Chapter

  1 MimoZ |             Hej? Ne, bratec, to vse ti je tuje, nedosegljivo za
  2 MimoZ |       grozota spoznanja!... ~Kdo si ti, ki si uprl name iz množice
  3 MimoZ |         ponosen tvoj korak. Zdaj se ti že tresejo kolena, nič več
  4 MimoZ |          tvoj spačeni obraz. Sojeno ti je, torej padi, kakor padajo
  5 MimoZ |           padi, kakor padajo drugi. Ti stojiš, se ne ganeš -- moja
  6 OPresc|     zakričal: "Le pridi enkrat dol, ti... coklar!" Tone sam ni
  7 VTemi |             prah. ~"Poglej, Ana, še ti, če ni več kruha v omari!" ~"
  8 VTemi |                Kdo je tukaj? Ali si ti pri meni, Tončka?" ~"Jaz
  9 Greh  |             žarek večerne svetlobe; ti žarki so bili kako tenki,
 10 Greh  |          tudi učitelj. ~"He, kaj pa ti tako pozno? Zakaj se ne
 11 Greh  |                 Zbogom, mati." ~"Če ti je slabo, Tone, ostani doma
 12 Greh  |      pogledala začudeno. ~"Kaj nisi ti ministrant?" ~"Nič ni odgovoril
 13 Greh  |         vztrepetala. ~"Štruklje sem ti skuhala danes, zato ker
 14 Greh  |            prevroče je." ~"Kave sem ti prinesla in kruha." ~Postala
 15 Greh  |          razumeti ničesar... Kaj se ti je sanjalo?" ~"Pozabil sem!"
 16 Tinica|          padel prednjo na kolena. ~"Ti, ki si se vrnila po tako
 17 Tinica|          času... pozdravljam te!... Ti moja preteklost, polna greha
 18 LepaV |          nasmehljale. ~"No, daj, da ti poljubim roko, ti duša moja!"
 19 LepaV |           daj, da ti poljubim roko, ti duša moja!" Vesele so bile
 20 Zaljub|            slovenskemu literatu. In ti ljudje nimajo veliko sreče
 21 Zaljub| najponižnejši hlapec. Ali razodenem ti lahko po pravici, da je
 22 Zaljub|          jih skrivam v miznici. Ako ti je prav, ti jih pokažem. ~"
 23 Zaljub|            miznici. Ako ti je prav, ti jih pokažem. ~"Hvala!" ~
 24 Zaljub|        spremenil tudi stanovanje in ti veš, da je to pri meni vselej
 25 Zaljub|             lepo se mi pod in rečem ti, da bi mi bilo malo sitno,
 26 Vedom |         tebe kdaj vprašal?" ~"Torej ti je vseeno?" ~"Glej, Lucija --
 27 Vedom |             obešanje? Ali želiš, da ti zapojem tisto pesmico? '
 28 Vedom |            lica. ~"Ž njo hodim. Kaj ti ni prav?" ~"Ni mi prav!"
 29 Vedom |            zgrabil za prsi. "Ali se ti blede?" ~Jakob mu je strmel
 30 Vedom |             strmel v obraz. ~"Če se ti blede, te vprašam?" ~"Pusti
 31 Vedom |          deželni ali mestni hlapec, ti živa duša ne more očitati
 32 Vedom |     priučene zmožnosti. Prepričanje ti je še zmerom kolikor toliko
 33 Vedom |            njim! Zgodi se lahko, da ti je na poti ob vsakem koraku,
 34 Vedom |       daljšem premoru: ~"Povedal bi ti, dragi moj, ali usta so
 35 Vedom |             poletnem soncu in dobro ti je bilo. Komaj si vedel,
 36 Vedom |           bilo. Komaj si vedel, kaj ti je usojeno. Živ človek si
 37 Vedom |            svojo stvar? "Tepec!" bi ti odgovoril. In kakor da je
 38 Vedom |             gledale topo. Ali si to ti, prijatelj? -- Kaj bi počel
 39 Vedom |          prijatelj? -- Kaj bi počel ti zdaj, ko bi bil živ človek?
 40 Vedom |                Bij! Bij vedomca, ki ti je izpil kri in življenje!
 41 Vedom |         pili in kartali. ~"Odkod pa ti?" je vprašal debeli Pasar
 42 Vedom |     dolžnost in navada!" ~"Pozna se ti, siromak! Pa bi mi bil verjel,
 43 Vedom |     prijatelj, žalibog! Zaradi tega ti vino še zmerom lahko tekne.
