Chapter

  1 MimoZ |      Prijetno je človeku, če ima pred sabo kozarec vina in povrhu
  2 MimoZ |     popevajoč -- in glej, prepàd pred mano... Kam, o dekletce
  3 MimoZ |     smejale rdeče ustnice; lica, pred trenotkom še tako nežna
  4 BrezD |         vročo senco na trotoarju pred praznimi kavarnami smo se
  5 BrezD |     neizmerno lepega je vstajalo pred njim. Obrazi, ki je bila
  6 BrezD |       poti nazaj! Kadar sem stal pred njegovimi deli, se ni vzradostilo
  7 BrezD |          srečala pet let. ~Kakor pred petimi leti je bil, samo
  8 BrezD |        trepetajočim glasom kakor pred petimi leti. ~"Letos pojdem.
  9 OPresc|       tako prostran. Postala sva pred sosedovo hišo in prišel
 10 OPresc|      krilo. Kmalu se je vzdignil pred nami klanec in pot je bila
 11 OPresc|           Ko smo molili, je stal pred nami širokopleč fant in
 12 OPresc|      pili mrzlo sladko hruševko. Pred nami je stala debela kmetica
 13 OPresc|      pokrajina se je razprostrla pred nami. Zgodilo se je takrat
 14 OPresc|          steze, mahoma smo stali pred njo, nismo je bili ugledali
 15 OPresc|      opore pa ni bilo. Stali smo pred jarkom in strah je rasel
 16 OPresc|          je odgrnilo puste ravni pred nami, toliko se je je zagrnilo
 17 VTemi |        ubito; ob eni steni zofa, pred njo miza in dvoje stolov;
 18 VTemi |       samo časih in se je vrnila pred hišo na prag. In kadar je
 19 VTemi |         so stopale zdaj razločno pred njene prestrašene oči. ~
 20 VTemi |      misel, ali vzrasla je čudno pred njim, strašna in neizmerna.
 21 VTemi |         veter in šele ko je bila pred pragom, je začula svoj glas;
 22 VTemi |        se vračali iz krčme. Prav pred oknom je nekaj butnilo ob
 23 Greh  |          in samotna kakor cerkev pred njim. In leglo mu je težko
 24 Greh  |       daljavo se je širila ravan pred njim, hiše, drevje, vse
 25 Greh  |          ni mogel geniti in tudi pred njim je čepelo in je gledalo
 26 Greh  |          mačko, ki je čepela tam pred njim in mu je gledala naravnost
 27 Greh  |        se je sklonil. ~Ležalo je pred njim mirno, iztegnjeno;
 28 Greh  |          Odprl je duri v cerkev. Pred oltarjem je gorela večna
 29 Greh  |      spet zapahnil duri. Stal je pred durmi in je trepetal. ~"
 30 Greh  |         svetišča. ~II ~Na klancu pred cerkvijo mu je prišel naproti
 31 Greh  |      klanec in po cesti navzdol. Pred hišami so stali, na pragih
 32 Greh  |     križala pota in tam je stala pred štacuno debela branjevka;
 33 Greh  |        ministrant. Ugledal jo je pred štacuno in že se je okrenil,
 34 Greh  |         ni bil ugledal branjevke pred štacuno, se ni spomnil,
 35 Greh  |         odkriješ?" ~Tone je stal pred njim in se je tresel in
 36 Greh  |       pri srcu, da te bom videla pred oltarjem, ko boš novo mašo
 37 Greh  |         hrib je bil hipoma čisto pred njim, iztegnil bi roko in
 38 Greh  |     svetle. Njegov brat je sedel pred njim, debel in neroden,
 39 Greh  |          v kuhinji in mati stoji pred ognjiščem; v cerkev ne more,
 40 Greh  |          ker nima obleke,; stoji pred ognjiščem, naočnike globoko
 41 Greh  |         v nerazumljivi bolečini. Pred leti nekoč je bil dejal
 42 Greh  |        težja mu je bila glava in pred očmi se mu je bleščalo,
 43 Greh  |            Vstal je in je stopil pred odprte duri. ~-- Kaj bi
