OTROCI IN STARCI

Otroci so imeli navado, da so se pogovarjali, preden so šli spat. Posedli so po široki peči in so si pripovedovali, kar jim je pač prišlo na misel. Skozi motna okna je gledal v izbo večerni mrak z očmi, polnimi sanj, iz vseh kotov so se vile kvišku tihe sence in so nosile prečudne bajke s seboj.

Pripovedovali so, karkoli jim je prišlo na misel ali na misel so jim prišle samo lepe zgodbe, iz sonca in toplote, iz ljubezni in upanja spletene. Vsa prihodnost je bila en sam dolg in svetel praznik; med Božičem in Veliko nočjo ni bilo pepelnice. Tam nekje za pisanim zagrinjalom se je vse življenje migljajoče in utrinkujoče prelivalo tiho iz luči v luč. Besede so bile napol razumljivo šepetanje; nobena povest ni ime!a začetka, ne razločne podobe, nobena pravljica konca; časih so govorili vsi štirje otroci hkrati in nihče ni motil drugega; vsi so gledali zamaknjeni v tisto prelepo luč nebeško, tam pa je bila zvonka in resnična vsaka beseda, je imela vsaka povest svoje čisto živo in jasno lice, vsaka pravljica svoj sijajni konec.

Otroci so si bili tako podobni med seboj, da se v mraku ni prav nič razločil obraz najmlajšega, štiriletnega Tončka, od obraza desetletne Lojzke, najstarejše med njimi. Vsi so bili v lica ozki in drobni in vsi so imeli velike, nastežaj odprte, váse in v daljavo zamišljene oči.

Tisti večer je z nasilno roko poseglo v nebeško luč nekaj neznanega iz tujih krajev udarilo neusmiljeno med praznike, povesti in pravljice. Pošta je bila oznanila, da je oče "padel" na Laškem. "Padel je." Nekaj neznanega, novega, tujega, čisto nerazumljivega je stopilo prednje, je stalo tam visoko in široko, pa ni imelo ne obraza, ne oči, ne ust. Nikamor ni sodilo; ne v to glasno življenje pred cerkvijo in na cesti, ne v ta topli mrak na peči, tudi ne v pravljice. Ni bilo nič veselega pa tudi nič posebno žalostnega; kajti bilo je mrtvo, saj ni imelo ne oči, da bi s pogledom razodelo, čemu in odkod, in ne ust, da bi z besedo povedalo. Misel je stala pred to ogromno prikaznijo uboga in plaha, kakor pred silnim črnim zidom, in ni mogla nikamor. Približala se je zidu, tam je obstrmela in je umolknila.

"Kedaj pač se zdaj povrnejo?" je zamišljen vprašal Tonček.

Lojzka ga je ošinila z jeznim pogledom:

"Kako bi se povrnili, če so padli?"

Vsi so molčali, vsi štirje so stali pred silnim črnim zidom in niso videli čez.

"Tudi jaz pojdem na vojsko!" se je nenadoma oglasil sedemletni Matijče, kakor da je bil z urno roko zagrabil pravo misel in vse, kar je treba reči.

"Si premajhen!" ga je z globokim glasom posvaril Tonček, štiriletni, ki je hodil še v krilu.

Milka, najdrobnejša in najbolehnejša med vsemi, zavita v preveliko materino ruto, da je bila podobna popotni culi, je prosila s tihim, mehkim glaskom, kakor odnekod izpod sence:

"Kakšna da je vojska, to povej, Matijče... povest pripoveduj!"

Matijče je razložil:

"Vojska je pač taka, da se ljudje koljejo z noži, sekajo s sabljami in streljajo s puškami. Kolikor več jih pokolješ in posekaš, toliko boljše je, nobeden ti nič ne reče; ker tako mora biti. To je vojska."

"Pa zakaj se koljejo in sekajo?" je vprašala Milka, nebogljenka.

"Za cesarja!" je rekel Matijče in obmolknili so. V daljni daljavi se je prikazalo pred njih zastrtimi očmi nekaj silnega, od svetle glorije obžarjenega. Niso se genili, sapa si je komaj upala iz ust; kakor v cerkvi ob vélikem blagoslovu.

Nato je Matijče vdrugič zamahnil z naglo roko ter zagrabil svojo misel morda le zato, da bi na obé strani razmaknil tišino, ki je mrko ležala nad njimi.

"Tudi jaz pojdem na vojsko... nad sovražnika pojdem!" "Kakšen pa je sovražnik... ali ima rogove?" je iznenada vprašal tanki Milkin glas.

"Seveda jih ima... kako pa bi drugače bil sovražnik?" je resno in skoraj jezno zatrdil Tonček.

Tudi sam Matijče ni vedel pravega odgovora.

"Mislim, da jih nima!" je rekel počasi, toda beseda se mu je gredoč ustavila.

"Kako bi imel rogove... človek je, kakor mi!" se je oglasila nejevoljno Lojzka; nato pa se je zamislila in je še rekla: "Samo duše nima!"

Po dolgem preudarku je vprašal Tonček:

"Kako pa je, če človek pade v vojski... takole vznak?" Pokazal je, kako človek pade vznak.

"Pobijejo ga... do mrtvega!" je mirno razložil Matijče. "Oče so obljubili, da mi prinesejo puško s seboj!"

"Kako bi jo prinesli, če so padli!" ga je osorno zavrnila Lojzka.

"Pa so jih pobili... do mrtvega?"

"Do mrtvega!"

Osmero mladih, nastežaj odprtih oči je zamolklo in plaho strmelo v mrak... strmelo v nekaj neznanega, srcu in pameti nerazumljivega.

Ob tistem času sta sedela stari oče in stara mati pred hišo na klopi. Zadnja rdeča zarja se je svetila izza temnega listja na vrtu. Tih večer je bil; samo od hleva sem se je pridušeno glasil zategnjen, že hripav jok; najbrž je bila tam mlada mati, ki je bila šla krmit živino.

Stara dva sta sedela globoko sključena, tesno drug ob drugem in sta se držala za roko, kakor že dolgo ne poprej; gledala sta v nebeško zarjo večerno z očmi brez solz in nista rekla nobene besede. --

****