Chapter

  1 MimoZ |         slepec, opoteka se, pada; samo še plešasto glavo sem videl,
  2 BrezD |          pred petimi leti je bil, samo da je nosil dostojno suknjo
  3 BrezD |          samujočega, omahujočega. Samo časih, iz barve, iz črte --
  4 OPresc|         bilo vse mirno, začarano. Samo oblaki so hiteli. ~Tone
  5 OPresc|          je bila skrita v drevju; samo mala, žalostna cerkev je
  6 OPresc|            ali slišal se je skoro samo tenki glas Hančin, ki je
  7 OPresc|      premislil se je precej in je samo zakričal: "Le pridi enkrat
  8 OPresc|         in tako se ni nič genilo; samo tam na najvišjem holmu se
  9 OPresc|        Holmu; mnogo nas čaka tam. Samo troje hiš je, naokoli pa
 10 OPresc|    oblakov. Blato je bilo osušeno samo zgoraj, ali ko je noga stopila,
 11 OPresc|        zazibalo se je in streslo, samo luža je bila naokoli in
 12 OPresc|         Hanca; držala ga je z eno samo roko, in ker je bila upognjena
 13 VTemi |          je bil in koščen, nelep, samo oči so bile lepe in velike,
 14 VTemi |        cilja, nihčè ni vedel kam. Samo to so vedeli, da se vrne
 15 VTemi |           je svetilo medlo, morda samo od svetilke, ki je gorela
 16 VTemi |           Ana je pogledala v izbo samo časih in se je vrnila pred
 17 VTemi |           srepo skrb na obrazu... Samo zdaj bi ne smelo biti tako,
 18 VTemi |        utihnilo, oddaljilo se je; samo v mislih so bili koraki,
 19 Greh  |           več križ, svetilo se je samo Kristusovo telo. ~Stopil
 20 Greh  |          peli, in tudi sam je bil samo val tega morja, glas te
 21 Greh  |        več poti. In ko se je zvon samo še nalahko zibal, je stokalo
 22 Greh  |       razločiti v cerkvi nič več, samo od velikega oltarja se je
 23 Greh  |      čisto razločno, ni se mu več samo zdelo, da ga nekdo kliče;
 24 Greh  |     okroglim kladivom, ki je bilo samo ohlapno pritrjeno na ročniku
 25 Greh  |          je stopil na stopnice. ~"Samo brž, o Jezus!" ~Tresel se
 26 Greh  |          plezam navzgor, pa se mi samo zdi, da hodim navzdol? --
 27 Greh  |        podstrešja, od kupole... ~"Samo brž, o Jezus!" ~Zasvetilo
 28 Greh  |          so videli. -- Vprašal je samo tako, nalašč, in se je smejal
 29 Greh  |      hudobni, mežikavi pogled. -- Samo nalašč je vprašal nocoj,
 30 Greh  |        njenim očem ni verjel. ~-- Samo igra se z mano, kakor sem
 31 Greh  |           bila tišja in mirnejša, samo zvezde so svetile. Na desni
 32 Greh  |    zjutraj vzbudil in bi bilo vse samo sanje. In potem bi bilo
 33 Greh  |          nihče ni morda slišal in samo zdelo se mi je tako, da
 34 Greh  |        storili Martinu nič zlega, samo čez poldan je bil zaprt...
 35 Greh  |        neizmerno pusti pokrajini. Samo kamenje, kamenje, nikjer
 36 Greh  |          ni bilo več hiš ob poti; samo tupatam še siromašna koča,
 37 Greh  |          bil vajen in jih je obul samo ob nedeljah, toda kmalu
 38 Greh  |              Toda zasvetilo se je samo in je švignilo mimo. ~--
 39 Greh  |          kakor da bi stale mirno, samo časih se je zasvetilo nekaj
 40 Greh  |           bil droben in slaboten, samo glava je bila nenaravno
 41 Greh  |          morda še na istem mestu. Samo pogledati bi bilo treba --
 42 Greh  |         da bi koga ne srečal. ~-- Samo da bi prišel varno do pokopališča
 43 Tinica|            ki mu ni poznal cilja. Samo drugam, kamorkoli. Ali zdaj
 44 Tinica|          narisal Tinico z ogljem. Samo obraz. In vse črte so bile
 45 Tinica|         povsod njegovo srce -- ne samo na njenem obrazu, v njenih
 46 Tinica|        srcu. Preteklost je mrtva, samo grenak spomin še gloje v