 44 Greh  |    močneje po senu. Tone je stal pred vrati in je gledal na ulico;
 45 Greh  |        in kade... ali če ne sedi pred farovškim vrtom cerkovnik
 46 Greh  |    obleko in potem pojde pometat pred oltar... Kako bi se zdaj
 47 Greh  |      stopale so varno. Postal je pred okencem in je gledal po
 48 Greh  |     človek, tja daleč... ~Bil je pred durmi, odprte so bile. Toda
 49 Greh  |       strehi, se mu je zameglilo pred očmi, sedel je in je drsal
 50 Tinica|          svetla pot se je odprla pred njim in ni se bal, da bi
 51 Tinica| ustvarila njegova čista ljubezen pred njegovimi očmi. ~Vedel je,
 52 Tinica|        dolge poti, ki je bila še pred njim. ~Zmerom večji je bil
 53 Tinica|        dolga in lepa je bila pot pred njim in hodil je hitro.
 54 Tinica|        je, zibalo se mu je motno pred očmi. ~"Idi, Tinica, dovolj
 55 Tinica|        ki se mu je bilo spustilo pred očmi od neba do zemlje. ~
 56 Tinica|          se je; vse se je odprlo pred njim, lepo in strašno je
 57 Tinica|        gostu, ki je dremal pijan pred dolgo vrsto praznih steklenic... ~
 58 Tinica| življenje samo ga je rušil strah pred tem življenjem: gledal je,
 59 Tinica|      Tinica in mlad fant je stal pred njo. ~Smehljala sta se obadva;
 60 Tinica|      njenih velikih oči. Stal je pred njo in je gledal nanjo;
 61 Tinica|         odprl duri, da bi stopil pred njo, da bi jo udaril s pestjo
 62 Tinica|      roko je bila zaklenila duri pred njim, narahlo, da bi ne
 63 Tinica|         ne čul, in zdaj je stala pred durmi, malo sklonjena, kakor
 64 Tinica|         je za roko in je postala pred izložbo, stisnila mu je
 65 Tinica|    sklonila, šla je hitro, korak pred njim, in ni se ozrla nanj. ~"
 66 Tinica|     Zasmejal se je in je pljunil pred podobo. ~Tudi slika je bila
 67 Tinica|    Tinica. Kakor v megli je bila pred njim, zibala se je, umikala;
 68 Tinica|      zibala in rušila se je izba pred njim, zgrudil se je z obrazom
 69 Tinica|      izgubil in je poginil... Ne pred njim, ne za njim -- v njegovem
 70 NaGolg|          bo!" ~Pohitel je človek pred gručo in je pogledal hudodelcu
 71 NaGolg|         bile polzaprte... ~Otrok pred klopjo se je stisnil krčevito
 72 LepaV |     poklonil viteško ter je stal pred njo ves trepetajoč. Zasmejale
 73 LepaV |        roke. Vstal je in je stal pred njo in njegove oči so sijale
 74 LepaV |        ugledal, ki je stal nekoč pred njo mlad in trepetajoč in
 75 LepaV |     sklonil k njej ter pokleknil pred njo in jo objel. Da, zgodilo
 76 Zaljub|    ljubil, toda pokleknil bi bil pred njo, v blato, sredi ceste,
 77 Zaljub|   zasvetilo, zableščalo se mi je pred očmi. Videl sem jo komaj
 78 Zaljub|     gorki želji, da bi pokleknil pred njo ter ji zavezal trakove
 79 Zaljub|         čevljih, ali da bi hodil pred njo ter pometal cesto z
 80 Zaljub|        vzdihovanje. Ko sem videl pred sabo njeno življenje, sem
 81 Zaljub|      dišale, da mi je bilo motno pred očmi, motno in sladko v
 82 Zaljub|         gozdi! Vse to ji položim pred noge: ~"Milostljiva, baron
 83 Vedom |        dišečih:~temnà in strašna pred menoj leží..." ~In je šel.
 84 Vedom |      dišečih -- temnà in strašna pred menoj leži...' Ni potrebe,
 85 Vedom |         prezgodaj. Kadar je delo pred mano, tedaj šele spoznam,
 86 Vedom |          mu je silno, da bi stal pred njo, da bi jo pogledal z
