Chapter

  1 MimoZ |          vozila čudovito hitro, že smo bili zunaj na v‚liki cesti;
  2 BrezD |            pred praznimi kavarnami smo se skrivali mi, ki ni bil
  3 OPresc|            ustavili nikjer, hodili smo hitro in veselo. Ponoči
  4 OPresc|          pod bosimi nogami. Zavili smo si hlače do kolen in Hanca
  5 OPresc|            božja samota. ~Domenili smo se bili, da ne pojdemo po
  6 OPresc|     izginila ravnina za nami, sami smo bili -- nad nami nebo, kjer
  7 OPresc|      jesenski oblaki. Razgovarjali smo se prej, ali v tem trenotku,
  8 OPresc|          ki je bila naš pusti dom, smo utihnili. Drugačno je bilo
  9 OPresc|        življenje zdaj in tudi sami smo bili drugačni. Zgenilo se
 10 OPresc|           bi se vrnili; spogledali smo se, ali šli smo dalje. ~
 11 OPresc|         spogledali smo se, ali šli smo dalje. ~Zdelo se nam je,
 12 OPresc|           dejal Lojze mirno in šli smo dalje. ~Res je bila že blizu
 13 OPresc|        stal na pokopališču. ~Ozrli smo se, stopili smo v prvo vežo.
 14 OPresc|              Ozrli smo se, stopili smo v prvo vežo. Prav za durmi
 15 OPresc|           prvo vežo. Prav za durmi smo ostali in smo se tiščali
 16 OPresc|        Prav za durmi smo ostali in smo se tiščali k zidu; temno
 17 OPresc|       sveže pečenem kruhu. ~Molili smo očenaš, ali slišal se je
 18 OPresc|       Odprle so se duri, umolknili smo; neobrita kmečka glava z
 19 OPresc|           in se je vrnila. Posedli smo v veži na tla, prešteli
 20 OPresc|     izmislil "coklarja"; zasmejali smo se in smo se napravili v
 21 OPresc|     coklarja"; zasmejali smo se in smo se napravili v drugo vežo. ~
 22 OPresc|        napravili v drugo vežo. ~Ko smo molili, je stal pred nami
 23 OPresc|      gledal in se ni ganil. Ali ko smo nehali, se je počasi okrenil,
 24 OPresc|          debelo palico in stisnili smo vreče ter bežali; noge so
 25 OPresc|         gležnjev v blato. ~Obredli smo vso vas, nobene hiše nismo
 26 OPresc|         hiše nismo pozabili; imeli smo naposled vsak po dva krajcarja
 27 OPresc|           stara ženica, ali moliti smo morali ves prvi del rožnega
 28 OPresc|            časa!" je dejal. ~Komaj smo bili spet na poti, se je
 29 OPresc|          je škropilo do suknje, ko smo hodili. Tod so pač gonili
 30 OPresc|       kapelica Matere božje in tam smo pokleknili. Prijazno je
 31 OPresc|     polnile. V neki prostorni veži smo sedeli na klopi za mizo,
 32 OPresc|            na klopi za mizo, jedli smo pšeničen kruh in pili mrzlo
 33 OPresc|            je ne bilo več... ~Bili smo spet na poti, pod nami je
 34 OPresc|            se je takrat drugič, da smo postali in smo se spogledali.
 35 OPresc|          drugič, da smo postali in smo se spogledali. Ali šli smo
 36 OPresc|         smo se spogledali. Ali šli smo dalje, kakor da bi nas bil
 37 OPresc|          Nismo še hodili dolgo, ko smo opazili, da ni bilo več
 38 OPresc|           se zmenili zanjo. ~Zašli smo bili v čudno pokrajino,
 39 OPresc|         Poti skoro ni bilo, hodili smo po blatnih stezah, po kolovozih,
 40 OPresc|        stezah, po kolovozih, časih smo udarili naravnost čez holm,
 41 OPresc|            po strmi rebri, tako da smo plezali časih po vseh štirih.
