Chapter

  1 MimoZ |          je tuje, nedosegljivo za zmerom! ~Omeglilo se mi je bilo
  2 MimoZ |          glavo, da bi se branila; zmerom nižje kloni glava, komaj
  3 MimoZ |     dolgočasno prazniško, je bilo zmerom bolj zanimivo. Nič več ni
  4 MimoZ |     mladim, rosnookim. Toda glej, zmerom bolj upognjen je bil njegov
  5 BrezD |           kakor da je domovina že zmerom bolj daleč, že bi moral
  6 BrezD |       lepi božji zemlji, stoji še zmerom na nebu in beli oblački
  7 BrezD |           In koprnenje je glodalo zmerom globlje; na obrazu so se
  8 OPresc|           in se je spet spuščala, zmerom je bila enaka, enaki so
  9 OPresc|         bili vsi holmi in lazi in zmerom iste so bile tudi njive
 10 OPresc|      plazili, utrujeni in leni in zmerom v isti smeri, proti severu.
 11 OPresc|     nikoder glasu -- neizmerna in zmerom enaka je bila pokrajina. ~"
 12 OPresc|       doma. ~Tone, ki je bil doma zmerom lačen, je mislil na koruzni
 13 OPresc|    mislila tako -- tepena je bila zmerom, pestovala je ves dan in
 14 OPresc|   napotili dalje. ~Pot pa je bila zmerom bolj pusta. Navzdol je vodila
 15 OPresc|           bi se pogrezala ravnina zmerom niže. Ozrl se je Tone nekoč
 16 OPresc|         je in tako smo šli dalje, zmerom navzdol. Do kolen smo bili
 17 OPresc|       neba. Nebo pa se je temnilo zmerom bolj, mirno so viseli oblaki
 18 OPresc|       ravnih curkih. Luže so bile zmerom večje in zmerom bolj se
 19 OPresc|           so bile zmerom večje in zmerom bolj se je udiralo. ~"Tam
 20 OPresc|      ozreti. Že je bila tudi meni zmerom bolj prijetna misel, da
 21 OPresc|           že hodili, ali bili smo zmerom na istem mestu. Kolikor
 22 OPresc|      žalosti so bila naša srca še zmerom plašna in malodušna -- kakor
 23 OPresc|         je zdelo tedaj, da smo še zmerom sredi neizmerne, puste ravni
 24 OPresc|        spali, se mi je sanjalo še zmerom, da hodimo... hodimo po
 25 VTemi |           sonce. Vroče je bilo še zmerom in soparno; okna so bila
 26 VTemi |        ter pile svetlobo. Bilo je zmerom temnejše; na obrazih, ki
 27 VTemi |       polagoma v srce in je rasla zmerom bolj. ~Mati je hodila vse
 28 VTemi |      hodila vse popoldne po izbi, zmerom od duri do okna, glavo sklonjeno,
 29 VTemi |   razumela. Tako je odhajala mati zmerom in tudi zmerom je tako hodila
 30 VTemi |      odhajala mati zmerom in tudi zmerom je tako hodila po izbi,
 31 VTemi |       pride zjutraj gospod in..." Zmerom se gode čudeži na svetu
 32 VTemi |        njenem srcu, je videla Ana zmerom jasneje, kako hodi mati
 33 VTemi |         privadile, razločevale so zmerom bolj, ali vse, kar so razločile,
 34 VTemi |  prekrižane na prsih, enakomerno, zmerom od duri do okna. ~"Mati!"
 35 VTemi |         stala sredi izbe, roke še zmerom prekrižane na prsih. ~Zakaj
 36 VTemi |      nocoj? Saj je bilo življenje zmerom enako -- zmerom enako je
 37 VTemi |         življenje zmerom enako -- zmerom enako je hodila mati po
 38 VTemi |      velika senca, razločevali so zmerom bolj in zmerom bolj so se
 39 VTemi |     razločevali so zmerom bolj in zmerom bolj so se širile oči od
 40 VTemi |         ga videli tam na pragu še zmerom; senca je bila tam, dasi
 41 VTemi |            zunaj je potrkavalo še zmerom. Tedaj pa so se oglasili
 42 VTemi |      Trdovratno je bilo upanje -- zmerom še je živel človek v rakvi,
 43 Greh  |          lesene stopnice navzgor, zmerom navzgor, v strmih ovinkih.
 44 Greh  |            bilo je kakor morje in zmerom bliže je prihajalo morje
 45 Greh  |         ob bron, ali donelo je še zmerom, polagoma so se mirili valovi
 46 Greh  |      nalahko zibal, je stokalo še zmerom od daleč in Tonetu je bilo
 47 Greh  |      mežikala je dobrodušno kakor zmerom, ali tudi njenim očem ni
 48 Greh  |           slišala ničesar, ker je zmerom v svojih mislih in bi ne
 49 Greh  |         daleč -- in stokalo je še zmerom, ječalo; bilo mu je, da
 50 Greh  |      trepetajoč, ali bližal se je zmerom bolj in zmerom razločnejši