 87 Vedom |     ničesar, spoznal ni nikogar. Pred hišo je postal, sopel je
 88 Vedom |          Kje si bila?" ~Stala je pred ogledalom še v cestni obleki,
 89 Vedom | življenje! Bij! Bij!... ~Stal je pred ogledalom in obraz mu je
 90 Vedom |         prizor je že čisto jasno pred mojimi očmi!" je odgovarjal
 91 Vedom |        stoji že čisto jasno tudi pred mojimi očmi ..." ~Jakob
 92 Vedom |        bile osebe že čisto jasno pred njim? Kaj ni videl drame
 93 Vedom |    prihajali? Da, vse je bilo že pred njim, ali izginilo je, spustilo
 94 Vedom |  življenje!... Takoj so bili vsi pred njim, ki je občeval ž njimi,
 95 Vedom |         in družabno. Vsi so bili pred njim in pred njim so bile
 96 Vedom |         Vsi so bili pred njim in pred njim so bile tudi vse ure
 97 Sreca |  domovina? Takrat, ko sem klečal pred tabo, klonil glavo do tvojih
 98 Sreca |   dolgočasnimi obrazi, postajajo pred mano kakor skrbni zdravniki,
 99 Sreca | preperelo... In silna senca hodi pred njim, plava nad njim. Kamor
100 Sreca |        temna in neprijazna. Miza pred oknom je bila vsa pokrita
101 Sreca |         skriva malodušnost, sram pred seboj samim! -- Glej, poznal
102 Sreca |        če bi ji stopil naravnost pred nos. To je bil on, zdaj
103 Sreca |         slišim zdajle, ko stojiš pred ogledalom in si popravljaš
104 Sreca |         bi Martin režečo lobanjo pred seboj. ~"Ne mislim še umreti,
105 Sreca |     življenja, to je bolni nemir pred koncem..." ~Kaj je ni zamenjal
106 Sreca |        ogledalo: kaj ni to nemir pred koncem? ~"Ali nisi zamenjal
107 Sreca |         pokrajina se razprostira pred teboj! Prišla je bila smrt
108 Sreca |     vzdignil glavo in je ugledal pred sabo režečo lobanjo. Zgodilo
109 Sreca |     jadrno je hitela silna senca pred njim, nad njim, skoraj se
110 Sreca |      tvojega glasu, tresel bi se pred tabo!... ~Omahnil sem, ko
111 Sreca |         njeno roko; tresla se je pred njim in je klonila glavo. ~"
112 Sreca |       odvezoval kravato, stal je pred ogledalom in si je odpenjal
113 Sreca |        nato je postal sredi sobe pred ogledalom. Čuden je bil
114 Sreca |         pometat?" Postal je malo pred njim, nadaljeval je svoj
115 Sreca |         za hip se mu je zazibalo pred očmi, mu je vztrepetalo
116 Sreca |      Dala mu je roko in je stala pred njim, majhna in drobna;
117 Sreca |         daleč bleščeče bele luči pred kolodvorom. ~"Ti misliš
118 Sreca |       pest in zaškrtal z zobmi. ~Pred vhodom na peron se je Franc
119 Sreca |      podobni, da je človeka sram pred tujci. Kaj bi po nepotrebnem
120 Sreca |        nizek in ničvreden stojim pred tabo!" ~Franc se je ozrl
121 Sreca |         bi šel brez slovesa..." ~Pred njim se je smehljal rdeč,
122 Sreca |       sklonil, se mu je zazibalo pred očmi. ~"Saj sem neumen --
123 Pozdr |          vselej, kadar sem bežal pred njo in sem iskal one druge
124 Pozdr |     tista domovina, ki sem bežal pred njo in ki me srečava zdaj
125 Poet  |          spomnil nenadoma, da je pred njim še dolga cesta; tako
126 Poet  |          je popotniku, da hodijo pred njim nevidni ljudje; poznali
127 Poet  |         kam in čemu; pot je bila pred njim in pot je bila ukaz.
128 Poet  |          veselo življenje, večer pred praznikom. Popotnik je šel
129 Poet  |          vse tiste, ki so nosili pred njim križ Izveličarja, dotikali