Chapter

  1 MimoZ |      karikatura v komediji, ki sem jo gledal z zadovoljnimi očmi.
  2 MimoZ |     spoznal pokrajino -- videl sem jo že nekoč, v daljni preteklosti,
  3 MimoZ |          bila lepša, in takrat sem jo ljubil... Spoznal sem tudi
  4 BrezD |         moral zasenčiti oko, da bi jo videl, kako se blešči v
  5 OPresc|    kakršnih nosijo krompir, in sem jo zakrpal, ker je bila razparana.
  6 OPresc|        bolehen obraz. Pogledal sem jo in sem mislil, da ne zmore
  7 OPresc|           da je padla, bežal je in jo je vlekel s seboj preko
  8 OPresc|          tudi velika materina ruta jo je delala staro. ~"Kaj ne
  9 OPresc|      razumela je njegovo misel, ki jo je komaj sam razumel. Jaz
 10 OPresc|          Hanca je pobrala vrečo in jo je zadela na rame poleg
 11 VTemi |        Pomislila je Ana in v prsih jo je zabolelo; spreletelo
 12 VTemi |            je zabolelo; spreletelo jo je kakor bojazen. ~Tudi
 13 VTemi |           je stopila k svetilki in jo je privila; zasvetilo se
 14 VTemi |         poiskala je veliko ruto in jo je ovila okoli glave in
 15 VTemi |            tako jasno; kakor da bi jo bila ugledala prvikrat v
 16 VTemi |             Ko je stopila na prag, jo je objel veter s silnimi
 17 VTemi |        silnimi rokami; kakor da bi jo hotel vzdigniti, treščiti
 18 VTemi |          hotel vzdigniti, treščiti jo ob zid; strgal ji je ruto
 19 VTemi |            ničesar. Čisto razločno jo je bil nekdo ogovoril, materin
 20 VTemi |        domov. Opotekala se je, ker jo je suval veter in šele ko
 21 VTemi |            z veliko črno kučmo, ki jo je imel na glavi. Ogrnjen
 22 Greh  |       mlada mačka je bila in strah jo je bilo celo netopirjev.
 23 Greh  |            da je ni videl, a našel jo je, ne da bi iskal; kratka
 24 Greh  |           preklano bruno; vzdignil jo je kakor perce, vzdignil
 25 Greh  |            bil ministrant. Ugledal jo je pred štacuno in že se
 26 Greh  |          jaz z njeno mačko, ko sem jo bil po očeh. Jutri pa stopi
 27 Greh  |            za božjo voljo! Tam sem jo Pustil, čisto očitno, sredi
 28 Greh  |    podstrešja leži. In kdor pride, jo ugleda takoj, še iskati
 29 Greh  |       zjutraj bo vse krvavo! Da bi jo kam skril, zakopal! -- ~
 30 Greh  |     samotnega osata. Pokrajina, ki jo je bil Bog proklel. In na
 31 Greh  |      potegnil je odejo z znožja in jo je razprostrl. ~"Kaj pa
 32 Greh  |        stopnic in je čakala, da bi jo ogovoril. Ko so utihnili
 33 Greh  |           prislonjena. ~-- Ali sem jo bil prislonil, ali je nisem
 34 Tinica|           puščavnik. Izbica, ki si jo je bil najel, je bila pač
 35 Tinica|         mogel doseči lepote, ki so jo videle oči in ki jo je čutilo
 36 Tinica|          ki so jo videle oči in ki jo je čutilo srce še jasneje;
 37 Tinica|      premajhno njegovo srce, da bi jo obseglo. Že se je skoro
 38 Tinica|            so povpraševale. Slikal jo je in ko se je ozrl na platno,
 39 Tinica|         prstov in se je sklonil in jo poljubil na ustnice. Suhe
 40 Tinica|       spomlad je bila zunaj, on pa jo je prepil, prespal; in zdaj
 41 Tinica|          zvonjenje Velike noči, ki jo je praznoval... Lep trenotek
 42 Tinica|         nji bled in trepetajoč ter jo poljubil na vlažne ustnice. ~
