Chapter

  1 MimoZ | koprnenje!... ~Hej? Ne, bratec, to vse ti je tuje, nedosegljivo
  2 MimoZ |        je tiho, izginila je... ~To je bila ena sama karikatura
  3 MimoZ |       tako oblečen nekoč? Ne... to je pač le spomin iz tistega
  4 MimoZ |      korak nazaj, ne za ped! Če to ni kratkočasna komedija...
  5 MimoZ |      ljubil... Spoznal sem tudi to dolgo procesijo, naprej
  6 OPresc|        Če so deske tu, tedaj je to steza. Čemu pa bi jih bili
  7 OPresc|       daljave. Da, naše upanje, to je bil holm... In tudi v‚
  8 OPresc|      konca nikjer in nikoli... ~To je dogodek, ki se ga spominjam
  9 VTemi |        nihčè ni vedel kam. Samo to so vedeli, da se vrne z
 10 VTemi |        prevesel in preglasen za to čudno tem", ki je bila napolnila
 11 VTemi |          da bi bilo zastonj vse to upanje? Kaj bi ne bila pregrešna
 12 Greh  |       Nič več misliti na tisto, to bi bilo najboljše. Tako
 13 Tinica|     blagoslovljenega trenotka. ~To je bila Tinica v profilu. ~
 14 Tinica|        željno-boječi poljubi... To je bila Tinica v pisani
 15 Tinica|       šala, veseli kontrast med to sončnorazposajeno rdečo
 16 Tinica|         se je povrnila mladost; to je minilo vselej precej
 17 Tinica|     kesanje. ~Kako je bilo prej to življenje vse polno spomladi
 18 Tinica|     fina črta s sončnim žarkom. To je bilo tedaj, ko še ni
 19 Tinica|       je jecljal. ~"Zakaj si mi to storila, Tinica?" ~Stresla
 20 Tinica|        da se je bil napravil na to smešno pot. Tinica ni videla
 21 Tinica|      spomladansko vstajenje. In to je bilo hinavstvo. Ni ga
 22 Tinica|        je gledal srepo vanje... To ni bilo njegovo delo, tuja
 23 NaGolg|    ljudi. Gruča se je zibala na to, na ono stran, roke so zamahovale
 24 NaGolg|         vsa družba. ~"Poglej no to hlačnico!" ~Komaj se je
 25 LepaV |      roko lase ter se poklonil. To je bilo takrat, ko je sijalo
 26 Zaljub|  Domišljavi so in pripovedujejo to in ono, Verjeti pa jim ni
 27 Zaljub|   veliko. Jaz na priliko -- ali to bom že še povedal. On sam
 28 Zaljub|      sam je bil kos umetnika in to je dajalo njegovi zunanjosti,
 29 Zaljub|         svet moje lakajstvo. In to bi mi bilo dobro délo. Tisti
 30 Zaljub|     stanovanje in ti veš, da je to pri meni vselej znamenje
 31 Zaljub|        še zmerom, kjer si bil." To je vseeno. Celo tisto dolgo
 32 Zaljub|           Zardevam pogostokrat, to je tako moja navada. Vrhu
 33 Zaljub|        neprestano; poslušaš, in to je čuden, tako sladke bolečine,
 34 Zaljub|       da jo ljubim, spoznal sem to na svoji ljubosumnosti.
 35 Zaljub|         lepem jesenskem večeru? To sem bil jaz. D&aagrave;,
 36 Zaljub|    vzamem celo. Najrajši storim to na fin način, tako da komaj
 37 Zaljub|     godba... Dovoli, prijatelj, to solzo, ki mi je orosila
 38 Zaljub|        prijatelj! Pripovedujejo to in ono, delajo se vrag vedi
 39 Zaljub|          zafrfotalo od daleč -- to je bil pajčolan na njenem
 40 Zaljub|       moji psi, moji gozdi! Vse to ji položim pred noge: ~"
 41 Vedom |       In mislil je, da zaničuje to življenje. Ali ni ga zaničeval;
 42 Vedom |     glavo mučeniško krono. Tudi to je bilo potrebno; potrebno
 43 Vedom |         Najlepša pot! Rada imam to pokrajino in to vročino...
 44 Vedom |       Rada imam to pokrajino in to vročino... in to tišino.
 45 Vedom |   pokrajino in to vročino... in to tišino. Sama sva na svetu,
 46 Vedom |        in prijatelj in konec." ~To bi bil konec dolgega in
 47 Vedom |        je zasmejal grohotoma.  "To vse, praviš, da dovršiš?" ~"
 48 Vedom |         vidim, kako ostudno je. To ni življenje in jaz nisem
 49 Vedom |       ali iz groba ne moreš. In to, dragi moj, je neprijeten
 50 Vedom |        hrepenel po njej. In vse to je bilo kakor pozlačen okvir
 51 Vedom |         da je prišlo na dan, je to pač znamenje, da je bilo
 52 Vedom |        ugaja ali ne. Kdaj se je to zgodilo? Kako se je zgodilo,
 53 Vedom |    kladivcem. ~"Morda pa je vse to neumnost? Slabo sem morda