 42 OPresc|           jok. ~Na visokem grebenu smo bili, videlo se je daleč
 43 OPresc|        Tone Hanco in sebe. Gledali smo -- tam v daljavi, visoko,
 44 OPresc|          bukve. Kaj jabolka! Imeli smo jih v malhah dovolj. Ali
 45 OPresc|          lahko karkoli... ~Molčali smo skoro vso pot, odkar smo
 46 OPresc|           smo skoro vso pot, odkar smo se bili odpravili z doma. ~
 47 OPresc|        izgubil, mislim... ~Postali smo. Tam po onem holmu se je
 48 OPresc|            mimo lepega drevja. Šli smo veselo, ali ko smo prišli
 49 OPresc|             Šli smo veselo, ali ko smo prišli na pot, ni bila več
 50 OPresc|           v hudoben pozdrav. Blizu smo že bili, toda od nikoder
 51 OPresc|          in je tekel dalje. Bežali smo, dokler nismo več videli
 52 OPresc|           več videli hiše. Zasopli smo bili in potni, ko smo se
 53 OPresc|      Zasopli smo bili in potni, ko smo se ustavili, Hanca je bila
 54 OPresc|        nismo nič. Tihi in žalostni smo se napotili dalje. ~Pot
 55 OPresc|       strma je bila in spolzka, da smo padali neprestano. Lojze
 56 OPresc|            par skokov. Toda hodili smo in padali, konca pa ni bilo
 57 OPresc|         Hanca?" ~Vstala je in tako smo šli dalje, zmerom navzdol.
 58 OPresc|           zmerom navzdol. Do kolen smo bili blatni, kakor da bi
 59 OPresc|            lepa dežela... Komaj še smo mislili na préšce in zdi
 60 OPresc|         stalo tupatam. In napotili smo se preko ravni. ~Vodila
 61 OPresc|          Nismo še hodili dolgo, ko smo opazili, kako so se prikazovale
 62 OPresc|      spodaj je rasla trava, videli smo... ~"Strah me je!" je rekla
 63 OPresc|           voda preko steze, mahoma smo stali pred njo, nismo je
 64 OPresc|           jih bili položili?" ~Vsi smo šli za njim; Tone je pogledal
 65 OPresc|           nam je brizgala voda. Ko smo bili na sredi, sem se opotekel,
 66 OPresc|         luža je bila naokoli in že smo bili blizu brega. ~Hodili
 67 OPresc|          bili blizu brega. ~Hodili smo s sklonjeno glavo, trudni,
 68 OPresc|            vzhoda do zahoda. In ko smo bili sredi ravni, je pričelo
 69 OPresc|          je zibal spredaj... ~Tako smo mislili: preko ravni pojdemo,
 70 OPresc|         kakor da je ni konca in da smo bili zabredli v večnost,
 71 OPresc|            nas je bila. Kakor luža smo bili, kakor blatna, spolzka
 72 OPresc|          tako zgodaj; in kakor dež smo bili, ki je škropil tenko,
 73 OPresc|          bila zemlja pod njim. Tja smo šli in smo sedli v mokro
 74 OPresc|           pod njim. Tja smo šli in smo sedli v mokro travo. ~Globoka,
 75 OPresc|          da bi ne zajokali. Sedeli smo dolgo, utrujenost je lezla
 76 OPresc|             Vstala je Hanca in vsi smo se ozrli začudeni nanjo.
 77 OPresc|       večja od nas vseh in zaupali smo vanjo. Vzdignili smo se
 78 OPresc|       zaupali smo vanjo. Vzdignili smo se in smo šli noge so nam
 79 OPresc|         vanjo. Vzdignili smo se in smo šli noge so nam bile neokretne,
 80 OPresc|          je gledalo na nas in bali smo se ga. Deževalo je močneje
 81 OPresc|       vozovi po lesenem mostu. Vsi smo vedeli, kaj je bilo, toda