 43 Tinica|            Ljubila ga je, zato ker jo je bil prvi poljubil. Ali
 44 Tinica|           da se je sklonil sam ter jo poljubil na ustnice; rdeče
 45 Tinica|          je ozrla; suh, zoprn glas jo je bil poklical. Ozrla se
 46 Tinica|         minila, toda podoba, ki si jo je želel, se ni zasvetila
 47 Tinica|          bi stopil pred njo, da bi jo udaril s pestjo v obraz...
 48 Tinica|       mlade rame, na prsi... butil jo ob tla. S surovo roko je
 49 Tinica|      branila, če se je sklonil ter jo poljubil na ustnice mirno
 50 Tinica|       divjega poželenja. ~In nekoč jo je spremil v gledišče. Ob
 51 Tinica|            roko okoli vratu, hotel jo je stisniti k sebi. Ali
 52 Tinica|       komaj je šele noč..." ~Objel jo je trdo okoli pasu in vzbudila
 53 LepaV |         dotaknil njenih las. In ko jo je vprašal, ni odgovorila,
 54 LepaV |         komaj se je ozrla nanj, ki jo je ljubil strahoma. Kako
 55 LepaV |           Tisto noč ni spal; iskal jo je, koder je hodil, in je
 56 LepaV |              Bila je edina, ki sem jo ljubil." ~Preko zelene ravni
 57 LepaV |            prav, zakaj zdravnik mu jo je bil odsvetoval, toda
 58 LepaV |         bil njegov pogled, zazeblo jo je na obrazu in umaknila
 59 LepaV |           mlad in trepetajoč in ki jo je iskal in je ni našel.
 60 LepaV |          ter pokleknil pred njo in jo objel. Da, zgodilo se je,
 61 LepaV |            ko se je ozrla nanj, ki jo je ljubil strahoma. Okrenila
 62 Zaljub|          revskal je nad njo, kadar jo je srečal. Tako delajo vsi,
 63 Zaljub|           in zdaj še pravi, da sem jo goljufal... ~In on pripoveduje. ~* ~
 64 Zaljub|          je še poznal, ali rad sem jo imel. Kadar sem slišal njeno
 65 Zaljub|        vznemirjenost. Naposled sem jo videl in lepša je bila nego
 66 Zaljub|        ženskam nič nevaren. Ko sem jo prvikrat ugledal, sem si
 67 Zaljub|            je pred očmi. Videl sem jo komaj par kratkih minut,
 68 Zaljub|            se operem. ~Zdaj pa sem jo videl vdrugič in tako se
 69 Zaljub|          in takrat sem spoznal, da jo ljubim, spoznal sem to na
 70 Zaljub| pripovedovala, sem spoznal, da sem jo poljubil jaz -- jaz, dragi
 71 Zaljub|         lepem jesenskem večeru sem jo poljubil. ~Kako se človek
 72 Zaljub|           še napraviti in napravil jo je; zdaj je spomenik njegov,
 73 Zaljub|           bi me ne ljubila, če sem jo ljubil jaz? ~* ~(Da opomnim
 74 Zaljub|         otožno nasmehnil. ~"Poznam jo, tole muho," je dejal in
 75 Zaljub|        ljubijo baroni -- in jaz bi jo poljubil, tako kakor baroni
 76 Vedom |           ostane naposled ista, če jo imenuje človek zaničevanje
 77 Vedom |     literature. Smešna je reč, ako jo pogleda človek od daleč;
 78 Vedom |         tudi suknja je taka, da bi jo nataknil na kol ter postavil
 79 Vedom |       marala?" ~"Ne vem." ~"Saj si jo pač vprašal?" ~"Nič je nisem
 80 Vedom |           so se tresle. Poljubljal jo je na lase, na lica, na
 81 Vedom |         pipo in, kadar je govoril, jo je porinil v kot, ki se
 82 Vedom |  zadovoljno. ~"Vedomec -- dobro si jo krstil. Samo vedomci imajo
 83 Vedom |            več, verjemi!" ~"Ljubim jo," je dejal Jakob kakor opravičujoč;
 84 Vedom |          stavkih: ~"In prav je, da jo ljubim, in čas je bilo!