 47 Tinica|        izbo. Vsa je bila v mraku, samo bujen žarek svetlobe je
 48 Tinica|      Prijazen je bil njegov obraz samo, kadar je sanjal in je bil
 49 Tinica|         Bolj nego divje življenje samo ga je rušil strah pred tem
 50 Tinica|       prestrašen v lica, je videl samo en obraz -- Tinico v profilu,
 51 Tinica|           se nič ne bilo zgodilo, samo oči so gledale nestalno,
 52 Tinica|           ves bled in umazan. ~V ~Samo malo časa je še trajalo
 53 Tinica|         po čisti spomlad; bilo je samo na površju, zakrivalo je
 54 Tinica|           bile mirne in nedolžne, samo iz oči je gledala nagota
 55 Tinica|        komaj do kolen, roke gole, samo tenek trak je držal na ramenih
 56 Tinica|           poti ga je obšel strah. Samo še sto, morda dvesto korakov
 57 Tinica|         sredi pustega predmestja. Samo petdeset korakov morda,
 58 Tinica|         drugih ljudi. Razloček je samo v večji ali manjši meri
 59 Tinica|        brigajo nikogar in so grde samo tedaj, kadar jih človek
 60 Tinica|       kadar jih človek pokaže, in samo zategadelj, ker jih pokaže
 61 Tinica|       tiho so gledale velike oči, samo rdeče ustnice so žarele
 62 Tinica|          vstajenje. Njegov je bil samo greh, ki je mežikal laskavo
 63 Tinica|       Whistlerjev... Khnopffov... samo greh je bil njegov; nikoli
 64 LepaV |           misel, da je bila sreča samo tedaj, samo tam -- v tistem
 65 LepaV |         je bila sreča samo tedaj, samo tam -- v tistem otroškem
 66 LepaV |           hipen pogled, ah, morda samo senca, ki je bila šinila
 67 LepaV |          zasvetile njegove oči. ~"Samo v sanjah, samo v tistem
 68 LepaV |     njegove oči. ~"Samo v sanjah, samo v tistem otroškem hrepenenju
 69 LepaV |  življenja ponesrečen poskus..." ~Samo v sanjah... v tistem otroškem
 70 LepaV |          toda zakaj bi je ne pil? Samo majhno čašico vroče dišeče
 71 LepaV |          umaknila se je za korak. Samo trenotna senca je bila zastrla
 72 LepaV |          in neprijazen ... ~Zakaj samo v sanjah, samo v tistem
 73 LepaV |              Zakaj samo v sanjah, samo v tistem otroškem hrepenenju
 74 LepaV |          raz ramena in duri so se samo narahlo priprle. ~******** ~
 75 Zaljub|          hipna radost je zasijala samo kakor medla luč iz teme
 76 Zaljub|     pometat; tako bi lajali nanje samo psi, ki jih je bil Bog resnično
 77 Zaljub|        kakor ljubi človek žensko. Samo natura moja se je vzbudila.
 78 Zaljub|          gnusi, Razen sebe poznam samo še enega in kadar mu stisnem
 79 Zaljub|      življenja. Prej je bila zame samo ljubezniva dama, ali kakor
 80 Zaljub|            kjer je sama žalost in samo vzdihovanje. Ko sem videl
 81 Zaljub|          očmi naravnost v dušo in samo enkrat v življenju sem videl
 82 Zaljub|          da se spreminjajo ljudje samo od danes do jutri, da se
 83 Zaljub|         ter zidal lepo sam dalje; samo streho je bilo treba še
 84 Zaljub|          je bil odpel in je visel samo še na eni sami niti. Ko
 85 Zaljub|      mogel poljubiti mezinec, ah, samo beli pajčolan na njenem
 86 Zaljub|      doslej se še niso prikazale, samo nekoč je nekaj zaplapolalo,
 87 Vedom |          nepotrebna in bi mi bila samo v nadlego. In če porečeš,
 88 Vedom |    Vedomec -- dobro si jo krstil. Samo vedomci imajo take oči."
 89 Vedom |         Prodal si za pošteno ceno samo svoje priučene zmožnosti.
 90 Vedom |       gneče, ki jo je gledal prej samo od daleč in ki jo je sovražil
 91 Vedom |           zdavnaj v srcu in da je samo čakalo trenotka... In vendar:
 92 Vedom |         prezgodaj odtegnila roko, samo za sekundo morda, ali natanko
 93 Vedom |     Nikakršnega opravka ni imela; samo pozabila je, zato ker ni
