Chapter

  1 MimoZ |         zmerom bolj zanimivo. Nič več ni bilo sonce veselo; težka,
  2 MimoZ |         se iztegajo; ne morejo se več braniti, ne morejo si napraviti
  3 MimoZ |         ti že tresejo kolena, nič več ni upanja v tvojih očeh,
  4 MimoZ |     rojstva! Tudi v mojem srcu ni več upanja, ne sočutja, ne strahu,
  5 BrezD |          bolečine polno. Toda nič več ni bilo v njegovem glasu
  6 BrezD |         iz upanja porojenega; nič več ni bilo vere v njegovih
  7 OPresc|            kakor da bi je ne bilo več... ~Bili smo spet na poti,
  8 OPresc|       ovinek in nikjer je ni bilo več. Samotna pokrajina se je
  9 OPresc|           smo opazili, da ni bilo več jasnega neba nad nami. Umirili
 10 OPresc|      drevjem; vetra skoro ni bilo več in tako se ni nič genilo;
 11 OPresc|        smo prišli na pot, ni bila več tako lepa in bela, kakor
 12 OPresc|          Bežali smo, dokler nismo več videli hiše. Zasopli smo
 13 OPresc|         bilo na svetu nič drugega več nego tiha ravan. ~Ko sem
 14 OPresc|          smo bili, da nismo mogli več koraka dalje. Na holmu je
 15 VTemi |          se tudi Tinetu ni hotelo več. Naslonil se je s komolci
 16 VTemi |       Hí-i!" in nikjer ga ni bilo več. ~Tončka je zajokala v kuhinji. ~"
 17 VTemi |          Tončkin obraz ni bil nič več vesel, tudi v njenih očeh
 18 VTemi |         Poglej, Ana, še ti, če ni več kruha v omari!" ~"Nič več
 19 VTemi |         več kruha v omari!" ~"Nič več ga ni." ~"Tudi jabolka nobenega?" ~"
 20 VTemi |         narahlo zaprle in ni bilo več nikogar na pragu. In ko
 21 VTemi |         so opazili, da ni nikogar več na pragu so se pričeli tresti
 22 VTemi |     vzdignil v postelji. ~"Nikoli več ne pridejo mati, nikoli
 23 VTemi |           ne pridejo mati, nikoli več!" ~V tistem trenotku so
 24 Greh  |       razpelo, ali ni se razločil več križ, svetilo se je samo
 25 Greh  |         blodi sredi noči in ne ve več poti. In ko se je zvon samo
 26 Greh  |       dalo razločiti v cerkvi nič več, samo od velikega oltarja
 27 Greh  |          čisto razločno, ni se mu več samo zdelo, da ga nekdo
 28 Greh  |           padlo zamolklo in se ni več oglasilo. Kakor žoga je
 29 Greh  |          bližal tudi on, ni hitel več in omahoval in tudi tresel
 30 Greh  |     omahoval in tudi tresel se ni več. Počasi se je bližal, s
 31 Greh  |        genilo in tudi oči ni bilo več, nič se ni svetilo. ~Tresel
 32 Greh  | brezobličnega, ležalo je in se ni več genilo. Deska mu je padla
 33 Greh  |           težka je bila, da bi je več ne vzdignil; in obrnil se
 34 Greh  |            In tudi svetlo ni bilo več; ničesar ni več videl, tudi
 35 Greh  |           ni bilo več; ničesar ni več videl, tudi duri ne in iztegoval
 36 Greh  |       hitel po ulici. Tam ni bilo več hiš in ne svetlih oken;
 37 Greh  |           Učitelj je šel in se ni več ozrl, Tone pa je gledal
 38 Greh  |           mogoče, ali zdaj nikoli več. -- ~"Ob rojstvu sem te
 39 Greh  |           Prej morda, zdaj nikoli več! -- ~Luč je pojemala, čisto
 40 Greh  |           odejo raz sebe. ~-- Nič več misliti na tisto, to bi
 41 Greh  |           sveto besedo, je sam ni več slišal in ne razumel. ~--
 42 Greh  |           je odprl duri, ni vedel več, čemu se je vrnil. ~"Kaj