 54 Vedom |         so gledale topo. Ali si to ti, prijatelj? -- Kaj bi
 55 Vedom |        nazorov je bil posvetil. To je bilo znamenje, da ni
 56 Vedom |    curljali čez belo polt --" ~"To je moj prizor!" je zakričal
 57 Vedom |        naročju vedomca? Kaj ima to življenje kaj opravila s
 58 Vedom |          Prišle so -- ali glej, to niso živi ljudje, to so
 59 Vedom |      glej, to niso živi ljudje, to so strašila iz cunj; topo
 60 Vedom |        Zasmejal se je. Čemu pač to, čemu jih kličem? Kaj je
 61 Vedom |         čemu jih kličem? Kaj je to res moje opravilo? Kaj je
 62 Vedom |        lahko živim življenje -- to ostudno, ostudno življenje!...
 63 Vedom |     bilo nekaj zgodilo z menoj. To je bila tista leča!... No,
 64 Sreca |        šele nastopil svojo pot. To je bilo samo zategadelj,
 65 Sreca |      mojih ranjenih nog. Nič za to! Dovolj je še krvi v mojih
 66 Sreca |     mogočne smreke Raskovca... ~To si ti, domovina! Ti, kakor
 67 Sreca |        vsakdanje sebične sreče! To si ti, ki sem jaz gospodar
 68 Sreca |         se je vrnil v izbo. ~* ~To je tako, če si stavi človek
 69 Sreca |        počasi, živo še v grobu, to moje življenjaželjno telo,
 70 Sreca |    cilji mu niso na skrbi... In to je človek -- kaj sem torej
 71 Sreca | umetniki razstavijo v tujini in to ni nič? Kaj ne veš, da do
 72 Sreca |       bi človek iztrgal iz srca to ponižnost, pa če bi šlo
 73 Sreca |        ponosen in krepek narod: to je moje in zato ker je moje,
 74 Sreca |      stopil naravnost pred nos. To je bil on, zdaj pa si misli
 75 Sreca |        naši fantje preko praga; to je vse in je dovolj. In
 76 Sreca |        pričenja novo življenje; to je bil kakor spomin ponoči:
 77 Sreca |       si znorel?" ~"Odstopim ti to srečo; ni zame, jaz ne bom
 78 Sreca |       misliti mrtvo in neveselo to svoje srce, dokler je toliko
 79 Sreca |       upala roka! ~"Zakaj te je to razveselilo? Tako si mislim
 80 Sreca |    zavzdihne, govori v omotici; to niso znamenja življenja,
 81 Sreca |        niso znamenja življenja, to je bolni nemir pred koncem..." ~
 82 Sreca |     Pogledam v ogledalo: kaj ni to nemir pred koncem? ~"Ali
 83 Sreca |       Nič več literat?" ~"Črtaj to strašno besedo! Ni na svetu
 84 Sreca |    vzdignila hiša ob vodi. ~"In to je moj dom? To je moj grob?
 85 Sreca |       vodi. ~"In to je moj dom? To je moj grob? Drugačnega
 86 Sreca |      ven, tja, kjer sije sonce! To si mislila, glej, in še
 87 Sreca |       še name žarek veselja, na to moje malodušno srce. O,
 88 Sreca |         tega ne bilo -- kako je to nizko, umazano! Za kos kruha,
 89 Sreca |        kraških vrhovih! ~Kaj ni to sama plahost, trudna malodušnost?
 90 Sreca |  prijetno so se zamajale stene! To ni bolezen, slabost je samo
 91 Sreca |       ne bo nihče opazil, da ni to zimska suknja -- in koga
 92 Sreca |         cerkev blizu, ali če je to pesem iz domovine?... Cesta
 93 Sreca |       smo že pripravili: poglej to mizo! Prišli smo božič praznovat
 94 Sreca |        sredi mize. ~"Poznaš ga. To je nada in dika naše umetnosti.
 95 Sreca |        klavrn, kakor se spodobi to vsakemu slovenskemu umetniku,
 96 Sreca |         v mogočnih sencah. ~* ~"To je prvo in poslednje pismo,
 97 Sreca |         prašam te tišje: ali so to moje besede, ali so besede
 98 Sreca |         nemško -- skratka, živi to prijazno pozemsko življenje
 99 Sreca |        druga bitja. Spoznal sem to reč in žal mi je bilo tiste
100 Sreca |       za koga in za kateri čas, to sam Bog vedi! Pratike, molitveniki,
101 Sreca |       za narod in za mladino -- to še gre za silo. Ali kar
102 Sreca |   Nesreča je, da se zanimajo za to literaturo zmerom samo tisti
103 Sreca |            Kako nečedno propada to polmrtvo truplo kako počasi
104 Sreca |   zaigral nasmeh. ~"Zakaj pa mi to pripoveduješ? Vedel sem
105 Sreca |              Kako neprijetno je to čakanje, kako nizek je ta
106 Sreca |         kako neskončno nizko je to upanje v srcu! ~Zgodilo
107 Sreca |       neba do zemlje je segala. To si ti, prijatelj moj izza