 82 OPresc|            izpregovoril in gledali smo v tla. Kmalu nato se je
 83 OPresc|        prekrižala. ~Tisti holm, ki smo ga videli prej na desni,
 84 OPresc|           se ozrl, sem zapazil, da smo hodili v drugačnem redu:
 85 OPresc|     pasjemu cviljenju ponoči. ~Vsi smo postali; Lojze je gledal
 86 OPresc|           je Toneta za roko in šli smo dalje... ~Ne vem, kje je
 87 OPresc|             Zeblo nas je. Od dežja smo bili vsi premočeni, in mraz
 88 OPresc|       žalostno molitev. ~Umolknili smo, ko smo prišli do jarka.
 89 OPresc|        molitev. ~Umolknili smo, ko smo prišli do jarka. Tam je
 90 OPresc|            opore pa ni bilo. Stali smo pred jarkom in strah je
 91 OPresc|          in stopil sem še jaz; vsi smo prišli na breg, ali utrujeni
 92 OPresc|       prišli na breg, ali utrujeni smo bili in noge so se nam tresle,
 93 OPresc|         konca!" ~Ni ga bilo. Dolgo smo že hodili, ali bili smo
 94 OPresc|            smo že hodili, ali bili smo zmerom na istem mestu. Kolikor
 95 OPresc|            tako je bilo mogoče, da smo hodili v kolobarju... ~Kamor
 96 OPresc|            in vse življenje. Mi pa smo hodili v kolobarju in konca
 97 OPresc|      belega izza drevja. Pospešili smo korake, laže so stopale
 98 OPresc|           jim zavije vrat. Srečali smo na kolovozu raztrganega
 99 OPresc|    raztrganega vagabunda in bežali smo preko travnika in preko
100 OPresc|            preko luž in jarkov, ko smo ga ugledali... ~Tedaj pa
101 OPresc|        Zakaj tam je bil cilj. Zdaj smo spoznali, kam je hotelo
102 OPresc|            je bila tam... ~Stopili smo, toda glej, noge se niso
103 OPresc|             kjer je bila smrt. Vsi smo postali, tudi Hanca. Tone
104 OPresc|            na pusto ravan! ~Trudni smo bili, da nismo mogli več
105 OPresc|           pa se je zdelo tedaj, da smo še zmerom sredi neizmerne,
106 OPresc|       konca nikjer in nikoli... Ko smo se vozili domov na ropotajočem
107 OPresc|        ropotajočem kmečkem vozu in smo spali, se mi je sanjalo
108 Vedom |          mi je sanjalo nocoj. Bili smo tam, Bog vedi kje, mi vsi:
109 Vedom |         jaz in še par drugih. Tako smo bili zanikrni in malovredni,
110 Vedom |         pes ne bil oblajal. Sedeli smo okoli velike sklede in smo
111 Vedom |         smo okoli velike sklede in smo izbirali lečo. Neumno delo,
112 Sreca |           iz velike žalosti. ~"Kaj smo ti storili, Franc?" ~Izpustil
113 Sreca |          je, kar govoriš! Vse, kar smo napravili, je torej dobro?" ~"
114 Sreca |            našega in od vsega, kar smo napravili, je našega vendarle
115 Sreca |            si že ležal in pozabili smo nate; kako da si vstal?" ~"
116 Sreca |         tedaj se spomni, Franc, da smo te vsi ljubili, da smo ti
117 Sreca |          da smo te vsi ljubili, da smo ti branili. Zatorej še poslednjikrat:
118 Sreca |           bilo brez tebe. Prinesli smo ti potice in vina, nato
119 Sreca |          nas nisi nadejal, kaj? Pa smo vendarle prišli! In zdaj
120 Sreca | nehvaležnega otroka... poglej, kaj smo ti vse prinesli!... Urno
121 Sreca |        očesom. ~"Na, pij čaja! Vse smo že pripravili: poglej to
122 Sreca |             poglej to mizo! Prišli smo božič praznovat v tvoj prijazni