 43 Greh  |         nad oči... ~Kmalu ni bilo več hiš ob poti; samo tupatam
 44 Greh  |           nedeljah, toda kmalu ni več čutil nog, hodil je, koder
 45 Greh  |          vse bi minilo, nič misli več, ne strahu. ~Jedel je hitro
 46 Greh  |          izgubljeno, nič se ne da več napraviti in vseeno je,
 47 Tinica|     svojega novega življenja. Nič več ni bilo skrbi, svež je bil
 48 Tinica|        tihim veseljem v srcu, nič več ni dvomil nad seboj. Tudi
 49 Tinica|          mesecev, da, pol leta in več že ni hodil tod. Ali kraji
 50 Tinica|           sem, da te ne bo nikoli več."  "Tudi jaz sem mislil,
 51 Tinica|          mislil, da se ne povrnem več." ~Strah ga je bilo in stud
 52 Tinica|           da se ne strezni nikoli več. Toda streznil se je in
 53 Tinica|          Mislila sem, da te ne bo več. Ali kakor da bi te pričakovala --
 54 Tinica|         roke, ki se niso zdaj nič več svetile iz puste teme... ~
 55 Tinica|          se je zaprl grob, nikoli več se ne povrne preteklost. ~
 56 Tinica|        povrne preteklost. ~Nikoli več! ~Stal je pri durih -- nikoli
 57 Tinica|       Stal je pri durih -- nikoli več se ne povrne preteklost --
 58 Tinica|         iz njegove krvi -- nikoli več se ne povrne -- in je zaklical
 59 Tinica|       šestindvajset let, ne dosti več. Suh je bil in dolg, obraz
 60 Tinica|      smehljaj je bil drugačen, ne več glasen, ne predrzen, v smehljaju
 61 Tinica|       roka v roki. Govorila nista več, gledala sta si v obraz
 62 Tinica|     srajco... ~"Tinica, danes nič več..." ~Stopil je korak, da
 63 Tinica|       omahovali, nista se strnili več; kakor ugasujoč plamen je
 64 LepaV |          so dišali in jih ni bilo več. ~Ogrnil ji je ovratnik
 65 LepaV |       jokala v postelji in nikoli več ni stala ob ograji s tako
 66 LepaV |          koder je hodil, in je ni več našel. ~"Bila je edina,
 67 LepaV |        takrat ves večer in nikoli več niso bile njene oči tako
 68 LepaV |       trepetalo njeno srce nikoli več. ~"Bil je edini, ki sem
 69 LepaV |         in tudi smehljaja ni bilo več na njenih ustnicah. Počasi
 70 LepaV |          njegove oči, toda ona ni več čutila njih toplote, tudi
 71 LepaV |         toplote, tudi ni spoznala več prijazne ljubezni, ki je
 72 LepaV |        obrvi. Njegov obraz ni bil več tako poln in bled je bil.
 73 LepaV |          so dišali in jih ni bilo več. ~Ogrnil ji je ovratnik
 74 Zaljub|      izgubljen pes, ki se ne meni več za slučajne brce. In sredi
 75 Zaljub|       minut, šla je in zdaj je že več nego leto dni od tega. Takrat
 76 Zaljub|        sem ga iz življenja, ni ga več in jaz sem stopil na njegovo
 77 Zaljub|         do podstrešja, ne imenuje več živa duša; pokopali so ga
 78 Zaljub|           se osvestil, ga ni bilo več. ~Zunaj je vzhajala luna
 79 Vedom |           tistem trenotku ni bilo več kapljice potu na njegovem
 80 Vedom |           odložil karte; ni se mu več hotelo. Ko je bil vstopil
 81 Vedom |     litanije, kaj se ne spominjaš več?" ~"Če so litanije moje,
 82 Vedom |          zgrabil in te ne izpusti več! Nikoli več, verjemi!" ~"
 83 Vedom |         te ne izpusti več! Nikoli več, verjemi!" ~"Ljubim jo,"
 84 Vedom |         živali, da žive. Ne maram več stati ob poti in zabavljati,
