Chapter

  1 MimoZ | prazniški šum. In vendar je bilo do ceste komaj par korakov;
  2 MimoZ |         ki so zasenčili vse čelo do obrvi, in od slamnika svetel
  3 MimoZ |        tako da je bila roka gola do komolca, če se je vzdignila;
  4 MimoZ |      levica je privzdigala krilo do kolena... Začudil sem se,
  5 BrezD |         brado. Dokopal se je bil do belega kruha. Videl sem
  6 BrezD |       vso božjo zemljo od izhoda do zahoda, ne našel bi doma
  7 OPresc|      nogami. Zavili smo si hlače do kolen in Hanca si je izpodrecala
  8 OPresc|      otrok so lazile tam od hiše do hiše, berači, razcapani
  9 OPresc|      tako blatna, da je škropilo do suknje, ko smo hodili. Tod
 10 OPresc|       šli dalje, zmerom navzdol. Do kolen smo bili blatni, kakor
 11 OPresc|          ugledali prej. Od brega do brega so bile položene deske,
 12 OPresc|         blato mu je lizalo skoro do kolen. ~"Lojze pa je stopil
 13 OPresc|          viseli oblaki od vzhoda do zahoda. In ko smo bili sredi
 14 OPresc|           pogreznilo se je skoro do vrha samotnih dreves, od
 15 OPresc|        hodila, sključena je bila do pasu, malho je držala z
 16 OPresc|         in ker je bila upognjena do pasu, bi še držati ne bilo
 17 OPresc|     Umolknili smo, ko smo prišli do jarka. Tam je bil pač konec. ~
 18 OPresc|         je bil nenadoma napolnil do vrha z rumeno vodo, ki je
 19 OPresc|      vzdignila mavrica od zemlje do neba. In tam v daljavi se
 20 VTemi |   pokrili oblaki, sivi in težki, do vrha polni vod‚. ~"Napravi
 21 VTemi |       pol ure je bilo še olja. A do tedaj pride pač mati, pride
 22 VTemi |          po izbi, zmerom od duri do okna, glavo sklonjeno, roke
 23 VTemi |          hodila po izbi, od duri do okna, glavo sklonjeno, roke
 24 VTemi |       enakomerno, zmerom od duri do okna. ~"Mati!" je izpregovoril
 25 VTemi |     hodila mati po izbi, od okna do duri. Zakaj bi nehala nocoj?
 26 VTemi |        črn kožuh, ki mu je segal do peta, obraza pa niso mogli
 27 Greh  | Zasvetilo se je medlo, prišel je do okenca. Postal je, že je
 28 Greh  |    kositrno streho, da bi prišel do križa ter se naslonil nanj
 29 Greh  |          je plezal na vrh oboka, do kupole, in je plezal po
 30 Greh  |      omahujočimi koraki je hitel do vrha, sunil je z vso silo
 31 Greh  |   odletela mačka od kupole, prav do odprtih duri, kjer se je
 32 Greh  |         ozrl se je, ko je prišel do duri; nekdo mu je bil pač
 33 Greh  |        bi hodil varno. Prišel je do duri in je stopil na stopnice. ~"
 34 Greh  |       odprto polje daleč v temo, do hribov; tudi na levi so
 35 Greh  | razgaljen in je smrčal. Od stene do stene je segala vrv in na
 36 Greh  |        Plezal je in je priplezal do vrha. Stal je na hribu,
 37 Greh  |       človek in še dalje bi šel, do morja. In preko morja, neizmernega
 38 Greh  |        mesto, iz mesta še dalje, do morja, preko morja v beli
 39 Greh  |          Samo da bi prišel varno do pokopališča in potem mimo
 40 Greh  |   pokopališča in potem mimo zidu do vrat. Če ne stoje tam fantje
 41 Greh  |        da bi skočil s par koraki do duri, ko so mu noge odrevenele. ~--
 42 Greh  |          hribi, v temno daljavo, do lepega neba... Tja bi šel
 43 Tinica|      lica, zarezale so se od oči do ustnic grde gube. "Idi,
 44 Tinica|       spustilo pred očmi od neba do zemlje. ~Kaj se je zgodilo,
 45 Tinica|         bilo in stud mu je segal do grla. Ali sam ni vedel,
 46 Tinica|     preteklost; stud mu je segal do grla, v studu samem pa je
 47 Tinica|          bi ob tem pač zakrvavel do smrti, me je rešil blagi
 48 Tinica|    velikimi drznimi črtami obris do kolen. In ko je risal, se
 49 Tinica|       vzdignila je široke rokave do ramen, slačila je bluzo,
 50 Tinica|        je rokavice, ki so segale do komolca, in brošo in zlato
 51 Tinica|      koraki po preprogah od mize do mize so hodile lepe parfumirane
 52 Tinica|   predrznim obrazom, krilo komaj do kolen, roke gole, samo tenek
 53 Tinica|         in Tinica bi bila ostala do polnoči, do jutra. Prišel
 54 Tinica|          bila ostala do polnoči, do jutra. Prišel je pevec,
 55 NaGolg|         od jutra in bosta sedela do noči, dokler ne pride stražnik.
 56 NaGolg|   goloroka, roke žilave, očrnele do komolcev. Med njima se je
 57 NaGolg|       brez gumbov, srajca odprta do prs in že začrnela, hlače
 58 NaGolg|         prekratke in na eni nogi do kolena razparane. Noge so
 59 NaGolg|        je razparal hlačnico prav do stegna. Obadva dela sta
