Chapter

  1 OPresc|       in lazi in zmerom iste so bile tudi njive in črne tepke,
  2 OPresc| zamahovala s koso. Med holmi so bile zasekane globoke in zelo
  3 OPresc|        srebrnih uhanih; zato so bile njene oči tako tihe, kakor
  4 OPresc|    sanjal. Ali njegove sanje so bile kakor pravljice, čudopisane,
  5 OPresc|      prej. Od brega do brega so bile položene deske, voda jih
  6 OPresc| pokrajina in tudi naše misli so bile drugačne. Lojze je gledal
  7 OPresc|         naravnost, oči pa so mu bile rdeče obrobljene. Zakaj
  8 OPresc|       se in smo šli noge so nam bile neokretne, lesene. ~Nižalo
  9 OPresc|          ravnih curkih. Luže so bile zmerom večje in zmerom bolj
 10 OPresc|       ob životu, kakor da bi mu bile umrle. ~"Stopi!" je zaklicala
 11 OPresc|         premikati, privezane so bile na dolgo vrv, morale so
 12 VTemi |      koščen, nelep, samo oči so bile lepe in velike, čudno mirne,
 13 VTemi |       svetile oči in ustnice so bile rdeče in polne. Brat, najmlajši
 14 VTemi |     pregnati temè. Sence, ki so bile zunaj in so segale v izbo,
 15 VTemi |        neprijaznega, in zato so bile težke tudi roke, kakor lesene;
 16 VTemi |       velika senca. In sence so bile tudi ob oknu, premikale
 17 VTemi |         je bila tam, dasi so se bile duri že narahlo zaprle in
 18 VTemi |       so se počasi, dokler niso bile odprte na stežaj. In bilo
 19 VTemi |         ni bilo iz grla; oči so bile široko odprte, neznana groza
 20 Greh  |    ubogal je in je šel. ~Tam so bile nizke lesene duri, ki so
 21 Greh  |        je izginilo tam, kjer so bile odprte male duri in se je
 22 Greh  |     divja zloba. Kakor da bi se bile odprle durce tam doli v
 23 Greh  |         Razširjene in svetle so bile njegove oči, videle so kakor
 24 Greh  |    podnevi; kakor dvoje luči so bile njegove oči in so razsvetlile
 25 Greh  |        in ne misli nič. Hiše so bile ob potu in svetile so se
 26 Greh  |         hribov; tudi na levi so bile lehe in ob poti, ob jarku
 27 Greh  |         zavila na levo, spet so bile hiše ob potu in okna so
 28 Greh  |         in neprijazna, stene so bile sive, gole, leseni strop
 29 Greh  |   Zadremal sem bil že, sanje so bile... O Bog! -- ~Obrnil se
 30 Greh  |        vse naokoli, kakor da bi bile dvoje svetlih luči njegove
 31 Greh  |    groza. Bratove trepalnice so bile nekoliko odprte in skozi
 32 Greh  |   poredkoma -- ženske, ki so se bile napotile k maši iz daljnih
 33 Greh  |   visoke robide in robidnice so bile že črne in sočne. Trgal
 34 Greh  |        presladke in premehke so bile že jagode; ko je posegel
 35 Greh  |     niso dali robkati; robke so bile še zelene in sočne. ~Od
 36 Greh  |   cerkvi, in roke in ustnice so bile črne od robidnic. ~Že je
 37 Greh  |     zabuhla, sive barve, oči so bile velike in so se svetile
 38 Greh  |          tudi njegove besede so bile kakor besede starca in celo
 39 Greh  |       ni mogel spati. Oči so mu bile zatisnjene, ali slišal je
 40 Greh  |        je pred durmi, odprte so bile. Toda domislil se je in
 41 Tinica|        Velika noč in ustnice so bile rdeče, sladkosti polne.
 42 Tinica|        v njem. Njegove misli so bile drugačne, njegove sanje
 43 Tinica|      Samo obraz. In vse črte so bile iste, prav tako jasno so
 44 Tinica|    spajala z zrakom. Ustnice so bile nekoliko odprte, glava je
 45 Tinica|         ista Tinica. Pretrde so bile črte, preneokretne, barve
 46 Tinica|          preneokretne, barve so bile preglasne. Ali na ustnicah
 47 Tinica|      ustnice. Suhe in žareče so bile njegove ustnice. ~Vstal
 48 Tinica|    temnimi trepalnicami. Vse so bile blizu njega in so gledale
 49 Tinica|       je vse po vrsti, kakor so bile prisijale iz mrtvega platna:
 50 Tinica|       je bilo kratko, ali že so bile kretnje bolj mehke, že je
 51 Tinica|          Tudi njegove besede so bile mirne in nedolžne, samo
 52 Tinica|       mrzla in jasna, zvezde so bile na nebu. Sklonil se je časih,
 53 Tinica|      ljubim te, Tinica!" ~Že so bile ulice samotneje, temneje,
 54 Tinica|     prezgodaj razbrazdan, da so bile moje oči tako nemirne in
 55 NaGolg| nekoliko zardela, ustnice pa so bile napete in resne. ~Od daleč
 56 NaGolg|       kolena razparane. Noge so bile bose, zelo velike in od
 57 NaGolg|  kocinami poraščena, ustnice so bile debele in brez barve. Opotekel
 58 NaGolg|         siv in upal, ustnice so bile že čisto višnjeve. Čokati