 85 Vedom |           Krničar ni izpregovoril več besede, ves večer mu je
 86 Vedom |       stopnicah. ~Ali nje ni bilo več med durmi. Začudil se je
 87 Vedom |       Kogar zgrabi, ga ne izpusti več, dokler mu ne izpije zadnje
 88 Vedom |      Vedomec te ne izpusti nikoli več. Konec! Amen!" ~Jakob je
 89 Vedom |   zagrinjalo in tudi senc ni bilo več... Obrvi so bile naporno
 90 Vedom |           Njegov klobuk pa ni bil več pomečkan, tudi kravata ni
 91 Vedom |    pomečkan, tudi kravata ni bila več tako malomarno zavozlana
 92 Vedom |              Ne boš se izprehajal več!" ~Hotel je dostaviti še
 93 Vedom |           dostavil: "Ne boš hodil več po ravnem polju ob tako
 94 Vedom |          ne in ne sebe in nikogar več, vedomec!... Nisem še umrl,
 95 Vedom |        urna kretnja in vedomca ni več in življenja ne... ~Tiho
 96 Sreca |           je tudi balkon, ni bilo več ne sončne ravnine, ne gor
 97 Sreca |        burji šumečih, ni bilo nič več. ~Na hiši, temnostrmeči
 98 Sreca |         Barica, ne reci mi nikoli več, da sem bolan! Jaz sem zdrav,
 99 Sreca |    zakopal, življenje se ne zmeni več zame... In kakšno življenje,
100 Sreca |      Debele rdeče ustnice se niso več smejale, oči so pogledale
101 Sreca |      zunaj in ti si bolan, ne boš več morda tako močan, da bi
102 Sreca |        mezincu mojem je življenja več nego v celi prostrani pokrajini!
103 Sreca |       Martin se je začudil. ~"Nič več literat?" ~"Črtaj to strašno
104 Sreca |      kamor ga primeš! -- Ne maram več orožja iz tujih arzenalov,
105 Sreca |           se mi, da bi te ne bilo več; prestrašil bi se tvojega
106 Sreca |       topli zakurjeni sobi... ~Ni več mesta, ni več ulic, v temo
107 Sreca |         sobi... ~Ni več mesta, ni več ulic, v temo so se pogreznila
108 Sreca |           kar je glavno: saj niso več zanimivi ti življenjepisi!
109 Sreca |         želim dol, ali ne upam si več; preveč bi bil žalosten
110 Sreca |           v obraz, Barica? Kaj me več ne poznaš? Zelo sem se pač
111 Sreca |     usmiljenja sem še vreden, nič več ljubezni. Zdaj pokaži, Barica,
112 Sreca |          Glej, lažje je zdaj, nič več se ne zibljejo tla tudi
113 Sreca |          tudi noge se ne opletajo več in glava je čisto jasna
114 Sreca |          rešiti mogoče; veliko ni več. Kajti predizveličarski
115 Sreca |         plamen -- niti iskrice ni več, ostal je samo neprijeten
116 Sreca |        prav mogel, ne lotil bi se več ničesar. Za vsakdanji kruh
117 Sreca |         stisnjenih prsi. ~"Nikoli več!" ~Široko odprte so bile
118 Sreca |            in da so vredne veliko več, nego tisto malenkost, ki
119 Pozdr |           je vztrepetalo... Že ni več neba, že so ugasnile zvezde
120 Pozdr |            tuja zemlja, in nikjer več domovine, komaj še v spominu. "
121 Pozdr |        mizerere: "Danes in nikoli več!" -- in razbili bodo ščit... ~
122 Poet  |          podobna bolesti. Ni bilo več široke ceste, ne jagnedov,
123 Poet  |          zasekanih v klanec. ~Nič več ni mislil, kam in čemu;
124 Poet  |         Zakaj čas je bil, ni bilo več prezgodaj, nič več ni bilo
125 Poet  |           bilo več prezgodaj, nič več ni bilo poti nazaj. Noge
126 Poet  |     Popotnik, preskoči jarek! ~Ni več pomislil, ni se ozrl. K