škropila dobrotljivost in blagomilje.
2180 Maj   |              stisnjena družba razcvelih šmarnic. Nežno, zlatozeleno cvetje
2181 Maj   |                 ščinkovcem, praproti in šmarnicam, hrastom, smrekam in borovcem,
2182 Ogled |                šla je mimo nas in njeni šolni se niso doteknili tal...
2183 Inc   |                ter shrani skrbljivo med šolske zvezke in ljubezenska pisma,
2184 Leda  |               in tresel, da se odpre ta špičasti gobec; v lica mi je iz duše
2185 Inc   |             nego da bi bratu le za ozko špranjo odprl duri v hram, kjer
2186 Gospod|        ogledovanje. Postal je pred prvo številko v vrsti, pred visokim, vitkim
2187 Obnem |              čemerni učitelji in veliko število zakrknjenih biričev. ~Vsa
2188 Otroci|             razločil obraz najmlajšega, štiriletnega Tončka, od obraza desetletne
2189 Otroci|                 glasom posvaril Tonček, štiriletni, ki je hodil še v krilu. ~
2190 Maj   |                 segale do trebuha, in s štorastimi, ogromnimi nogami, ki so
2191 Maj   |          grmičevjem in praprotjem nizki štori, siromašni; zdelo se mi
2192 Maj   |                rok in nog. Izpod mrtvih štorov so ječé koprnele mladike,
2193 Obnem |                stisnjene, izpod njih so štrlele trde čeljusti; malokdaj
2194 Inc   |            skrivnostno šepečejo besede, šume kakor z vetrom leteče listje --
2195 Inc   |            misel, namesto, da bi svetla švignila proti nebu, prhutá nestalno,
2196 PeterK|             storilo: razjokal sem se od žalosti in sramu. -- ~*** ~
2197 Otroci|            veselega pa tudi nič posebno žalostnega; kajti bilo je mrtvo, saj
2198 Ogled |                 in nakita, brez žide in žameta. Grešni človek je stopil
2199 Gospod|                gora, na vrhovih se je v žarkih zgodnje zarje belil prvi
2200 Maj   |           mladih smrek in borovcev je z žarkimi venci ovijalo zamolklo vejevje.
2201 Obnem |            utrujenosti, ne lakote in ne žeje. Oči so srepele napeto ustnice
2202 Obnem |                 umrl bi rad, lačnemu in žejnemu ti bo smrt bolj zaželjena
2203 Obnem |             zgodi karkoli! Če je kakšna želja, je le ena: storiti stopiti,
2204 Inc   |              neustrašen, zadnje resnice željan posegel v lastne globočine,
2205 Inc   |            trkati, že pogledu njegovemu željnemu, vročemu so se odpirale
2206 Inc   |           nikoli ne bodo slišali, ki so željni čakali na tvojo besedo,
2207 Obnem |           mladeniči in starci, moški in ženske; gnetli so se in prerivali
2208 Ogled |               delila pogač iz gosposkih žepov, toda smehljala se je ljubó
2209 Inc   |                 zatajena, bi te vekomaj žgala na srcu; in ti, o romar,
2210 Ogled |              brez lišpa in nakita, brez žide in žameta. Grešni človek
2211 Obnem |              znamenja so pričala, vsaka žila pod kožo je koprnela, da
2212 Obnem |                trenotek; veter je zibal žito na polju, klasje se je priklanjalo
2213 Leda  |              nadporočnikova psica. Lepa žival je bila; katere pasme, ne
2214 Obnem |                smrt in vesoljni konec. ~Živeli so vsi edinole v tem pričakovanju,
2215 Inc   |               zaplele se in zagozdile z živim omrežjem naravnost v sredino;
2216 Otroci|              mati, ki je bila šla krmit živino. ~Stara dva sta sedela globoko
2217 Gospod|            Stotnik je bil sila visokega života, za glavo je bil višji od
2218 Maj   |           potresaval z debelim spodnjim životom; cvetica se je zibala. Oprezno
2219 Leda  |            vrsti, na policah skodelice, žlice in ostanke črnega kruha;
2220 Obnem |                posvetna gospoda: rejeni župniki, tenki kaplani, cesarski
2221 Ogled |              cerkovnik s kadilnico pred župnikom: "Pokleknite hvalite jo