Chapter

  1 MimoZ |         lesketalo tam zunaj v soncu, mi je bilo tuje; ljudje, ki
  2 MimoZ |              za zmerom! ~Omeglilo se mi je bilo oko za trenotek;
  3 MimoZ |             in je ugasnil... in bilo mi je, kakor da sem šel po
  4 MimoZ |              v globoki jarek. Zdi se mi, da je bilo mesto že v daljni
  5 MimoZ |              jih ljubil nekoč, ki so mi tujci ob tej uri... V daljavo
  6 BrezD |            kavarnami smo se skrivali mi, ki ni bil za nas ustvaril
  7 BrezD |            je dejal moj prijatelj in mi ni pogledal v obraz. "Zdajle
  8 BrezD |              nisem bil dom in zdi se mi, kakor da je domovina že
  9 BrezD |              od mene in bojim se, da mi nazadnje popolnoma ne izgine
 10 BrezD |             Glas se mu je tresel, ko mi je pripovedoval, da pojde
 11 BrezD |         objelo mene samega, stisnilo mi srce kakor v čudnem strahu... ~
 12 BrezD |               Čas je; tako daleč, se mi zdi, da je domovina že od
 13 BrezD |              od mene in bojim se, da mi naposled popolnoma ne izgine
 14 BrezD |             in prestrašil sem se, ko mi je pripovedoval. ~"Nekoč,
 15 BrezD |             se kakor pijan; solze so mi tekle po licih -- ali od
 16 BrezD |              pogledal v obraz... Žal mi je bilo potem in bolan sem
 17 BrezD |          njegovem pripovedovanju, da mi je bilo samemu težko pri
 18 OPresc|           ter se napotil. ~Deset let mi je bilo takrat, Lojze je
 19 OPresc|           svetu tista dolina; zdi se mi, kakor da bi je ne bilo
 20 OPresc|          mislili na préšce in zdi se mi zdaj, da sploh nikoli nismo
 21 OPresc|              sem se opotekel, ker se mi je bilo zazdelo nenadoma,
 22 OPresc|         pogrebna pokrajina. In skoro mi je, kakor da se je resnično
 23 OPresc|              ravan in vse življenje. Mi pa smo hodili v kolobarju
 24 OPresc|        kmečkem vozu in smo spali, se mi je sanjalo še zmerom, da
 25 Greh  |            ali plezam navzgor, pa se mi samo zdi, da hodim navzdol? --
 26 Greh  |          srepo pogledal? Kakor da bi mi bilo zapisano na čelu. --
 27 Greh  |              te ne bo zapustil. Tako mi je pri srcu, da te bom videla
 28 Greh  |              slišal in samo zdelo se mi je tako, da gledajo name
 29 Greh  |          tako, da gledajo name in da mi očitajo. Nihče ne ve ničesar
 30 Tinica|            in je jecljal. ~"Zakaj si mi to storila, Tinica?" ~Stresla
 31 Tinica|            se ozrla nanj. ~"Zakaj se mi umikaš, Tinica? Daj, da
 32 Tinica|            je hitela dalje. ~"Hladno mi je in dom je že blizu in
 33 Zaljub|              je napil vina moj fant, mi je pripovedoval; jezik mu
 34 Zaljub|             sem slišal njeno ime, se mi je zdelo, da me je nekdo
 35 Zaljub|             moje lakajstvo. In to bi mi bilo dobro délo. Tisti večer
 36 Zaljub|             zasvetilo, zableščalo se mi je pred očmi. Videl sem
 37 Zaljub|           lep večer je bil. Zdelo se mi je, da sem zmerom manjši
 38 Zaljub|             tukajle nad levim ušesom mi manjka šop las -- izruval
 39 Zaljub|            Bog vedi, kako je prišlo, mi je pripovedovala lepe stvari
 40 Zaljub|          čudnega -- ob tisti uri, ko mi je pripovedovala, sem spoznal,
 41 Zaljub|        gledam, da vzamem človeku, ki mi pride pod roke, kolikor
 42 Zaljub|         trgal rože, ki so dišale, da mi je bilo motno pred očmi,
 43 Zaljub|             Bog vedi kako; smilil se mi je in strah me je bilo.
 44 Zaljub|         nekoliko odebelela in zdi se mi, da so njene oči večje..."
 45 Zaljub|        žalost in sredi te žalosti se mi je zjasnilo v duši. O, prijatelj, --
 46 Zaljub|          prijatelj, -- Bog vedi, kaj mi je bilo prišlo na misel.
 47 Zaljub|          tudi tista rdeča pentlja se mi je prav lepo podala... ~
 48 Zaljub|              vekah; tudi las, zdi se mi, da ni imela; slučajno se
 49 Zaljub|              prijatelj, to solzo, ki mi je orosila oko... Vzdihovalo
 50 Zaljub|        usmiljenja. Celo mize, zdi se mi, so stokale; ali veter je