 94 Vedom |           stal še zmerom ob poti. Samo varanje, domišljija je bil
 95 Vedom |          ni ga bilo. Čakali so ga samo ta večer, nato so ga pozabili,
 96 Vedom |           bil začudil; ozrl se je samo postrani in se je nasmehnil
 97 Vedom |           tudi načrtov nimam. Eno samo novelo bi napisal, dasi
 98 Vedom |        spustilo se je zagrinjalo, samo črne, nerazločne sence so
 99 Sreca |    nastopil svojo pot. To je bilo samo zategadelj, ker nisem videl
100 Sreca |     mogočnem loku vsa zemlja. Eno samo drevo je stalo tam nekje,
101 Sreca |       Tesno mi je tukaj, umrl bi! Samo zunaj je življenje -- no,
102 Sreca | razstavijo na Dunaju!" Razumel je samo napol, ali ves se je stresel
103 Sreca |           tam, po samotnih kotih, samo par nesrečnih, od vseh solidnih
104 Sreca |           je bilo sram in kakor v samo nedosežno nebeško glorijo
105 Sreca |         napravljali krsto, čakali samo še s pokrovom! Nisem vas
106 Sreca |           tesali krsto, čakali so samo še s pokrovom, in glej,
107 Sreca |          srcih, da govorimo o nji samo natihoma, kakor o umirajočem
108 Sreca |          Reci zdaj, poreci mi eno samo besedo! Samo z očesom treni,
109 Sreca |        poreci mi eno samo besedo! Samo z očesom treni, da bom vedela,
110 Sreca |       Zakaj cilja ni... ~Razdalje samo sto korakov, samo petdeset
111 Sreca |        Razdalje samo sto korakov, samo petdeset morda, ali manjša
112 Sreca |   nemirnimi koraki, odgovarjal je samo napol in razmišljen. Pogledal
113 Sreca |          glasu. ~"Kaj mi bo mraz! Samo zategadelj nosim suknjo,
114 Sreca |       Upam si! Tudi ko bi imel za samo vožnjo, bi si upal! Nikoli
115 Sreca |         To ni bolezen, slabost je samo od stradanja... no, teta
116 Sreca |       Zelo sem se pač izpremenil; samo usmiljenja sem še vreden,
117 Sreca |           glavo malo na vzglavje, samo za trenotek, da si odpočiješ!... ~
118 Sreca |        nje. Vedel sem, da je bila samo hipna utrujenost... Klobuk
119 Sreca |       koga pač briga moja suknja? Samo da bi nje ne srečal -- o,
120 Sreca |       mimo in opazila bi me morda samo s srcem, tako od daleč.
121 Sreca |          iskrice ni več, ostal je samo neprijeten duh, kakor po
122 Sreca |         neprestano v tla in vidim samo blato... O, da bi mogel
123 Sreca |         napolnjenih s knjigami. ~"Samo zato, ker rabim denarja
124 Sreca |     izgubljeno! Zapravljen denar! Samo lahkomiseln trgovec, idealist
125 Sreca |           za to literaturo zmerom samo tisti ljudje, ki nimajo
126 Sreca |            Če ozdravim, Barica... samo pri tebi, v tihi sobi...
127 Sreca |          pri tebi, v tihi sobi... samo tiho... tiho..." ~In še
128 Pozdr |          in sem iskal domovine... samo da bi še malo zazelenelo
129 Pozdr |           za silno dimasto senco; samo še bela plinova luč, samo
130 Pozdr |         samo še bela plinova luč, samo še šum ženskih oblek na
131 Pozdr |        nikoli ni bilo, da so bile samo sanje, ki kljujejo zdaj
132 Pozdr |           je odprlo, kjer je bilo samo veselje. Od desne, od leve
133 Pozdr |          v moje srce in kanila je samo še rdeča kaplja... Ozrl
134 Pozdr |         ji ga vtaknil v nedrije,; samo belo, izrezano, čipkasto
135 Pozdr |        tihi noči, ko so poslušale samo dolgočasne stene... ~O slovenska
136 Pozdr |        imajo raskav glas -- in ne samo na ustnicah, tudi na besedah,
137 Poet  |        nebo. ~Bilo je prvikrat in samo tedaj, da mu je prišlo na
138 Poet  |         nalahko po roki, po licu. Samo časih; zgodaj je še bilo,
139 Poet  |         je bila ukaz. Čudil se je samo, da je ugledal časih sredi