Chapter

 1 MimoZ |         in povesil sem oči, ker me je bilo sram te pustosive
 2 MimoZ | življenja; nisem videl neba, ni me dosegel s ceste prazniški
 3 MimoZ |         sovraštva; ali zakaj bi me ne zanimalo, kar se gnete
 4 BrezD |        že na kolodvoru. Omotica me je bila obšla, opotekal
 5 BrezD |       vedel, zakaj; kakor da bi me bil kdo poklical z ukazujočim
 6 BrezD |    samemu težko pri srcu. Strah me je bilo... Ločila sva se
 7 OPresc|    trava, videli smo... ~"Strah me je!" je rekla Hanca zadaj.
 8 OPresc|     večnost, Hanca... ~Tedaj pa me je čudno spreletelo po životu.
 9 VTemi |     Tončka je zaklicala: "Strah me je, Ana; luči!" ~Hodili
10 VTemi |        je bil zraven mene in se me je dotaknil z mrzlo roko.
11 Greh  |     njim in se je čudil. ~Zakaj me je vprašal? -- si je mislil
12 Greh  |        Jutri pa stopi predme in me vpraša naravnost. -- ~"No,
13 Greh  |         v šoli, stopi predme in me vpraša naravnost. Kako bi
14 Greh  |         da bi ne vedel, kako bi me drugače tako srepo pogledal?
15 Greh  |     mrzel si in poten." ~"Strah me je." ~"Moli, Tone, in zaspi!" ~
16 Greh  |      nič in se je vrnil. ~-- Če me vprašajo, zakaj nisem šel
17 Tinica|         pač zakrvavel do smrti, me je rešil blagi golobradi
18 LepaV |     vesele ljubezni. "Idi! Čemu me motiš?" Tuj in neprijazen
19 Zaljub|    dobil, siromaka, in zabolelo me je srce, ko sem ga ugledal.
20 Zaljub|         On pa je bil vesel, ker me je imel rad, kakor me imajo
21 Zaljub|       ker me je imel rad, kakor me imajo radi mnogi dobri ljudje.
22 Zaljub|         ime, se mi je zdelo, da me je nekdo od daleč poklical
23 Zaljub|        rad. Moj prijatelj je in me jako ceni, zato ker sem
24 Zaljub|       klonil glavo, kakor da bi me bila povabila usmiljenja
25 Zaljub|       takrat, da sem zardel, ko me je ogovoril natakar. "Čemu
26 Zaljub|           Čemu pa ste zardeli?" me je prašala. "Zardevam pogostokrat,
27 Zaljub|       sladko odpočil... Kako bi me ne ljubila, če sem jo ljubil
28 Zaljub|        smilil se mi je in strah me je bilo. In usmili se Bog
29 Zaljub|         mene -- zdaj vem, zakaj me je bilo strah. Mislil sem
30 Zaljub|     bile sanje, ali kakor da bi me mahoma udarilo po čelu --
31 Zaljub|            Po njenem slovesu se me je polastila neizmerna žalost
32 Zaljub|        gledala je izza njih, da me je stresalo; vrat njen je
33 Zaljub|      bil vzrok, da je šla in da me je ostavila na cesti s tisto
34 Zaljub|         da se zaljubim vanj, da me priklene, goljufanega sužnja,
35 Zaljub|    predstavil in ob tej priliki me je počastil z redom vzhajajoče
36 Vedom |     ženske. Če mi odgovoriš, da me ne ljubiš tako, kakor hočem
37 Vedom |       tako, kakor hočem jaz, da me ljubiš, kaj je potem zame
38 Vedom |      nadlego. In če porečeš, da me ljubiš -- Lucija, kaj je
39 Vedom |       in ironičen vtis. ~"Ujela me je!" je odgovoril Jakob
40 Vedom |      nič posebnega. Sami načrti me ovirajo, da bi delal, neprestano
41 Vedom |         ukvarjam... naposled pa me zelo vznemirja in vabi snov,