 85 Vedom |         del tiste pisane gneče, ki jo je gledal prej samo od daleč
 86 Vedom |           prej samo od daleč in ki jo je sovražil zato, ker je
 87 Vedom |           natanko za tisto sekundo jo je odtegnila prej nego navadno.
 88 Vedom |            se je zdrznil. Kakor da jo je ugledal šele zdaj. Prej
 89 Vedom |            bi stal pred njo, da bi jo pogledal z vsem pogledom,
 90 Vedom |         bil živ človek? Zgrabil bi jo za lase, za dolge, mehke,
 91 Vedom |             svetle lase, vlekel bi jo za sabo, iz kabineta v sobo,
 92 Vedom |          se je domislil: ~"Porabim jo za feljton... tako imam
 93 Vedom |            izprašuj dalje!" ~Jakob jo je gledal začuden. ~"Nimam
 94 Vedom |       ustnice. In tedaj je planil, jo je zgrabil z okrutno silo.
 95 Vedom |            jih prisilil na pot, ki jo je bil začrtal. Že so se
 96 Sreca |           tiste hiše namreč, ki si jo je bil sezidal brez zidarjev
 97 Sreca |        lepoti, ki ji ni kraja? Bog jo je bil ustvaril zaradi mene,
 98 Sreca |       ustvaril zaradi mene, uživam jo sam, ker je nihče ne uživa,
 99 Sreca |           je nihče ne uživa, kakor jo uživam jaz. Kdo mi je povedal
100 Sreca |           Tam od obzorja, kjer sem jo bil nastopil, pa do mojega
101 Sreca |          obrvi, stopil je k nji in jo prijel za roko. ~"Če me
102 Sreca |              Govoril je hlastno in jo je stiskal trdo za roko;
103 Sreca |           in prosila sem te, da bi jo videl. Nisi je videl, Franc,
104 Sreca |           da gleda domovino? In če jo je zamenjal on, kaj je nisem
105 Sreca |           s seboj?" ~"Zamenjal sem jo, kakor si jo ti! Ne govoriva,
106 Sreca |          Zamenjal sem jo, kakor si jo ti! Ne govoriva, prijatelj,
107 Sreca |           do severa... Zamenjal si jo ti in zamenjal sem jo jaz!" ~
108 Sreca |           si jo ti in zamenjal sem jo jaz!" ~Martin je vzdignil
109 Sreca |           za trenotek po cesti, ki jo je bil preromal in ki se
110 Sreca |      Domislil se je nečesa, prijel jo je za roko. ~"Ali nisi stala
111 Sreca |           padla desetica na tla in jo je iskal v gneči. Ko se
112 Sreca |           prijel Barico za roko in jo je vodil domov kakor otroka;
113 Sreca |         sem ti prinesel; dobil sem jo od doma..."  Franc se je
114 Sreca |         nje ne srečal -- o, rad bi jo srečal, rad bi ji videl
115 Sreca |        domislil imenitne stvari in jo nameravam izvršiti. V predalcu
116 Sreca |         kadar je bila stran polna, jo je vzdignil v iztegnjeni
117 Sreca |     vzdignil v iztegnjeni roki ter jo ogledaval z zadovoljstvom. ~"
118 Sreca |         kakor je bilo..." ~Tolažil jo je, glas njegov pa je bil
119 Sreca |           nego tisto malenkost, ki jo zahtevate od mene. Ampak
120 Pozdr |            se igra ž njo, vzdigajo jo valovi, mečejo jo ob breg --
121 Pozdr |         vzdigajo jo valovi, mečejo jo ob breg -- in zmerom dalje,
122 Pozdr |         potolažila. Velikokrat sem jo bil že ugledal, vselej,
123 Pozdr |         dolgo, dolgo in izgovorila jo je morda komaj v tihi sobi,
124 Pozdr |      nastopila svojo pot, govorica jo je izdajala, tista sladka
125 Pozdr |         sentimentalne domovine, ki jo ljubim v dnu svojega srca
126 Pozdr |            tvojih blatnih očeh sem jo našel in v tvojem blatnem