 51 Greh  |       bližal se je zmerom bolj in zmerom razločnejši je bil... ~Strah
 52 Greh  |       plezal navzdol, je bil glas zmerom tišji, komaj še ga je razločil
 53 Greh  |   neizmernega morja v beli ladji, zmerom dalje po velikem lepem svetu. ~--
 54 Greh  |       sosednji hiši se je plazila zmerom više; bilo je pač že pozno
 55 Greh  |           kakor prej in dišalo je zmerom močneje po senu. Tone je
 56 Tinica|         ki je bila še pred njim. ~Zmerom večji je bil njegov pogum
 57 Tinica|      večji je bil njegov pogum in zmerom bolj se je bližal resnični
 58 Tinica|           naproti; oblačila se je zmerom drugače; hodil je lahko
 59 Tinica|          se mu je, da je zunaj še zmerom spomlad. Zmerom je glodal
 60 Tinica|          zunaj še zmerom spomlad. Zmerom je glodal še strah v njegovem
 61 Tinica|        oči, ali begale so drugod, zmerom sladke in polne ljubezni.
 62 Tinica|           zvonovi ter utihnili za zmerom. ~Franc Golob si je mislil
 63 NaGolg|      okoli gole noge. Smeh je bil zmerom glasnejši; celo delavca,
 64 LepaV |      vožnja in dolga je še pot in zmerom bolj trudne so misli in
 65 Zaljub|           ga spremenil? Saj si še zmerom, kjer si bil." To je vseeno.
 66 Zaljub|            Zdelo se mi je, da sem zmerom manjši in manjši, ponižno
 67 Zaljub|      mesto. Tako se godi na svetu zmerom. Iztegni roko, pa se že
 68 Zaljub|     Veliko večja je bila od mene, zmerom večja, in jaz, glej, sem
 69 Zaljub|      večja, in jaz, glej, sem bil zmerom manjši, capljal sem zraven
 70 Zaljub|     podala... ~No, tako je šla za zmerom. Jaz pa sem romal ves večer
 71 Zaljub|           nedolžen in tako si upa zmerom dalje in dalje, laže kakor
 72 Vedom |           človek. Tako se mi godi zmerom; saj nisem za drugega na
 73 Vedom |   zmožnosti. Prepričanje ti je še zmerom kolikor toliko svobodno,
 74 Vedom |           živa bitja. In bojim se zmerom, da bi ne začel prezgodaj.
 75 Vedom | političnih razmer..." ~Govoril je zmerom počasneje in naposled je
 76 Vedom |         na mizo in se je smehljal zmerom bolj zlobno. Nato se je
 77 Vedom |  najskrivnejših mislih je stal še zmerom ob poti. Samo varanje, domišljija
 78 Vedom |            Zaradi tega ti vino še zmerom lahko tekne. Ostal bi bil,
 79 Vedom |            No -- on in ona, kakor zmerom. Bog sam vedi, kaj je bilo
 80 Vedom |        nevažnega... ~Izgubljen za zmerom, priklenjen na življenje,
 81 Vedom |      ploha?" ~Mihelec se je čudil zmerom bolj. ~"Kako veš, kod sem
 82 Sreca |         Hlapec! Suženj! Ali ti še zmerom frči bič okoli glave? Skrij,
 83 Sreca |           in je izpil. ~"Ti si še zmerom pesnik, Franc!" ~Tudi Francu
 84 Sreca |    življenje, kje je sreča. Glej, zmerom še vidim znamenja življenja
 85 Sreca |        vrača življenje tudi vame. Zmerom še se oglasi vesel glas
 86 Sreca |      stala Barica poleg postelje, zmerom še so bile nalahko zatekle
 87 Sreca |      morda, ali manjša nikoli. In zmerom dalje, zmerom za njo, ki
 88 Sreca |          nikoli. In zmerom dalje, zmerom za njo, ki stopa lahko po
 89 Sreca |     Zbogom! Rad sem te imel in še zmerom te imam rad, ali ni mi prav,
 90 Sreca |      kakor da bi se poslavljal za zmerom. Še se vidiva in drugače!" ~
 91 Sreca |           Obsojeni so, da mlatijo zmerom isto slamo! Življenjepisi
 92 Sreca |         tudi še Jurčičev -- ampak zmerom ista pesem preseda človeku!
 93 Sreca |     veliko o tej stvari, pa mi še zmerom neče v glavo... O, Franc,
 94 Sreca |       Glava ni še čisto jasna, še zmerom sem nekoliko pijan. Stopnic
 95 Sreca |        glase koraki po stopnicah, zmerom bolj so razločni, bližajo
 96 Sreca |         zanimajo za to literaturo zmerom samo tisti ljudje, ki nimajo
 97 Sreca |         obzorje in se je bližalo, zmerom manjša je bila pokrajina,
 98 Pozdr |           mečejo jo ob breg -- in zmerom dalje, bogve kam... ~Tuji
 99 Poet  |      zaloputnili duri za njim; za zmerom. No dan je bil lep. Toliko,
100 Poet  |         ker se je vzpenjal klanec zmerom višje, mu je klonil hrbet