 59 NaGolg|     miren in dolgočasen, oči so bile polzaprte... ~Otrok pred
 60 LepaV |     zakletih gradovih. Hitre so bile takrat sanje, preko zemlje
 61 LepaV |        in mirne; tudi v njih so bile sanje, bilo je hrepenenje
 62 LepaV |        večer in nikoli več niso bile njene oči tako otroško plašne
 63 LepaV |   obžalovanja. ~Vzdramile so se bile nenadoma tiste majhne rane.
 64 LepaV |        ti duša moja!" Vesele so bile zdaj njegove oči, toda ona
 65 LepaV |         gorke ustnice, ki so se bile dotaknile njenih prstov. ~
 66 LepaV |      njene oči, takrat črne, so bile svetlejše, ustnice so bile
 67 LepaV |      bile svetlejše, ustnice so bile bolj napete in bolj rdeče,
 68 LepaV |       takrat jasne in rjave, so bile črne, ležale so globoko
 69 LepaV |   pomikal zdaj vlak in sanje so bile trudne. ~Zasvetile so se
 70 Zaljub|       bil že težak in oči so mu bile vse solzne od bolečine in
 71 Zaljub|         bil moj fant in tako so bile njegove ustnice še bolj
 72 Zaljub|   Mislil sem drugo jutro, da so bile sanje, ali kakor da bi me
 73 Zaljub|         udarilo po čelu -- niso bile sanje... Čisto sama sva
 74 Zaljub|        prijatelj, kako mlade so bile te ženske in kako grde!
 75 Zaljub|     ženske in kako grde! Vse so bile suhe, da bi človek ne vedel,
 76 Vedom |    gledale sive oči, ustnice so bile debele in razpokane. Tako
 77 Vedom |   vzdihnil Jakob. Ustnice so mu bile ožgane, motno so gledale
 78 Vedom |       krvi, iz mesa. Ustnice so bile polodprte, bujne, napete;
 79 Vedom |    bujne, napete; trepalnice so bile legle niže na oči, ki so
 80 Vedom |   ležala na njih; tudi hlače so bile oprašene do kolen. In Jakob
 81 Vedom |        In Jakob je videl, da so bile hlače prekratke, preozke,
 82 Vedom |         Šla sta počasi, noge so bile nerodne in so se spotikale
 83 Vedom |    Vroče je!" ~Njene ustnice so bile odprte, da so se svetili
 84 Vedom |      drobni ostri zobje. Oči so bile suhe in vroče kakor nebo
 85 Vedom |        obraz upadel in da so se bile prikazale grde gube. ~Vstopil
 86 Vedom |      treščil ob tla... Kaj niso bile osebe že čisto jasno pred
 87 Vedom |         ni bilo več... Obrvi so bile naporno skrčene, globoke
 88 Vedom |       pred njim in pred njim so bile tudi vse ure njegovega vsakdanjega
 89 Vedom |         svetile oči, ustnice so bile napete, vesele. ~"Kaj pa
 90 Vedom |         na odeji. Trepalnice so bile malo odprte, zdelo se mu
 91 Sreca |        neba; ob rob ravni so se bile uprle silne roke, vzraslo
 92 Sreca |         sredi poljane, Stene so bile polepljene z izrezki iz
 93 Sreca |      bil ozrl, bi opazil, da so bile vlažne njene oči in da so
 94 Sreca |         srce, vse nemirnejše so bile misli, iz gorke krvi porojene,
 95 Sreca |    poleg postelje, zmerom še so bile nalahko zatekle njene oči. ~"
 96 Sreca |        lile po obrazu, mokre so bile razgaljene prsi... In zgrudil
 97 Sreca |       po sobi. Široko odprte so bile njene oči in so strmele
 98 Sreca |        so se mu tresle, roke so bile neokretne, ko je iskal klobuk
 99 Sreca |      predmestni ulici, obema so bile misli težke in neprijazne. ~
100 Sreca |       nelepe in čudno majhne so bile njegove misli. ~"Daj mi
101 Sreca |     Spomnila bi se name, ker bi bile uprte v njena lica moje
102 Sreca |        stopnice, nikoli še niso bile take! Ni jim konca, in vžigalic
103 Sreca |       cesti, v pisani gneči, ne bile bi mi noge tako trudne in
104 Sreca |    izprehodu. Lahke in mirne so bile misli. ~Nenadoma se je oglasil
105 Sreca |         več!" ~Široko odprte so bile njene oči in videle so,
106 Sreca |        pogled, njene ustnice so bile mirne. "Zakaj me gledaš
107 Sreca |       nenadoma ugasnila, oči so bile tope in prazne, noge so
108 Sreca |      koraki svojo pot. Ulice so bile svetlejše in živejše. Nenadoma
109 Pozdr |        je nikoli ni bilo, da so bile samo sanje, ki kljujejo
110 Pozdr |       in o, moje sanje so se mi bile vsesale s trdimi, od bolečine
111 Pozdr |   kozarec na mizo. Njene oči so bile vlažne in plahe in so se
112 Poet  |      tople brazde. ~Lahke so mu bile noge, ni čutil pota. Zakaj
113 Poet  |     bilo poti nazaj. Noge so mu bile težke in mrtve, hodil je
114 Poet  |         Nerazločne, temne so že bile sanje, umirale so, kakor
115 Poet  |   opotekal. ~Na obeh straneh so bile prijazne bele hiše in najbrž
116 Poet  |         hiše in najbrž bi se mu bile povsod odprle duri, če bi