 51 Zaljub|             gumb na telovniku, ki se mi je bil odpel in je visel
 52 Zaljub|             vzhajajoče lune; lepo se mi pod in rečem ti, da bi mi
 53 Zaljub|            mi pod in rečem ti, da bi mi bilo malo sitno, ko bi ne
 54 Zaljub|            Natakar je spal; pri srcu mi je bilo tako žalostno, da
 55 Vedom |            je pošten človek. Tako se mi godi zmerom; saj nisem za
 56 Vedom |              nisem ljubil ženske. Če mi odgovoriš, da me ne ljubiš
 57 Vedom |             bi bila nepotrebna in bi mi bila samo v nadlego. In
 58 Vedom |         hodim. Kaj ti ni prav?" ~"Ni mi prav!" je odgovoril Krničar
 59 Vedom |          blede, te vprašam?" ~"Pusti mi telovnik! Ni mi do šale." ~
 60 Vedom |                Pusti mi telovnik! Ni mi do šale." ~Krničar se je
 61 Vedom |             misliš?" ~"Da. Prav zdaj mi je prilika ugodna, da dobim
 62 Vedom |             s politiko, in preostaje mi tudi še časa, da študiram,
 63 Vedom |             časa, da študiram, če se mi bo hotelo... Sit sem tega
 64 Vedom |              so litanije moje, tedaj mi jih pusti; opravim sam!" ~
 65 Vedom |            ob poti in zabavljati, ko mi je srce polno zavisti in
 66 Vedom |               dragi moj, ali usta so mi zaklenjena z devetero ključavnico.
 67 Vedom |                 Sam ne vem... Res se mi zdi že pusto in rad bi živel...
 68 Vedom |              kako si uganil? Pravkar mi je bilo prišlo na misel
 69 Vedom |             sence ni odgnal. ~"Zakaj mi ni odzdravila? Vrnila se
 70 Vedom |               da bi se ozrl in da bi mi odgovorila? Saj je vedela,
 71 Vedom |              in si je mislil: Kaj bi mi pač odgovoril, če bi mu
 72 Vedom |         morda sem slabo spal in zdaj mi prihajajo na pamet reči,
 73 Vedom |          Pozna se ti, siromak! Pa bi mi bil verjel, ki imam izkušnje!
 74 Vedom |              Kaj ti nisem pravil? Pa mi tudi tega nisi verjel! --
 75 Vedom |           Sam še ne vem natanko. Kar mi je v mislih, v srcu, je
 76 Vedom |               Iz tega nejasnega čuta mi je treba šele zajeti, da
 77 Vedom |          onadva nista bila mrtva. Ni mi mogoče, da bi mislil na
 78 Vedom |              je pripovedoval,"kaj se mi je sanjalo nocoj. Bili smo
 79 Vedom |          Bili smo tam, Bog vedi kje, mi vsi: ti, Greben, Pasar,
 80 Vedom |         dokler ne boš pameten! Če se mi še enkrat zacmeriš, ti nategnem
 81 Sreca |             kakor jo uživam jaz. Kdo mi je povedal nekoč, v davnem
 82 Sreca |            sem te preveč ljubil! Kdo mi je povedal, da te ne ljubim,
 83 Sreca |          kako te ljubim, ponudila si mi prsi svoje in si me nadojila
 84 Sreca |            vsem telesu in noge so se mi opotekale. Že koj od začetka
 85 Sreca |              morda še dekleta, ki bi mi kuhala čaja. Tako bi bil
 86 Sreca |              sem bil in prikazala se mi je sreča v nedeljski kmečki
 87 Sreca |            in je sklonil glavo. ~"Ni mi mraz, Barica!" ~Z lenimi
 88 Sreca |            kaj rada, Barica, ne reci mi nikoli več, da sem bolan!
 89 Sreca |              se bojiš, Barica? Tesno mi je tukaj, umrl bi! Samo
 90 Sreca |              jaz moram odtod! Zdi se mi časih, da mi leži na prsih
 91 Sreca |           odtod! Zdi se mi časih, da mi leži na prsih ves ta črni
 92 Sreca |             v marcu že menda; toliko mi je povedal Strehar." ~"Pridi
 93 Sreca |              legla na srce. "Povejte mi, kaj bi počel pri vas? Ali
 94 Sreca |              ni še tako blizu, da bi mi napravljali krsto, čakali
 95 Sreca |    vzplapolavalo je krilo... ~"Pa so mi že tesali krsto, čakali
 96 Sreca |          izbi. Saj si ne upaš, da bi mi pogledal v oči, zato da
 97 Sreca |            bi govoril s tabo, zdi se mi, da bi te ne bilo več; prestrašil
 98 Sreca |           glavo. ~"Reci zdaj, poreci mi eno samo besedo! Samo z
 99 Sreca |           nego v njenem glasu. ~"Kaj mi bo mraz! Samo zategadelj
100 Sreca |             je vrnil v sobo. ~"Niste mi še rekli zbogom, teta! Kaj