 60 LepaV |     plašno romajo misli od holma do holma... Ustnice so se smehljale
 61 LepaV |     združilo z zemljo, od zemlje do neba neizmeren bel oblak.
 62 Zaljub| spreminjajo ljudje samo od danes do jutri, da se ni mogoče spreminjati
 63 Zaljub|      mogoče spreminjati od danes do včeraj, v daljno preteklost
 64 Zaljub|        umetnika, ki je bil zidal do podstrešja, ne imenuje več
 65 Zaljub|      roki. Segal sem ji komaj še do bluze, komaj še do roke,
 66 Zaljub|      komaj še do bluze, komaj še do roke, premisli, komaj še
 67 Zaljub|         roke, premisli, komaj še do kolena... Oh, prijatelj,
 68 Zaljub|      dama, privzdignila je krilo do gležnjev in je stopala lahko
 69 Zaljub|          stopnicah, ki so segale do neba, v neizmernost. Še
 70 Zaljub|        luninih žarkov, ki segajo do neba, v neizmernost. Ali
 71 Vedom |         blato, ki mu je škropilo do ovratnika. Njegovo življenje
 72 Vedom |    slovenske pesnike od Prešerna do Murna in ljubila jih je
 73 Vedom |          mirno, leno morje daleč do obzorja, kjer so se dvigali
 74 Vedom |     rdeči ilovnati prah je segal do gležnjev. ~"Pripoveduj!
 75 Vedom |      tudi hlače so bile oprašene do kolen. In Jakob je videl,
 76 Vedom |         zazibalo se je od vzhoda do zahoda... ~Sončnik ji je
 77 Vedom |         Pusti mi telovnik! Ni mi do šale." ~Krničar se je obrnil
 78 Vedom |     naveličal tega življenja?" ~"Do grla!" ~"Če je tako, seveda!
 79 Vedom |          ljubim, in čas je bilo! Do grla, sem dejal, da sem
 80 Vedom |          nasmehnil Krničar. "Sit do grla!"  Jakob je prebledel. ~"
 81 Sreca |         mahoma, silno, od vzhoda do zahoda se je vzdignilo,
 82 Sreca |          je vzdignilo, od zemlje do neba; ob rob ravni so se
 83 Sreca |          pred tabo, klonil glavo do tvojih grudi in jokal od
 84 Sreca |         je, kakor da sega levica do onih gozdov, šumečih v burji,
 85 Sreca |         šumečih v burji, desnica do gora, od veselja zardelih.
 86 Sreca |          sem jo bil nastopil, pa do mojega podnožja se še poznajo
 87 Sreca |     silne zlate grive so vihrale do obzorja. Zasvetilo se je
 88 Sreca |       časih in kobali. Velik je, do neba sega cilinder, tenkim
 89 Sreca |        to ni nič? Kaj ne veš, da do današnjega dne še ni bilo
 90 Sreca |          vzplapolavala od vzhoda do zahoda, zabobnevala zamolklo
 91 Sreca |          velikem križu od vzhoda do zahoda in od juga do severa. ~
 92 Sreca |      vzhoda do zahoda in od juga do severa. ~Franc je hodil
 93 Sreca |        so mu povihravali na čelu do oči. ~Postala je malo na
 94 Sreca |         mrtvaški zvonovi od juga do severa... Zamenjal si jo
 95 Sreca |         se vzdignila preko gora, do neba na mogočnih orlovih
 96 Sreca |        je upihnil luč, je prišel do zanimivega spoznanja. ~Kdo
 97 Sreca |     pokrajina; dolga ravna cesta do obzorja in ob cesti samotno
 98 Sreca |        tiha, gorka, poletna noč! Do gležnjev se vdirajo noge
 99 Sreca |         v jadrnem diru od vzhoda do zahoda! Zavijam se v tenko
100 Sreca |         Klobuk na čelo, ovratnik do ušes, rok‚ v žep; ponoči
101 Sreca |           Bog vedi, če bi prišel do nje! Nekaj je bilo leglo
102 Sreca |      dolgo črno ruto, ki ji sega do nog; na pragu se smehlja
103 Sreca |      voznik, da pridemo domov še do polnočnice, čuj, že vabijo
104 Sreca |         resnim trudom gladil pot do njih. Glej, tako je ugasnil
105 Sreca |         Bolan sem bil nekega dne do smrti in sem ji pisal; tako
106 Sreca |        nanje po vrsti, od besede do besede. In ona mi je odgovorila,
107 Sreca |  nestalnim pogledom po predelih, do vrha napolnjenih s knjigami. ~"
108 Sreca |         je visoka senca, od neba do zemlje je segala. To si
109 Pozdr |        vzdignila je pisano krilo do kolena in je zaplesala kankan...
110 Pozdr |        in nadživljenjske radosti do nezavesti razbičano življenje
111 Pozdr |    dokler ne priroma trudna duša do pisane jopice, kratkih belih
112 Pozdr |        naravno je, da se oškropi do vratu in do srca... ~Tam
113 Pozdr |        da se oškropi do vratu in do srca... ~Tam nekje blizu
114 Poet  |         vznemirilo njegovo srce: do nebes je vzplapolala radost
115 Poet  |     Hiteli so oblaki; od obzorja do obzorja se je širila, vzdigala
116 Poet  |          siva gora; že so prišli do sonca, skoro so ga že zakrili.
117 Poet  |         je sopel težko; od jutra do noči, en sam kratek dan,
118 Poet  |          bila vmes: dan od jutra do noči. ~Zasvetila so se okna