 44 Vedom |            je smejal na glas. ~"Kaj ti nisem pravil? Pa mi tudi
 45 Vedom |       nasmehom na ustnicah. ~"Odkod ti je ta prizor? Zakaj ima
 46 Vedom |          tam, Bog vedi kje, mi vsi: ti, Greben, Pasar, Mihelec
 47 Vedom |               Ali boš tiho, nesnaga ti ničvredna! Izbiral boš lečo,
 48 Vedom |           se mi še enkrat zacmeriš, ti nategnem uhlje, da boš samega
 49 Vedom |         fanta. ~"Ne, vedomec, njega ti ne dam!... Njega ne in ne
 50 Sreca |          jecajočega svojega jezika? Ti, ti tam doli pa si vedela,
 51 Sreca |      jecajočega svojega jezika? Ti, ti tam doli pa si vedela, kako
 52 Sreca |           smreke Raskovca... ~To si ti, domovina! Ti, kakor te
 53 Sreca |                 To si ti, domovina! Ti, kakor te nikoli nisem videl,
 54 Sreca |      vsakdanje sebične sreče! To si ti, ki sem jaz gospodar in
 55 Sreca |     gospodar in suženj tvoj, ki sem ti dolžan življenje, kolikor
 56 Sreca |          sveti visok cilinder. Kako ti kobali! Pokašljuje, kihne
 57 Sreca |             ob ograjo. ~"Franc, kaj ti ni mraz?" ~Pogledal je in
 58 Sreca |            črne stene in me duš‚... Ti nič ne razumeš, Barica,
 59 Sreca |           velike žalosti. ~"Kaj smo ti storili, Franc?" ~Izpustil
 60 Sreca |      zavedal. ~"Hlapec! Suženj! Ali ti še zmerom frči bič okoli
 61 Sreca |           na svetu? O ponižnost! -- Ti, fant, pa napravi narobe!
 62 Sreca |           tresel od vzburjenosti. ~"Ti upaš torej na uspeh?" ~"
 63 Sreca |            počasi. ~"Že zdavnaj sem ti mislil nekaj povedati, Franc:
 64 Sreca |       mislil nekaj povedati, Franc: ti si egoist, kakršnega nisem
 65 Sreca |             jaz sem zakurila in sem ti napravila mehko posteljico,
 66 Sreca |         napravila mehko posteljico, ti pa si zaspal in prvikrat
 67 Sreca |          tvoje ustnice... Ne očitam ti, Franc, in bojim se tvoje
 68 Sreca |               ali burja je zunaj in ti si bolan, ne boš več morda
 69 Sreca |             ne veš, Franc, kako sem ti stregla v dolgih bolnih
 70 Sreca |             je videl, Franc, in nič ti ne očitam. Morda je bila
 71 Sreca |           preponižen je dar, ki sem ti ga bila prinesla in zato
 72 Sreca |            proseče in darujoče. Nič ti ne očitam, tudi ti ne očitam,
 73 Sreca |              Nič ti ne očitam, tudi ti ne očitam, da me nisi še
 74 Sreca |             nisi udaril po roki, ki ti je darovala ljubezen. V
 75 Sreca |             ne služiš tistim, ki so ti najbližji? Ni časti v tej
 76 Sreca |            Franc, od onih, ki so se ti bili zapisali v hlapčevsko
 77 Sreca |          Kaj si znorel?" ~"Odstopim ti to srečo; ni zame, jaz ne
 78 Sreca |             ozrla, ali hvaležen sem ti -- zakaj mislila si name,
 79 Sreca |             so padale kaplje. ~"Kam ti?" ~Človek dolg in suh, oči
 80 Sreca |        Zamenjal sem jo, kakor si jo ti! Ne govoriva, prijatelj,
 81 Sreca |             bolnikovo: vesela misel ti je bila prišla iz nebes --
 82 Sreca |        tvoje duše prag in zastro se ti oči -- še sto let morda,
 83 Sreca |            severa... Zamenjal si jo ti in zamenjal sem jo jaz!" ~
 84 Sreca |        razpade." ~"Žival! In zdi se ti, da živiš! Poglej mojo lobanjo,
 85 Sreca |           mojo lobanjo, moje oči -- ti misliš, da gleda smrt iz
 86 Sreca |           je kozarec in je izpil. ~"Ti si še zmerom pesnik, Franc!" ~