101 Sreca |            bile njegove misli. ~"Daj mi kovčeg pa zbogom!" ~"Postani
102 Sreca |           zmerom te imam rad, ali ni mi prav, da se poslavljaš,
103 Sreca |              veliko o tej stvari, pa mi še zmerom neče v glavo...
104 Sreca |         otročjih sanjah umetniki. Pa mi je odleglo. Še Bog, da sem
105 Sreca |             leta! -- Prijatelj, bodi mi prijazen, ostavi me!" -- ~"
106 Sreca |       mladosti, iz domovine. ~Zdi se mi, da nisem tako bolan, zdi
107 Sreca |             nisem tako bolan, zdi se mi, da bi lahko še vstal, napotil
108 Sreca |           toplo je pri vas!... Zakaj mi gledaš tako srepo v obraz,
109 Sreca |         vredno tvoje srce!... Nič se mi ne umikajte, vi blagi ljudje,
110 Sreca |              blagi ljudje, oprostite mi, da ste me ljubili... saj
111 Sreca |               pijan sem, opletajo se mi noge... Poceni je vino,
112 Sreca |               sveti Frančišek, ki se mi bližaš od stene tako prijazno,
113 Sreca |             pisani gneči, ne bile bi mi noge tako trudne in neokretne,
114 Sreca |               tam je zasijal! Počasi mi prihaja naproti -- bela
115 Sreca |           leglo name, kakor da bi se mi bila zavalila na prsi ostudna
116 Sreca |              oknom; dvorišče, zdi se mi, da je bilo v prejšnjem
117 Sreca |              električne luči, sijejo mi skozi okno kakor spomladanski
118 Sreca |           Nekaj ostudnega in težkega mi je bilo leglo na prsi... ~
119 Sreca |           bilo leglo na prsi... ~Kaj mi niso znani tisti glasovi,
120 Sreca |             Ne bom ti pisal, kako se mi je godilo; kmalu pridem
121 Sreca |         kmalu pridem dol in zapisano mi je vse na obrazu. Tam bom
122 Sreca |      odgovoriti z besedami, ali tako mi je bilo, da bi se zasmejal
123 Sreca |          slutil si jih. In očital si mi v svojem srcu: 'Odrešitelj,
124 Sreca |              besede tiste živali, ki mi jaha na tilniku? Zazdi se
125 Sreca |            jaha na tilniku? Zazdi se mi časih prav na tihem, da
126 Sreca |             besede do besede. In ona mi je odgovorila, da ji je
127 Sreca |            Spoznal sem to reč in žal mi je bilo tiste lepe ljubezni... ~
128 Sreca |             je bral te pesmi! Zdi se mi, kakor da bi gledal iz teh
129 Sreca |            tako stopil predme? Zakaj mi nisi prej nikoli tako pogledal
130 Sreca |            plašno, prijatelj? Krepko mi stisni roko!" ~Nerodno je
131 Sreca |            mu orosile oči. ~"Oprosti mi, Franc, za božjo voljo!
132 Sreca |           tresle. ~"Teta, pripravite mi posteljo!" ~Ozrli so se
133 Sreca |              je z rameni. ~"Resnično mi je žal, dragi gospod, od
134 Sreca |           žal, dragi gospod, od srca mi je žal! Poznam vaše pesmi
135 Sreca |        povsem nezanimivi!... Spišite mi, dragi gospod, kakšno Jamo
136 Sreca |              se pomeniva... Resnično mi je žal!" Franc je ugledal
137 Sreca |           zaigral nasmeh. ~"Zakaj pa mi to pripoveduješ? Vedel sem
138 Pozdr |           spominjalo." In zazdelo se mi je, da je nikoli ni bilo,
139 Pozdr |           neprestano v mojem srcu in mi ne dajo, da bi poljubaval
140 Pozdr |          predpasniku in črnem krilu, mi je prinesla vina. Pobožal
141 Pozdr |               in o, moje sanje so se mi bile vsesale s trdimi, od
142 Pozdr |              nekdo iz groba?" ~In ko mi je odgovorila, je zaškropilo
143 Pozdr |           zadnjič na cesti. Če bi se mi utelesila domovina, bi imela
144 Pozdr |        zažarela so ji lica, položila mi je roko okoli vratú... Zasmejala
145 Pozdr | žalostno-veselo dušo. ~Pripovedovala mi je svojo pot, tisto razhojeno
146 Pozdr |             penečih se ustnic. Težko mi je bilo, poslušal sem natančno,
147 Pozdr |          najinih licih, ali pri srcu mi je bilo kakor pijanemu razbojniku, --
148 Pozdr |             v dnu svojega srca in ki mi ne da miru v neumnih sanjah.
149 Pozdr |     začudenja in radosti, od srca se mi je razlila sladka toplota