42 Vedom |         pogled se bo videlo, če me je pričakovala..." ~In bal
43 Vedom |       zmerjal!'-- Vrag vedi, da me je bilo sram, ampak pomagati
44 Sreca | ponudila si mi prsi svoje in si me nadojila z mlado močjo!... ~
45 Sreca |      Dolga je bila pot, ali nič me ni strah, če se ozrem. Tam
46 Sreca |         jo prijel za roko. ~"Če me imaš kaj rada, Barica, ne
47 Sreca |        bližajo te črne stene in me duš‚... Ti nič ne razumeš,
48 Sreca |   spomin ponoči: potrkalo je in me je poklicalo..." ~"Odpravljaš
49 Sreca |         rad vesel; ne sprašujte me o stvareh, ki veste, da
50 Sreca |         bi šel odtod? Držali bi me radi? Da segnijem, da poginem
51 Sreca |   očitam, tudi ti ne očitam, da me nisi še obdaril s prijaznim
52 Sreca |       vas prosil ljubezni, duši me vaša ljubezen! Sovražnikov
53 Sreca |       mislim še umreti, ne sodi me po sebi! Ali veš, da razstavijo
54 Sreca |       Kaj nameravaš?" ~"In jezi me, da je naš smrtni angel
55 Sreca |     potrkalo na okno, poklicalo me je, kakor spomin ponoči.
56 Sreca |    tišina vsenaokoli? Poklicalo me je in tako sem vstal." ~"
57 Sreca |      plašni, vdanosti polni, ki me je prosil oproščenja, zato
58 Sreca |      okoli sonca in tako, kakor me uboga brez volje moja senca... ~
59 Sreca | Prinesla sem ti čaja." ~Umorili me bodo s čajem in z ljubeznijo! ~"
60 Sreca |      vožnjo, bi si upal! Nikoli me še ni bila skrb za vsakdanji
61 Sreca |      Tisto zlagano javkanje, ki me ga je sram!" ~"Kakor njega
62 Sreca |         obrnil k steni. ~"Pusti me na miru!" ~Na stolu je sedel
63 Sreca |        bodi mi prijazen, ostavi me!" -- ~"Zgodi se tvoja volja!" ~
64 Sreca |      srepo v obraz, Barica? Kaj me več ne poznaš? Zelo sem
65 Sreca |    ljudje, oprostite mi, da ste me ljubili... saj je noč še
66 Sreca |       šla bi mimo in opazila bi me morda samo s srcem, tako
67 Sreca |  glasovi segajo gor, ogovarjajo me s prijaznimi besedami, jaz
68 Sreca |         znani tisti glasovi, ki me kličejo pod oknom z razločnimi,
69 Sreca |       spomnili; o vedel sem, da me ne ostavijo samega na sveti
70 Sreca |        je mislil trudoma. ~"Kaj me je gnalo od doma?" ~Svetlikalo
71 Sreca |         boš dočakal veselje, da me objameš ter se razjokaš
72 Sreca |       misli, dragi Gorjanec, da me je napravilo stradanje tako
73 Sreca | izpreobrnilo moje srce. ~Prašal me je zadnjič nekdo, počemu
74 Sreca |       in razjokal... Zmerjal si me za egoista, ali ob tistih
75 Sreca |   ustnice so bile mirne. "Zakaj me gledaš tako plašno, prijatelj?
76 Sreca |    prevelikega strahu. ~"Nič se me ne boj, prijatelj; tako
77 Pozdr |       se bil v gnečo, objeli so me bili parfumi ženskih teles,
78 Pozdr |         trezne družbe... ~Potok me je nosil na krepkih plečih,
79 Pozdr |        domovino sem ugledal, ki me je je bilo tako strah in
80 Pozdr |        je bilo tako strah in ki me je zdaj tako ljubeznivo
81 Pozdr |        tih, nenaden zvok, ki bi me spominjal na pesem zvonov
82 Pozdr |    našel sem tebe in pozdravila me je tista domovina, ki sem
83 Pozdr |        sem bežal pred njo in ki me srečava zdaj neprestano,