 87 Sreca |           tako sem vstal." ~"Blagor ti, ki si slišal!" ~Martin
 88 Sreca |             Pozdravljena, Barica!" ~Ti, ki ti je srce tako veliko
 89 Sreca |      Pozdravljena, Barica!" ~Ti, ki ti je srce tako veliko in tako
 90 Sreca |        odložil je knjigo... ~Kdo si ti, ki sem bil umeril svoje
 91 Sreca |            takrat sem vedel, kdo si ti! Umeril sem svoje korake
 92 Sreca |           senca... ~Še nobene pesmi ti nisem zložil na čast, Helena!
 93 Sreca |          obcestni jarek! Ali zložim ti pesem, kakor je ni še videl
 94 Sreca |           zlovoljen. ~"Prinesla sem ti čaja." ~Umorili me bodo
 95 Sreca |          strah tiste misli. Kako si ti majhna in plašna, Barica!" ~
 96 Sreca |       zanimivega spoznanja. ~Kdo si ti, Helena? ~Zgodilo se je
 97 Sreca |          pipe in se ne gane. Kdo si ti, ki je tako miren tvoj obraz,
 98 Sreca |           je tako miren tvoj obraz, ti, ki počivaš, ko je še krvi
 99 Sreca |             hotel premakniti. ~"Kaj ti ne bo mraz v tej tenki poletenski
100 Sreca |         zaostaja ta ura?" ~"Kako se ti mudi, Franc! Posedi še malo!" ~
101 Sreca |             niti prepisane niso!" ~"Ti jih prepišem jaz." ~"Ne
102 Sreca |             luči pred kolodvorom. ~"Ti misliš torej resno na pot?"
103 Sreca |          vrneš, Franc. Ali če bi se ti kdaj zahrepenelo po domu,
104 Sreca |          smo te vsi ljubili, da smo ti branili. Zatorej še poslednjikrat:
105 Sreca |       glavno: saj niso več zanimivi ti življenjepisi! Jenkov je
106 Sreca |             za kosilo kos kruha, pa ti je sonce sijalo! Bodi vesel,
107 Sreca |          sem te tolažit: potice sem ti prinesel; dobil sem jo od
108 Sreca |            doli je sonce tako lepo, ti pa si šel!" ~Franc se je
109 Sreca |             še takega življenja, pa ti zapojemo!" ~Sklonil je glavo. ~"
110 Sreca |        samega vzdiha! Jaz nisem bil ti -- ampak neumnosti ne počni
111 Sreca |             brez tebe. Prinesli smo ti potice in vina, nato pa
112 Sreca |           in si odpočiješ. ~Stregli ti bomo, da bo veselje, pitali
113 Sreca |           otroka... poglej, kaj smo ti vse prinesli!... Urno čaja,
114 Sreca |            namerami... Predstavljam ti Stržinarja, našega zdravnika.
115 Sreca |       Preiskal te je, ko si spal in ti je zapisal čaja, potice
116 Sreca |        ampak on je obupan po svoje. Ti si legel in ne bilo bi spomina
117 Sreca |         prvo in poslednje pismo, ki ti ga pišem iz teh krajev.
118 Sreca |            še neprijetneje. ~Ne bom ti pisal, kako se mi je godilo;
119 Sreca |            obrazu. Tam bom legel in ti boš sedel k postelji in
120 Sreca |     postelji in boš bral. Rad pa bi ti povedal, kako se je izpreobrnilo
121 Sreca |  nerodovitno zemljo... O prijatelj, ti veš, kako mogočen je bil
122 Sreca |         vanjo. O tej svoji ljubezni ti povem nekoč lepo istorijo!
123 Sreca |        predalcu leže moje pesmi: če ti bo dolgčas kak večer, vzemi
124 Sreca |       ljudje, ki nimajo denarja. In ti ljudje so nam trgovcem povsem
125 Sreca |             zemlje je segala. To si ti, prijatelj moj izza davnih
126 Pozdr |                 O slovenska kletev! Ti pravi, neošemljeni izraz
127 Pozdr |                 O slovenska kletev, ti grb na ščitu propalega plemenitaša:
128 Pozdr |               O sladka Dorilis, kaj ti ni ostalo prav ničesar od
129 Poet  |            en sam korak in odpro se ti duri, odpočiješ si v topli